VSRS Sodba IV Ips 82/2009

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se ugotovi, da je bila z izpodbijano sodbo kršena določba drugega odstavka 13. člena v zvezi z 2. točko 156. člena Zakona o prekrških.

A.

1Okrajno sodišče v Trbovljah je zahtevi za sodno varstvo obdolžene pravne osebe N.d.o.o. ugodilo in odločbo prekrškovnega organa Policije, Specializirane enote za nadzor prometa, o prekršku z dne 30.7.2009 spremenilo tako, da je postopek o prekršku zoper obdolženko zaradi prekrškov po c) točki četrtega odstavka 69. člena in c) točki devetega odstavka 70. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1) ustavilo ter odločilo, da stroški postopka o prekršku bremenijo proračun.

2Zoper pravnomočno sodbo o prekršku je vrhovni državni tožilec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev 8. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) v zvezi z 2. točko 156. člena ZP-1, 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, drugega odstavka 155. člena v zvezi s prvim in četrtim odstavkom 135. člena in 139. člena ZP-1, vse v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena ZP-1 in predlagal, da Vrhovno sodišče ugotovi, da je Okrajno sodišče v Trbovljah storilo navedene kršitve zakona.

3Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo obdolženki, ki se o njej ni izjavila.

B.

4Vložnik v zahtevi navaja, da je sodišče kršilo določbo 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1 v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena ZP-1 s tem, da ni navedlo, na podlagi katerih določb ZP-1 in Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (v nadaljevanju ZOPOKD), ki se po določbah 13. in 14. člena ZP-1 smiselno uporablja glede odgovornosti pravnih oseb za prekrške, izhaja, da okoliščina, „da nihče ni bil kot odgovorna oseba spoznan za odgovornega očitanih prekrškov“, izključuje odgovornost pravne osebe za prekršek. Navedena predpisa take zahteve ne vsebujeta, nasprotno iz 5. člena ZOPOKD izhaja, da je pravna oseba lahko odgovorna tudi, če hkrati ni kriva odgovorna oseba, pa tudi, če odgovorne osebe ni. Ne v četrtem odstavku 69. člena ne v devetem odstavku 70. člena ZVCP-1 ni predpisana globa za odgovorno osebo, saj se za prekršek po teh določbah kaznujejo izključno voznik in osebe, ki naložijo tovor oziroma naročnik prevoza, ne pa tudi odgovorna oseba pravne osebe. V obravnavani zadevi je bil vozniku tudi izdan plačilni nalog za obe kršitvi, kar je šteti za primer, ko v pravni osebi ni drugega (nadzornega) organa, ki bi lahko zaradi opustitve odgovarjal za prekršek in zato odgovarja pravna oseba v mejah storilčeve (to je voznikove) krivde (četrti odstavek 5. člena ZOPOKD).

5Pravna oseba je po določbi drugega odstavka 13. člena ZP-1 lahko odgovorna za prekršek druge osebe, če je v predpisu o prekršku tako določeno. Za prekrške po četrtem odstavku 69. člena ZVCP-1 in devetem odstavku 70. člena ZVCP-1 odgovarjajo pravna oseba (ali samostojni podjetnik posameznik), ki opravlja prevoz v nasprotju s tem členom, in pravna oseba (ali samostojni podjetnik posameznik), ki naloži tovor v nasprotju s tem členom. Po določbi 14. člena ZP-1 se za odgovornost pravne osebe smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja odgovornost pravnih oseb za kazniva dejanja, o pogojih, pod katerimi je pravna oseba odgovorna za kaznivo dejanje. Kazenski zakonik v 42. členu določa kot osnovni pogoj za odgovornost pravne osebe za kaznivo dejanje, da je slednjega storilec storil v imenu, na račun ali v korist pravne osebe ter da kazenska odgovornost pravnih oseb ne izključuje odgovornosti fizičnih oseb kot storilcev, napeljevalcev ali pomagačev pri istem kaznivem dejanju. Omenjene formalne temelje odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja vsebuje tudi 4. člen ZOPOKD in jih dopolnjuje še z naslednjimi materialnimi pogoji: a) če pomeni storjeno kaznivo dejanje izvršitev protipravnega sklepa, naloga ali odobritve njenih vodstvenih ali nadzornih organov; ali b) če so njeni vodstveni ali nadzorni organi vplivali na storilca ali mu omogočili, da je storil kaznivo dejanje; ali c) če razpolaga s protipravno pridobljeno premoženjsko koristjo ali uporablja predmete, nastale s kaznivim dejanjem; ali č) če so njeni vodstveni ali nadzorni organi opustili dolžno nadzorstvo nad zakonitostjo ravnanja njim podrejenih delavcev. ZOPOKD v prvem odstavku 5. člena še določa, da je pravna oseba ob zgoraj naštetih pogojih odgovorna tudi, če storilec za kaznivo dejanje ni odgovoren, v tretjem odstavku tega člena pa, da je pravna oseba za kazniva dejanja, storjena iz malomarnosti, lahko odgovorna le pod pogoji iz 4. točke 4. člena tega zakona.

6V obravnavani zadevi je Okrajno sodišče v Trbovljah z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo prekrškovnega organa o prekršku zoper pravno osebo N.d.o.o. zaradi prekrškov po c) točki četrtega odstavka 69. člena in c) točki devetega odstavka 70. člena ZVCP-1 in postopek o prekršku na podlagi 8. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1 ustavilo. Sodišče je navedlo, da je prekrškovni organ globo za očitana prekrška izrekel le pravni osebi, ni pa ugotavljal, kdo in zakaj je storil prekrška kot odgovorna oseba, pri čemer se je sklicevalo na smiselno uporabo ZOPOKD. Po razlogovanju sodišča okoliščina, da nihče ni bil kot odgovorna oseba spoznan za odgovornega za očitana prekrška, izključuje tudi odgovornost pravne osebe za oba prekrška. Sodišče je še navedlo, da bi moral prekrškovni organ v dokaznem postopku ugotoviti tudi, kdo je odgovoren za preobremenitev vozila.

7Vrhovno sodišče ugotavlja, da takšno pravno stališče, kot je zavzeto v izpodbijani sodbi, nima opore v zgoraj citiranih določbah ZP-1 in ZOPOKD. Omenjena zakona odgovornosti pravne osebe za prekršek ne vežeta na predhodno ugotovitev, da za prekršek odgovarja odgovorna oseba pravne osebe. Odgovornost pravne osebe je vezana na odgovornost storilca (fizične osebe), v obravnavanem primeru na voznika skupine vozil, zaposlenega pri obdolženi pravni osebi in kateremu je tudi bil izdan plačilni nalog, pri čemer je za njeno odgovornost potrebno ugotoviti, da je izpolnjen najmanj en formalni in najmanj en materialni pogoj. Pravna oseba ob smiselni uporabi določbe četrtega odstavka 5. člena ZOPOKD za prekršek odgovarja tudi v primeru, ko v pravni osebi razen storilca samega ni drugega organa, ki bi lahko vodil ali nadziral storilca, vendar v tem primeru pravna oseba odgovarja za storjeni prekršek v mejah storilčeve krivde. Glede na akcesornost odgovornosti pravne osebe slednja odgovarja za ravnanje vsakršne druge osebe, ne le odgovorne. V prid stališču o (možnosti) ločene obravnave pravne in odgovorne osebe govori tudi določba 70. člena ZP-1, po kateri se (zaradi ekonomičnosti postopka) zoper pravno in odgovorno osebo praviloma vodi enoten postopek (prvi odstavek), postopek o prekršku se po določbi drugega odstavka tega člena lahko vodi tudi zgolj zoper pravno osebo, če zaradi pravnih ali dejanskih ovir postopka ni mogoče voditi zoper odgovorno osebo, po določbi tretjega odstavka tega člena pa se v primeru stečaja pravne osebe postopek lahko vodi le zoper odgovorno osebo. Nenazadnje že sam Zakon o prekrških predvideva izključno ločeno obravnavanje odgovornih oseb pri državnih organih ali samoupravnih lokalnih skupnostih (prvi odstavek 13. člena ZP-1). Glede na povedano Vrhovno sodišče ocenjuje, da stališče sodišča, da pravna oseba odgovarja za prekršek le, če zanj odgovarja odgovorna oseba pravne osebe, ni sprejemljivo. Pritrditi pa je potrebno tudi navedbam vložnika, da je prekrškovni organ kljub temu, da po določbah zakona to niti ni potrebno, ugotovil, kdo je odgovorna oseba v pravni osebi N.d.o.o., da pa ji odločbe o prekršku ne more izdati, ker ZVCP-1 za obravnavana prekrška sankcioniranja odgovorne osebe ne predvideva (odločba o prekršku, stran 4).

8Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je Okrajno sodišče v Trbovljah z izpodbijano sodbo kršilo določbo drugega odstavka 13. člena ZP-1 v zvezi z 2. točko 156. člena ZP-1, saj je s tem, ko je zaključilo, da neugotovitev odgovorne osebe izključuje odgovornost obdolžene pravne osebe N.d.o.o., za prekršek, nepravilno uporabilo zakon glede odgovornosti pravne osebe za prekršek. Iz tega razloga je bilo potrebno ugoditi zahtevi za varstvo zakonitosti. Ker je Vrhovno sodišče ugotovilo kršitev materialnega prava, se ni opredelilo še do uveljavljanih procesnih kršitev (8. točka prvega odstavka 155. člena ZP-1).