VSL Sodba in sklep VII Kp 2339/2017

I. Ob odločanju o pritožbah obdolženega in njegovih zagovornikov se izpodbijana sodba po uradni dolžnosti v točkah I., III. ter v delu točke V., ki se nanaša na oškodovanko A. A., razveljavi in v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožba oškodovanca B. B. se zavrne kot neutemeljena in se izpodbijana sodba v točkah II., IV. in v delu točke V., ki se nanaša na oškodovanca B. B., potrdi.

III. Oškodovanec B. B. je dolžan plačati sodno takso v višini 30,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

1Okrajno sodišče v Trbovljah je z uvodoma navedeno sodbo obdolženega C. C. spoznalo za krivega, da je storil kaznivo dejanje grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1 zoper oškodovanko A. A. in mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo tri mesece zapora s preizkusno dobo enega leta. Nadalje je obdolženega oprostilo obtožbe storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1 zoper oškodovanca B. B. Odločilo je, da je obdolženi na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) dolžan povrniti vse stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in sodno takso v višini 100,00 EUR, potrebne izdatke oškodovanke A. A. in nagrado ter potrebne izdatke njenega pooblaščenca. Na podlagi prvega in drugega odstavka 95. člena ZKP je sodišče odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika obremenjujejo proračun v delu, v katerem se nanašajo na kaznivo dejanje na škodo B. B., če se dajo ti stroški izločiti iz skupnih stroškov. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je oba oškodovanca napotilo na pravdo s celotnima premoženjskopravnima zahtevkoma.

2Zoper obsodilni del sodbe so se pritožili obdolženi in njegova zagovornika iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbam ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da se obdolženega oprosti obtožbe, oziroma da se izpodbijana sodba razveljavi in vrne v ponovno odločanje.

3Zoper II., IV. in V. točko izreka sodbe se je po svojem pooblaščencu pritožil oškodovanec B. B. iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom, da naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženega spozna za krivega očitanega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1, mu naloži plačilo stroškov postopka ter odloči o premoženjskopravnem zahtevku oškodovanca; podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje in odločitev.

4Obdolženec in njegova zagovornika v odgovoru na oškodovančevo pritožbo predlagajo njeno zavrnitev.

5Izpodbijana sodba se v obsodilnem delu razveljavi po uradni dolžnosti, pritožba oškodovanca pa se zavrne kot neutemeljena.

Glede obsodilnega dela

6Prvostopenjsko sodišče je samo poseglo v opis očitanega kaznivega dejanja nasilništva po prvem odstavku 296. členu KZ-1, in sicer tako, da je iz njega izpustilo besedilo „in je bila na ta način prisiljena trpeti nasilna ravnanja na svojo škodo in se mu ni mogla upreti ter bila zaradi navedenega v podrejenem položaju“, dodalo besedilo „zaradi takšnega ravnanja obdolženca pa je bila oškodovanka prestrašena in vznemirjena“ ter dejanje pravno opredelilo kot kaznivo dejanje grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1. Po spremembi obtožbe s strani tožilstva na glavni obravnavni dne 2. 10. 2020 je bil po presoji prvostopenjskega sodišča iz očitka izpuščen bistveni element nasilništva, in sicer podrejen položaj oškodovanke. Ker naj bi spremenjen opis dejanja v obtožnem predlogu vseboval vse zakonske znake kaznivega dejanja grožnje po drugem odstavku 135. člena KZ-1, oškodovanka pa je zoper obdolženega vložila tudi predlog za pregon, je prvostopenjsko sodišče pravno opredelitev kaznivega dejanja ob razglasitvi sodbe spremenilo samo.

7Pritožbeni senat se s tem stališčem ne strinja. Skladno s prvim odstavkom 354. člena ZKP se sme sodba nanašati samo na osebo, ki je obtožena (subjektivna identiteta sodbe in obtožbe), in samo na dejanje, ki je predmet obtožbe, obsežene v vloženi oziroma na glavni obravnavi spremenjeni ali razširjeni obtožnici (objektivna identiteta sodbe in obtožbe), po drugem odstavku navedenega člena pa sodišče ni vezano na predloge tožilca glede pravne presoje dejanja. V zvezi s posegom v opis kaznivega dejanja s strani sodišča je treba upoštevati dvoje: v opis se ne sme poseči tako, da bi se v smislu historičnega dogodka nanašal na drugo kaznivo dejanje ter sprememba opisa ne sme voditi v odločbo, ki bi bila za obdolženca manj ugodna. Drži, da sta v zvezi s tem na splošno dopustni modaliteti vnašanja znakov, ki spreminjajo dejanje iz temeljne v privilegirano obliko oziroma izpuščanja znakov, ki spreminjajo kvalificirano obliko dejanja v temeljno, vendar je predmetno zadevo treba obravnavati celostno, upoštevaje tudi razloge, ki so vodili v spremembo obtožbe s strani tožilstva.

8Tožilstvo je namreč na glavni obravnavi dne 2. 10. 2020 po zaslišanju izvedenca medicinske stroke dr. D. D. očitno sklepalo, da ni dokazano, da bi bila oškodovanka kritičnega dne v nezavesti, zato je ta del iz obtožbenega očitka izpustilo. Kljub temu je še vedno vztrajalo pri pravni opredelitvi kaznivega dejanja nasilništva po prvem odstavku 296. člena KZ-1, kar je tudi izrecno razvidno iz konkretizacije zakonskega znaka podrejenega položaja: „je bila na ta način prisiljena trpeti nasilna ravnanja na svojo škodo in se mu ni mogla upreti ter bila zaradi navedenega v podrejenem položaju“.

9Po ugotovitvi prvostopenjskega sodišča (2., 3. in 4. točka obrazložitve) prav izpustitev prvotne navedbe o oškodovankini izgubi zavesti, zaradi česar naj bi bila prisiljena trpeti poškodbe na svojo škodo, pomeni, da je odpadel bistven element nasilništva, torej razlog za njen podrejeni položaj. Posledično je prvostopenjsko sodišče po presoji, da opis vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja grožnje po drugem odstavku 135. člena KZ-1, samo spremenilo zakonsko opredelitev kaznivega dejanja.

10Pritožbeni senat poudarja, da gre ob tem več kot le za spremembo pravne kvalifikacije, saj je prvostopenjsko sodišče vsebinsko poseglo v konkretni opis kaznivega dejanja: izpustilo je konkretizacijo zakonskega znaka podrejenega položaja ter dodalo konkretizacijo zakonskega znaka prestrašenosti ali vznemirjenosti. S strani tožilstva spremenjen opis kaznivega dejanja, s katerim je razpolagalo sodišče ob odločanju o obtožbi, bi namreč tudi po oceni pritožbenega senata terjal izrek oprostilne sodbe po 1. točki 358. člena ZKP, saj opis ni vseboval konkretizacije vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja nasilništva po prvem odstavku 296. člena KZ-1 ; kot je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče, je izostala konkretizacija zakonskega znaka podrejenega položaja. Prav dodajanje konkretiziranih zakonskih znakov kaznivega dejanja grožnje po 135. členu KZ-1 („zaradi takšnega ravnanja obdolženca pa je bila oškodovanka prestrašena in vznemirjena“) v obravnavnem kontekstu opisa kaznivega dejanja s strani tožilstva v okviru historičnega dogodka tako že predstavlja drugo in ne več zgolj drugačnega kaznivega dejanja. Predvsem pa je bistvenega pomena, da navedeni poseg v opis predstavlja spremembo v škodo obdolženega, saj je vodil v izrek obsodilne sodbe.

11Navedeno skladno z 9. točko prvega odstavka 371. člena ZKP predstavlja prekoračitev obtožbe v zvezi s prvim odstavkom 354. člena ZKP. Skladno s 1. točko prvega odstavka 383. člena in prvim odstavkom 392. člena ZKP je pritožbeni senat sodbo v obsodilnem delu (I., III. ter del točke V., ki se nanaša na oškodovanko A. A.) posledično razveljavil po uradni dolžnosti in jo v tem obsegu vrnil sodišču prve stopnje v novo sojenje.

12Ne glede na to, da predstavlja prvenstveni razlog razveljavitve izpodbijane sodbe 9. točka prvega odstavka 371. člena ZKP, pritožbeni senat opozarja še na druge ugotovljene pomanjkljivosti. Sodba glede nekaterih dejstev sploh nima razlogov, določeni razlogi sodbe so v precejšni meri s seboj v nasprotju, obstaja precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi zapisniki, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Nadalje se nakazuje, da je bilo zmotno ugotovljeno dejansko stanje in nepravilno zavrnjen dokazni predlog po ogledu, kar predstavlja kršitev pravice obrambe navajati dejstva in dokaze v svojo korist in s tem relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP v povezavi z nepopolno ugotovljenim dejanskim stanjem.

13Spisovno gradivo kaže, da ni z gotovostjo dokazana obdolženčeva grožnja s smrtjo („ubil te bom“). Najprej je treba opozoriti, da si razlogi sodbe v tem delu nasprotujejo, saj iz 44. točke obrazložitve izhaja, da je navedbe oškodovanke o grožnji s smrtjo potrdila priča E. E., pri čemer iz 45. točke obrazložitve izhaja, da sta grožnjo s smrtjo poleg navedene priče potrdili še priči F. F. in G. G. Iz zapisnikov o zaslišanju navedenih prič izhaja, da je grožnjo s smrtjo potrdila le priča E. E., ne pa tudi F. F. in G. G.

14Izkazuje se razumen dvom, da je bila grožnja sploh izrečena. V nobenem izmed uradnih zaznamkov o obvestilih, ki so bila zbrana neposredno po dogodku dne 27. 8. 2016, predmetna grožnja ni omenjena – takrat grožnje ni omenjala niti E. E., ki naj bi policistom navedla zgolj, da je obdolženega slišala vpiti „prasica zdaj pa boš jedla drek“. Oškodovanka je grožnjo omenjala ob podaji ustne ovadbe na policiji dne 2. 9. 2016 ter ves čas nadaljevanja postopka, tudi ob podaji ovadbe na Okrožno državno tožilstvo, vložene s strani njenega pooblaščenca dne 25. 11. 2016, kateri so bile priložene podpisane izjave G. G., F. F. in E. E. Iz izjave G. G. izhaja le obdolženčeva izjava „Prasica, požri ta drek!“, smiselno enako tudi iz izjave E. E., ki pa je še dodala, da se je kasneje spomnila, da je obdolženi kričal tudi „Ubil te bom!“, F. F. pa obdolženčevih besed ni razumela. Tudi na zaslišanju v preiskavi ter na glavni obravnavi so navedene priče v zvezi s tem izpovedovale enako kot izhaja iz njihovih pisnih izjav.

15Po oceni pritožbenega senata izpovedi oškodovanke ni mogoče označiti kot prepričljive, saj ni bila medsebojno skladna, na številna vprašanja je odgovarjala selektivno, ob sklicevanju na izgubo in zamegljenost spomina ter nezavest (slednjo sta izvedenec medicinske stroke dr. D. D. in dr. H. H. zavrnila), pri čemer se je določenih podrobnosti spominjala, določenih ne, kar tudi ni logično skladno z oškodovankino prvotno navedbo, da naj bi skorajda takoj po fizičnem kontaktu obdolženega izgubila zavest. Glede na to oškodovankina izpoved ne more z gotovostjo dokazovati zatrjevane grožnje obdolženega.

16Nadalje je grožnjo v pisni izjavi potrdila priča E. E., ki je bila v času dogodka spodaj pred svojo hišo. Ob tem pa priča G. G., ki je bila tedaj na balkonu iste hiše, domnevne grožnje ni zaznala. To je še posebej pomembno ob tem, da sta obe priči skladno povedali, da naj bi obdolženi oškodovanki rekel „prasica“ in „žri drek“, kar pomeni, da sta obdolženega razločno razumeli. Dejstvo, da G. G., ki je bila dejansko na isti lokaciji kot E. E., in je obdolženega jasno razumela, ni zaznala grožnje, vnaša dvom v resničnost izpovedi E. E. v tem delu. Tudi pisna izjava E. E., priložena ovadbi z dne 2. 9. 2019, da se je grožnje s smrtjo spomnila šele kasneje, glede na intenzivnost domnevno izrečenih besed obdolženega pritožbenega sodišča ne prepriča. Ostale priče o grožnji niso izpovedale. Ob tem sicer ne gre spregledati, da je priča I. I. slišala oškodovankine klice na pomoč ter njen vzklik „ubil me bo“, vendar pa navedeno ob vsem povedanem nikakor ne more dokazovati, da je očitane besede obdolženi res izgovoril.

17Prvostopenjsko sodišče je na podlagi izpovedi oškodovanke, prič I. I., B. B., G. G. in E. E. kraj dogodka ugotovilo pri kozolcu oziroma v bližini kozolca (41. točka obrazložitve). Pritožbeni senat ugotavlja, da na podlagi izpovedi navedenih prič kraja dogodka ni mogoče z gotovostjo ugotoviti. Oškodovanka je namreč povedala, da se je vse dogajalo na zasebni poljski poti, kako je prišla do kozolca, se ni spomnila. I. I. je povedala, da sta skupaj z oškodovanko odšli do kozolca, ko je prispela do nje, je bila le-ta 3 metre pred kozolcem na poti. B. B. je v preiskavi povedal, da je šel z avtomobilom do oškodovanke, avtomobil je parkiral pri njej na sredini makadamske poti. Na glavni obravnavi je svojo izpoved spremenil, in sicer da je bila oškodovanka pri kozolcu, avtomobil pa je pustil približno petnajst do dvajset metrov stran od nje, da je ne bi povozil. Slednja navedba ni življenjsko logična in pritožbenega senata ne prepriča v resničnost njegove navedbe na glavni obravnavi. G. G. je v preiskavi povedala, da sta bila obdolženi in oškodovanka pred kozolcem, na polovici makadamske ceste, med asfaltirano glavno cesto in kozolcem, na glavni obravnavi pa se njunega položaja ni več spominjala. E. E. v preiskavi kraja dogodka ni mogla opredeliti, saj dogodka ni videla, temveč ga je le slišala, na glavni obravnavi pa je povedala, da je sklepala, da se oškodovanka nahaja pri kozolcu, saj da od koder je G. G. gledala, ni moglo biti drugje kot pri kozolcu. J. J., K. K. in L. L. so povedali, da je bila oškodovanka na sredini makadamske poti. Primerjava izpovedi navedenih obremenilnih prič v preiskavi in na glavni obravnavi jasno pokaže, da so te priče svoje izjave glede kraja dogodka na glavni obravnavi očitno spremenile, kar vnaša resen dvom v njihovo verodostojnost.

18Natančna lokacija dogodka je bistvena predvsem zaradi ugotavljanja verodostojnosti priče G. G. – sodišče to pričo ocenjuje kot „nevtralno“ in tako najbolj verodostojno (24. in 42. točka obrazložitve). Sporno je namreč, ali je ta priča dogodek, če se je dejansko zgodil na sredini makadamske poti, iz svojega položaja na balkonu hiše sploh lahko zaznala, saj zgolj iz spisovnega gradiva (ortofoto posnetki in druge fotografije) vidno polje z balkona ni jasno razvidno.

19Prvostopenjsko sodišče je dejstvo, da se z balkona vidi na kraj dogodka (torej proti kozolcu, kar po oceni pritožbenega senata ni z gotovostjo potrjeno), ugotovilo na podlagi izpovedi policistov M. M. in N. N. (41. točka obrazložitve). M. M. se podrobnosti sicer ni spominjala, je pa kot kraj dogodka opredelila nek kozolec ob poti oziroma, da se je zgodilo ob cesti; potrdila je tudi vsebino uradnega zaznamka o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah z dne 17. 10. 2016, iz katerega izhaja, da se na kraj dogodka vidi z dvorišča in z balkona. Ob tem pritožbeni senat pripominja, da kraj dogodka v uradnem zaznamku podrobneje ni opredeljen. N. N. je povedal, da sta s policistko M. M. z dvorišča hiše gledala nekam proti kozolcu, na balkon pa nista šla. Drugih tehtnih podrobnosti glede kraja dogodka se ni več spominjal. Navedeni izpovedi po oceni pritožbenega senata ne potrjujeta z gotovostjo, da se z balkona res vidi tudi na sredino makadamske poti, kjer bi bil lahko (točen) kraj obravnavanega dogajanja.

20Obramba je predlagala ogled kraja, kar pa je prvostopenjsko sodišče zavrnilo kot nepotrebno (19. točka obrazložitve). Zavrnitev tega dokaznega se nakazuje, glede na predhodno izpostavljeno, kot nepravilno. Glede na to, da kraja dogodka na podlagi izvedenih dokazov ni bilo mogoče z gotovostjo ugotoviti, zgolj na podlagi izpovedi policistov pa ni mogoče ugotoviti, ali se na kraj dogodka vidi tudi z balkona, bi se z opravo ogleda razjasnili dvomi o objektivni možnosti zaznave dogodka s strani G. G. in s tem tudi z večjo gotovostjo ugotovila njena verodostojnost.

21Pritožbeni senat poudarja, da je preverjanje verodostojnosti priče s tega vidika bistvenega pomena, saj je to edina obremenilna priča, ki naj bi videla pretežni del dogodka ter še posebej glede na dejstvo, da so bila zaznana določena neskladja v njeni izpovedi. Priča je ob klicu na OKC navedla, da naj bi obdolženi v oškodovanko metal kamenje in jo vlekel po tleh, iz njene pisne izjave izhaja, da naj bi jo lasal in premetaval, v preiskavi je povedala, da jo je z obema rokama držal za lase, lasal in premetaval, na glavni obravnavi pa je povedala zgolj to, da naj bi jo držal z eno roko in jo lasal, pri čemer naj bi oškodovanka stala oziroma se prestopala. Ob navedenem se pritožbeni senat ne more strinjati s stališčem sodišča prve stopnje, da se je izkazala kot najbolj prepričljiva in verodostojna priča, ker naj bi v toku celotnega postopka dogodke opisovala v bistvenem enako.

22Obstoj utrpljenih poškodb oškodovanke, kot izhajajo iz opisa kaznivega dejanja, je prvostopenjsko sodišče utemeljilo na podlagi izpovedi oškodovanke, priče G. G. in ugotovitev izvedenca dr. D. D. (53. točka obrazložitve). Glede na ugotovljen dvom o verodostojnosti oškodovanke in priče, kot že opredeljeno zgoraj, je tako pritožbeni senat presojal, ali ugotovitve izvedenca z gotovostjo potrjujejo nastanek poškodb. Kot je ugotovilo že prvostopenjsko sodišče, je bil izvedenec, upoštevaje pomanjkljivo medicinsko dokumentacijo, pri svojem delu omejen (46. točka obrazložitve).

23Glede rdečine na obrazu je izvedenec dopustil možnost, da je nastala kot posledica udarcev z odprto dlanjo v predel obraza, vendar je ob tem treba poudariti, da niti priča G. G., katero prvostopenjsko sodišče ocenjuje kot najbolj verodostojno, tako v preiskavi, kakor tudi na glavni obravnavi ni navajala, da bi obdolženi oškodovanko udarjal, temveč jo je zgolj lasal. Nadalje je izvedenec izključil možnost nastanka rdečine v ledvenem predelu kot posledico padca, saj bi bile poškodbe hujše – razvila bi se podplutba, kar prvostopenjsko sodišče tudi pravilno povzame ter obrazloži, da padec oškodovanke na tla niti ni predmet obtožbenega očitka ter tudi ni dokazan, prav tako tudi ne vlečenje oškodovanke po tleh (49., 54. in 55. točka obrazložitve). Iz obrazložitve nadalje izhaja, da izvedenec ni izključil možnosti, da bi bilo dejanje storjeno na način, kot ga je opisalo tožilstvo, tak potek pa naj bi potrjevali tudi drugi dokazi, zato je sodišče štelo obtožbeni očitek v tem delu za dokazan. Pritožbeni senat pripominja, da je nastanek preostalih z obtožbo očitanih poškodb – rdečine na prsnem košu, rdečine na roki ter rdečine spodnjega dela hrbta v celoti ostal neobrazložen ter se po oceni pritožbenega senata nakazuje tudi kot nedokazan, sklep sodišča prve stopnje pa je v nasprotju s spisovnim gradivom. Izvedenec je namreč nastanek rdečine na obrazu kot posledico obdolženčevega udarca zgolj dopustil, glede drugih očitanih poškodb pa se do njihovega nastanka zaradi pomanjkljive medicinske dokumentacije ni mogel opredeliti oziroma jih je z verjetnostjo izključil. Kot že povedano, se oškodovankina izpoved nakazuje kot vprašljiva, priča G. G. pa udarcev niti ni omenjala, zato je po presoji pritožbenega senat nakazan razumen dvom v zaključek o povzročitvi poškodb na očitan način.

24Glede na s predmetno odločbo ugotovljeno kršitev, ki terja razveljavitev sodbe, se pritožbeni senat do preostalih pritožbenih navedb ni opredeljeval.

25Prvostopenjsko sodišče bo tako v novem sojenju glede kaznivega dejanja na škodo A. A. moralo ugotoviti vsa odločilna dejstva, ponovno izvesti v prvotnem sojenju že izvedene dokaze ter natančneje raziskati dejansko stanje, predvsem glede domnevne grožnje s smrtjo, kraja kaznivega dejanja, samega poteka dogodka ter utrpljenih poškodb oškodovanke in mehanizma njihovega nastanka ter v zvezi s tem izvesti vse predlagane dokaze, ki utegnejo izkazovati pravno odločilna dejstva, nato kritično ovrednotiti vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj ter skrbno oceniti verodostojnost zaslišanih prič in ob upoštevanju določbe 354. člena ZKP morebiti z gotovostjo ugotovljeno dejansko stanje ustrezno pravno ovrednotiti, v nasprotnem pa obdolženca oprostiti obtožbenega očitka v tem delu.

26Kljub navedenim kršitvam pa pritožbeni senat meni, da le-te niso take narave in stopnje, da bi izkazovale dvom v zmožnost nepristranskega in objektivnega sojenja okrajnega sodnika, zato naj se novo sojenje opravi pred istim sodnikom.

Glede oprostilnega dela

27Pravilna in zakonita pa je izpodbijana sodba v oprostilnem delu. Tudi po oceni pritožbenega senata v postopku ni bilo z gotovostjo dokazano, da bi obdolženi storil očitano mu kaznivo dejanje.

28Pritožnik spregleda, da v postopku ni bil izveden noben dokaz, ki bi potrjeval obtožbeni očitek glede kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1 na škodo B. B. Nobena izmed zaslišanih prič ni potrdila očitanega ravnanja obdolženca, predvsem pa je ključnega pomena, da niti oškodovanec v svojih izpovedih ni bil konstanten in zato tudi ne prepričljiv, kot je to pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče. Pritožbeni senat se v celoti pridružuje ugotovitvam prvostopenjskega sodišča iz 25. točke obrazložitve, da je oškodovanec tekom postopka večkrat spremenil svojo izjavo o načinu nastanka poškodbe, kar je tudi izkazano z listinami v spisu. Nazadnje je na glavni obravnavi prvič izpovedal, da naj bi se obdolženi postavil celo v borbeni položaj in ga udaril z roko s stisnjeno pestjo. Kot že povedano, oškodovančeva različica dogodka ni potrjena z nobenim drugim dokazom v spisu, zato tudi po oceni pritožbenega senata njegova neprepričljiva izpoved ne more z gotovostjo dokazovati obtožbenega očitka.

29Pritožbene navedbe glede konstantnosti oškodovančeve izpovedi niso prepričljive. Ni dvoma, da je oškodovanec utrpel poškodbe zobovja, vendar pa iz omenjenih navedb nikjer ne izhaja, da naj bi oškodovanec policistom dogodek opredelil tako, kot to izhaja iz očitka. Oškodovanec je poškodbe najverjetneje res zadobil v stiku z obdolženim, vendar obdolženčev naklep v zvezi s tem ni dokazan. Ni se mogoče strinjati tudi s pritožnikovo navedbo, da naj bi oškodovanec na zaslišanju dne 7. 2. 2019 podrobneje opisal dogodek. Glede na to, da je neposredno po dogodku na UKC opisal, da je prejel udarec s komolcem, v zapisniku o sprejemu ustne ovadbe pa je navedel, da je prejel udarec s komolcem ali roko, to pomeni, da ob samem dogodku očitno niti ni natančno zaznal mehanizma nastanka poškodbe. Kasnejše spremembe izjave zato ni mogoče opredeliti kot pojasnitev okoliščin, temveč kot prilagajanje izjave z namenom doseči obsodbo.

30Kljub temu, da je obdolženi zagovor nekoliko spreminjal, da priča G. G. ni potrdila izpovedi prič L. L. in J. J. ter da je slednja v zaslišanju zanikala vsebino uradnega zaznamka o zbranih obvestilih z dne 28. 8. 2016, to glede na izostanek drugih dokazov ne omaje pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje o obstoju razumnega dvoma, da je obdolženi storil očitano mu kaznivo dejanje.

31Glede pritožbenih navedb, da obdolženi ni želel odgovarjati na vprašanja, kar naj bi kazalo na njegovo izmikanje, pritožbeni senat pojasnjuje zgolj to, da je obdolženčeva pravica do molka in neodgovarjanja na vprašanja ena izmed temeljnih pravic kazenskega postopka v okviru privilegija zoper samoobtožbo (tretji odstavek 5. člena ZKP) ter kot taka povzdignjena tudi na ustavno raven (29. člen Ustave Republike Slovenije). Zato odklonitve odgovorov na vprašanja, ob navedenem v točki 28 in 29 ter 30 te odločbe, nikakor ni mogoče šteti kot dejansko podlago za izrek obsodilne sodbe.

32Namen kazenskega postopka je, da se pravilno in popolno ter s standardom gotovosti ugotovijo vsa dejstva iz obtožbenega očitka. Če katero izmed teh dejstev ni ugotovljeno in zaradi tega posledično ni dokazan kateri izmed zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja, opis pa ne ustreza biti kakšnega drugega kaznivega dejanja, terja to izrek oprostilne sodbe. V takšnem primeru torej ni naloga sodišča, da ugotavlja morebitne druge (neodločilne) okoliščine primera. Tako za izrek oprostilne sodbe zadošča, da le eden izmed zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja ni dokazan. Ne gre spregledati, da se skladno s splošno zasnovo sodobnega kazenskega postopka dokazuje krivda storilca, ne pa njegova nedolžnost. V konkretni zadevi ob izkazanem razumnem dvomu o obdolženčevi storitvi kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1 sodišče ni dolžno nadalje ugotavljati, kakšen naj bi bil dejanski mehanizem nastanka poškodbe oškodovanca, kot to zmotno meni pritožnik. Posledično v tem delu tudi ni podana zatrjevana kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

33V omenjenem kontekstu za predmetno zadevo niso relevantne navedbe o gibanju oškodovanca in obdolženega, ki jih pritožnik utemeljuje z izpovedma prič G. G. in O. O. Navedeni priči nastanka poškodb nista videli, zato njune navedbe v bistvenem ne morejo dokazovati obtožbenega očitka. Pritožbene navedbe o potencialnem padcu obdolženega ob domnevnem naletu oškodovanca pa ostajajo na ravni hipotez, ki niso v ničemer podprte s spisovnim gradivom, zato se pritožbeni senat, v večji meri kot navedeno, do njih ne more opredeljevati.

34Upoštevaje vse izpostavljeno in ker pritožbeni senat v oprostilnem delu ni ugotovil kršitev, na katere mora skladno s prvim odstavkom 383. člena ZKP paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo oškodovanca zavrnil kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo v točkah II., IV. in v delu točke V., ki se nanaša na oškodovanca B. B., potrdil.

35Ker oškodovanec s pritožbo ni uspel, je na podlagi prvega odstavka 98. člena v zvezi z drugim in prvim odstavkom 96. člena, 6. točko drugega odstavka 92. člena ZKP ter na podlagi Tarifne številke 74013 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) dolžan plačati sodno takso v višini 30,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

PRAVNI POUK:

Zoper to sodbo in sklep ni pritožbe.