VSL Sklep I Cp 197/2021

Pritožbi se zavrneta in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

1Sodišče prve stopnje je (potem, ko je ugotovilo, da je Mestna Občina pravna naslednica Občine kot imetnice pravice uporabe nerazdeljenih posameznih delov stavbe z ID znakom 000-000-900 ter da A. A. in Banka, nista več udeleženki tega postopka (točka A izreka)) ugotovilo, da na stavbi z ID znakom 000-000, stoječi na parc. št. 000/80, k.o. ..., z naslovom B. in C., obstoji etažna lastnina (točka B/1 izreka) in da je parcela št. 000/80 pripadajoče zemljišče in s tem splošni del stavbe z ID znakom 000-000 (točka B/II izreka); določilo posamezne dele ter ugotovilo obstoj lastninske pravice za vsak posameznih del omenjene stavbe (točka B/III. izreka); ugotovilo, da ima stavba tri splošne skupne dele z ID znakom 000-000-16, 000-000-18 in 000-000-21 (točka B/IV izreka), določilo idealne deleže solastnine na vseh splošnih skupnih delih stavbe (točka B/V izreka), ter ugotovilo, da ima stavba tri posebne skupne dele z ID znakom 000-000-15, 000-000-17 in 000-000-27, ki služijo določenim posameznih delom stavbe v določenih idealnih deležih solastnine (točka B/VI izreka). Ugotovilo je še, da v breme posameznega dela stavbe z ID znakom 000-000-14 obstoji služnostna pravica do vstopa po hodniku v korist vsakokratnega lastnika posameznega dela z ID znakom 000-000-13 (točka B/VII izreka) ter, da nerazdeljeni deli stavbe z začasnim ID znakom 000/000-900 ter posamezni deli stavbe z začasnimi ID znaki 000-000-901 do 000-000-905 po dokončani etažni lastnini ne obstoje več (točka B/VIII izreka). Odločilo je še, da se sklep izvede v zemljiški knjigi v vrstnem redu vpisane zaznambe spora o pridobitvi lastninske pravice.

2Zoper navedeni sklep se pritožujejo predlagatelji D. D., E. E., F. F., druga nasprotna udeleženka G. G. in peta udeleženka H. H. (v nadaljevanju pritožniki) ter trinajsta udeleženka I., d.o.o. (v nadaljevanju pritožnica), in sicer v delu, kolikor se odločitev nanaša na del stavbe z ID znakom 000-000-21. Predlagatelji, druga nasprotna udeležena in peta udeleženka izpodbijajo sklep v IV. in V. točki njegovega izreka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1) s predlogom, da se sklep spremeni tako, da se sporni del stavbe s št. 21 določi kot posamezni del stavbe v solasti pritožnikov, udeleženke do 1/3, ostalih pa do vsakega 1/6, podrejeno pa, da se določi sporni del stavbe št. 21 kot posebni skupni del stavbe, ki služi posameznim delom stavbe z ID znakom 000-000-5 in 000-000-12. Pritožnica, družba I., d.o.o., prav tako izpodbija sklep iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom, da se nepremičnina št. 21 določi kot posamezni del stavbe, pri kateri se ugotovi obstoj lastninske pravice v njeno korist ter, da se temu ustrezno prilagodijo solastninski deleži na splošnih skupnih delih stavbe.

3Pritožniki menijo, da bi moralo sodišče v zvezi z dosedanjo uporabo podstrešja oziroma dela stavbe s št. 21 opraviti narok na kraju samem, na katerem je mogoče najbolj natančno in popolno preveriti dejansko stanje v naravi in na tej podlagi sprejeti odločitev. Sodišče opravičuje neizvedbo s sklicevanjem na besedilo pravne norme. Izpodbijani sklep je nezakonit, saj je obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo pravil iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Neizvedba naroka predstavlja tudi relativno bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa. V zvezi s pravnim statusom spornega dela stavbe je sodišče nepravilno uporabilo materialno pravo, predvsem pa se ni vsebinsko in konkretno opredelilo do navedb pritožnikov, ki so jih podajali na nižji stopnji v postopku. Umanjkajo razlogi o odločilnih dejstvih, zato je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati način uporabe podstrešja v preteklih letih in tako ugotovljeno stanje subsumirati pod določbo 105. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Del stavbe s št. 21 nikoli ni bil del stavbe, ki bi bil namenjen skupni rabi vseh etažnih lastnikov, pač pa je bil zaradi svoje umeščenosti več desetletij v uporabi pritožnikov. Drugi udeleženci ga niso uporabljali in ga ne bodo niti v prihodnje. Zmotna je ugotovitev sodišča, da je iz odločbe o izvzetju posameznih enot v stavbi mogoče razbrati, kateri deli stavbe so bili izvzeti iz nacionalizacije. Ni jasno, kaj v naravi predstavlja primerni del podstrešja in zakaj bi to podstrešje pripadalo vsem imetnikom lastninske pravice na posameznih delih stavbe. Zmotno je tudi stališče sodišča, ki se nanaša kot odgovor na trditve pritožnikov, da se je štirinajsta udeleženka s pogodbo, sklenjeno v letu 2018, odpovedala svoji solastninski pravici na podstrešju. Sodišče bi moralo, če ne drugega, povečati idealni delež posameznih delov, ki so v (so)lastnini prvih dveh predlagateljev in druge nasprotne udeleženke na splošnem skupnem delu stavbe s št. 21.

4Pritožnica I. d.o.o., se ne strinja, da del stavbe št. 21 predstavlja splošni skupni del. Podstrešje se ni nikoli uporabljalo kot splošni skupni del. Pri opredelitvi dela št. 21 bi moralo sodišče izhajati iz stanja po drugi svetovni vojni. Sklop posameznih delov je bil najprej nacionaliziran, potem pa vrnjen denacionalizacijskemu upravičencu J. J. Po njegovi smrti so se dediči z dednim dogovorom dogovorili, kdo bo dedič nepremičnin v dotedanji lasti upravičenca. Dogovorili so se, da vsak dedič prejme 1/3 solastnega deleža podstrešja. Iz dednega dogovora je razvidno, da so podstrešje obravnavali in dojemali drugače, kot pa se je obravnavalo dvorišče ali stopnišče, saj v dogovoru zgolj pri podstrešju niso navedli, da vsakemu pripada sorazmerni solastniški delež uporabe, pač pa, da dediču pripada solastniški delež. Kot takšen se je solastniški delež na podstrešju tudi prenašal dalje na podlagi sklepov o dedovanju in prodajnih pogodb. Pritožnica je svojo lastninsko pravico na podstrešju kot posameznemu delu pridobila na podlagi prodajne pogodbe od prodajalke K. K., ta pa jo je dobila od L. L., enega izmed dedičev po pokojnem denacionalizacijskem upravičencu. Nikjer v verigi pogodb ni razvidno, da bi katerikoli lastnik nepremičnin v stavbi obravnaval podstrešje kot splošni skupni del. Bistveno je dejansko stanje, torej kateri deli so se v naravi uporabljali in predstavljali splošen skupni del. Stanovalci stavbe so podstrešje očitno smatrali kot prostor, kjer imajo lastninsko pravico in ne kot splošni skupni del. Napačna navedba v odločbi o izvzetju nepremičnin iz nacionalizacije ne more odvzeti dejanske narave delu nepremičnine. Tudi po tej odločbi posamezniki, katerih stanovanja niso bila vključena v nacionalizacijo in njihovi pravni nasledniki, podstrešja niso uporabljali. To v postopku tudi niso zatrjevali. Sodišče je z določitvijo podstrešja prekoračilo predlog predlagateljev, ki so v bistvenem trdili podobno kot pritožnica. Zatrjevali so, da je del s št. 21 posamezni del oziroma podredno posebni skupni del. Sodišče bi moralo odločati na podlagi domnev in pri tem upoštevati kaj je bolj verjetno. Pritožnica je predložila dokaze, iz katerih izhaja, da se je nanjo prenesla lastninska pravica na podstrešju kot posameznem delu. Sodišče se do vseh dokazov ni opredelilo oziroma ni pojasnilo, zakaj šteje, da veriga prenosov lastninske pravice na podstrešju ne predstavlja veljavnega prenosa lastninske pravice.

5Na pritožbo predlagateljev, druge nasprotne udeleženke in pete udeleženke je odgovorila udeleženka I. d.o.o., ki predlaga njeno zavrnitev, na pritožbo te družbe pa je odgovoril petnajsti udeleženec M. M., ki meni, da je neutemeljena.

6Pritožbi nista utemeljeni.

7V obravnavani zadevi je prvostopenjsko sodišče odločalo o vzpostavitvi etažne lastnine v položaju t.i. nedokončane etažne lastnine. Gre za eno izmed oblik dejanske etažne lastnine. Po 3. točki tretjega odstavka 17. člena Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine in ugotavljanju pripadajočega zemljišča (ZVEtL-1) gre za tak položaj, če je stavba vpisana v zemljiški knjigi in je na njej nastala etažna lastnina pred 1. januarjem 2003, vendar v zemljiški knjigi niso vpisani vsi posamezni in skupni deli stavbe in/ali če so že vpisani deli (z začasnimi identifikacijskimi številkami) deloma neskladni z dejanskim in katastrskim stanjem ali/in niso vpisani idealni deleži solastnine na skupnih delih stavbe.

8Iz podatkov spisa izhaja, da je etažna lastnina v obravnavani stavbi (z naslovoma B. in C. oziroma stavba z ID znakom 000-001) nastala v okviru postopka nacionalizacije, ko so bile iz nacionalizacije izvzete štiri enote v zgradbi¹ (od takrat 11 enot². Takratna zakonodaja je omogočala pridobitev lastninske pravice na posameznih stanovanjih in poslovnih enotah kot delih stavbe in trajno pravico uporabe na skupnih delih stavb oziroma skupno pravico rabe (na stavbah v družbeni lastnini)³. Kasneje je Stanovanjski zakon (SZ)⁴ skupne dele stavb v etažni lastnini opredelil kot solastnino in ne več kot trajno pravico uporabe oziroma skupno lastnino (tretji odstavek 12. člena SZ).

9Kot je prvostopenjsko sodišče navedlo v izpodbijanem sklepu, je bila po podatkih zemljiške knjige na obravnavani stavbi vpisana etažna lastnina tako, da so bili njeni določeni posamezni deli⁵ vpisani z začasnimi številkami. V zemljiški knjigi niso bila vpisana ostala stanovanja in poslovni prostori in ostali prostori, za katera je prvostopenjsko sodišče ob upoštevanju odločilnih dokaznih listin ugotovilo njihov pravni status (naravo) oziroma pripadnost (ter njihovo lastništvo), med drugim, da podstrešje⁶ (z ID znakom 000-000-21) predstavlja splošni skupni del stavbe v korist vsakokratnih lastnikov posameznih delov stavbe.

10Kot pritožniki že sami izpostavljajo v pritožbi, sodišče v postopku za vzpostavitev etažne lastnine narok (kamor sodi tudi narok na kraju samem) opravi le, če presodi, da je to smotrno (glej 29. člen ZVEtL-1). S tem, ko ga ni opravilo, zato sodišče prve stopnje ni storilo nobene postopkovne kršitve, zadostno pa je tudi pojasnilo, da je razlog za to v dejstvu, da je odločilo na podlagi listinskih dokazov, med njimi tudi na izvedenskem poročilu sodnega izvedenca za geodezijo, urejanje lastniških mej in geodetske evidence, ki je opravil ogled stavbe, na katerega so bile vabljene stranke postopka. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da se sodišče ni opredelilo do navedb in dokaznega gradiva, ki so jih pritožniki in pritožnica podali. Razlogi o odločilnih dejstvih, ki so razvidni iz izpodbijanega sklepa, vsebujejo odgovor na utemeljevanje pritožnikov, da sporni del stavbe (podstrešje) predstavlja posebni skupni del v korist le določenim posameznim delom stavbe ali posamezni del stavbe v solastništvu določenih udeležencev postopka.

11Srž pritožb je vprašanje pravnega statusa dela stavbe 000-000-21 in posledično njegovo lastništvo. Neutemeljeni so očitki o pripadnosti. Odločitev, da gre pri tem delu stavbe, ki po podatkih spisa in izvedenskega mnenja izvedenca geodetske stroke predstavlja golo podstrešje, za splošni skupni del stavbe 000-000 temelji na ugotovitvah:

- da so bila (potem ko je bila stavba (v kateri je bilo tedaj 11 stanovanjskih in poslovnih enot) z zemljiščem, na katerem stoji, nacionalizirana leta 1958) iz nacionalizacije (glej op. 1) v letu 1960 oziroma v obnovitvenem postopku leta 1961 izločena in prepuščena (trem bivšim solastnikom N. N., O. O. in P. P.) tri stanovanja in en poslovni prostor (lokal), h katerim pripadajo klet in drvarnica, s souporabo primernega dela podstrešja, pralnice, hodnikov in stopnišča;

- da je bilo tudi v darilni pogodbi, sklenjeni 3. 6. 1960 med O. O. in obdarjencem R. R. (priloga C14), katere predmet je bilo stanovanje (eno izmed dveh izvzetih iz nacionalizacije), ki je po sedanjih katastrskih podatkih označeno s št. 6, navedeno, da se podarja stanovanje s souporabo primernega dela podstrešja, pralnice, hodnikov in stopnišča,;

- da je bilo v denacionalizacijskem postopku upravičencu (N. N.) vrnjenih sedem posameznih delov stavbe (dva poslovna prostora in pet stanovanj) s solastnino (do 61/100)⁷ na stavbnem zemljišču in skupnih prostorih, delih in napravah (priloga C17), podstrešje v denacionalizacijski odločbi ni bilo izrecno omenjeno; takšno premoženje je bilo tudi predmet zapuščine,

- da je bilo še pred denacionalizacijo na delu podstrešja urejeno stanovanje in s tem spremenjena pravna narava dela podstrešja, ki je postalo (nov) posamezni del stavbe (danes del. št. 7), kar pa ni imelo vpliva na preostali del podstrešja, ki lastnosti oziroma statusa, ki ga je imelo v družbeni lastnini, ni spremenilo.

12Povzeta dejstva utemeljujejo pravilnost zaključka, da del stavbe 000-000-21 predstavlja splošni skupni del stavbe. Po odločbi o nacionalizaciji, katere izrek je določljiv in dovolj jasen, so bila izvzeta ne le stanovanja, pač pa tudi pravica skupne uporabe podstrešja in ostalih skupnih delov. Da bi bila zapis v odločbi napačen, pritožnica prvič trdi v pritožbi (in je zato ta trditev neupoštevna, prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1) in 3. členom ZVEtL-1), tudi sicer pa kaj takega ne izhaja iz dokaznih listin. Okoliščina, da so dediči denacionalizacijskega upravičenca v dednem postopku po njem status podstrešja obravnavali drugače kot pa status hodnika in stopnišča, glede katerih je bilo v odločbi skupaj s podstrešjem odločeno, da k izločenim stanovanjem pripada pravica njihove souporabe, ne more imeti pravnega učinka. Pri opredelitvi statusa podstrešja je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz vsebine gornjih odločb ob upoštevanju narave in značilnosti tedanje ureditve družbene lastnine. ZLDS, ki je veljal v času nacionalizacije stavbe (ki je prešla v celoti v družbeno lastnino) in izvzetja štirih stanovanj iz nacionalizacije skupaj s pravico souporabe na skupnih prostorih, je določal, da so tedaj skupni deli (med njimi tudi podstrešja) večstanovanjske stavbe v družbeni lastnini služili kot celoti, lastniki posameznih delov pa so imeli na njih trajno pravico uporabe. Po določbi 7. člena ZLDS pa so bile pravice, ki jih je imel lastnik na delih stavbe, ki so služili stavbi, nedeljivo povezane z njegovim posameznim delom. Navedba v odločbi o nacionalizaciji z dne 31. 3. 1961, da je pravica souporabe podstrešja določena v korist vseh štirih iz nacionalizacije izvzetih stanovanj, lahko pomeni, da so imeli tudi ostali (kasnejši) lastniki stanovanj lahko le istovrstno pravico glede podstrešja. Opredelitev v denacionalizacijski odločbi z dne 12. 7. 1993, da upravičenec dobi v last nacionalizirane stanovanjske in poslovne dele stavbe z idealnim deležem na skupnih prostorih, delih in napravah to potrjuje, saj je po uveljavitvi SZ iz leta 1991 takšna pravica uporabe skupnih delov stavbe prešla v solastninsko pravico (tretji odstavek 12. člena SZ), ki je ostala neločljivo povezana z lastnino posameznega dela stavbe. In le v takšnem obsegu se je lahko razpolagalo z lastninsko pravico na posameznem stanovanjskem ali poslovnem delu stavbe. Podstrešje je bilo v postopku nacionalizacije skupni del stavbe, na katerem se je pravica lahko pridobila le skupaj s posameznim delom stavbe. Pravica skupne souporabe podstrešja je pomenila pravico do izkoriščanja skupnega prostora v sorazmerju z deležem lastnika stanovanja, izvzetim iz nacionalizacije. Taka razlaga je skladna s tedaj veljavnim ZLDS in kasnejšim ZPDS. Pravica souporabe skupnih prostorov je bila po svoji vsebini enaka sedanjim upravičenjem etažnih lastnikov glede skupnih delov stavbe. Gre za upravičenje, ki izvira iz družbenolastninskega razmerja in po svoji vsebini ni enaka pravici rabe kot enem od upravičenj lastninske pravice. Skupni del stavbe tako ni mogel (oz. ne more) biti v samostojnem pravnem prometu.

13Pravna narava podstrešja kot skupnega dela stavbe je ves čas ista in ostaja nespremenjena, saj je neupoštevno vsakršno razpolaganje dedičev po pokojnem N. N. in naslednikov zato, ker ti deli niso samostojen predmet razpolaganja v pravnem prometu. Samostojnim in posameznim verigam prenosov pravice na podstrešju zato ni mogoče pripisati posebne teže in vpliva na izpodbijano odločitev. Nihče ne more prenesti na drugega več pravic, kot jih ima sam.⁸ Kot takšen predmet bi bilo lahko podstrešje le v izjemnem primeru, ko bi vsi dejanski etažni lastniki ali solastniki stvari/stavbe v okviru dogovorjene delitve stvari spremenili/preoblikovali namembnost skupnega prostora v samostojen oziroma posamezni del ali posebni skupni del le nekaterih. Kaj takega se ne trdi; pritožniki ne trdijo, da bi v okviru dedovanja po pokojnem N. N. (glede sedmih stanovanjskih in poslovnih enot ter solastniškega deleža 61/100 na skupnih delih) sodelovali z ostalimi solastniki oziroma etažnimi lastniki drugih enot, katerih delež je 39/100. To tudi ni razbrati iz sklepa o dedovanju po pokojnem, saj se je tam obravnavalo le denacionalizirano premoženje (posamezni prostori z deležem (61/100) na stavbi, ki je po izračunu pripadal prostorom, ki so bili predmet vračila). Sprememba namembnosti oziroma pravne narave dela stavbe, ki je bil od začetka njen skupni del, je mogoča le s sodelovanjem (soglasjem) vseh etažnih lastnikov.

14Sodišče prve stopnje je v luči navedb udeležencev ocenilo predložene dokaze in pravilno (ob upoštevanju zakonskih domnev in pravil, 23. in 24. člen ZVEtL-1) zaključilo, da je verjetneje, da je podstrešni del s št. 21 (sicer funkcionalna enota, do katere vodi skupno stopnišče s št. 18), splošni skupni del v korist vseh etažnih lastnikov z določenimi solastniškimi deleži na njem. Solastnini na skupnih delih se ni mogoče odpovedati (četrti odstavek 105. člena SPZ), zato je bil pravilno zavrnjen/neupošteven ugovor pritožnikov, da se je S. S., kupovalka in sedaj etažna lastnica posameznega dela št. 11, s pogodbo v letu 2018 odpovedala svoji solastninski pravici na podstrešju. Ker gre za posebno obliko solastnine, pogodbena odpoved le-tej ne more biti učinkovita.

15Zaključka sodišča prve stopnje, da je del stavbe s št. 21 njen splošni skupni del, ki je (bil) namenjen skupni rabi vseh etažnih lastnikov, ne ovrže niti pavšalno navajanje pritožnikov, da je ta del stavbe zaradi svoje umeščenosti v uporabi pritožnikov. Kot je razvidno iz izpodbijanega sklepa, upoštevajoč izvedensko mnenje T. T. (list. št. 146), so pritožniki (so)lastniki treh posameznih stanovanjskih/poslovnih enot (od 12 enot), enega v drugi, enega v tretji in enega v četrti etaži, splošni podstrešni del pa v peti etaži. Takšna funkcionalna povezanost jim ne daje več pravic kot ostalim (drugim) etažnim lastnikom v istih in drugih etažah. Gola trditev, da sporni del dolgoletno uporabljajo pritožniki in pritožnica, pri čemer tekom postopka niso podrobneje obrazložili, na kakšen način naj bi podstrešje sploh uporabljali oziroma izvrševali dejansko posest na njem, samo po sebi ne more voditi do drugačne pravne narave podstrešja kot skupnega dela stavbe. Zgolj navedba, da tega dela stavbe vsi udeleženci postopka niso uporabljali (ob tem, da sta dva udeleženca postopka U. U. in M. M. (list. št. 176, 184) izrecno ugovarjala, da trditev o uporabi ne more pripeljati do izgube pravic na podstrešju kot skupnem delu stavbe), ni dovolj, da bi se spremenil status iz splošnega skupnega dela v posamezni ali posebni skupni del stavbe in s tem pridobitev pravic. Nenazadnje, če pritožniki menijo, da je sporni prostor kot posamezni del ali posebni skupni del stavbe njihova last, še vedno lahko svojo pravico uveljavljajo v pravdi, kajti odločitev sodišča v postopku za vzpostavitev etažne lastnine ni ovira za ponovno odločanje o spornem vprašanju.

16Izpodbijana odločitev je glede na navedeno pravilna, pritožbi pa neutemeljeni. Ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbi zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

¹ Iz odločbe Občinskega ljudskega odbora št. 000-000/4 z dne 7. 10. 1959 (priloga C16) je razvidno, da je bila predmetna zgradba z gradbeno parcelo (sedaj s parc. št. 000/80) nacionalizirana 26.12.1958 in s tem prešla v družbeno lastnino. Nato so bile v (obnovitvenem) postopku o izvzetju posameznih enot z odločbo Občinskega ljudskega odbora 000-000/11 z dne 31.2.1961 (priloga C17), ki je nadomestila odločbo z dne 19.4.1960, iz nacionalizacije izvzete tri stanovanjske enote in ena poslovna enota, ki so se prepustile v last bivšim solastnikom (N. N., O. O. in P. P.).
² Iz denacionalizacijske odločbe z dne 27. 7. 1993 (priloga A5) je razvidno, da je bil vrnjen denacionalizacijskemu upravičencu nacionaliziran del stavbe in sicer dva poslovna prostora in pet stanovanj.
³ Zakon o lastnini na delih stavbe (ZLDS, Ur. l. FLRJ, št. 16/59) 5. do 7. člen, kasneje pa Zakon o pravicah na delih stavb (ZPDS, Ur. l. SRS 19/1976) 4 do 7. člen.
⁴ Uradni list RS 18/1991
⁵ Štirje iz nacionalizacije izvzeti posamezni deli (tri stanovanja in en poslovni prostor s pripadajočimi kletmi) in podstrešno stanovanje, ki je po ugotovitvah izpodbijanega sklepa nastalo v letu 1982, ko se je na delu podstrešja uredilo stanovanje in bila s tem spremenjena pravna narava dela podstrešja, ki je postalo posamezni del stavbe (glej 116. člen SZ v zvezi z drugim odstavkom 21. člena ZVEtL-1).
⁶ Preostali del podstrešja, ki ni spremenil pravne narave z izgradnjo (preureditvijo) drugega dela podstrešja v stanovanje (danes s št. 7)
⁷ to je delež, ki je po izračunih upravnega organa pripadal prostorom, ki so bili predmet vračila
⁸ Na pravnega naslednika ne more preiti več pravic, kot jih je do tedaj imel njegov pravni prednik.