VSL Sodba I Cpg 322/2021

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni od prejema te sodbe povrniti 2.430,00 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka dalje do plačila.

1Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala plačilo 577.889,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 65.051,00 EUR za čas od 30. 3. 2016 do plačila, od zneska 15.806,50 EUR za čas od 31. 12. 2017 do plačila, od zneska 66.270,91 EUR za čas od 31. 12. 2017 do plačila, od zneska 132.541,82 EUR za čas od 31. 12. 2018 do plačila, od zneska 33.135,45 EUR za čas od 31. 3. 2019 do plačila, od zneska 99.406,36 EUR za čas od 31. 12. 2019 do plačila, od zneska 132.541,82 EUR za čas od 31. 12. 2020 do plačila in od zneska 33.135,45 EUR za čas od 31. 3. 2021 do plačila (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v višini 8.837,58 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za plačilo (II. točka izreka).

2Tožeča stranka se je zoper sodbo pritožila. Navedla je, da jo izpodbija v celoti in sicer zaradi zmotne uporabe materialnega prava in iz pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Vztrajala je pri stališču, da sodišče prve stopnje pri presoji obravnavane zadeve, ki temelji na določbi 26. člena Ustave RS, ni v zadostni meri upoštevalo dejstva, da je zaradi v njeno škodo izvedenih ravnanj sodnikov na istem oddelku istega sodišča, v sodnih postopkih, ki so tekli med njo in najemodajalko, tožeči stranki nastala škoda, v posledici katere je tudi poslovno propadla. Višjemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, toženki pa naloži, da tožnici povrne stroške s tem postopkom.

3Tožena stranka je na pritožbo odgovorila, da je v celoti neutemeljena. Zato je Višjemu sodišču predlagala, da jo zavrne in sodbo sodišča prve stopnje potrdi, vse stroške tega pritožbenega postopka pa naloži v plačilo tožnici.

4Pritožba ni utemeljena.

5V skladu z določbo prvega odstavka 26. člena Ustave RS ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja.

Glede zahtevka za povrnitev navadne škode v višini 65.051,00 EUR zaradi protipravnih dejanj Okrajnega sodišča v Ljubljani v postopku Ig 800/2015

6Tožeča stranka je zahtevala povrnitev škode v višini 65.051,00 EUR, ki ji je nastala zaradi protipravnega ravnanja Okrajnega sodišča v Ljubljani, ki je v zadevi Ig 800/2015 dne 10. 3. 2016 izdalo popravni sklep k sklepu Ig 800/2015 z dne 8. 12. 2015, s katerim je omogočilo upnici izvršbo za znesek 65.051,00 EUR še pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi, čeprav popravnega sklepa ne bi smelo izdati.

7Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem delom zahtevka ugotovilo, da je upnica v izvršilnem postopku terjala od dolžnice (v tem postopku tožnice) neplačane najemnine za poslovni prostor, ki ga je imela v najemu za določen čas. Sporni znesek, ki predstavlja po trditvah tožeče stranke škodo, ki ji je nastala, je bil v izvršilnem postopku zarubljen. Vprašanje pravilnosti sklepa o rubežu ni bilo sporno. Sporna pa je bila izdaja popravnega sklepa, na podlagi katerega je bil zarubljen znesek v višini 65.056,00 EUR prenesen z računa dolžnice na račun upnice pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi. Glede na izrek sklepa o izvršbi Ig 800/2015 z dne 8. 12. 2015 bi morala biti zarubljena sredstva prenesena šele potem, ko bi sklep o izvršbi tudi dejansko postal pravnomočen. Pravnomočen je postal na podlagi sklepa Višjega sodišča v Ljubljani III Ip 3218/2016 dne 16. 11. 2016, banka pa je zarubljena sredstva na podlagi popravnega sklepa Ig 800/2015 z dne 10. 3. 2016, prenesla na račun upnice že 30. 3. 2016.

8Nesporno je, da je Višje sodišče v Ljubljani s sklepom III Ip 3218/2016 z dne 16. 11. 2016 razveljavilo popravni sklep. Na podlagi te odločbe pa ob istočasni odločitvi, da je postal do sporne višine sklep o izvršbi tudi pravnomočen, tožnica ni pridobila pravice do vrnitve denarja na njen račun. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da tožnica zaradi predčasnega prenosa sredstev z njenega računa na račun upnice za poplačilo dolga, ni bila hkrati prikrajšana za ta znesek, ker so bila sredstva zarubljena in z njimi brez volje upnice tudi ne bi mogla razpolagati. Poleg tega pa tudi ni z ničemer izkazala, da zneska v navedeni višini po pravnomočnosti sklepa o izvršbi ni bila več dolžna plačati upnici. Pritožnica ne izpodbija ugotovljenega relevantnega dejanskega stanja v navedeni izvršilni zadevi in sicer, da je tožnica sama v zadevi Ig 800/2015 v nadaljnjem teku izvršilnega postopka z dopisom z dne 6. 4. 2016 uveljavljala prenesena denarna sredstva pred pravnomočnostjo v višini 65.065,00 EUR kot plačilo svojega dolga ter da je pozvala upnico, da za ta del utesni izvršbo, kar je upnica tudi storila. To le potrjuje, da se tožnici z izvedenim plačilom upnici, ki je sprožila izvršilni postopek, v izvršilnem postopku ni zmanjšalo premoženje za znesek 65.065,00 EUR v smislu pravno priznane navadne škode po 132. členu OZ.

9Navedeno stališče pritožnica izpodbija s smiselno izraženim stališčem, da razmerje med njo in upnico za obravnavani spor v razmerju do države ne sme biti pomembno. Pove, da njena upnica, kljub temu, da bi po določbah ZIZ imela to pravico, ni predlagala izvršbe s prenosom sredstev pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi in da je ravno prenos sredstev pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi, ki je bil v nasprotju s predlogom upnice sodišču, kako naj postopa v konkretnem primeru, zaradi protipravnega dejanja sodišča, ki je s popravnim sklepom določilo prenos sredstev pred pravnomočnostjo sklepa, prekinil pogajanja, ki so do tedaj potekala med upnico in dolžnico o tem, kako bi izvensodno uredili medsebojna razmerja na podlagi terjatev, ki sta jih imeli ena do druge. Pri tem še pove, da je zgolj obstoj t. i. likvidnosti njene terjatve nasproti upnici, ki jo je omogočilo sodišče z izdajo popravnega sklepa, preprečil, da bi tudi dolžnica svojo terjatev, ki jo je imela do upnice, lahko uveljavljala v izvršilnem postopku, ki ga je sprožila upnica. Tak potek dogodkov, ki ga predstavlja tožnica, po oceni pritožbenega sodišča presega predvidljiv normalen tek stvari kot kriterij za odgovor na vprašanje, ali bi v primeru, če sodišče ne bi izdalo popravnega sklepa, imela dolžnica v izvršilnem postopku več možnosti, da se njena zarubljena sredstva na računu pri banki sprostijo tako, da bi z njimi tudi lahko razpolagala. Nakazuje celo na domnevno namero upnice, da je sprožila prisilni izvršilni postopek zoper dolžnico zato, da z njim ne doseže poplačilo v denarju, kar pa je v nasprotju z vsebino vlog upnice v vpogledanem priloženem izvršilnem spisu. Dolžnica pa tudi ne izpodbija ugotovljenega dejstva, da v višini, ki je sporna za ta postopek, ni uspela z ugovorom proti sklepu o izvršbi, niti ni uspela razveljaviti sklepa o izvršbi v delu, ki se nanaša na sklep o rubežu denarnih sredstev na njenem računu. Opisan tek možnih dogodkov, ki naj bi mu sledila mirna rešitev spora, se je tudi po presoji pritožbenega sodišča oddaljil od običajnega teka postopka izvršbe po predlogu upnika za izvršitev denarne terjatve na denarna sredstva dolžnika, ki jih ima ta na računu pri banki. Možni drugačni scenariji proti prisilni izterjavi, ki jih vidi tožnica, bi najmanj terjali potrditev s strani upnice. Njenega zaslišanja pa tožeča stranka ni predlagala. Ker tožnica kot dolžnica izvršilnega postopka smiselno zatrjuje, da namen izvršbe, ki ga je sprožila upnica najemodajalka zoper njo kot najemnico, ni bilo plačilo najemnin, pač pa pobotanje medsebojnih terjatev, potem je upnica tista, ki je prekršila dogovor. Za škodo, ki nastane zaradi kršitve pogodbenih obveznosti, pa ne odgovarja tretji, pač pa tisti, ki je kršil pogodbo. Po drugi strani pa država ni odgovorna za postopanje sodišča, ki je na predlog upnice izdalo sklep o prisilni izvršitvi terjatve, ker to dejanje ni bilo protipravno, saj je sodišče za tako postopanje po predlogu upnice imelo podlago v prvem odstavku 1. člena ZIZ.

Glede zahtevka za povrnitev navadne škode v višini 15.806,50 EUR in izgubljenega dobička v višini 497.031,82 EUR zaradi protipravnih dejanj Okrajnega sodišča v Ljubljani v postopku I 1887/2016

10Tožnica je trdila, da je Okrajno sodišče v Ljubljani izdalo sklep o izvršbi zaradi izpraznitve in izročitve nepremičnine z dne 8. 7. 2016 in s sklepom I 1887/2016 z dne 24. 2. 2017 njen ugovor zoper ta sklep zavrnilo, na podlagi česar je bila 19. 5. 2017 prisilno deložirana iz poslovnega prostora. Dejanje sodišča je bilo protipravno, saj je bil sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani na pritožbo dolžnice s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani III Ip 1508/2017 z dne 12. 7. 2017 spremenjen in predlog upnice zavrnjen.

11Tožnica zahteva od države odškodnino za škodo, ki ji je nastala zaradi prisilne izselitve, in sicer navadno škodo v višini nastalih stroškov deložacije in selitve v višini 15.806,50 EUR in za izgubljeni dobiček 497.031,82 EUR (zaradi onemogočenega poslovanja v najetih poslovnih prostorih v drugi polovici leta 2017, v celem letu 2018, 2019, 2020 in v prvi četrtini leta 2021). Kot na svoje trditve se je sklicevala na Mnenje o škodi zaradi deložacije prostorov na T. sodne izvedenke za ekonomijo - finance B. B. z dne 2. 4. 2019 (A8).

12Glede nastanka v prejšnji točki navedene škode (kot pogoja za uveljavljanje odškodninske odgovornosti) se sodišče prve stopnje v razlogih sklepa sicer ni opredelilo, vendar iz točke 15 obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da jo je sodišče prve stopnje predpostavilo, s tem da je pri tem hkrati smiselno ugotovilo, da je ta posledica dejanja upnice izvršilnega postopka, ki je predlagala izvršbo z deložacijo na podlagi notarskega zapisa, namesto da bi odpoved od najemne pogodbe, sklenjene za določen čas, uveljavljal s tožbo, in ugotovilo, da ima na podlagi 67. člena ZIZ dolžnica ravno za primer pravnomočne spremembe sklepa o izvršbi zagotovljeno učinkovito sodno varstvo z nasprotno izvršbo proti upnici, s katero bi lahko zahtevala tudi vrnitev svoje opreme v najete prostore. Dolžnica je nasprotno izvršbo tudi vložila, vendar je predlog še pred odločitvijo sodišča o njem, umaknila. Glede na umik predloga nasprotne izvršbe je sodišče prve stopnje zaključilo, da se je vzročna zveza med ravnanjem sodišča in nastalo škodo prekinila, kar pritožnica s pritožbo izpodbija.

13Nesporno je, da je bil predlog za izvršbo, ki ga je vložila upnica zoper dolžnika (oziroma dve upnici), v celoti neutemeljen, saj to izhaja iz pravnomočnega sklepa Višjega sodišča v Ljubljani III Ip 1508/2017 z dne 12. 7. 2017. Upnica je z vložitvijo neutemeljenega predloga kršila določbe njune medsebojne pogodbe o najemu poslovnega prostora, kar pomeni, da je tudi odgovorna za škodo, ki je nastala dolžnici zaradi kršitve pogodbe. Država pa je odgovorna le za tisto škodo, ki bi jo povzročilo sodišče s svojim protipravnim ravnanjem. V tem smislu pa tožeča stranka škode ni opredelila. Od države je zahtevala tisto škodo, ki bi jo bila upravičena zahtevati od svoje pogodbene stranke, ki je z neutemeljeno sproženim sodnim postopkom prekršila njuno pogodbo. Na podlagi dejstev, ki izhajajo iz izpodbijane sodbe pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnica je z upnico sklenila izvensodno poravnavo, na podlagi katere se je zavezala vse zahtevke proti njej pred sodišči umakniti. Na podlagi tega dejstva pa še ni mogoče sklepati, da upnica od dolžnice ni imela možnosti zahtevati vrnitve v najete prostore, povrnitve vseh stroškov s selitvami in izgubljenega dobička za čas, ko v najetih prostorih ni mogla poslovati.

14Pritožbene trditve, da je tožnica v postopku podala jasne trditve o tem, zakaj nasprotna izvršba ne bi prispevala k izboljšanju njenega položaja in je bil zato njen umik edino smiseln, so le delno resnične. Tožeča stranka tako stališče jasno izrazi šele v pritožbi, ko pove, da nasprotna izvršba ne bi prispevala k izboljšanju njenega položaja:

-„subjektivno, ker je bila po nezakoniti odtujitvi sredstev, nezakoniti in dragi selitvi ob deložaciji ter (pre)dolgi prekinitvi opravljanja dejavnosti, tožnica finančno izčrpana, ni imela več finančnih sredstev niti za ponovno selitev v prostore, iz katerih je bila protipravno deložirana“, saj „je tožnica za izselitev devetih tovornjakov opreme, od katerih je imel vsak nosilnost cca 25 ton, kar skupaj znese cca 225 ton opreme, plačala približno 7.500,00 EUR“, „so bila za samo selitev v prostoru potrebna tudi gradbena dela, ki so stala približno 2.000,00 EUR“ in „ je za obdobje do želene vrnitve v prostore fitnes studia bilo treba plačati tudi najemnino za skladišče, v katerem je bila ta čas shranjena fitnes oprema, kar je stalo dodatnih 15.000,00 EUR“ in

-“objektivno, ker njeno poslovanje ni bilo po deložaciji več mogoče, saj so stranke v skoraj letu dni, ko fitnes studio tožnice ni obratoval, začele obiskovati druge fitnes studie in so bile zaradi izgube zaupanja za njo nepovratno izgubljene“.

15Pritožnica v zvezi s tem sodišču prve stopnje očita, da je zgolj pavšalno zavrnilo njene trditve, da je bil umik predloga edina rešitev v dani situaciji, vendar neutemeljeno. Prav tako po presoji pritožbenega sodišča za presojo samega vprašanja, ali je sodišče v konkretnem primeru ravnalo protipravno, ni odločilna teža nastalih posledic zaradi napačnih odločitev prvostopnega sodišča, saj ZIZ predvideva deložacijo že pred pravnomočnostjo sklepa. Tožeča stranka sicer poda v pritožbi razumljivo razlago o usodnih posledicah deložacije iz poslovnih prostorov pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi, s primerjavo ukrepov države o ustavitvi poslovanja gospodarskih subjektov med razglašeno epidemijo, ki privede lahko do insolventnosti podjetij, s čimer smiselno napada zakonsko ureditev, ki za primere neutemeljenih izvršb ne predvideva nobenega nadomestila škode, ki bi ga krila država, če ravnanje sodišča ni spoznano kot kvalificirano protipravno. Vendar sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da bi lahko glede na posledice tega konkretnega izvršilnega postopka toženi stranki naložilo plačilo kakšnega nadomestila, kot ga sicer pod določenimi pogoji daje država za nemožnost poslovanja med razglašeno epidemijo. Novejša sodna praksa gre sicer tudi v smeri, da se je v primeru subsidiarne odgovornosti države kot skrajnega sredstva, treba vprašati, ali je imel udeleženec postopka na voljo učinkovito pravno sredstvo, s katerim bi konkretno dosegel odstranitev posledic, ki so mu nastale, s čimer se mehčajo oziroma odpravljajo kategorična pravila subsidiarnosti¹. Vendar v konkretnem primeru po oceni pritožbenega sodišča pritožnica ni uspela ovreči zaključkov sodišča prve stopnje, da so izdan sklep o izvršbi z izpraznitvijo poslovnega prostora, zavrnitev ugovora in neizdana začasna odredba predstavljali protipravna dejanja sodišča, zato tudi ni bilo razloga za mehčanje stališč, ki se nanašajo na pravilo subsidiarnosti.

16Ob tem pritožbeno sodišče poudarja, da ni sporno, da bi moralo upničin predlog za izvršbo z izpraznitvijo poslovnih prostorov zavrniti že sodišče prve stopnje, ki je izdalo sklep o izvršbi. Kot izhaja iz razlogov sklepa o zavrnitvi ugovora zoper sklep o izvršbi, je proces odločitve sodišče usmerilo v vprašanje presoje, da Zakon o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (ZPSPP) ne izključuje možnosti pridobitve izvensodnega izvršilnega naslova za odpoved najemnega razmerja, sklenjenega za določen čas. To pomeni, da se je opredelilo do vprašanja, da lahko izda sklep o izpraznitvi že na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa sporazuma pogodbenih strank. Če bi že prvostopenjsko sodišče predlog za izvršbo zavrnilo, je logično, da ne bi izdalo sklepa o izvršbi, na podlagi katerega je prišlo do prisilne izpraznitve najetih prostorov. Bistvena pri oceni odločitve o izdaji sklepa o izvršbi je po oceni pritožbenega sodišča pravilna presoja sodišča prve stopnje v tem pravdnem postopku, da je bila odločitev izvršilnega sodišča sicer nesporno in brez dvoma napačna, ne pa do te stopnje groba, da ji lahko pripišemo značaj kvalificirane napake, še manj pa namerne. Zato tožeča stranka po oceni pritožbenega sodišča neutemeljeno vztraja pri stališču, da je škodo, ki jo je sicer nedvomno utrpela, mogoče objektivno pripisati odločanju sodišča, za katero odgovarja tožena stranka.

17V zvezi z odločanjem sodnika v določenem sodnem postopku se je oblikovala doktrina ravnanja v okviru pooblastil za odločanje.² Vrhovno sodišče je v pravnem mnenju z dne 14. 12. 1995 zavzelo stališče, da je treba pri presoji o protipravnosti sodnikovega ravnanja, ki je lahko podlaga za odškodninsko obveznost, izhajati iz narave sodnikovega dela, zaradi česar pojma protipravnosti ni mogoče enačiti z (vsemi) razlogi, zaradi katerih je bila izpodbijana sodna odločba spremenjena ali razveljavljena v postopku z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi.³ Na tej podlagi je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da Okrajnemu sodišču v Ljubljani, čigar odločba je bila na pritožbo dolžnice spremenjena, v konkretnem primeru ni mogoče očitati protipravnega ravnanja.

18Navedeno stališče pritožnica izpodbija s trditvami, da bi moralo sodišče pri presoji protipravnosti obravnavati vse postopke, ki jih je sprožila upnica zoper dolžnico in z njimi s pomočjo izdanih sklepov sodišča prve stopnje najprej uspela, kot tudi postopek predloga za izdajo začasne odredbe, ki ga je vložila tožnica, pa ga je sodišče prve stopnje, kot se je izkazalo z razveljavljenim sklepom višjega sodišča, neutemeljeno zavrnilo. Torej vse izvršilne postopke, v katerih je zato, da je dosegla razveljavitev ali spremembo protipravnih odločb, ki so ji bile vse po vrsti v škodo, morala vlagati številna pravna sredstva. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje z vpogledom v priložene spise ugotovilo, da je bila tožeča stranka v več zadevah, ki jih je v zvezi z najemno pogodbo zoper njo sprožala upnica, zaradi napačnih odločitev sodišča primorana vlagati pravna sredstva, glede katerih pa je bila delno uspešna, v nekaterih primerih pa tudi ne. Za konkretno zadevo, ki je predmet obravnave v tem poglavju, je bila v celoti s pritožbo uspešna. Vendar kljub temu neutemeljeno očita sodišču prve stopnje zmotno uporabo materialnega prava. Pritožnica ni uspela omajati pravilne presoje sodišča prve stopnje, zato ker v primeru, če stranka sodnega postopka, ki ni začet po uradni dolžnosti, pač pa na zahtevo stranke, izkoristi pravno varstvo za odpravo napačne sodne odločitve, posledic napačne odločitve praviloma ne nosi sodišče, pač pa nasprotna stranka. V izvršilnem postopku velja pravilo, da mora upnik dolžniku oziroma tretjemu na njegovo zahtevo povrniti izvršilne stroške, ki mu jih je neutemeljeno povzročil (šesti odstavek 38. člena ZIZ). Če pa mu neutemeljeno povzroči tudi druge izgube ali zmanjšanje premoženja, je tudi za to odgovoren po splošnih pravilih obligacijskega prava.

19Sicer pa tudi v primeru ugotovljenih posledic protipravnega ravnanja nosilca oblasti, v sodni praksi velja stališče, da če oškodovanec opusti pravno varstvo, s katerim lahko uveljavlja odpravo posledic takega ravnanja, ima ta opustitev učinek pretrganja vzročne zveze (glej npr. odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 827/2008, II Ips 1014/2007, III Ips 105/2007). Vendar v konkretnem primeru ne gre za primerljivo zadevo s citiranimi zadevami, saj sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru ni ugotovilo niti protipravnosti ravnanja niti škode, za katero naj bi odgovarjala država (ne pa neposredno upnik, ki je nepravilno odpovedal najemno pogodbo). Zato tudi ni mogoče govoriti o pretrganju vzročne zveze med protipravnim ravnanjem in nastalo škodo. To pa pomeni, da je sodišče prve stopnje zmotno prepoznalo umik nasprotne izvršbe kot razlog za pretrganje vzročne zveze, kar pa na pravilnost odločitve ne vpliva.

20Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, ker pritožnica ni uspela izpodbiti pravilnega zaključka sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru ravnanja Okrajnega sodišča v Ljubljani v zvezi s postopkom izvršbe po predlogu upnice zoper dolžnico, ki je sicer privedlo do deložacije dolžnice iz najetih prostorov, čeprav upnica te pravice v sproženem izvršilnem postopku ne bi mogla doseči, ni bilo protipravno. V konkretnem primeru je namreč ostalo neizpodbito ugotovljeno dejstvo, da je tožeča stranka s pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje uspela. Višje sodišče je izpodbijani sklep spremenilo in predlog upnice za izvršbo na podlagi notarskega zapisa zavrnilo, ker je ugotovilo, da ta v delu, ki se nanaša na obveznost najemodajalke, da po odpovedi pogodbe o najemu poslovnega prostora, tega izprazni, ni bil izvršljiv. Tožeča stranka je protipravnost ravnanja prvostopnega sodišča po eni strani enačila z razlogi, zaradi katerih je bil sklep o izvršbi v zadevi I 1887/2016 spremenjen, poleg tega pa je še trdila, da je sodišče pri izdaji sklepa o izvršbi, ki ga je upnica predlagala na podlagi notarskega zapisa kot neposredno izvršljive listine, in pri zavrnitvi dolžnikovega ugovora, neutemeljeno zavrnilo dolžnikovo stališče, da bi se najemna pogodba lahko odpovedala le sodno in da je spregledalo določbo v notarskem zapisu, s katero notarka stranke opozarja na določilo 26. člena Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih o sodni odpovedi pogodb o najemu poslovnih prostorov.

21V pritožbi trdi, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tega njenega nosilnega argumenta in sicer, da iz samega notarskega zapisnika izhaja, da sta pogodbeni stranki izključili možnost izvensodne odpovedi najemne pogodbe (kar pa sicer ni bil razlog za spremembo izdanega sklepa o izvršbi) in da je pri prezrtju te določbe v notarskem zapisu, ki ga je notarka celo poudarila v odebeljenem tisku, sodišče prve stopnje ravnalo kvalificirano protipravno. V zvezi s to opustitvijo uveljavlja zaradi nepreizkusljivosti izpodbijane odločbe bistveno kršitev določb 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

22Res je, da je tožeča stranka v prvi pripravljalni vlogi (točka VII.) sodišču tudi očitala, da kot pravni strokovnjak pri branju in presoji notarskega zapisa sploh ni upoštevalo opozorila notarke strankam sporazuma, da se pogodbe o najemu poslovnih prostorov odpovedujejo sodno. Ni pa res, da se do teh trditev sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni opredelilo. Ker je bilo notarkino opozorilo v notarskem zapisu sicer res navedeno, prav tako pa je notarski zapis vseboval tudi izrecen zapis, da predstavlja notarski zapis izvršilni naslov za vse obveznosti pogodbenih strank, je sodišče prve stopnje že s presojo neenotne sodne prakse o edino možni sodni odpovedi, odgovorilo na vse očitke v zvezi s tem vprašanjem. Tudi iz same obrazložitve sklepa višjega sodišča, ki naj bi potrjevala domnevno kvalificirano protipravnost odločitve izhaja, da se je sodišče prve stopnje v izvršilni zadevi glede na ugovor dolžnika v obrazložitvi predvsem osredotočilo na vprašanje, ali ZPSPP izključuje možnost izvršbe na podlagi notarskega zapisa kot izvršilne listine, oziroma ali izenačuje neposredno izvršljiv notarski zapis s sodno odločbo. In v smeri sprejema odločitve med dvema možnostima je sodnica očitno dala prednost določbi o neposredni izvršljivosti vseh obveznosti pogodbenih strank pred stališčem, da se na podlagi zakona najemne pogodbe za poslovne prostore odpovedujejo zgolj sodno. O tem ni nobenega dvoma in se je do tega vprašanja sodišče prve stopnje tudi jasno in v zadostni meri opredelilo v razlogih sodbe. Ni pa mu bilo treba predvideti vseh možnih miselnih procesov prvostopenjske sodnice pri sprejemu sporne napačne odločitve. Zato očitana bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

23V preostalem delu pa pritožnica še očita sodišču prve stopnje, da se ni opredelilo do ugotovitev iz sklepa višjega sodišča, ki je s spremembo sklepa zavrnilo predlog za izvršbo iz razloga, da v pogodbi ni bila dogovorjena zapadlost in da zato, čeravno bi bila tudi možna izvršba na podlagi neposredno izvršljivega izvensodnega izvršilnega naslova, ta za izvršbo v konkretnem primeru ni bil primeren, ker v njem ni bila določena tudi zapadlost terjatve na izpraznitev brez roka od odpovedi pogodbe. Po stališču pritožbenega sodišča se je do tega očitka sodišče prve stopnje opredelilo že z odgovorom tožeči stranki, da ocenjuje, da sporna odločitev, ki jo je višje sodišče spremenilo, zgolj zato še ne predstavlja grobe kršitve postopka, niti arbitrarne in samovoljne odločitve sodnice. Pojasnilo je, da odškodninskega tožbenega zahtevka proti državi zaradi napačne odločitve sodišča še ni mogoče utemeljiti z golim zatrjevanjem, da je sodišče odločilo napačno, ker nepravilno odločanje samo po sebi še ni protipravno v smislu določbe 26. člena Ustave in da kvalificirane stopnje napačnosti tožeča stranka ni uspela dokazati, medtem ko je tožena stranka v tem sporu uspela sodišče prepričati, da je sicer nepravilno odločitev v zadevi I 1887/2016 sodišče obrazložilo na možni razlagi določb ZIZ in ZPSPP v povezavi s konkretno pogodbo v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa. To pomeni, da se je sodišče prve stopnje tudi vsebinsko opredelilo do vprašanja protipravnosti zaradi napačne odločitve o dovolitvi izvršbe. Ni pa mu bilo treba v okoliščinah konkretnega primera in okvira podanih trditev ugotavljati, zakaj je sodnica prve stopnje v miselnem procesu prezrla vprašanje, kdaj naj bi postal neposredno izvršljiv notarski zapis tudi dejansko izvršljiv. Trditev v tej smeri pa tudi ni bilo mogoče pričakovati od tožene stranke. Po oceni pritožbenega sodišča zato pritožnici ni bila odvzeta pravice do izjave in se na kršitev 22. člena Ustave RS in 6. člena EKČP po stališču pritožbenega sodišča neutemeljeno sklicuje.

24Glede na vse navedeno se izkaže, da je sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Ker pri tem tudi ni storilo nobene bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

25Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, je dolžna toženi stranki povrniti zahtevane in utemeljeno nastale stroške odgovora na pritožbo (155. člen ZPP), ki ji jih je pritožbeno sodišče odmerilo v skladu s specificiranim stroškovnikom (4000 točk po OT z materialnimi stroški po tretjem odstavku 11. člena OT).

¹ Glej VSRS Sklep II Ips 56/2021.
² Primerjaj Mile Dolenc, Protipravnost ravnanja države v novejši sodni praksi v D. Možina, Odškodninska odgovornost države, GV Založba, Ljubljana 2015, stran 72.
³ Prav tam, stran 73.