VSC Sklep Cp 239/2021

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavi.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju: tožnik) glede primarnega tožbenega zahtevka, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev, da je oporoka pokojnega A. Z., roj. ..., z dne 19. 3. 2006 z dodatkom, neveljavna, saj ni pristna in je posledično neobstoječa, zato pa nima pravnih učinkov.

2Tožnik je v pritožbi uveljavljal vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlagal, da se njegovi pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi, podredno razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi je navajal, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev temeljilo na vsebini napotitvenega sklepa, iz okvira katerega pa odločitev ne izstopa. Zato je podana absolutna bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sklep ne vsebuje konkretnih razlogov sodišča prve stopnje za odločitev, ampak zgolj povzemanje pravnomočnega sklepa zapuščinskega sodišča. Kot izhaja že iz samega stališča pritožbenega sodišča v zvezi z napotitvenim sklepom zapuščinskega sodišča in iz sodne prakse, stranka na napotitveni sklep glede oblikovanja tožbenega zahtevka ni vezana. Z napotitvenim sklepom zapuščinskega sodišča se ji podeli pravni interes za vložitev ugotovitvene tožbe v smislu 181. člena ZPP, za pravilno oblikovanje tožbenega zahtevka pa mora tožnik poskrbeti sam. Zgolj dejstvo, da tožnik ni postavil tožbenega zahtevka na način, kot je bil napoten z napotitvenim sklepom zapuščinskega sodišča, tako ne more biti razlog za to, da se takšen zahtevek zavrže. Sam napotitveni sklep pa predpostavlja njegov pravni interes. Stališče sodišča prve stopnje o neizpolnjenosti predpostavke iz 181. člena ZPP za postavljeni primarni zahtevek je tako zmotno, stališče, da bi tožnik imel interes za tožbo, nima pa takšnega po materialnem pravu, pa je notranje protislovno. Zato je takšna odločitev obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Po stališču sodne prakse (VSL I Cp 1578/2016) oporoka, ki ni predložena v originalu temveč v fotokopiji, sploh ni oporoka, saj preslikava lastnoročnega podpisa ter zapisa oporočne volje oporočitelja ne izpolnjuje zahteve iz 63. člena ZD. Tožnik je ob takšnih trditvah v zvezi s sporno oporoko z dne 19. 3. 2006 še zatrjeval, da zapustnik te sploh ni sam napisal oziroma podpisal ter da je celotna oporoka ponarejena. Tožnik je tako s primarnim zahtevkom zahteval ugotovitev neveljavnosti sporne oporoke, saj je ta, če ni sklenjena na način 63. člena ZD, neobstoječa oziroma nična. Primarni zahtevek je tako ugotovitveni in kot tak pravilno postavljen in formuliran. Tožnik v tožbi zatrjuje, da ne gre za original oporoke, zato ta ni pristna. Zahtevek na ugotovitev nepristnosti le-te je v skladu z drugim odstavkom 181. člena ZPP, za katerega pa ima tožnik tudi pravno korist. Sodišče prve stopnje tako na podlagi tožbenih navedb ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja, posledično pa je zmotno uporabilo tudi materialno pravo. Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava sodišče tožniku onemogočilo dostop do sodišča, je podana tudi absolutna bistvena kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

3Noben od tožencev na pritožbo tožnika ni odgovoril.

4Pritožba je utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom tožbo tožnika glede uveljavljenega primarnega tožbenega zahtevka, s katerim je ta zahteval ugotovitev, da je oporoka pokojnega A. Z. z dne 19. 3. 2006 neveljavna, saj ni pristna in je posledično neobstoječa, na podlagi 274. člena ZPP zavrglo zato, ker je glede na to, da je bil tožnik s pravnomočnim napotitvenim sklepom zapuščinskega sodišča napoten na vložitev tožbe na razveljavitev oporoke, torej na vložitev oblikovalnega zahtevka, zaključilo, ni izkazal pravne koristi za vložitev ugotovitvene tožbe po 181. členu ZPP.

6Po določbi drugega odstavka 181. člena ZPP se lahko ugotovitvena tožba vloži, če je tako določeno s posebnimi predpisi ali če tožnik izkaže zanjo pravni interes. Pravna teorija¹ in sodna praksa² sta enotni v stališču, da če zapuščinsko sodišče na podlagi 210. (ali 212.) člena ZD napoti stranko na pravdo, ker so v zapuščinskem postopku med strankami sporna dejstva, od katerih je odvisna dedna pravica, pravni interes za ugotovitveno tožbo izkazuje že pravnomočni napotitveni sklep zapuščinskega sodišča. Določbe ZD, ki pooblaščajo zapuščinsko sodišče za napotitev stranke na pravdo za ugotovitev obstoja oziroma neobstoja pravice ali pravnega razmerja oziroma pristnosti oziroma nepristnosti listine³, predstavljajo namreč ″posebne predpise″, v katerih ima temelj ugotovitvena tožba. Pravni interes takšne ugotovitvene tožbe je zaobsežen že v sami zakoniti napotitvi na pravdo v posebnem predpisu, zato tožniku pravnega interesa v pravdi ni potrebno posebej izkazovati, sodišču pa ga tudi ni potrebno ugotavljati. Ko je tožnik na podlagi takšnega napotitvenega sklepa na takšno tožbo vložil, je izkazal tudi svoj pravni interes.

7Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik vložil tožbo z uveljavljenim primarnim zahtevkom na ugotovitev nepristnosti oporoke z dne 19. 3. 2006 ob trditvah o nelastnoročnem zapisu in podpisu oporočitelja - zapustnika oziroma zaradi njene ponareditve⁴, na podlagi pravnomočnega napotitvenega sklepa zapuščinskega sodišča. Zato pa se, glede na zgoraj izpostavljeno, izkažejo kot utemeljeni pritožbeni očitki pritožnika, da je sodišče prve stopnje z izdajo izpodbijanega sklepa bistveno kršilo določila 181. člena ZPP (in 210. člena ZD). Pritožbeno sodišče je zato utemeljeni pritožbi tožnika ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP, prvi odstavek 354. člena ZPP).

8Glede na zgornjo odločitev pritožbeno sodišče na nadaljnje pritožbene očitke ne odgovarja.

9Odločitev o pritožbenih stroških je v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP.

¹ A. Galič, Pravdni postopek s komentarjem, druga knjiga, stran 158, V. Rijavec, Dedovanje, procesna ureditev, GV Ljubljana 1999, stran 241, 242.
² VS RS II Ips 199/2016, VS RS II Ips 454/93, številne odločbe višjih sodišč.
³ Kot odraz načela dispozitivnosti je oblikovanje tožbenega zahtevka stranke v pravdi njena skrb in na napotitveni sklep ni vezana; primerjaj VS RS II Ips 336/2009, II Ips 227/2016.
⁴ Glede na takšne trditve pa je zahtevek na ugotovitev nepristnosti listine pravilen, primerjaj sklep VS RS II Ips 240/2012, odločbe VSL II Cp 2882/2016, I Cp 2054/2017, I Cp 883/2017, in druge.