340. člen OZ

Pravica stranke do izvedbe predlaganega dokaza ni absolutna. Res sicer ne sme sodišče zavrniti dokaza z argumentom, da ta tako ali tako ne bi uspel oziroma mu sodišče tako ali tako ne bi sledilo, ker priča tako in tako ne bi izpovedala drugega (t.j. "več"), kot glede na različne okoliščine (dejanske navedbe stranke, druge pisne izjave, povezavo s stranko ipd.) sklepa sodišče, ker vnaprejšnja dokazna ocena ni dovoljena. Pripoznava dolga iz 364. člena OZ in pisna pripoznava zastarane obveznosti iz 341. člena OZ sta dva različna instituta, ki imata podoben učinek. Pripoznava dolga iz 364. člena OZ povzroči pretrganje zastaranja (zastaralni rok prične znova teči) in je mogoča do nastopa zastaranja, zanjo obličnost ni predpisana. Pripoznava zastarane obveznosti po 341. členu OZ (po kateri zastaranje prav tako prične znova teči) pa je možna le po nastopu zastaranja in se šteje za odpoved zastaranju, a le, če je podana v pisni obliki.

Za morebitne napake v izdelavi gradbe, ki zadevajo njeno solidnost, odgovarja izvajalec, pa tudi projektant, če napaka gradbe izvira iz kakšne napake v načrtu. Za dela, ki jih izvajalec izvede zaradi odprave napake, OZ niti v poglavju o podjemni pogodbi niti v poglavju o gradbeni pogodbi, ne določa posebnih pravil za položaj, ki nastane, ko se pozneje izkaže, da ta dela napake niso odpravila oziroma da so opravljena z napako. Zato je za ta položaj treba smiselno uporabiti 463. člen OZ (v zvezi s 100. členom OZ). To pomeni, da za ta dela (dela, na katerih naj bi bila napaka odpravljena, in dela, ki so bila izvedena zaradi odprave napake), z njihovo izročitvijo naročniku pri napaki v solidnosti gradnje začne znova teči desetletni jamčevalni rok iz prvega odstavka 662. člena OZ. Posledično v poštev ponovno pridejo tudi vsi jamčevalni zahtevki. Vendar mora biti za uporabo omenjenih pravil najprej vzpostavljena odgovornost tožene stranke (kot izvajalca ali projektanta) za prvotno izvedbo gradbe z napakami, ki so bile grajane in so se nato (skušale) odpraviti.

Dokazovanje je dolžno sodišče izvesti le glede odločilnih dejstev (213. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP), kar pa glede predlaganega zaslišanja upnice ni bil primer. Upnica je naveden dokaz podala v zvezi z zatrjevanim ustnim dogovorom o odpovedi zastaranju, ki pa kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, ni pravno odločilno dejstvo.

Pritrditi je treba pritožbi, da je bila tožnica po tem, ko je 12. 2. 2014 prejela dopis z dne 10. 2. 2014, seznanjena z vsemi relevantnimi okoliščinami, da bi lahko v primernem roku odstopila od Pogodbe. Na tožnici je bila zgolj odločitev, ali je predmetna sprememba, o kateri je bila obveščena, razlog za odstop ali ne. Za uveljavljanje odstopnega upravičenja ni potrebna nobena posebna aktivnost, ki bi terjala daljši čas. Poleg tega je tožnica v prvi pripravljalni vlogi navedla, da je njena glavna dejavnost sofinanciranje na podlagi javnih razpisov. Torej je šlo za vprašanje iz njene profesionalne dejavnosti. Glede na obrazložene okoliščine primera pritožbeno sodišče primeren rok za odstop od pogodbe ocenjuje na en mesec. Ob ustrezno skrbnem ravnanju oz. njeni primerni aktivnosti bi tako tožnica lahko od Pogodbe odstopila najkasneje 13. 3. 2014. Kar pomeni, da je petletni zastaralni rok začel teči 14. 3. 2014 in je do vložitve tožbe, 17. 5. 2019, potekel.

Ne samo, da je pritožnik s podpisom sporazuma povzročil pretrganje zastaranja terjatve v smislu prvega odstavka 364. člena OZ, terjatev je tudi odplačeval. Zadnji obrok je plačal 31. 12. 2012 in tako tudi posredno pripoznal dolg v smislu določila drugega odstavka 364. člena OZ. Ker je bil predlog za izvršbo v tej zadevi vložen 6. 11. 2015, je bil glede na zadnje izvršeno plačilo vložen znotraj triletnega zastaralnega roka, kar pomeni, da ugovor tožene stranke o zastaranju ni utemeljen.

Stališče, da po preteku zastaralnega roka dolga s pripoznavo ni mogoče več oživeti, je materialnopravno zmotno in v nasprotju z določbo 340. in 341. člena OZ.

Ker ima upnik pravico terjati, ko terjatev dospe, je za začetek teka zastaranja praviloma odločilna dospelost terjatve. Vendar pa to ni vedno nujno, saj lahko drugače določa že zakon. Dospelost je lahko odvisna tudi od aktivnosti upnika. Če je upnik v takem primeru pasiven, ne izkoristi možnosti terjati izpolnitve obveznosti. V takem primeru začne zastaranje teči (kljub nedospelosti terjatve zaradi upnikove neaktivnosti) po preteku primernega roka, v katerem bi moral upnik opraviti dejanje, oziroma se zastaranje v takem primeru navezuje na čas, ko bi upnik lahko izvršil potrebna dejanja. Tudi v primeru, da je prišlo do veljavnega pobota in bi takšno pobotanje šteli kot (pisno) odpoved zastaranju v smislu 340. člena OZ, se je tožena stranka s tem eventuelno odpovedala zgolj zastaranju tiste terjatve, ki je bila uveljavljena v pobot, ne pa tudi zastaranju ostalih.

Ker je v ozadju vprašanje utemeljenosti obračuna pogodbene kazni zaradi kršitve pogodbe, bi bila glede na trditve tožnice, da za zamudo (izpolnitev obveznosti do 1. 10. 2005) ni odgovorna, na mestu uporaba 250. v zvezi s 240. členom OZ – dolžnik se razbremeni obveznosti plačila pogodbene kazni, če dokaže, da je vzrok za kršitev pogodbe zunaj njegove sfere.

Delno plačilo odškodnine tožniku s strani zavarovalnice, pri kateri je bilo proti odgovornosti zavarovano vozilo, ki je prometno nesrečo povzročilo, ne pretrga zastaranja terjatve tožnika nasproti toženi stranki. Ne gre za pripoznavo in s tem do pretrganja zastaranja s poravnalno ponudbo pooblaščenke tožene stranke.

V tem konkretnem primeru, kjer sta remitent in trasant tudi upnik in dolžnik iz temeljnega posla, menična obveznost ni postala abstraktna, temveč je ostala kavzalna (vezana na temeljni posel) in je zato tožena stranka zoper tožnika ohranila ugovore iz temeljnega posla (tudi ugovor zastaranja).