VSL Sklep II Ip 1134/2021

I. Pritožbi se ugodi, sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje predlog za vrnitev v prejšnje stanje z dne 26. 4. 2021 kot nedovoljen zavrglo (1. točka izreka) in pritožbo z dne 1. 4. 2021 štelo za umaknjeno (2. točka izreka).

2Proti sklepu se iz vseh pritožbenih razlogov pritožujeta dolžnika. Navajata, da je zavzeto stališče sodišča prve stopnje, da predlog za vrnitev v prejšnje stanje ni dovoljen, v nasprotju s procesnimi pravili (ZIZ, ZPP) in materialnim predpisom (ZST-1), zlasti pa temelji na praksi višjih sodišč, ki ne predstavlja formalnega pravnega vira. Predvsem pa ta praksa ni ustaljena. Z izpodbijano odločitvijo sodišče krši tudi ustavne pravice dolžnikov iz 14., 22., 23. in 25. člena Ustave RS. Plačilo sodne takse za pritožbo je nujni sestavni del pritožbenega postopka, zato stališča sodišča, da pri zamudi roka za plačilo takse za pritožbo ni mogoča vrnitev v prejšnje stanje, ni pravilno. Plačilo sodne takse za pritožbo je procesna predpostavka (8. člen ZST-1 in peti odstavek 29.b člena ZIZ). Zato je pravilna razlaga, da je pod pravico do pritožbe treba razumeti tudi vsa dejanja, ki spadajo k pritožbi, tudi plačilo sodne takse. Zato zanjo velja izjema iz 36. člena ZIZ. Obveznost in zapadlost plačila sodne takse sta določeni v procesnem predpisu oziroma določbi, po 34. členu ZST-1 je mogoče tudi naknadno plačilo takse. Ker gre za procesni rok, je v primeru zamude mogoče vložiti tudi predlog za vrnitev v prejšnje stanje. Takšno stališče izhaja tudi iz številne in usklajene prakse višjih sodišč, ki so meritorno odločala o predlogih za vrnitev v prejšnje stanje. Vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka za plačilo sodne takse za pritožbo v izvršilnem postopku tako ni izključena, kar potrjuje tudi stališče Višjega sodišča v Ljubljani II Ip 106/2019. Smiselno enako velja tudi v konkretnem primeru. Sodišče je v izpodbijanem sklepu zmotno izhajalo iz restriktivne razlage 36. člena ZIZ. S tem je dolžnika neenako obravnavalo in kršilo njune ustavne pravice. V nadaljevanju pritožbe dolžnika prav tako nasprotujeta tudi stališču sodišča, da je predlog za vrnitev v prejšnje stanje tudi sicer neutemeljen. Priglašata pritožbene stroške.

3Upnik v odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim navedbam, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4Pritožba je utemeljena.

5Pritožbeno sodišče je sklep preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP) in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ.

6Sodišče prve stopnje je predlog za vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka za plačilo sodne takse za pritožbo zoper sklep o ugovoru zavrglo iz razloga, ker je v skladu z določbo 36. člena ZIZ vrnitev v prejšnje stanje v izvršilnem postopku dovoljena samo, če je zamujen rok za pritožbo ali ugovor. Odločitev ni pravilna.

7V skladu s tretjim odstavkom 1. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) se v postopkih odločanja glede plačila sodnih taks po tem zakonu smiselno uporabljajo določbe zakonov, ki urejajo posamezne postopke, za katere se plačujejo sodne takse, razen če ta zakon ne določa drugače. Dolžnika sta predlagala vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka za plačilo sodne takse za pritožbo zoper sklep o ugovoru, zoper sklep, da se pritožba šteje za umaknjeno, pa sta vložila pritožbo, zato postopek v zvezi s plačilnim nalogom še ni zaključen. Predlog za vrnitev v prejšnje stanje sta torej dolžnika vložila v zvezi z zamudo roka za plačilo sodne takse za pritožbo, kar je po presoji višjega sodišča, kot je razvidno iz nadaljevanja, procesni rok. Zato je treba pri odločanju o tem predlogu izhajati ne le iz 36. člena ZIZ, ampak tudi iz določb ZPP o vrnitvi v prejšnje stanje (116. do 120. člen ZPP), ki pa predloga ne omejujejo zgolj na zamujen rok za ugovor in pritožbo. Sicer pa višje sodišče meni, da že ustavnoskladna razlaga same določbe 36. člena ZIZ terja, da se tudi v izvršbi dopusti predlog za vrnitev v prejšnje stanje, če stranka zamudi rok za plačilo sodne takse za ugovor ali pritožbo (zoper sklep o ugovoru). Tudi razlogi za tako stališče so pojasnjeni v nadaljevanju (glej 9. točka razlogov).

8Sodna praksa sicer ni povsem usklajena glede vprašanja, ali je rok za plačilo sodne takse procesni ali materialni, vendar se v konkretnem primeru pritožbeno sodišče pridružuje stališču, da gre za procesni rok (primerjaj sklepe VSRS I Up 152/2014, II DoR 598/2010 (civilni oddelek), III DoR 108/2014 (gospodarski oddelek)), saj plačilo sodne takse za pritožbo zoper sklep o ugovoru pomeni izpolnitev procesne predpostavke, rok za izpolnitev procesne predpostavke pa je po naravi stvari procesni rok. Zato vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka za plačilo sodne takse za pritožbo zoper sklep o ugovoru ni izključena.

9Pritožbeno sodišče še dodaja, da je, kadar bi opravičljiva zamuda s plačilom sodne takse rezultirala v izgubi neke strankine pravice v postopku, konkretno pravice do vsebinske odločitve o pritožbi zoper sklep o ugovoru, je vsebinska obravnava predloga za vrnitev v prejšnje stanje dopustna in ta pravica izhaja že iz členov 22, 23 in 25 Ustave Republike Slovenije. Upoštevajoč težo posledic, ki jih ima neplačilo sodne takse za pritožbo zoper sklep o ugovoru (fikcija umika pritožbe – peti odstavek 29.b člena ZIZ) je tudi iz tega razloga pritožbi treba ugoditi. Ugovor je edino dolžnikovo pravno sredstvo v izvršbi in hkrati izraz njegove pravice do izjave (22. člen Ustave), oziroma sploh prva možnost, da se lahko izreče o (ne)dopustnosti zoper njega dovoljene izvršbe. Če sodišče na podlagi petega odstavka 29.b člena ZIZ odreče vsebinsko obravnavo ugovora ali pritožbe zoper sklep o ugovoru zaradi neplačila sodne takse, postane sklep o izvršbi pravnomočen in dolžnik to ustavno procesno jamstvo nepovratno izgubi. Čeprav bi se sicer nato ob vsebinski obravnavi ugovora oziroma pritožbe zoper sklep o ugovoru morda izkazalo, da je bila izvršba zoper dolžnika dovoljena povsem neutemeljeno, dolžnik meritornega sodnega varstva pred neutemeljeno izvršbo ne more več doseči in se izvršba zoper njega lahko opravi (v konkretnem primeru z izpraznitvijo in izročitvijo nepremičnine). Kljub temu torej, da morda upnik do tega sploh ni upravičen. Po mnenju višjega sodišča mora biti zato ustavnoskladna razlaga 36. člen ZIZ eksetenzivna in je to določbo treba tolmačiti na način, da je plačilo sodne takse nujni sestavni del ugovornega oziroma pritožbenega postopka. Posledično pa je vrnitev v prejšnje stanje v primeru zamude roka za plačilo takse za ugovor ali pritožbo zoper sklep o ugovoru dopustna že na njeni podlagi. Ob drugačnem stališču bi šlo za nesorazmeren poseg v dolžnikove pravice iz 22., 23. in 25. člena Ustave RS. Tudi na to pritožba utemeljeno opozarja.

10Iz pojasnjenih razlogov je višje sodišče utemeljeni pritožbi ugodilo, sklep pa razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), saj glede na naravo kršitve le-te ni moglo odpraviti samo. V novem postopku naj sodišče prve stopnje upoštevajoč zgornjo obrazložitev ponovno, vsebinsko odloči o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje.

11Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).