922. člen OZ

Tožnica je k dvigu agregata sicer res pristopila voljno, z namenom, da za potrebe poslovanja trgovine zagotovi preskrbo z elektriko. Kljub temu pa je pravilno prvostopenjsko stališče, da je izhajajoč iz dogodka kot celote silo, ki je zaradi teže agregata delovala na telo tožnice ob dvigu le-tega, šteti za od njene volje in hotenja neodvisen, enkraten, nenaden zunanji dogodek v smislu prvega odstavka 5. člena SP, ki je v enaki meri kot osteoporoza prispeval k nastanku škodne posledice, to je zloma ledvenega vretenca L1, tožnica pa v takšno škodno posledico ni privolila. Če je z zavarovalno pogodbo določeno, na kakšen način vplivajo prej prisotne degenerativne spremembe na zdravstveno stanje po poškodbi in s tem na višino zavarovalnine, v skladu z načelom pogodbene svobode strank (3. člen OZ) veljajo določbe zavarovalne pogodbe. Če take določbe ni, pa to ne pomeni, da zavarovalnica ni dolžna izplačati zavarovalnine v obsegu, v katerem je prišlo do realizacije zavarovalnega primera. V tem primeru je namreč sodišče tisto, ki ugotovi, v kakšni meri je stanje zavarovanca posledica nezgode in v kakšni meri so nastale poškodbe posledica drugih dejavnikov. V kolikor bi imela

Takšno stališče ne ustreza razlagi določbe 944. člena OZ. V konkretnem primeru pravni red s to določbo sankcionira nepoštenost prijaviteljev zavarovalnega primera, ne glede na to, ali se ta nanaša na vzrok škode ali na višino škode, na kar sodišče pravilno opozarja.

Naloga pritožbenega sodišča na eni strani in pritožnikov na drugi strani je zamejena s pravilom o mejah pritožbenega preizkusa iz že navedenega 350. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sodišče z vmesno sodbo odloča o utemeljenosti tožbenega zahtevka po temelju, če sta med strankama sporna tako temelj kot višina tožbenega zahtevka (315. člen ZPP). Če pri izdelavi sodbe ugotovi, da temelj ni podan, res ne izda vmesne sodbe, temveč končno sodbo, s katero zavrne tožbeni zahtevek.2 Vendar to ne pomeni, da takšna (končna) sodba za tožnika predstavlja presenečenje, ki bi bilo pravno upoštevno. O sodbi presenečenja je mogoče govoriti le, če se sodišče opre na pravno podlago, o kateri stranki v postopku pred sodiščem prve stopnje nista razpravljali in niti ob ustrezni skrbnosti nanjo nista mogli računati, ter zato tudi nista mogli dopolniti svojih trditev in predlagati dokazov glede pravno odločilnih dejstev (351. člena ZPP).

Če zavarovalec ob sklepanju pogodbe na vprašanje zavarovalnice ne odgovori resnicoljubno, ta kršitev utemeljuje zanj neugodno sankcijo le, če vprašanje resnično zadeva nevarnostno okoliščino. Če se v postopku z izvedencem izkaže, da ne gre za relevantno okoliščino, sankcija, predvidena v splošnih pogojih pogodbe, ni utemeljena.

Argumenti sodišča prve stopnje, da škodni dogodek ne predstavlja nezgode, so prepričljivi. Na tožnika ni delovala nobena zunanja (mehanska) sila, dogodek ni bil nepredvidljiv in poškodba v tej zvezi ni nastala. V obravnavani zadevi je tožnik zabojnik nagnil in povlekel, pri čemer je šlo za gib, ki znotraj opravljanja njegovega dela velja za vsakdanjega in predvidljivega. Izvedenec je na zaslišanju pojasnil, da v konkretnem primeru ni bilo neke velike sile, ki bi indirektno delovala na tožnika, temveč je bil že predhodno tako hud degenerativni proces, da ni bila potrebna nobena sila, da je prišlo do zdrsa medvretenčne ploščice.

Med dejstvi, ki sodijo v tožničino dokazno breme, je tudi obseg škode, ki je nastal v škodnem dogodku, za katerega je odgovoren toženkin zavarovanec. Škode, ki ni nastala v zatrjevanem škodnem dogodku (zavarovalnem primeru), toženka namreč ni dolžna povrniti. Za pravilnost odločitve ni pomembno, ali so podani zakonski znaki kaznivega dejanja goljufije. Ni pomembno dejstvo, da toženka ni vložila kazenske ovadbe. Zadostuje ugotovitev, da dogodek, v katerem je po tožbenih trditvah nastala uveljavljena škoda, ni bil negotov in neodvisen od izključne volje oškodovanca.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, ker tožeča stranka, na kateri je bilo trditveno in dokazno breme o obstoju zavarovalnega primera in vzročne zveze med zavarovalnim primerom in zatrjevanim obsegom škode, slednjega ni zmogla. Dokazno breme o obstoju zavarovalnega primera je, kot je že bilo pojasnjeno, na tožeči stranki. Šele uspeh dokazovanja tožeče stranke, ki je nosila dokazno breme po pravilih o materialnem dokaznem bremenu, bi prevalil procesno dokazno breme na drugo stranko, ki bi morala potem z nasprotnim dokazom ovreči aktualen dokazni uspeh glavnega dokaza.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali bi sodišči prve in druge stopnje morali pri presoji odgovornosti zavarovanca tožene stranke za škodni dogodek oz. tožniku nastalo škodo kot del materialnega prava upoštevati določila 54. člena Splošnih pogojev Dom AS 01-DOM-01/09, ki so del zavarovalne police št. 10011775526, ki določa, da zavarovanje krije škodo zaradi civilno pravnih odškodninskih zahtevkov, ki jih tretje osebe uveljavijo proti zavarovalnici, zaradi nenadnega in presenetljivega dogodka, in sicer kot odgovornost zavarovanca kot fizične osebe v vsakdanjem življenju za škodo, ki nastane tretjim osebam, in bi to predstavljalo primarno materialnopravno osnovo za odločanje.

Predlog se zavrne.

Predlog se zavrne.

Toženka je ugovarjala, da poškodbe na tožnikovem vozilu niso nastale v zatrjevanem škodnem dogodku. Omenjeni ugovor toženke vsebinsko pomeni ugovor nenastale pravice. Sodna praksa je že večkrat zavzela stališče, da ima zavarovalnica tudi zoper tožnika kot oškodovanca, ki sicer ni stranka pogodbe o obveznem zavarovanju avtomobilske odgovornosti, vendar pa vstopi v zavarovalno razmerje v trenutku nastanka zavarovalnega primera, ugovor, da je njena odgovornost izključena oziroma da zavarovalni primer ni nastal (ugovor nenastale pravice). V omenjeni sodni praksi je šlo za primere t.i. prirejenih prometnih nesreč, ko zavarovalni primer ni nastal, ker prometna nesreča ni bila neodvisna od volje pogodbenikov (prvi odstavek 922. člena OZ). V določilu 944. člena OZ je določeno, da je odgovornost zavarovalnice izključena, če je zavarovalec, zavarovanec ali upravičenec (tožnik) povzročil zavarovalni primer namenoma ali s prevaro. Utemeljenost ugovora nenastale pravice mora torej temeljiti na ugotovitvi o upravičenčevi (tožnikovi) namerni povzročitvi zavarovalnega primera ali povzročitvi s prevaro. Dokazno breme te ugotovitve nosi zavarovalnica (toženka). Sodišče prve stopnje je pri o

Zavarovalnica je v tem postopku toženka in njen bistven ugovor je strnjen v povedi: "Glede na dejstvo, da so bila zamolčana bistvena dejstva o zdravstvenem stanju zavarovanca, zaradi katerih tožena stranka ne bi sklenila zavarovalne pogodbe, tožena stranka meni, da so podani pogoji iz splošnih pogojev, na podlagi katerih ni dolžna izplačati zavarovalnine". Ta dejstva se podrejajo določbi 922. člena OZ, ki je umeščena med "Splošne določbe" in "Skupne določbe za premoženjska in osebna zavarovanja" ter vsebuje kogentno (prisilno) določbo, ki glasi:"(2) Zavarovalna pogodba je nična, če je tedaj, ko je bila sklenjena, zavarovalni primer že nastal, če je bil že v nastajanju ali je bilo gotovo, da bo nastal, ali če je tedaj že prenehala možnost, da bi nastal."

V obravnavanem primeru je pritožbeno sodišče iz dokazne ocene, ki jo je, sledeč napotku 8. člena ZPP opravilo prvostopenjsko sodišče, iztrgalo celoten sklop okoliščin, ki "sodišču prve stopnje vzbujajo dvom v to, da je šlo za nenamerno nesrečo", češ, da za "presojo temelja tožbenega zahtevka niso relevantne, saj [da] jih lahko sodišče prve stopnje upošteva le pri presoji višine vtoževane zavarovalnine". Taka dokazna ocena, ki spregleduje, in od celotne življenjske situacije odreže bistven kontekst spornega življenjskega dogodka, ni celovita, ni analitična in zato tudi ni sintetična ter posledično ni v skladu s postulati proste dokazne ocene iz 8. člena ZPP. V obravnavanem primeru je ta pomanjkljivost še posebej izstopajoča. Pred seboj imamo namreč primer, ko se je celoten dogodek, glede katerega tožena stranka uveljavlja ugovor iz 944. člena OZ, zgodil v sferi zavarovalca (ter hkrati zavarovanca). Z vidika dokazovanja bistvenih dejstev, nujnih za uspešno uveljavitev ugovora nenastale pravice, je zato v izrazito neenakopravnem položaju. V takih primerih, ko je stranka v dokazni stiski, in je zaradi tega ogrožena njena pravica do enakega varstva pravic, lahko tudi pravica do

Sodišče prve stopnje je upoštevaje določbi 12. in 50. člena ZVZD-1 ugotovilo, da imajo tudi delavci obveznost skrbeti za lastno varnost in so delo dolžni opravljati tako, da njihovo življenje ali zdravje ni ogroženo. Ker je tožnik vztrajal, da bo nosil svoje čevlje, čeprav je tekom postopka zatrjeval, da niso bili primerni, ter o (predčasni) obrabljenosti svojih čevljev ni obvestil delodajalca, je pravilno ocenilo, da je tožnik opustil dolžno skrbnost, ki se od delavca pričakuje. Glede na vse zgoraj navedeno, je sodišče prve stopnje tožnikov soprispevek po mnenju sodišča prve stopnje primerno ocenilo na 30%.

Revizija se dopusti glede vprašanj: - ali je pravilno materialnopravno stališče sodišča druge stopnje o vprašanju obstoja zavarovalnega primera kot negotovega in od izključne volje pogodbenikov neodvisnega dogodka v tej zadevi kot pogoja za nastanek toženkine obveznosti plačila zavarovalnine, - ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo v kontekstu celovite dokazne ocene, ko je utemeljenost temelja zahtevka presojalo zgolj na podlagi tega ali je nastanek škodnega dogodka tehnično mogoč in ali se je škodni dogodek zgodil, vse druge okoliščine, ki kažejo na nameren škodni dogodek - fingirano nesrečo, pa je za presojo o temelju štelo za nerelevantne, - ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da okoliščine, ki vzbujajo dvom v to, da je šlo za nenamerno nesrečo, lahko vplivajo zgolj na višino ne pa tudi na temelj zahtevka.

Sodišče druge stopnje pritrjuje pritožbenim navedbam toženke, da je zavarovalno kritje izključeno, saj je tožnik v skladu z četrtim odstavkom 11. člena Splošnih pogojev izgubil zavarovalne pravice, ker ni izpolnil svoje obveznosti iz 4. točke prvega odstavka 34. člena Splošnih pogojev, saj toženki ob prijavi škode zaradi tatvine vozila ni predložil vseh originalnih in rezervnih ključev vozila, pri tem pa tudi ni uspel izpodbiti domneve, da njegova opustitev ni v vzročni zvezi z nastankom zavarovalnega primera.

Zavarovalna pogodba se sklene za nek riziko. Realizacija rizika pomeni zavarovalni primer. Dogodek, glede katerega se sklene zavarovanje (zavarovalni primer), mora biti bodoč, negotov in neodvisen od izključne volje pogodbenikov. Nenadna nezgoda delavca na delovnem mestu predstavlja zavarovalni primer. Tožnica je delovanje vrat poznala. V konkretnem primeru jih je uporabljala napačno. Vendar je bila taka splošna praksa delavcev, ki jo je zavarovanec tožene stranke toleriral in delavcev ni opozarjal, da je pred prehodom skozi vrata vedno treba uporabiti pritisno tipko za avtomatsko odpiranje vrat. Dolžnost delodajalca, da delavca usposobi za varno opravljanje dela (v tem okviru tudi s prehajanjem skozi avtomatska dvižna vrata), se v konkretnih okoliščinah primera ne izčrpa z vedenjem delavca (o splošnih) navodilih za opravljanje varnega dela. Za varno prehajanje spornih vrat so bila po ugotovitvah izvedenca potrebna pisna opozorila na vratih (o pritisku na gumb tudi pri odprtih vratih), ki jih ni bilo. Zgolj okoliščina, da je tožnica vedela oziroma poznala delovanje vrat, ne pomeni, da je bila vzročna zveza med opustitvijo zavarovanca toženke in nastalo škodo pr

Iz zavarovanja so izključeni odškodninski zahtevki, ki so posledica opravljanja dejavnosti, torej ne enkratne prodaje, kakršno je kot razlog za izključitev odškodninskega zahtevka navedla toženka, temveč ukvarjanja s prodajo zaradi pridobivanja materialnih dobrin.