17. člen ZVEtL-1

Postopek za določitev etažne lastnine ni namenjen reševanju spornih lastninskopravnih vprašanj, kot jih izpostavlja pritožba, ampak se odloči na podlagi pravnih domnev in dokaznih pravil o pravnih naslovih ter na podlagi verjetnosti kot standarda materialne resnice. Prav tako postopek vzpostavitve etažne lastnine ni namenjen ugotavljanju pravilnega obsega in površine delov stavbe. Po pravnomočnosti odločbe pa lahko udeleženci svoje pravice uveljavljajo v pravdi ali drugih postopkih.

Pred uveljavitvijo SPZ za nastanek etažne lastnine ni bil potreben pravni naslov (formalni akt o oblikovanju etažne lastnine) niti vpis v zemljiško knjigo. Etažna lastnina je nastajala v pravnem prometu s tem, ko so lastniki stavb v zasebni lastnini (ali upravljavci stavb v družbeni lastnini) te v pravnem prometu odtujevali po delih. V pravnem prometu med posamezniki je prevladoval vpis etažne lastnine na način t. i. navidezne solastnine - etažni lastniki so bili v zemljiško knjigo vpisani kot solastniki nepremičnine, na kateri stavba stoji, pri čemer je vpisan solastniški delež dejansko odražal lastninsko pravico na konkretnem posameznem delu stavbe (kar pomeni, da so navidezni solastniki dejansko etažni lastniki).

Ker posamezni del po 1. 1. 2003 zunajknjižno (npr. zgolj s pogodbo) ni mogel postati samostojen predmet lastninske pravice, sodišče tako ne more uporabiti pravil ZVEtL-1 za njegovo vzpostavitev.

V obravnavani zadevi gre za nepravdni postopek po ZVEtL-1. Namen tega postopka je, da se zemljiškoknjižno neurejeno stanje v večstanovanjskih zgradbah uredi (vzpostavi) v skladu s konceptom etažne lastnine, pri čemer ta postopek ni namenjen razreševanju spornih lastninskih vprašanj. To pomeni, da jih ne rešuje niti nepravdno sodišče samo niti to sodišče postopka ne prekine, da bi stranke napotilo na pravdo (slednje je z določbo 24. člena ZVEtL-1 izrecno izključeno). Nepravdno sodišče zato o spornih dejstvih odloči v izrazito poenostavljenem postopku, in sicer v skladu z dokaznimi pravili in domnevami iz 18. člena ZVEtL-1 in na podlagi stopnje verjetnosti (24. člen ZVEtL-1). Takšna poenostavitev omogoča lažjo vzpostavitev etažne lastnine, vendar je pravna kakovost odločitve zato manjša do te mere, da sklep o vzpostavitvi etažne lastnine po ZVEtL-1 ni ovira, da udeleženci in druge osebe svojih zahtevkov, ki se nanašajo tako na skupne kot posamezne dele zgradbe, ne bi mogli kasneje uveljavljati v pravdi ali drugih postopkih (35. člen ZVEtL-1).

Pojem skupni prostori, opredeljen v 5. členu SZ-1, opredeljuje tudi dovoze, klančine in podobno, kamor sodi tudi nakladalna rampa v poslovni stavbi, katere namen je dovoz tovornega materiala (prim. četrti odstavek 23. člena ZVEtL-1). Tako je lahko namenjena le skupni rabi vseh etažnih lastnikov (prim. tretji odstavek 105. člena SPZ). Navedeno potrjuje pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da rampa ne more biti v samostojnem prometu, saj je akcesorna lastninski pravici etažnih lastnikov in tako njihova solastnina.

Namen postopka vzpostavitve etažne lastnine je uskladitev zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim. V konkretnem primeru imamo opravka s tako imenovano navidezno solastnino, ki je ena od oblik dejanske etažne lastnine. Prav takšni primeri, nastali pred 1. 1. 2003, so namenjeni urejanju po določbah ZVEtL-1. Postopek za delitev (razdružitev) stvari v solastnini pride v poštev samo, če imamo opravka s "pravo" solastnino. Obstoj takšne solastnine ni združljiv s položajem, kot je obravnavani, ko sta nasprotni udeleženec (z dedovanjem in darovanjem) ter predlagatelj (z nakupom) postala lastnika vsak določenih delov stavbe (njenih prostorov). Pri etažni lastnini različen položaj zemljišča pod stavbo ni možen, kajti lastništvo zemljišča pod stavbo kot skupnega dela stavbe je neločljivo povezano z lastninsko pravico na posameznih delih. Ne glede na to, da je v zemljiški knjigi kot lastnik določenih nepremičnin vpisan le pritožnik, gre dejansko za zemljišče pod stavbo, ki je v etažni lastnini, to zemljišče pa se šteje kot skupni del stavbe v solastnini vsakokratnih etažnih lastnikov. Zahteva pritožnika, da ostane vpisan kot izključni lastnik dveh zemljišč, na katerih enotna stavba deln

Obstoj oziroma neobstoj dejanske etažne lastnine - navidezne solastnine je predhodno vprašanje, od katerega je odvisno, ali se etažna lastnina na stavbi lahko vzpostavi po določbah ZVEtL-1, ali po določbah ZNP o delitvi stvari v solastnini. Sporno pravno razmerje, o obstoju/neobstoju dejanske etažne lastnine oziroma navidezne solastnine, je treba zaradi pravilnega vodenja postopka identificirati pred izvajanjem dokaza z izvedencem, nato pa izvedencu natančno označiti predmet njegovega dela in pojasniti, kaj je predmet izdelave strokovne podlage za evidentiranje sprememb v katastru.

Glede na jasnost zapisa zakonske določbe in siceršnji namen ZVEtL-1 kot interventnega zakona za ureditev neurejenih etažnih lastninskih razmerij, je sodišče prve stopnje pravilno razlagalo določbo 3. točke tretjega odstavka 17. člena ZVEtL-1, da glede na ugotovljeno stanje zemljiškoknjižnih vpisov, ko so v zemljiški knjigi pri sicer vpisani stavbi v etažni lastnini, vpisani tudi vsi posamezni in skupni deli, pri posameznih delih pa tudi etažna lastnina etažnih lastnikov ter idealni deleži le-teh kot solastnikov na skupnih delih stavb, ne gre za nedokončano etažno lastnino. S pravnomočnim sklepom istega sodišča N 17/2014 bilo pravno razmerje vzpostavitve etažne lastnine na predmetni večstanovanjski stavbi že urejeno (objektivne meje pravnomočnosti) in da glede na ugotovitev o možnosti sodelovanja predlagateljev v njem, glede na določila 28. člena ZVEtL-1 ta sklep učinkuje tudi v razmerju do predlagateljev2 (subjektivne meje pravnomočnosti). Zato pa ponovno odločanje o vzpostavitvi etažne lastnine po ZVEtL-1 v nepravdnem postopku ni dopustno.

Po tretjem odstavku 12. člena SZ je pravica uporabe skupnih delov stavbe prešla v solastninsko pravico, ki pa je enako kot (predhodna) pravica uporabe vezana na lastnino posameznega dela stavbe. Ker je bilo podstrešje v postopku nacionalizacije skupni del stavbe, se je pravica skupne uporabe podstrešja lahko pridobila le skupaj s posameznim delom stavbe sorazmerno z deležem lastnika posameznega dela, izvzetega iz nacionalizacije. Kot skupni del stavbe torej ni mogel biti v samostojnem pravnem prometu.

V primeru nedokončane etažne lastnine sodišče v postopku za vzpostavitev etažne lastnine odloča (le) o pravicah na še nevpisanih posameznih delih stavbe. Pravice na zemljiškoknjižno že vpisanih in dejansko obstoječih posameznih delih stavbe so izvzete iz meritornega odločanja.

Sodišče prve stopnje je v okviru predhodnega preizkusa predloga ugotavljalo, ali so podani pogoji za uvedbo postopka za vzpostavitev etažne lastnine ali je treba zahtevek predlagateljice obravnavati v postopku za delitev stvari v solastnini. Pri tem je pravilno izhajalo iz določb 17. člena ZVEtL-1, po katerih se lahko postopek za vzpostavitev etažne lastnine začne le, če gre za etažno lastnino, ki je bila oblikovana pred 1. 1. 2003 in doslej ni bila urejena (prvi odstavek), pri čemer mora pridobitelj izkazati, da je postal njegov posamezni del predmet pravnega prometa že pred 1. 1. 2003 ali da je pred tem datumom nastal pravni naslov, ki po določbah tega zakona izkazuje pridobitev ali prenos lastninske pravice na posameznem delu stavbe in da se je s tem oblikovala etažna lastnina stavbe (drugi odstavek). Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je predlagateljica kot edini pravni naslov, ki sega v čas pred 1. 1. 2003, navedla le sklep o dedovanju Okrajnega sodišča v Kranju z dne 7. 4. 1997, iz katerega pa ni razviden kakršenkoli dogovor med dediči o nastanku etažne lastnine. Zmotno je pritožbeno stališče, da pravni naslov v smislu 17. člena ZVEtL-1 lahko predst

Čeprav so se med postopkom vzpostavitve etažne lastnine večkrat pojavili različni podatki o izmerah površin posameznih oziroma posebnih skupnih delov stavbe, to od sodišča ni terjalo odprave neskladij med podatki in zagotovitve sprememb vpisov v katastru stavb. Postopek vzpostavitve etažne lastnine ni namenjen ugotavljanju pravilnega obsega in površine delov stavbe. Spori o obsegu in površini delov se lahko rešujejo v pravdi. Terasa na vrhu stavbe predstavlja splošni skupni del. Kot odprt prostor brez strehe in nekaterih stranic ni primerna za samostojno rabo. Poleg tega ni videti, da bi bila funkcionalno ali pravno vezana izključno na posamezne dele, temveč je dostop nanjo omogočen s skupnega stopnišča.

V obravnavani zadevi gre za kombinacijo lastninskih stanj, in sicer za dejansko etažno lastnino na stavbi 001 ter za klasično solastnino na stavbi 002, ki pravno ni bila razdeljena. Stavbo 001 (stanovanjska stavba) je razdelil prvotni lastnik stavbe B. B. z darilno pogodbo, ki jo je sklenil leta 1973 s hčerko, prvo predlagateljico, leta 1996 pa je sinu C. C., pravnemu predniku nasprotnih udeležencev, podaril svoj natančno opisan del te stavbe. Glede tega se je strinjala tudi prva predlagateljica v svojih vlogah, kjer je na več mestih navedla, da je obravnavana stavba 001 v naravi že razdeljena, kar je sodišče prve stopnje tudi izpostavilo v 19. točki izpodbijane odločbe. Glede prizidka, ki predstavlja stavbo 002, pa je bilo v postopku ugotovljeno, da gre na tej stavbi za klasično solastnino, saj ta v naravi ni bil pravno veljavno razdeljen, ker pravni prednik B. B. za podaritev prizidka sinu C. C. leta 1993 ni imel soglasja prve predlagateljice, ki je bila solastnica zemljišča, na katerem je bil prizidek zgrajen s skupno gradnjo prve predlagateljice in B. B. Zakaj je sodišče prve stopnje prizidek, ki je v solastnini prve predlagateljice in nasprotnih udeležencev, razdelilo na dv

Namen postopka za vzpostavitev etažne lastnine je ureditev zemljiškoknjižno neurejenega stanja v večstanovanjskih stavbi, skladno s konceptom etažne lastnine. Ni pa namen tega postopka razreševanje spornih lastninskopravnih položajev in tega ta postopek tudi ne omogoča. Sodišče o njih odloči na podlagi dokaznih pravil, domnev in pravila o bolj verjetni pravici, skladno z določbami ZVEtL-1. Poenostavitev postopka po ZVEtL-1 omogoča lažjo vzpostavitev etažne lastnine, a je zato pravna kakovost odločitve manjša do te mere, da sklep po ZVEtL-1 ni ovira za uveljavljanje zahtevkov, ki se nanašajo na skupne ali posamezne dele stavbe v pravdnem ali drugem postopku.

Če izločitveni upnik prijavi izločitveno pravico v treh mesecih od objave oklica o začetku stečajnega postopka in je ta prerekana (prvi odstavek 299. člena ZFPPIPP), nepravočasna vložitev tožbe zaradi ugotovitvene prerekane izločitvene pravice (prvi odstavek 310. člena ZFPPIPP) ne povzroči pravne ovire za prodajo premoženja, ki je predmet izločitvene pravice.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom skušalo situacijo uskladiti tako, da je kot lastnika kleti ugotovilo tisto osebo, ki je klet v času izdelave izvedenskega poročila in še prej tudi dejansko uporabljala. Vendar sodišče s to namero ni seznanilo udeležencev postopka, pa tudi iz izvedenskega poročila ni bilo razvidno, da bo sodišče tako ravnalo. Naneslo je, da so pritožniki v vmesnem času od prejema izvedenskega poročila do izdaje sklepa (ali pa vložitve pritožbe) preselili svoje stvari v kleteh tako, da so uskladili dejansko rabo kleti z zemljiškoknjižnim stanjem, kakršno je bilo, ko so še obstajali enotni posamezni deli.

Ker je elaborat le tehnična podlaga za katastrski vpis, v tej fazi odločanja niso odločilna dejstva, ki se nanašajo na lastništvo delov stavbe (ali na njihov pravni položaj – posamezni ali skupni del). S tem, ko se sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni ukvarjalo z lastninskimi vprašanji, ni zmotno uporabilo materialnega prava ali nepopolno ugotovilo dejanskega stanja, niti ni zagrešilo očitanih postopkovnih nepravilnosti.

Sodišče v postopku vzpostavitve etažne lastnine, v katerem je poudarjeno načelo ekonomičnosti v smislu čim hitrejše in čim celovitejše ureditve stanja stavbe kot celote in razmerij v njej, odloča na podlagi domnev, ki jih določa ZVEtL-1, in dokaznih pravil z nižjim dokaznim standardom, to je izkaz verjetnosti (18. in 24. člen ZVEtL-1). Sodišče prve stopnje je na podlagi zgoraj navedenega in ob nasprotovanju predlagatelja postopka (skupnosti etažnih lastnikov) pritožnikovemu zahtevku pravilno kot (bolj) verjetno ocenilo, da je del št. 30 splošni skupni del stavbe. V skladu z določbo prvega odstavka 29. člena ZVEtL-1 sodišče opravi narok le, kadar je po njegovem mnenju to smotrno. Udeleženca pa lahko zasliši zunaj naroka, če se mu zdi to potrebno za razjasnitev posameznih vprašanj ali pridobitev izjave o posameznem predlogu udeleženca (tretji odstavek 29. člena ZVEtL-1). V postopku vzpostavitve etažne lastnine se torej praviloma odloča na podlagi stanja spisa in se narok opravi izjemoma, zato tega, zakaj naroka ni opravilo, sodišče ni dolžno posebej pojasnjevati v obrazložitvi sklepa.

V konkretnem primeru je predlagatelj v zemljiški knjigi vpisan kot lastnik idealnega deleža, ki v naravi predstavlja poslovni prostor s pritiklino – shrambo, zato je upravičen vlagatelj predloga za vzpostavitev etažne lastnine na obravnavani stavbi. Postopek za vzpostavitev etažne lastnine ni namenjen in ne omogoča razreševanje spornih lastninskih vprašanj. Sodišče je pravilno odločilo, da se hipoteka, ki je na dan izdaje sklepa omejevala solastninski delež nasprotne udeleženke, po vzpostavitvi etažne lastnine prenese na posamezni del stavbe, ki je v njeni izključni lasti.