944. člen OZ

Takšno stališče ne ustreza razlagi določbe 944. člena OZ. V konkretnem primeru pravni red s to določbo sankcionira nepoštenost prijaviteljev zavarovalnega primera, ne glede na to, ali se ta nanaša na vzrok škode ali na višino škode, na kar sodišče pravilno opozarja.

Dokazni postopek je pokazal tudi, da je imela toženka možnost z gotovostjo preveriti, ali so utemeljeni njeni dvomi v to, da je do loma nosilca motorja prišlo prav v tej prometni nezgodi, a se te možnosti ni poslužila. Odgovor na to vprašanje bi namreč dala ugotovitev, ali je lomna površina na problematičnem delu nosilca motorja sveža ali stara oz. korodirana, pri čemer bi lahko sveža poškodba izvirala iz obravnavanega škodnega dogodka (kar je potrdil tudi v postopku imenovani izvedenec za avtomobilsko stroko). Tako bi toženka z gotovostjo lahko dokazala, da zavarovalni primer ni nastal (ugovor nenastale pravice). To trditveno in dokazno breme je bilo v njeni sferi. Razlog, da do takšnega pregleda ni prišlo, je na strani same toženke, ki takega pregleda ni opravila, čeprav je že pred tem postopkom angažirala (svojega) izvedenca, ki ji je možnosti za ugotovitev, ali poškodba na motorju izvira iz tega škodnega dogodka, tudi pojasnil. Ugotovitev, da ni vzročne zveze med trkom in škodo, ki jo zatrjuje tožnica, je torej preprečila sama toženka, ki ni ugodila predlogu (svojega) izvedenca, da opravi demontažo hladilnika in ventilatorja motorja.

Predlog se zavrne.

Toženka je ugovarjala, da poškodbe na tožnikovem vozilu niso nastale v zatrjevanem škodnem dogodku. Omenjeni ugovor toženke vsebinsko pomeni ugovor nenastale pravice. Sodna praksa je že večkrat zavzela stališče, da ima zavarovalnica tudi zoper tožnika kot oškodovanca, ki sicer ni stranka pogodbe o obveznem zavarovanju avtomobilske odgovornosti, vendar pa vstopi v zavarovalno razmerje v trenutku nastanka zavarovalnega primera, ugovor, da je njena odgovornost izključena oziroma da zavarovalni primer ni nastal (ugovor nenastale pravice). V omenjeni sodni praksi je šlo za primere t.i. prirejenih prometnih nesreč, ko zavarovalni primer ni nastal, ker prometna nesreča ni bila neodvisna od volje pogodbenikov (prvi odstavek 922. člena OZ). V določilu 944. člena OZ je določeno, da je odgovornost zavarovalnice izključena, če je zavarovalec, zavarovanec ali upravičenec (tožnik) povzročil zavarovalni primer namenoma ali s prevaro. Utemeljenost ugovora nenastale pravice mora torej temeljiti na ugotovitvi o upravičenčevi (tožnikovi) namerni povzročitvi zavarovalnega primera ali povzročitvi s prevaro. Dokazno breme te ugotovitve nosi zavarovalnica (toženka). Sodišče prve stopnje je pri o

V obravnavanem primeru je pritožbeno sodišče iz dokazne ocene, ki jo je, sledeč napotku 8. člena ZPP opravilo prvostopenjsko sodišče, iztrgalo celoten sklop okoliščin, ki "sodišču prve stopnje vzbujajo dvom v to, da je šlo za nenamerno nesrečo", češ, da za "presojo temelja tožbenega zahtevka niso relevantne, saj [da] jih lahko sodišče prve stopnje upošteva le pri presoji višine vtoževane zavarovalnine". Taka dokazna ocena, ki spregleduje, in od celotne življenjske situacije odreže bistven kontekst spornega življenjskega dogodka, ni celovita, ni analitična in zato tudi ni sintetična ter posledično ni v skladu s postulati proste dokazne ocene iz 8. člena ZPP. V obravnavanem primeru je ta pomanjkljivost še posebej izstopajoča. Pred seboj imamo namreč primer, ko se je celoten dogodek, glede katerega tožena stranka uveljavlja ugovor iz 944. člena OZ, zgodil v sferi zavarovalca (ter hkrati zavarovanca). Z vidika dokazovanja bistvenih dejstev, nujnih za uspešno uveljavitev ugovora nenastale pravice, je zato v izrazito neenakopravnem položaju. V takih primerih, ko je stranka v dokazni stiski, in je zaradi tega ogrožena njena pravica do enakega varstva pravic, lahko tudi pravica do

Tožeča stranka trdi, da je zaradi odtujitve blaga iz carinskega skladišča treba plačati tudi carinske in druge dajatve. Iz carinske odločbe, na katero se sklicuje, izhaja, da je zavezanka za plačilo dajatev in realnih obresti za manjko blaga v carinskem skladišču zaradi vloma z dne 7. 12. 2011. Ob uporabi drugega odstavka 948. člena OZ tako višje sodišče ugotavlja, da je tudi tožeča stranka tista, ki je imela ob nastanku zavarovalnega primera premoženjski interes za to, da ta ne bi nastal. Carinska odločba - in iz nje izhajajoča škoda v obliki plačila carinskih dajatev, je namreč prav posledica škodnega dogodka, spornega vloma. Sodišče prve stopnje je sprejelo ugovor tožene stranke, da so zaposleni delavci, če opravljajo delo na delovnem mestu, kjer so zavarovane stvari, v stalnem stiku s premoženjem, iz česar izhaja povečano tveganje, ki ga zavarovalnica ni prevzela. Vendar je odmik od kogentnih zakonskih določb o zavarovalni pogodbi dopusten samo, če je v nedvoumnem interesu zavarovanca. Pravica do povrnitve škode, ki jo je povzročil kdo, za katerega ravnanje zavarovanec kakorkoli odgovarja, ne glede na to, ali je bila škoda povzročena namenoma ali iz hude malomarnosti,

Revizija se dopusti glede vprašanj: - ali je pravilno materialnopravno stališče sodišča druge stopnje o vprašanju obstoja zavarovalnega primera kot negotovega in od izključne volje pogodbenikov neodvisnega dogodka v tej zadevi kot pogoja za nastanek toženkine obveznosti plačila zavarovalnine, - ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo v kontekstu celovite dokazne ocene, ko je utemeljenost temelja zahtevka presojalo zgolj na podlagi tega ali je nastanek škodnega dogodka tehnično mogoč in ali se je škodni dogodek zgodil, vse druge okoliščine, ki kažejo na nameren škodni dogodek - fingirano nesrečo, pa je za presojo o temelju štelo za nerelevantne, - ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da okoliščine, ki vzbujajo dvom v to, da je šlo za nenamerno nesrečo, lahko vplivajo zgolj na višino ne pa tudi na temelj zahtevka.

Po polici kasko zavarovanja in splošnih pogojih toženke popravilo vozila pri nepogodbenem servisu in pošiljanje ponudb izbranega servisa toženki v potrditev pred popravilom vozila ni opredeljeno kot pogodbena obveznost zavarovancev. Njihova neizpolnitev tako ne predstavlja kršitve zavarovalne pogodbe, ki bi kakorkoli lahko poslabšala položaj tožnikov pri uveljavitvi njihove pravice do zavarovalnine po nastanku zavarovalnega primera oz. bi zanje imela za posledico izgubo zavarovalnih pravic (942. člen OZ). Toženki zato v posledici zavarovančeve izbire nepogodbenega servisa in nepredložitve njegove ponudbe ne pripada niti pravica po lastni presoji omejiti višine stroškov popravila vozila, kot je to v konkretnem primeru storila toženka. Tožniki bi bili na račun škodnega dogodka lahko obogateni le v primeru, ko bi njihov zahtevek za povračilo škode bistveno presegal razumno povprečje, oziroma ko bi za popravilo vozila izbrali izvajalca, katerega cena kleparskih in ličarskih del bi bistveno odstopala od cen drugih (primerljivih) izvajalcev popravil vozil. Takšnega odstopanja pa v konkretnem primeru toženka ni dokazala.

Toženka po mnenju sodišča druge stopnje ni uspela dokazati, da je tožnik namerno povzročil obravnavno prometno nezgodo.

Predlog se zavrne.

Ker temelji obveznost toženke na pogodbi o zavarovanju odgovornosti, je z vidika obveznosti toženke, pravno nepomembno razlikovanje med objektivno in krivdno obliko odškodninske odgovornosti. Najprej je bistveno, katera tveganja sta pogodbenika vključila v zavarovalno pogodbo odgovornosti in katera tveganja sta na drugi strani izključila. Toženka - zavarovalnica v prvi vrsti ne odgovarja zato, ker bi bila "odškodninsko odgovorna" (objektivno ali subjektivno), temveč zaradi pogodbenega prevzema odgovornosti sklenitelja zavarovanja.

Dokazno breme glede okoliščin v zvezi z izključitvijo odgovornosti je na strani zavarovalnice; ta nastopi šele, če tožeča stranka dokaže škodni dogodek, ki naj bi pomenil zavarovalni primer. Pri tem mora odločilna dejstva stranka (praviloma) dokazati s stopnjo prepričanja, torej tako, da bo izključen vsak razumen dvom oziroma da o resničnosti trditev ne bi dvomil noben razumen, v življenjskih zadevah izkušen človek. Temu dokaznemu standardu, z izjemami, ki zahtevajo njegovo znižanje oziroma prilagajanje, tudi sodna praksa še vedno sledi.

Po 944. členu OZ zavarovalnica ni zavezana za nikakršne dajatve, če je zavarovalec, zavarovanec ali upravičenec povzročil zavarovalni primer namenoma ali s prevaro.

Pravdni stranki sta v zavarovalni pogodbi, katere del so postali tudi Splošni pogoji, izključili odgovornost zavarovalnice v primeru, ko je ugotovljena kršitev relevantnih predpisov. Kot že pojasnjeno, je obseg zavarovalnega kritja odvisen od višine zavarovalne premije, ne glede na predpis obveznega zavarovanja odgovornosti projektanta pa je, glede na namen določbe 33. člena ZGO-1, dopustna tudi izključitev določenih rizikov. Ne gre torej za a priori izključitev odškodninskih zahtevkov zavarovanca, kot trdi tožeča stranka, temveč je to posledica volje pogodbenih strank ob vstopu v pogodbeno razmerje.

Trditveno in dokazno breme zavarovalnice, ki ugovarja, da je njena odgovornost izključena zaradi namere ali prevare, nastopi šele, če tožeča stranka dokaže škodni dogodek, ki naj bi pomenil zavarovalni primer.

Dopuščeno pravno vprašanje se tiče razporeditve trditvenega in dokaznega bremena pravdnih strank glede neresničnega prikazovanja (poteka) prometne nesreče (fingiranosti) in s tem nastanka zavarovalnega primera. Tožnik mora trditi in dokazati obstoj dejstev, ki tvorijo zavarovalni primer, ter nastanek in obseg iz njega izvirajoče škode. V sklop trditev o nastanku zavarovalnega primera sodijo tako trditve, da se je zatrjevana nesreča res zgodila, kot tudi tudi trditve, da je v taki nesreči (lahko) prišlo do zatrjevane škode. Na drugi strani je dokazno breme glede fingiranosti (nameščenosti, prirejenosti oziroma namerne povzročitve) prometne nesreče na strani zavarovalnice. Kakšno in kolikšno bo njeno trditveno breme, pa bo odvisno od konkretnega primera in predhodnega uspeha oškodovanca, da dokaže škodni dogodek, ki pomeni zavarovalni primer. Če oškodovanec tega ne dokaže in torej do zavarovalnega primera ne pride (tudi zato ker zatrjevana škoda v dogodku sploh ni mogla nastati ali ni mogla nastati na zatrjevani način), zavarovalnici glede na njeno materialno in trditveno dokazno breme ni treba utemeljevati okoliščin v zvezi z izključitvijo njene odgovornosti. Do nje namreč sploh

V skladu z 944. členom OZ je mogoče izključiti odgovornost zavarovalnice le v primeru, če je zavarovalec, zavarovanec ali upravičenec zavarovalni primer povzročil namenoma ali s prevaro. Določba Splošnih zavarovalnih pogojev, ki določa, da zavarovalnica ne jamči za odškodninske zahtevke, če zavarovanec ali pri njem zaposleno osebje povzroči strokovno napako naklepno ali z veliko malomarnostjo, ni v skladu z 944. členom OZ.

Za presojo v predmetni zadevi je treba ločiti med procesnim trditvenim in dokaznim bremenom ter med materialnopravnim trditvenim in dokaznim bremenom, pri čemer zmotna uporaba slednjega lahko pomeni zmotno uporabo materialnega prava, do katere pa v obravnavani zadevi ni prišlo. Pravni zaključki VS RS iz zadeve VS RS II Ips 45/2011 v tej pravdi niso uporabljivi, saj ne gre za situacijo, v kateri odškodovanec toži zavarovalnico na izplačilo odškodnine. Prav tako je VS RS tudi sicer nekoliko omililo stališča, ki jih iz omenjene zadeve izpostavlja pritožba, in je v drugih podobnih primerih jasno izrazilo, da je na zavarovalnici trditveno in dokazno breme glede fingiranosti prometne nesreče oziroma glede prevare (glej npr. odločbo II Ips 27/2012). Obravnavana zadeva je drugačna in tudi sicer ni primerljiva z zgoraj izpostavljenimi. Tožnica je namreč toženki že izplačala premoženjsko škodo na vozilu iz naslova zavarovanja avtomobilske odgovornosti in v predmetni pravdi vtožuje vračilo tega izplačila na podlagi zatrjevane toženkine prevare. Gre torej za zahtevek tožnice na podlagi 190. člena Obligacijskega zakonika (OZ) v zvezi z 944. členom OZ, zato je tožnica tista, ki bi morala po m

Revizija se dopusti glede vprašanj: - ali se v primeru toženkinega zatrjevanja, da do prometne nesreče ni prišlo na zatrjevan način, najprej presoja tožnikovo trditveno in dokazno breme glede obstoja dejstev, ki tvorijo zavarovalni primer (921. člen Obligacijskega zakonika - OZ), in se šele če tožnik dokaže, da se je zgodil dogodek, ki pomeni zavarovalni primer, presoja toženkino trditveno in dokazno breme glede fingiranosti prometne nesreče oziroma tožnikovega odnosa do nameščanja prometne nesreče (torej namerne povzročitve prometne nesreče v skladu z 944. členom OZ), - ali je ugotovitev sodišča, da do škodnega dogodka ni prišlo na zatrjevan način, zadostna za presojo, da tožnik ni dokazal nastanka zavarovalnega primera in o utemeljenosti ugovora toženke glede nenastale pravice.

Revizija se dopusti glede vprašanj: - ali se v primeru toženkinega zatrjevanja, da do prometne nesreče ni prišlo na zatrjevani način, najprej presoja tožnikovo trditveno in dokazno breme glede obstoja dejstev, ki tvorijo zavarovalni primer (921. člen OZ), in se šele če tožnik dokaže, da se je zgodil dogodek, ki pomeni zavarovalni primer, presoja toženkino trditveno in dokazno breme glede fingiranosti prometne nesreče oziroma tožnikovega odnosa do nameščanja prometne nesreče (torej namerne povzročitve prometne nesreče v skladu z 944. členom OZ), - ali je ugotovitev sodišča, da do škodnega dogodka ni prišlo na zatrjevani način, zadostna za presojo, da tožnik ni dokazal nastanka zavarovalnega primera, in o utemeljenosti ugovora toženke glede nenastale pravice.