VSL Sodba I Cpg 1389/2016

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožečima strankama zavarovalnino v višini 4.700,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 6. 2011 do plačila (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženi stranki plačati pravdne stroške v znesku 415,79 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči naslednji dan po izteku 15-dnevnega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2Zoper sodbo je tožeča stranka pravočasno vložila pritožbo. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Zavarovalnica je dolžna plačati odškodnino, če se zgodi dogodek, ki pomeni zavarovalni primer (921. člen OZ), in če je zatrjevana škoda njegova posledica (prvi odstavek 131. člena OZ). Zavarovalni primer pomeni realizacijo rizika, glede katerega je bila sklenjena zavarovalna pogodba, torej, da je nastopil bodoč, negotov in od izključne volje pogodbenikov neodvisen dogodek, glede katerega je bilo sklenjeno zavarovanje (prvi odstavek 922. člena OZ). Obveznost zavarovalnice pa je izključena, če je zavarovalec, zavarovanec ali upravičenec povzročil zavarovalni primer namenoma ali s prevaro (944. člen OZ). V konkretnem primeru je zavarovalnica zahtevku za izplačilo zavarovalnega primera ugovarjala s trditvami, da je bila prometna nesreča, ki predstavlja zavarovalni primer, povzročena namerno oziroma da je bila prirejena.

6Tožeča stranka je že v tožbi navedla, da je imela drugo tožnica 15. 6. 2011 prometno nezgodo. Ko se je peljala iz naselja G. proti M., je v križišču zavijala desno in pri tem odvzela prednost voznici vozila G., A. A. Pri tem je na vozilu M. nastala škoda v višini 4.700,00 EUR. V dokaz navedenega je med drugim predložila Poročilo o prometni nesreči (A5), Zapisnik o cenitvi škode z dne 16. 6. 2011 in Prijavo zavarovalnega primera iz zavarovanja avtomobilskega kaska. V zadostnem obsegu je torej opisala potek škodnega dogodka in takrat nastale poškodbe zavarovanega vozila. Tožena stranka pa je na te trditve že v odgovoru na tožbo odgovorila, da je prepričana, da do škodnega dogodka ni prišlo na zatrjevani način in da je prometna nesreča prirejena, oziroma, da je med udeleženimi vozili prišlo do namerno povzročene premoženjske škode. Navedla je, da je do teh ugotovitev prišla na podlagi mnenja izvedenca cestno prometne stroke I. K., ki ga je angažirala v postopku preverjanja prijavljenega zavarovalnega primera in priložila celotno raziskavo obravnavanega škodnega dogodka.

7Iz navedenega izhaja, da so obstajala med pravdnima strankama sporna dejstva, glede katerih je sodišče prve stopnje izvajalo dokaze. Katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP).

8Ne držijo pritožbeni očitki, da obseg nastale škode na drugem v prometni nesreči udeleženem vozilu G., ki ga je vozila A. A., za obravnavano zadevo, v kateri tožeča stranka vtožuje plačilo za škodo na vozilu M., ni pomembno. Ugotovitev, da zatrjevana škoda na vozilu G. v dogodku, ki naj bi predstavljal zavarovalni primer, ni mogla nastati, je namreč dejstvo, ki logično in izkustveno izključuje sam zatrjevani dogodek ter s tem nastanek zatrjevanega zavarovalnega primera. To pa pomeni negacijo vzročne zveze med (zatrjevanim) škodnim dogodkom in (zatrjevano) škodo. Čim je tako, ni enega od potrebnih elementov odškodninske terjatve (vzročne zveze) in s tem zavarovalnega primera. Poleg tega pa je v primeru ugotovljene prireditve okoliščin nastanka konkretnega zavarovalnega primera izključena obveznost zavarovalnice, da zavarovalnemu upravičencu izplača za škodo zavarovalnino tudi na podlagi 944. člena OZ. Trditveno in dokazno breme o tem je na toženi stranki, v kolikor pa tožeča stranka njenim trditvam nasprotuje, ima možnost dokazati, da je nastal zavarovalni primer na način, kot je bil zavarovalnici tudi prijavljen.

9Pritožbeno stališče, da bi se sodišče prve stopnje moralo omejiti le na trditve tožeče stranke o škodi, ki je nastala na vozilu tožeče stranke, saj gre za zavarovalnino iz kasko zavarovanja, ni utemeljeno. Do obravnavanega spora je prišlo ravno zato, ker je zavarovalnica odklonila plačilo zavarovalnine zaradi tega, ker je ugotovila, da zavarovalni primer na način, na katerega ji je bil prijavljen, ni mogel nastati. V konkretnem primeru branje zapisnika o zaslišanju obeh voznic v zadevi Pg 342/2013 (C1 - C2), ni pomenilo izvedbe informativnega dokaza, s katerim bi bile šele podane trditve glede nastanka zavarovalnega primera. Ugotovitve sodišča prve stopnje o načinu poteka sporne prometne nesreče in nastalih poškodb na obeh udeleženih vozilih tako ne pomenijo prekoračitve trditvene podlage tožeče stranke. Brez ugotovitve poškodb, ki naj bi nastale na vozilu G., namreč ni mogoče ugotoviti, ali je do prometne nesreče dejansko prišlo oziroma prišlo na način, kot sta to izpovedali voznici v nesreči udeleženih vozil (C1 - C2).

Enako velja v zvezi z ugotovitvami, da je vozilo G. vozilo s tako hitrostjo, da ga je po nesreči odbilo v drevo. Tega tožeča stranka res v tožbi ni trdila, vendar dejstvo, da naj bi se vozilo G. zaletelo v drevo, izhaja iz k tožbi priloženega Poročila o prometni nesreči (A5) in izpovedi obeh voznic (C1 - C2). Glede na vsebino dokazov in ugotovitev izvedenca P., da na vozilu G. ni poškodb, ki bi bile posledica trka v drevo, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da prometna nesreča ni potekala na način, kot je to trdila tožeča stranka oziroma obe voznici.

10Sodni izvedenec cestno prometne stroke I. P. je ugotovil, da je zatrjevano nesrečo povzročila drugo tožnica, ki bi lahko nesrečo s pravilno vožnjo preprečila, in da bi poškodbe na vozilu M., ki ga je vozila drugo tožnica, lahko nastale na delih, ki so navedeni v priloženi dokumentaciji. Nadalje je ugotovil tudi kje so v zatrjevani prometni nesreči lahko nastale poškodbe na vozilu G. in katere zatrjevane poškodbe na tem vozilu sploh niso mogle nastati. Glede na to je sodišče prve stopnje upravičeno kot ključno štelo ugotovitev izvedenca P., da do prometne nesreče na način, kot sta ga zatrjevali voznici, ni moglo priti, saj poškodbe na vozilu G. niso mogle nastati v zatrjevani nesreči. Zato pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje pregledalo ugotovitve izvedenca P., niso utemeljene. S tem v zvezi tudi niso utemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zavrnitev zahtevka zmotno utemeljevalo na trditvah obeh voznic o ocenjeni hitrosti njune vožnje. To namreč ni bil nosilni argument sodišča prve stopnje, temveč dejstvo, da do prometne nesreče na zatrjevani način ni moglo priti. Če ga je zavarovanec ali zavarovalec priredil, je pravico do zavarovalnine izgubil.

11Glede na to, da je že izvedenec P. ugotovil, da do nesreče ni moglo priti na zatrjevani način, sodišču prve stopnje res ne bilo treba postavljati še izvedenca avtomobilske stroke za ugotovitev višine nastale škode. Vendar pa njegova postavitev ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Izvedenec Š. s tem, ko se je opredelil tudi do obsega škode na vozilu G., ni prekoračil naloge, za katero je bil postavljen. V sklepu (list. št. 69 - 70), s katerim je sodišče prve stopnje postavilo izvedenca Š., mu je sicer dalo navodilo, da poda mnenje, kakšne poškodbe so nastale na vozilu M. in kakšna škoda je nastala na tem vozilu zaradi (kot posledica) sporne prometne nesreče. Pri tem pa je navedlo še, da naj v ta namen pregleda celoten spis in upošteva, da je do nesreče prišlo na način, kot je to ugotovil izvedenec P. Glede na navedeno navodilo se je izvedenec Š. upravičeno opredelil tudi do škode na vozilu G., prav tako pa tudi do mnenja izvedenca P. Sodišče prve stopnje je v tem smislu presojalo mnenji obeh izvedencev in pri tem v obrazložitvi sodbe zapisalo, da je v mnenje izvedenca P. prepričano, ker ga potrjuje tudi mnenje izvedenca Š. Da je bil prijavljen način nastanka zavarovalnega primera prirejen pa je ugotovilo tudi na podlagi dejstva, da sta udeleženki prijavljene prometne nesreče zanikali osebno povezavo, čeprav ta med njima obstaja.

12Ne drži, da je zaradi ugotovitve izvedenca Š., da je bilo vozilo G. nevozno, njegovo mnenje v nasprotju z mnenjem izvedenca P., ki tega ni ugotovil. V okviru zgoraj navedene naloge je izvedenec Š. pred izdelavo mnenja pregledal celoten spis in dejstvo o nevoznosti vozila G. očitno povzel iz izpovedi obeh v prometni nesreči udeleženih voznic, ki sta bili zaslišani v zadevi Pg 342/2013 (C1 - C2). Zgolj dejstvo, da izvedenec P. v svojem mnenju ni izrecno navedel, da vozilo G. ni bilo vozno, ni razlog, ki bi omogočal zaključek, da sta si mnenji izvedencev v nasprotju. Ključno je, da sta oba izvedenca enako ugotovila, da do prometne nesreče na način, kot sta to zatrjevali voznici obeh vozil, ni moglo priti, kar pomeni, da med zatrjevano nesrečo in nastalo škodo ni vzročne zveze.

V zvezi s tem tudi ne drži, da je tožeča stranka dodatno zaslišanje izvedenca Š. zahtevala iz razloga, ker naj bi bilo njegovo mnenje v nasprotju z mnenjem izvedenca P. Iz pripravljalne vloge tožeče stranke z dne 10. 8. 2016 namreč izhaja, da je tožeča stranka predlagala zgolj postavitev drugega izvedenca avtomobilske stroke in sicer zato, ker naj bi se izvedenec Š. nepravilno pri izdelavi mnenja oziroma oceni škode, ki je nastala na vozilu M., skliceval na listino tožene stranke (kalkulacija škode Eurotax), saj bi moral izdelati svojo kalkulacijo nastalih poškodb in višine škode. Glede na zgornjo ugotovitev, da ni podana vzročna zveza med zatrjevano prometno nesrečo in nastalo škodo, pa navedeno za odločitev ni odločilno.

13S tem se izkaže, da pritožnica ni uspela uveljaviti nobenega od pritožbenih razlogov, prav tako pa pritožbeno sodišče tudi ni zaznalo nobene od kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

14Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).