VSL Sodba I Cpg 576/2020

I. Pritožbi toženke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka delno spremeni tako, da se znesek stroškov postopka, ki jih mora tožnica povrniti toženki, zviša na 5.359,05 EUR.

V preostalem delu se pritožba toženke zavrne.

II. Pritožba tožnice se v celoti zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu izreka potrdi.

III. Vsaka stranka sama nosi s pritožbo toženke povezane stroške pritožbenega postopka. Tožnica sama nosi s svojo pritožbo povezane stroške pritožbenega postopka, mora pa v roku 15 dni toženki povrniti stroške tega pritožbenega postopka v znesku 1.339,20 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v I. točki izreka zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 266.746,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2014 dalje, v II. točki izreka pa tožnici naložilo povrnitev 5.339,05 EUR pravdnih stroškov.

2Zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vlaga pritožbo tožnica in predlaga, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi, oziroma podredno, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma dodatno podredno, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, v vseh primerih pa predlaga tudi naložitev povrnitve pritožbenih stroškov toženki.

3Tožnica je v pritožbenem postopku po poteku pritožbenega roka vložila še eno vlogo, poimenovano Replika na odgovor na pritožbo, ki pa je zaradi tega, ker je bila vložena po izteku pritožbenega roka, neupoštevna.

4Zoper II. točko izreka (tj. zoper odločitev o stroških) zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava vlaga pritožbo toženka. V njej predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni in naloži tožnici plačilo pritožbenih stroškov toženke.

5Obe stranki v svojih odgovorih na pritožbo predlagata zavrnitev pritožbe nasprotne stranke in priglašata pritožbene stroške.

6Pritožba tožnice ni utemeljena, pritožba toženke je delno utemeljena.

7Pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da v konkretnem postopku na strani tožene stranke nastopa le ena pravna oseba, in sicer Republika Slovenija. Res se očitki tožnice nanašajo na Ministrstvo za okolje in prostor ter Ministrstvo za finance oz. na Finančno upravo Republike Slovenije, vendar pa gre pri tem za državne organe, ki nimajo samostojne pravne subjektivitete. Slednjo ima le Republika Slovenija. V gospodarskem sporu, kakršen je konkretni, namreč državni organi niso udeleženi kot samostojna stranka.

8Ker se pritožbeni razlogi, ki jih v zvezi s pravnomočnostjo sodbe z dne 9. 1. 2019 uveljavlja tožnica, nanašajo tudi na dopustnost pritožbe toženke zoper stroškovni del odločitve v sodbi z dne 6. 7. 2020, pritožbeno sodišče najprej odgovarja na te razloge, nato pa v nadaljevanju še posebej odgovarja na pritožbene navedbe vsake od strank.

9Sodišče prve stopnje je v tej zadevi 9. 1. 2019 izdalo sodbo, s katero je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v višini 266.746,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2014 dalje do plačila, vse v roku 15 dni, pod izvršbo, tožeči stranki pa je naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v skupnem znesku 4.995,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne poteka paricijskega roka do plačila. Sodba je bila toženki vročena 28. 2. 2019. Toženka je z vlogo, ki jo je vložila 1. 3. 2019 (red. št. 30), predlagala popravo navedene sodbe, podredno pa vložila pritožbo, v kateri je uveljavljala bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, in sicer je opozorila, da je sodišče prve stopnje v I. točki izreka v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku, iz razlogov v obrazložitvi sodbe pa izhaja, da je tožbeni zahtevek v celoti neutemeljen. Sodišče prve stopnje je predlogu za popravo sodbe ugodilo in 5. 3. 2019 izdalo popravni sklep, s katerim je prej navedeno sodbo popravilo tako, da se prej navedeni tožbeni zahtevek zavrne in da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 5.359,05 EUR pravdnih stroškov. Po pritožbi tožnice je bil ta popravni sklep s sklepom pritožbenega sodišča I Cpg 363/2019 z dne 23. 4. 2020 spremenjen tako, da je bil predlog toženke za izdajo popravnega sklepa zavrnjen. Sodišče prve stopnje je nato 6. 7. 2020 izdalo izpodbijano sodbo.

10Po določbi 343.a člena ZPP lahko sodišče prve stopnje, če predsednik senata oz. sodnik posameznik sodišča prve stopnje ugotovi, da je pritožba pravočasna, popolna in dovoljena ter oceni, da je podana bistvena kršitev postopka iz 14. ali 15. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona, ki jo stranka uveljavlja v pritožbi, izda novo sodbo, ki nadomesti sodbo, ki se s pritožbo izpodbija in s katero odpravi to kršitev. Kot izhaja iz zgoraj povzetega poteka postopka, je bila zoper sodbo z dne 9. 1. 2019 vložena pravočasna pritožba, v kateri je toženka uveljavljala bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in nasprotne pritožbene navedbe niso utemeljene. Posledično so za konkretni primer nerelevantna pritožbena naziranja o posegu v pravnomočno sodbo in tem, da naj bi 28. 7. 2020 toženka vložila pritožbo zoper pravnomočno sodbo. Sodba z dne 9. 1. 2019 zaradi pravočasno vložene pritožbe toženke, namreč ni postala pravnomočna.

11V konkretnem primeru tožnica tudi ne more uspeti z opozarjanjem, da je sodišče prve stopnje pri izdaje nadomestne sodbe poseglo v izrek sodbe. Zgolj to za utemeljenost njene pritožbe v konkretnem primeru namreč ne zadostuje. Določba 343.a člena ZPP izdaje nadomestne sodbe ne omejuje le na razloge sodbe, pa tudi iz obrazložitve predloga zakona izhaja, da je mogoča sprememba tako obrazložitve kot izreka sodbe.¹ Pravilno je sicer stališče, da naj se izreka v smislu odločitve o utemeljenosti oz. neutemeljenosti zahtevka pri izdaji nadomestne sodbe (načeloma) naj ne bi spreminjalo in je torej treba navedeno določbo glede posegov v izrek sodbe razlagati ozko. Vendar pa absolutno vztrajanje na tem stališču v primerih, ko gre za kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, in sicer, da izrek nasprotuje razlogom sodbe, ni na mestu. Še posebej, če je, kot v konkretnem primeru, razvidno, da gre za popravo očitne napake, ki ni le posledica pomote v črkah in številkah, gre pa vendarle za očitno napako pri zapisu sodbe. Iz narave stvari izhaja, da je treba v takšnem primeru odpraviti kršitev s spremembo tistega dela, ki je napačen, ne pa tistega, ki je pravilen. Nasprotno stališče bi namreč pripeljalo do absurdne situacije, da bi bilo v takšnem primeru treba bodisi napačno odločitev podpreti z razlogi, ki bi bili posledično prav tako napačni. Določba 343.a člena ZPP pa svoje uporabe v takšnih primerih ne izključuje, niti omejitev te uporabe na takšen način ne gre izpeljevati iz splošnih pravil ZPP.

12Pogoji za izdajo nadomestne sodbe iz 343.a člena ZPP so bili torej izpolnjeni in tožnica je zoper nadomestno sodbo lahko vložila pritožbo (in jo tudi je vložila).

13Sicer pa tožnica tudi ni z ničemer pojasnila, zakaj pritožbenega očitka iz druge vloge v pritožbenem postopku (da ji pritožba toženke zoper sodbo z dne 9. 1. 2019, ni bila vročena) ni uveljavljala že v pritožbi. Ne samo, da je to dejstvo obstajalo že v času vložitve njene pritožbe, pač pa je bilo poleg tega tudi v sklepu pritožbenega sodišča I Cpg 363/2019 z dne 23. 4. 2020, s katerim je bilo ugodeno tožničini pritožbi zoper popravni sklep in ga je tožnica prejela skupaj s sodbo z dne 6. 7. 2020, navedeno, da je toženka predlagala popravo sodbe in podredno vložila pritožbo. Ob zadostni skrbnosti bi torej tožnica to dejstvo lahko uveljavljala že v pritožbi. Na to kršitev pa pritožbeno sodišče tudi ne pazi po uradni dolžnosti.

Posebej glede pritožbe tožnice

14Sodišče prve stopnje je v 5. točki obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo, da zaslišanja priče A. A. ni izvedlo, ker ureditev obveznosti DROE izhaja iz ustreznih predpisov, ker tožnica ne zatrjuje protipravnost v zvezi z delovanjem informacijskega sistema in ker tožnica v zvezi s trditvami glede obveščenosti toženke o nepravilnostih ni navedla koga in kdaj je priča o domnevnih nepravilnostih obvestila oz. je bilo to dejstvo nebistveno. Sodišče prve stopnje je torej opustitev izvedbe tega dokaznega predloga obrazložilo. Takšna obrazložitev pa zadošča za to, da je tožnica lahko vložila pritožbo. Tožnica pritožbo tudi je vložila ter v njej uveljavljala, da ti razlogi niso pravilni. Preizkus pravilnosti teh razlogov, pa ne spada v obseg kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Kako bi z opustitvijo izvedbe tega dokaza sodišče prve stopnje svojo odločbo oprlo na dejstva, glede katerih strankam ni bila dana možnost izjave oziroma kako bi s tem sodišče prve stopnje s tem ugotavljalo dejstva, ki jih stranki nista navajali, pritožnica ni pojasnila, samo po sebi pa to tudi ni razvidno. Glede očitkov o nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju in kršitvi 212. in 213. člena ZPP pa se pritožbeno sodišče opredeljuje v nadaljevanju.

15Sodišče prve stopnje je v 15. točki obrazložitve izpodbijane sodbe tudi zavzelo stališče, da tudi, če bi tožnica dokazala protipravno opustitev preverjanja podatkov, bi bila vzročna zveza z domnevno nastalo škodo pretrgana, kar je nadalje obrazložilo. Iz tega izhaja stališče sodišča prve stopnje do vseh navedb tožnice glede možnosti in dolžnosti glede preverjanja podatkov, vključno z navedbami, da je toženka v letu 2016, podatke začela preverjati, kar pomeni, da je preverjanje možno in učinkovito, in sicer, da so v okoliščinah konkretnega primera, te navedbe nerelevantne. Nadalje je sodišče prve stopnje v 17. točki obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo, da je zahtevek tožnice nesklepčen, na kar je obrazložilo, na čem po njegovem mnenju temelji izračun deležev posamezne DROE. Sklepčnost oz. nesklepčnost je vprašanje materialnega prava, zato sodišče prve stopnje za to ni potrebovalo izvedenca. Iz tega pa izhaja opredelitev sodišča prve stopnje do dokazov v zvezi z višino škode (saj je očitno menilo, da podane trditve za to ne zadoščajo). Pritožbeni očitki toženke o kršitvi iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) in 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic glede tega torej niso utemeljeni. Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje ignoriralo trditve tožnice, da ni imela možnosti vplivati na izračun deleža in da ni imela pravnega vzvoda, da zmanjša škodo. Iz izpodbijane sodbe namreč izhaja stališče sodišča prve stopnje, da bi skladno s pravilom o prepovedi povzročanja škode in dolžnosti zmanjševanja škode iz 10. in 243. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) tožnica morala toženko obvestiti o nepravilnostih, prav tako pa je tudi obrazložilo, zakaj meni, da opustitev izdaje upravne odločbe o določitvi deleža ne predstavlja protipravnega ravnanja toženke, iz česar izhaja, da je glede tega zavzelo nasprotno stališče kot tožnica. Preizkus pravilnosti teh razlogov, pa kot že zgoraj navedeno, ne spada v obseg presoje utemeljenosti tega očitka. Sodbo je bilo glede na vse zgoraj navedeno torej mogoče preizkusiti.

16Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tožnice za povrnitev škode med drugim zavrnilo na podlagi stališč, da opustitev izdaje upravne odločbe o določitvi deleža ne predstavlja protipravnega ravnanja toženke in da ni vzročne zveze med očitano opustitvijo preverjanja podatkov, ki so jih sporočili zavezanci in nastalo škodo. Iz v nadaljevanju navedenih razlogov, je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

17Tožnica je trdila, da ji je škoda nastala, ker je toženka na podlagi napačnih podatkov, ki so ji jih posredovali zavezanci, izračunala, da mora tožnica kot družba za ravnanje z odpadno embalažo (v nadaljevanju DROE) v letu 2013 prevzeti 9,71% odpadne embalaže, čeprav bi morala prevzeti zgolj 7,61% in je zaradi tega tožnica v tem letu prevzela za 2.304.014 kg odpadne embalaže preveč. V nadaljevanju je tožnica pojasnila stroške zaradi tega presežka. Iz trditev tožnice torej izhaja, da naj bi tožnici škoda nastala, ker je v končni posledici prevzela večjo količino embalaže, kot pa je tista količina, glede katere so svojo obveznost zagotavljanja ravnanja z odpadno embalažo nanjo prenesli zavezanci, s katerimi je sklenila pogodbe. Škoda naj bi bila torej posledica prevelike količine in ne napačno izračunanega deleža kot takega. Za presojo o odškodninski odgovornosti toženke, je torej bistveno, ali je obstajala obveznost tožnice prevzeti tudi zgoraj navedeno dodatno količino odpadne embalaže.

18Pritožbeno sodišče na tem mestu pojasnjuje, da ni pravilno pravno naziranje tožnice, da stališča iz sklepa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju VSRS) III Ips 12/2015 z dne 9. 12. 2016 in sodbe Upravnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju UPRS) I U 1746/2017 z dne 18. 1. 2018 niso uporabljiva v konkretnem primeru. Pri vprašanjih, ali je objava deležev, kar je kasneje zamenjal sklep Vlade Republike Slovenije, upravna odločba oz. drug posamičen upravni akt, iz katerega izhajajo obveznosti za posamezno DROE oz. ali obveznosti takšne družbe, da prevzema vso odpadno embalažo izhajajo iz določb Uredbe o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo (v nadaljevanju Uredba) oz. Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1), gre namreč za pravna vprašanja glede razumevanja relevantnih predpisov. Vsebina oz. pomen določb predpisov pa ni odvisen od tega, kdo je pravdna stranka.

19Ni pravilno stališče tožnice, da bi jo, če ne bi prevzela tudi presežka embalaže, zadela prekrškovna sankcija. Prekrškovna sankcija iz osmega odstavka 53. člena Uredbe se nanaša na ravnanje v nasprotju z 39. členom Uredbe. Bistveno je torej, kakšna obveznost tožnice torej izhaja iz tega člena.

20Uredba, kakršna je veljala v letu 2013,² je v prvem odstavku 39. člena določala, da mora DROE za vrsto (poudarek pritožbenega sodišča) embalaže, za katero ji je embaler, pridobitelj blaga, proizvajalec embalaže oziroma pridobitelj embalaže, trgovec iz 25. člena te uredbe ali končni uporabnik iz 34. člena te uredbe s pogodbo prepustil svoje obveznosti za ravnanje z odpadno embalažo, zagotavljati predpisano ravnanje z odpadno embalažo v skladu s to uredbo na celotnem območju, na katerem odpadna embalaža nastaja. V relevantnem obdobju torej obveznost tožnice, da zagotovi predpisano ravnanje za vso odpadno embalažo, iz Uredbe same po sebi ni izhajala. Do tovrstne spremembe prej navedene določbe, tako da je določala, da morajo DROE to ravnanje zagotavljati za vso embalažo, je prišlo šele v letu 2015. Obveznost DROE, da prevzema odpadno embalažo je bila določena tudi v drugem odstavku 26. člena Uredbe, v drugem odstavku 18. člena Uredbe pa je bilo določeno, da mora, če ravnanje z odpadno embalažo zagotavlja več DROE, izvajalec javne službe vsaki od teh družb zagotoviti prevzem po deležih, ki jih objavi ministrstvo. Vse te določbe Uredbe pa obveznosti DROE urejajo zgolj splošno in abstraktno. Ne gre torej za odločitev o tej obveznosti v konkretnem primeru.³

21Pri obveznosti DROE za prevzem odpadne embalaže pa tudi ne gre za upravno zadevo po 2. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), saj bi sicer moral ZVO-1 določiti, da o tej obveznosti (bodisi po po uradni dolžnosti bodisi na vlogo druge stranke) odloči določen pristojni organ in tako obveznost DROE naloži z upravno odločbo (načelo zakonitosti delovanja uprave iz 120. in 153. člena URS). Šele če bi bila taka upravna odločba izdana in bi z izrekom določala obveznost konkretnega subjekta (tožene stranke), da prevzame odpadno embalažo, bi se lahko tudi prisilno izvršila v postopku upravne izvršbe. Objava deležev prevzemanja odpadne embalaže take vsebine nima. Z njo se ne določa obveznost konkretnega subjekta za prevzem odpadne embalaže. Takšne vsebine ji ni mogoče pripisati niti v konkretnem primeru, saj o tem niti po ZVO-1 niti po Uredbi ministrstvo (ali drug pristojni organ) ne more odločiti.⁴

22Objava deležev tako kot sklep Vlade, ki ga je nadomestil v kasnejši ureditvi, (torej) ni posamični akt, temveč je akt sui generis, s katerim je ministrstvo (tako kot kasneje Vlada) na podlagi podatkov o DROE, ki v okviru skupnih sistemov ravnanja z odpadno embalažo zagotavljajo ravnanje z odpadno embalažo, in podatkov iz evidenc o masi embalaže, ki so jo zavezanci za ravnanje z odpadno embalažo (embalerji, pridobitelji blaga, proizvajalci embalaže ali pridobitelji embalaže, trgovci in končni uporabniki, ki so vključeni v skupni sistem ravnanja z odpadno embalažo), dali v promet, določilo deleže prevzemanja odpadne embalaže od izvajalcev javne službe za tekoče koledarsko leto. Ni pa, iz že zgoraj navedenih razlogov, s tem določilo obveznosti posameznih subjektov, temveč je le zagotovilo podatke za nadaljnji postopek, ki pa temelji na sklenjenih pogodbah med tožnico in zavezanci za ravnanje z odpadno embalažo (26. in 34. člen Uredbe) ter med tožnico in izvajalci javne službe (18. člen Uredbe).⁵ Pri tem tudi ni pomembno, da je bil sporni akt, s katerim je ministrstvo objavilo deleže, izdan v obliki, kot da gre za oblastno odločanje, saj je bistvena vsebina in ne formalna oblika akta.⁶ Pri tem pritožbeno sodišče še pripominja, da je bilo stališče, da objava deležev na spletu ne določa pravno zavezujoče obveznosti DROE (sicer iz drugih razlogov) zavzeto že v sodni praksi iz leta 2013.⁷

23Oblastni akt, ki je tožnici (tako kot to velja za vse DROE) nalagal prevzemanje odpadne embalaže, je bilo njeno okoljevarstveno dovoljenje (priloga B32), na katerega se je sicer sklicevalo tudi sodišče prve stopnje. V skladu z njim je morala tožnica zagotavljati redno prevzemanje in zbiranje vse odpadne embalaže, za katero ji je embaler, pridobitelj blaga, proizvajalec ali pridobitelj embalaže, ki ni namenjena embaliranju blaga, ali končni uporabnik brez predhodnega dobavitelja s pogodbo prepustil svoje obveznosti ravnanja z odpadno embalažo (2. točka izreka okoljevarstvenega dovoljenja tožnice). V 4. točki izreka tega dovoljenja pa so bili določeni pogoji, pod katerimi je morala tožnica zagotoviti to predpisano ravnanje, med drugim tudi da mora med drugim prevzemati odpadno embalažo, ki je komunalni odpadek, od izvajalca javne službe po deležih, ki jih objavi ministrstvo na svojih spletnih straneh. Tožnica je bila torej dolžna prevzeti le takšno količino odpadne embalaže, kot so jo zavezanci za ravnanje z odpadno embalažo, s katerimi je imela sklenjene pogodbe, dali na trg.⁸ Stališče sodišča prve stopnje, da je iz okoljevarstvenega dovoljenja tožnice izhajalo, da ima dolžnost zagotavljati predpisano ravnanje glede na določeno vrsto odpadne embalaže je torej pravilno. Prav tako pa je pravilno tudi stališče sodišča prve stopnje glede količine, in sicer glede tega, da okoljevarstveno dovoljenje tožnici ni nalagalo ravnanja glede količine odpadne embalaže, ki je presegala njene pogodbene obveznosti, torej glede v tej zadevi spornega presežka.

24Tožnica torej zgolj z očitki o kršitvah temeljnih načel upravnega postopka v konkretnem primeru ne more utemeljiti protipravnosti ravnanja toženke, saj ta glede na to, da ni šlo za upravno zadevo, ni bila dolžna odločati po pravilih upravnega postopka. Smiselno enako velja v zvezi z objavo deležev tudi za očitke o tem, da gre za sistemsko napako, ker ni individualiziranega odnosa med nosilcem oblasti in prizadeto pravno osebo. Tovrstni očitki glede okoljevarstvenega dovoljenja pa ne morejo biti utemeljeni iz razloga, ker se to izdaja v upravnem postopku. Prav tako pa v konkretnem primeru tudi ne more biti podana vzročna zveza med očitanimi kršitvami in zatrjevano škodo, saj akt, s katerim je ministrstvo objavilo deleže, ne predstavlja posamičnega akta, s katerim bi bila določena njena obveznost, iz njenega okoljevarstvenega dovoljenja pa tudi ni izhajala obveznost prevzeti v tem postopku sporen presežek. Da bi tožnici nastala škoda zaradi nasprotujočih si odločitev upravnega sodišča oz. pomanjkljivih predpisov in kakšna bi ta škoda bila, pa tožnica ni zatrjevala. Glede na vse zgoraj navedeno tako tudi ne zadoščajo trditve o napačno določenih deležih. Namreč, tudi če so bili deleži napačno določeni, je bila glede na vse zgoraj navedeno tožnici s strani toženke (brez izdaje posebne upravne odločbe, česar pa tožnica ni zatrjevala) naložen prevzem le takšne količine odpadne embalaže, kot je izhajala iz njenih pogodbenih obveznosti. Da bi napačni deleži vplivali na njene pogodbene obveznosti pa tožnica ni zatrjevala.

25Glede na navedeno v konkretnem primeru torej niso izpolnjeni pogoji za odškodninsko odgovornost toženke za v tem postopku uveljavljano škodo po 26. členu URS, saj manjka protipravno ravnanje državnega organa v zvezi z izvajanjem oblasti in vzročna zveza. Ker pa manjka slednja, pa odgovornost toženke za napačno določen delež tudi ne more temeljiti na splošnih pravilih obligacijskega prava (131. člen OZ). Ker že to zadošča za zavrnitev zahtevka, pa pritožnica tudi ne more uspeti z nadaljnjimi pritožbenimi očitki, ki zadevajo ugotovitve sodišča prve stopnje glede dolžnosti toženke po preverjanju podatkov in glede opozarjanja tožnice na napačne podatke, prav tako pa tudi glede same škode in njenega dokazovanja (vključno s postavitvijo ustreznega izvedenca) ter izračuna deleža za posamezno DROE. Prav tako ni relevantno, da je toženka v letu 2016 začela preverjati podatke, ki jih prejme od zavezancev.

Posebej glede pritožbe toženke

26Sodišče prve stopnje je toženki v okviru odmere stroškov izdatke za stranko priznalo v pavšalnem znesku, in sicer 2% od skupne vrednosti storitve.

27Toženkini pritožbeni očitki, da je glede na to, da vrednost spora presega 1000 točk, upravičena do 3% od skupne vrednosti storitve, niso utemeljeni. Določba tretjega odstavka 11. člena Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT), ki se za toženko uporablja na podlagi prvega odstavka 8. člena Zakona o državnem odvetništvu (v nadaljevanju ZDOdv), se glasi: „Izdatke iz prejšnjega odstavka lahko odvetnik obračuna v dejanski višini ali v pavšalnem znesku v višini 2 odstotkov od skupne vrednosti storitve do 1.000 točk, v zadevah, v katerih vrednost storitve presega 1.000 točk, pa še 1 odstotek od presežka nad 1.000 točk.” Ta določba torej ne predvideva, da v zadevah, kjer vrednost storitve (in ne spora – op. pritožbenega sodišča) presega 1000 točk, pavšalni znesek znaša 3% od vrednosti storitve. Ravno nasprotno, pavšalni znesek znaša 2% od vrednosti storitve do 1000 točk, če pa vredost storitve preseže 1000 točk, pa pavšalni znesek znaša 2% od 1000 točk, k čemur se prišteje še 1% od preostanka, tj. od skupne vrednosti storitve, zmanjšane za 1000 točk.

28Toženka pa utemeljeno opozarja, da skupna vrednost storitve (seštevek točk) znaša 11.550 točk. K temu je treba prišteti še izdatke za stranko, obračunane na način iz tretjega odstavka 11. člena OT, tj. 2% od nagrade do 1000 točk in nato še 1% od presežka nad 1000 točk v skupni višini 125,5 točk (20 točk + 105,5 točk), kar vse skupaj znaša 11.675,5 točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR znaša 5.359,05 EUR. Sodišče prve stopnje je toženki torej priznalo 20,00 EUR stroškov premalo.

Odločitev o pritožbah in pritožbeni stroški

29Pritožbeno sodišče je odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP). V kolikor pritožnici morebiti na kakšno pritožbeno navedbo nista dobili izrecnega odgovora, ta izhaja iz konteksta celotne obrazložitve, kar zadošča, saj lahko iz obrazložitve te odločbe v zadostni meri spoznata, kateri razlogi so vodili pritožbeno sodišče k njegovi odločitvi.⁹ Pritožba toženke je bila delno utemeljena, zato je pritožbeno sodišče na podlagi četrte in pete alineje 358. člena ZPP II. točko izreka izpodbijane sodbe ustrezno spremenilo. Ker so se po vsem obrazloženem preostali pritožbeni očitki toženke, prav tako pa tudi pritožbeni očitki tožnice, izkazali za neutemeljene in ker ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice in pritožbo toženke v preostalem delu zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdilo (četrta in peta alineja 358. člena in 353. člen ZPP).

30O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena ter prvim in tretjim odstavkom 154. člena ZPP ter OT, pri čemer je upoštevalo vrednost točke 0,60 EUR.

31Toženka je izpodbijala odločitev o stroških, ki so ji bili odmerjeni v višini 5.339,05 EUR, pri čemer je zahtevala odmero v višini 5.460,49 EUR. Vrednost izpodbijanega dela znaša torej 121,44 EUR. Od tega je uspela za 20,00 EUR, tako da njen uspeh znaša 5%, kar v okoliščinah konkretnega primera predstavlja le sorazmerno majhen del zahtevka. Tožnica v odgovoru na pritožbo toženke razlogom, ki jih je v pritožbi navajala toženka, ni nasprotovala, pač pa je zgolj ponavljala razloge iz svoje pritožbe. Ker je torej pritožbeni uspeh toženke relativno majhen, tožnica pa ni v ničemer prispevala k dodatni razjasnitvi zadeve, stranki sami nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka v zvezi s pritožbo toženke.

32Tožnica s svojo pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka in povrniti toženki stroške odgovora na to pritožbo (prvi odstavek 154. člena ZPP). Upoštevajoč prvi odstavek 8. člena ZDOdv je toženka upravičena do povrnitve stroškov nagrade za odgovor na pritožbo tožnice po 1. točki tar. št. 21 OT v zahtevani višini 2.200 točk in izdatkov za stranko v višini 2% od nagrade do 1000 točk in še 1% od presežka, skupaj torej 32 točk (tretji odstavek 11. člena OT), kar skupaj znaša 2.232 točk oziroma 1.339,20 EUR.

¹ Gl. Predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o pravdnem postopku EVA 2013-2030-0093 in V. Bergant Rakočević: Bistvene novosti in spremembe po ZPP-E v pritožbenem postopku, Pravni letopis (2017).
² Uradni list RS, št. 84/06, 106/06, 110/07 in 67/11.
³ Prim. sklep VSRS III Ips 12/2015 z dne 9. 12. 2016. Navedeno stališče je bilo kasneje zavzeto še v več odločbah UPRS, npr. sodba UPRS I U 1746/2017 z dne 18. 1. 2018, sodba UPRS I U 260/2018 z dne 12. 7. 2018, sodba in sklep UPRS I U 242/2018 z dne 4. 12. 2018 in sklep UPRS I U 1656/2018 z dne 1. 8. 2018.
⁴ Prav tam.
⁵ Prim. sodba UPRS I U 1746/2017 z dne 18. 1. 2018, sodba UPRS I U 260/2018 z dne 12. 7. 2018, sodba in sklep UPRS I U 242/2018 z dne 4. 12. 2018 in sklep UPRS I U 1656/2018 z dne 1. 8. 2018.
⁶ Prim. sklep UPRS I U 1656/2018 z dne 1. 8. 2018.
⁷ Prim. sodba UPRS I U 777/2013 z dne 5. 9. 2013.
⁸ Navedeno stališče je bilo že večkrat zavzeto v sodni praksi. Prim. sodba UPRS I U 1746/2017 z dne 18. 1. 2018, sodba UPRS I U 260/2018 z dne 12. 7. 2018 ter sodba in sklep UPRS I U 242/2018 z dne 4. 12. 2018.
⁹ Prim sklep Ustavnega sodišča opr. št. Up-429/01-5 z dne 24. 6. 2003 in sklepa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. III Ips 3/2014 z dne 11. 11. 2014 in III Ips 84/2017 z dne 22. 5. 2018.