29. člen ZVEtL-1

Da sodišče vseobsegajoče preiskuje vsakršno ozadje nastanka lastninsko-pravnih razmerij v preteklosti za celotni bivši vojašniški kompleks in s tem popolnoma nadomesti aktivnost udeležencev v postopku, presega pooblastila sodišča v tovrstnem predlagalnem postopku in za kaj takega tudi ni podanega javnega interesa.

Idealni delež solastnine vsakokratnega lastnika posameznega dela stavbe na skupnih delih stavbe je enak razmerju med površino posameznega dela stavbe in skupno površino vseh posameznih delov stavbe. Izračun razmerja terja pravilna uporaba materialnega prava.

Te pritožbene navedbe so neutemeljene že iz razloga, ker nasprotni udeleženec ni stvarno legitimiran (t.j. ni legitimiran po materialnem pravu), da uveljavlja pravice tretjih (etažnih lastnikov večstanovanjske stavbe na naslovu A. ulica 1) na spornem pripadajočem zemljišču, zato kot zemljiškoknjižni lastnik sporne parcele z ID znakom ... 940 ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da bi bilo treba etažnim lastnikom sosednje stavbe na naslovu ..., ki niso vključeni v ta postopek, del te parcele določiti kot pripadajoče zemljišče zgolj na podlagi navedb o košnji in vzdrževanju zemljišča. Pritožbeno sodišče v tej zvezi dodaja, da je iz zakonodajnega gradiva razvidno, da je merilo iz 1. točke prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1 iz življenjskega in izkustvenega vidika najpomembnejše med vsemi merili iz prvega odstavka navedenega člena, saj v večini primerov praviloma velja, da je zemljišče, ki je bilo ob izgradnji namenjeno, potrebno oziroma urejeno za potrebe redne rabe stavbe, ostalo v tej funkciji tudi pozneje oziroma do zdaj. Da ne bi z uporabo samo tega merila prihajalo do življenjsko nesprejemljivih in očitno nepravilnih položajev, je zakonodajalec ocenil, da je treba nave

Predlagateljica v postopku pred sodiščem prve stopnje res ni bila opozorjena, da v pritožbi ne bo več smela neomejeno navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov, vendar v zgoraj opisani procesni situaciji prepozne podaje navedb in predložitve dokazov ni pripisati njeni nevednosti in pravni neukosti. Nenazadnje je pritožnica oseba javnega prava, ves čas postopka jo zastopa kvalificirani pooblaščenec.

Sodišče odloči o zahtevku za ugotovitev obstoja stvarne pravice na pripadajočem zemljišču, če med udeleženci ni spora o njenem obstoju ali o odločilnih dejstvih, sicer pa nepravdni postopek v tem delu ustavi in odloči, da se nadaljuje po pravilih pravdnega postopka.

Pripadajoče zemljišče k stavbi, za (del) katerega predlagateljica v tem nepravdnem postopku predlaga, da se določi kot pripadajoče, je z dnem 25. 7. 1997 že postalo last lastnika stavbe, ta pa je nato že v času veljavnosti SPZ s svojo lastninsko pravico na tem zemljišču kot edini lastnik veljavno razpolagal (2004).

Po tretjem odstavku 12. člena SZ je pravica uporabe skupnih delov stavbe prešla v solastninsko pravico, ki pa je enako kot (predhodna) pravica uporabe vezana na lastnino posameznega dela stavbe. Ker je bilo podstrešje v postopku nacionalizacije skupni del stavbe, se je pravica skupne uporabe podstrešja lahko pridobila le skupaj s posameznim delom stavbe sorazmerno z deležem lastnika posameznega dela, izvzetega iz nacionalizacije. Kot skupni del stavbe torej ni mogel biti v samostojnem pravnem prometu.

Oprava naroka z zaslišanjem prič in ogledom na kraju samem v tem nepravdnem postopku ni obvezna, prav tako pa oprava ogleda kraja ne bi bila smotrna, saj sodišče za presojo, ali gre v gradbenem smislu za samostojni, ločeni dve stavbi, nima potrebnega strokovnega znanja. Sporne dele, ki predstavljajo skupne komunikacijske prostore, je zato sodišče v skladu z domnevo opredelilo kot splošne skupne dele obravnavane stavbe. Namen postopka za vzpostavitev etažne lastnine je, da se zemljiškoknjižno neurejeno stanje v večstanovanjskih stavbah uredi v skladu s konceptom etažne lastnine. In to je sodišče tudi storilo, ko je dokončalo etažno lastnino z ugotovitvijo deležev na splošnih skupnih delih v korist vseh lastnikov posameznih delov.

Ko je nova sodnica prevzela zadevo, ni obvestila strank o tem in jim tako ni dala možnosti, da bi v primeru, da bi bili podani razlogi za izločitev, predlagali njeno izločitev. Zato, ker niso vedeli, kdo je razpravljajoča sodnica, te možnosti niso imeli v roku, ki ga sicer določa drugi odstavek 72. člena ZPP. Nobeno vabilo, obvestilo ali kakšno drugo pisanje sodišča, kjer bi bila podpisana sodnica, ni bilo strankam vročeno pred izdajo odločbe. Tako so stranke šele iz odločbe lahko izvedele, kdo je razpravljajoča sodnica. Pritožbeno sodišče se sicer strinja s sodiščem prve stopnje, da je treba uporabiti pravila in odločati na podlagi pravil in domneve, ki jih določa ZVEtL-1. Pravilno je tudi, da je pridobitelj posameznega dela stavbe oseba, ki s pravnim naslovom izkazuje pravni temelj pridobitve lastninske pravice na posameznem delu stavbe in da pri tem upoštevamo tudi listino o pravnem poslu. Pravilno je tudi, da obstoji domneva o skupnih delih stavbe (člen 23) in da sodišče lahko odloči na podlagi verjetnosti, ko bi moralo stranke napotiti na pravdo in prekiniti glede rešitve predhodnega vprašanja nepravdni postopek. Vendar citirani členi ne pomenijo, da sodišče v situaci

ZPP, ki se smiselno uporablja v pritožbenem postopku tudi v drugih vrstah postopkov (kot je predmetni nepravdni postopek, po določbah katerega teče postopek vzpostavitve etažne lastnine, in v katerem je bil izdan izpodbijani sklep), v katerih sodišče odloča s sklepi, ne predvideva, da bi moralo pritožbeno sodišče v takšnih primerih, ko dopolni razloge o odločilnih dejstvih opraviti pritožbeno obravnavo. Prav tako se v postopku vzpostavitve etažne lastnine praviloma odloča na podlagi stanja spisa, narok pa se opravi izjemoma, saj 29. člen ZVEtL-1 določa, da sodišče opravi narok le, kadar je po njegovem mnenju to smotrno. Pritožbeno sodišče zato ob tem, ko iz podatkov spisa izhaja, da so se v zvezi s spornim dejstvom aktivne legitimacije predlagatelja oz. njegove pravne prednice, tako predlagatelj, kot tudi nasprotni udeleženci in priglasitelji imeli možnost izjaviti že v postopku pred sodiščem prve stopnje, ni odločilo na pritožbeni obravnavi, pač pa na seji. Sodišča prve stopnje je v obravnavani zadevi odločalo o vzpostavitvi etažne lastnine v položaju t.i. nedokončane etažne lastnine, kot enega od oblik dejanske etažne lastnine po 3. točki tretjega odstavka 17. člena ZVEtl-

Udeleženci so bili v dolgotrajnem denacionalizacijskem postopku ves čas v sporu z nasprotnim udeležencem, kaj predstavljajo v njegovi kupoprodajni pogodbi drugi prostori, ki so bili poleg stanovanja izvzeti iz denacionalizacije, zato je sodišče svojo odločitev pravilno kot bolj verjetno oprlo na listine. Ob tem pa se je ustrezno opredelilo tudi do mnenj sodnih izvedencev geodetov iz denacionalizacijskega postopka.

Postopek za ugotovitev pripadajočega zemljišča ne določa obveznosti in nujnosti oprave naroka. Zakon sodišču omogoča, da z uporabo meril na najprimernejši način določi obseg pripadajočega zemljišča. To je tudi storilo sodišče v obravnavani zadevi, ko je s pomočjo izvedenke, ki si je ogledala kraj in po pregledu dokumentacije v spisu, ugotavljalo obseg pripadajočega zemljišča k stavbama. Zahteva po omejitvi zemljišča na določeno kvadraturo ne obstaja.

Naroka sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvesti, saj prvi odstavek 29. člena ZVEtL-1 določa, da sodišče opravi narok, kadar je po njegovem mnenju to smotrno. Pritožnica z golim zanikanjem, da ni prejela obvestila o sodnem pisanju in predloga predlagateljev, ne vzbuja dvoma o pravilnosti ugotovitve, da je bilo obvestilo puščeno v hišnem predalčniku.

Sodišču ni bilo treba izvesti dokaza z zaslišanjem nasprotnega udeleženca. Njegova izpovedba, ob tem, da konkretnih trditev o sklepanju prodajne pogodbe ni podal, čeprav mu je sodišče za to odobrilo dodaten rok 30 dni, namreč ne predstavlja primernega dokaza za izkazovanje ustreznosti pravnega naslova. Pritožbeno sodišče dodaja, da ZVEtL-1 napotuje na uporabo določil nepravdnega postopka, za katerega je značilno, da sodišče dokaze izvaja brez dokaznega sklepa (tretji odstavek 26. člena ZNP), zato je neutemeljen tudi očitek, da sodišče dokaznega predloga ni zavrnilo.

Vzpostavitev etažne lastnine je mogoča le na objektih oziroma stavbah z najmanj dvema posameznima deloma, česar pa obravnavana garaža ne izpolnjuje. Sodišče prve stopnje je predlagateljicama skupaj z izpodbijanim sklepom vročilo tudi pisanja nasprotnih udeležencev, vendar s tem ni kršilo načela kontradiktornosti ali ustavno zagotovljenih pravic. Izpodbijani sklep ne obravnava navedb nasprotnih udeležencev, niti na njih ne temelji. Vročanje pisanj, ki niso relevantna in nimajo vpliva na končno odločitev, v izjavo tudi ni v skladu z načelom hitrosti in ekonomičnosti postopka, ki ga zasledujeta tako ZVEtL-1 kot ZNP.

Sodišče v postopku vzpostavitve etažne lastnine, v katerem je poudarjeno načelo ekonomičnosti v smislu čim hitrejše in čim celovitejše ureditve stanja stavbe kot celote in razmerij v njej, odloča na podlagi domnev, ki jih določa ZVEtL-1, in dokaznih pravil z nižjim dokaznim standardom, to je izkaz verjetnosti (18. in 24. člen ZVEtL-1). Sodišče prve stopnje je na podlagi zgoraj navedenega in ob nasprotovanju predlagatelja postopka (skupnosti etažnih lastnikov) pritožnikovemu zahtevku pravilno kot (bolj) verjetno ocenilo, da je del št. 30 splošni skupni del stavbe. V skladu z določbo prvega odstavka 29. člena ZVEtL-1 sodišče opravi narok le, kadar je po njegovem mnenju to smotrno. Udeleženca pa lahko zasliši zunaj naroka, če se mu zdi to potrebno za razjasnitev posameznih vprašanj ali pridobitev izjave o posameznem predlogu udeleženca (tretji odstavek 29. člena ZVEtL-1). V postopku vzpostavitve etažne lastnine se torej praviloma odloča na podlagi stanja spisa in se narok opravi izjemoma, zato tega, zakaj naroka ni opravilo, sodišče ni dolžno posebej pojasnjevati v obrazložitvi sklepa.

Sodišče v nenujnih zadevah, med katere sodijo postopki po ZVEtL-1, niso izvajala narokov in procesnih dejanj, ki neizogibno terjajo prisotnost strank ali drugih udeležencev. Lahko pa so odločala - izdajala odločbe - in vročala sodna pisanja. Po 29. členu ZVEtL-1 sodišče opravi narok le, kadar je po njegovem mnenju to smotrno. Zadeve po ZVEtL-1 mora obravnavati prednostno. Ob že zbranem in obravnavanem relevantnem procesnem gradivu bi bilo čakanje na izboljšanje epidemiološke slike in razpis novega naroka nesmotrno. V nasprotju z načelom ekonomičnosti in hitrosti postopka bi nesorazmerno poseglo v pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Izdaja odločbe je bila objektivno pričakovana in utemeljena.

Okoliščina, da so dediči denacionalizacijskega upravičenca v dednem postopku po njem status podstrešja obravnavali drugače, kot pa status hodnika in stopnišča, glede katerih je bilo v odločbi skupaj s podstrešjem odločeno, da k izločenim stanovanjem pripada pravica njihove souporabe, ne more imeti pravnega učinka. Pravica souporabe skupnih prostorov je bila po svoji vsebini enaka sedanjim upravičenjem etažnih lastnikov glede skupnih delov stavbe. Gre za upravičenje, ki izvira iz družbeno lastninskega razmerja in po svoji vsebini ni enaka pravici rabe, kot enem od upravičenj lastninske pravice. Skupni del stavbe tako ni mogel in ne more biti v samostojnem pravnem prometu. Če pritožniki menijo, da je sporni prostor kot posamezni del ali posebni skupni del stavbe njihova last, še vedno lahko svojo pravico uveljavljajo v pravdi, kajti odločitev sodišča v postopku za vzpostavitev etažne lastnine ni ovira za ponovno odločanje o spornem vprašanju.

V postopku vzpostavitve etažne lastnine se praviloma odloča na podlagi stanja spisa in se narok opravi izjemoma, zato tega, zakaj naroka ni opravilo, sodišče ni dolžno posebej pojasnjevati v obrazložitvi sklepa. Zgolj zatrjevana posest ne utemeljuje sklepa o priposestvovanju posameznega dela stavbe, saj mora biti posest lastniška (drugi odstavek 20. člena ZVEtL-1). Ker predlagateljica nima pravnega naslova, s katerim bi dokazala lastništvo spornega dela (ID znak X-939-12), je nepotrebno zasliševanje udeležencev zgolj glede izvrševanja posesti. V postopku za vzpostavitev etažne lastnine sodišče o predhodnih vprašanjih zaradi morebitnih spornih dejstev odloča po zakonskih domnevah oziroma po verjetnejši pravici (24. člen ZVEtL-1).

V postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo sporno, da navedeni posamezni del obstaja, niti da je bila lastninska pravica glede tega posameznega dela (kot tudi ostalih) že vpisana v zemljiški knjigi. Šlo je torej za ti. nedokončano etažno lastnino.