VSM Sodba III Cp 295/2021

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo v točki I. odločilo, da se varstvo in vzgoja sinov pravdnih strank, preživljanje in stiki, ki so bili določeni s sodno poravnavo Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu opr. št. I P 68/2013 z dne 7. 1. 2014, določijo tako, da se mladoletna sina A. A. in B. B. dodelita v varstvo in vzgojo tožnici materi (pod točko A). Nadalje je sodišče pod točko B določilo stike med očetom in mladoletnima sinoma, in sicer tako, da potekajo vsak drugi vikend od petka po pouku do nedelje zvečer, ko ju pride ob 19.00 uri na dom očeta iskati mati ter vsako sredo po pouku do 19.00 ure ter kadar ni vikend stika še med tednom v ponedeljek popoldan po pouku do 19.00 ure, ko ju pride iskati na dom očeta mati. Telefonski stiki so omogočeni neomejeno. Kratke počitnice sina preživljata polovico pri enem in polovico pri drugem staršu, poletne počitnice polovico pri enem in polovico pri drugem staršu po režimu teden teden. Pod točko C je sodišče določilo preživnino v višini 170,00 EUR za vsakega otroka, skupno 340,00 EUR mesečno od vložitve tožbe do najkasneje 20. v mesecu za tekoči mesec, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter v nadaljevanju z upoštevanjem valorizacijskih zneskov. Pod točko II. je sodišče zavrnilo zahtevek iz nasprotne tožbe tožene stranke, s katerim je zahteval, da se mladoletna sina dodelita njemu v vzgojo in varstvo, da se določijo stiki z mamo ter preživnina, ki jo je dolžna plačevati. Pod točko III. je sodišče odločilo, da nosi vsaka stranka svoje stroške postopka.

2Zoper citirano sodbo vlaga pritožbo tožena stranka (v nadaljevanju toženec) zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in sicer 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi napačne uporabe materialnega prava. Kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP očita s tem, da sodišče ni dovolilo izvedbe dokaza s postavitvijo novega izvedenca kliničnega psihologa. V nadaljevanju toženec povzema dogajanje med pravdnima strankama glede vzgoje in varstva ter stikov z mladoletnima sinoma od sklenitve sodne poravnave dne 7. 1. 2014, s katero sta bila sinova zaupana v varstvo in vzgojo obema staršema ter naturalno izpolnjevanje preživninskih obveznosti po dogovoru, do vložitve tožbe v letu 2018, angažiranja izvedenke X, na podlagi katerega sta starša 17. 10. 2019 sklenila začasno sodno poravnavo. Stiki med sinoma in očetom so se po tej začasni odredbi in še danes izvajali v enakem obsegu. Po tej sodni poravnavi se je oče zavezal plačati vse šolske položnice za oba sinova in jih tudi poravnal, v preteklosti jima je kupoval obutev, oblačila in šolske potrebščine. Izvedenka je tudi po tem, ko je opravila evalvacijo izvajanja stikov po sklenjeni poravnavi ugotovila, da ni razlogov, da bi se skupno starševstvo ne izvajalo še naprej in ocenila, da je to otrokoma v največjo korist. Izvedenka je bila nato na naroku zaslišana, prav tako je na pripombe tožeče stranke (v nadaljevanju tožnica) pisno dopolnila izvedeniško mnenje. Opravila je razgovor z vsemi družinskimi člani. Sodišče je na podlagi navedb otrok podanih v šoli, da so tako določeni stiki preobsežni, sprejelo nepravilen in neobrazložen ter z nobenim dokazom podkrepljen zaključek, da izvedeniško mnenja z dne 31. 7. 2019 ni strokovno zadostilo vsem pogojem potrebnim za izdelavo in sprejem izvedeniškega mnenja. Kot razlog sodišče navede, da starša nikakor nista sposobna komunikacije, ki jo izvedenka predvideva, izvedenka pa tudi naj ne bi imela znanja s področja psihologije. Opozarja na dopolnitev izvedeniškega mnenja, kjer izvedenka predlaga, da se do vzpostavitve ustrezne komunikacije med staršema stiki izvajajo tako, da otroka preživita en teden pri mami in en teden pri očetu. Sprašuje se zakaj torej sodišče ni že prvotno angažiralo izvedenca s področja klinične psihologije. Nadalje očita, da sodišče kljub dejstvu, da je novo izvedeniško mnenje izvedenke klinične psihologinje v popolnem nasprotju s prvotnim in ker z zaslišanjem izvedencev ta nasprotja niso bila odpravljena, nekritično in neupoštevaje pripombe toženca, njen predlog po postavitvi novega izvedenca kliničnega psihologa zavrnilo. Opozarja, da nova izvedenka ni v dialogu med otrokoma in staršema raziskala in iskala resnice. Ni upoštevala očitnega dejstva, ki ga toženec vseskozi izpostavlja, in sicer, da otrokoma postavlja meje in omejitve glede časa za računalnik, da skrbi za njuno zdravo prehranjevanje, za gibanje v naravi, za opravljanje za njuno starost primernih kmečkih opravil, ki jima nikakor ne škodijo, temveč le koristijo, da bosta pridobila delovne navade, da poskrbi za redno delo za šolo, ju vzgaja v samostojna otroka. Otrokovo izražanje lastnega trenutnega interesa, ki jim je najbolj pogodu, ne more prevladati in biti upoštevno pri presojanju največje koristi mladoletnih otrok. Sodišče in drugo postavljena sodna izvedenka pa se v pretežnem delu opirajo zgolj na želje mladoletnih otrok. Treba je upoštevati tudi dolgoročno otrokovo korist in si prizadevati za zdrav in celosten razvoj otroka. Otroci pri starosti 12 oziroma 13 let niso sposobni spoznati, kaj je za njihov dolgoročni razvoj objektivno v največjo korist. Ocena izvedenke, da naj bi otroka sicer rada delala, da pa so s strani očeta naložena dela zanju pretežka, je povsem subjektivna in ne temelji na stvarnem dokazu in je v nasprotju z oceno prve izvedenke ter v nasprotju z mnenjem CSD, da pravdni stranka vsaka zase primerno poskrbita za otrokove potrebe in koristi, imata pa različne vzgojne pristope in poglede. Čeprav je izvedeniško mnenje izvedenke klinične psihologinje v nasprotju z izvedeniškim mnenjem izvedenke s področja socialnega dela, sodišče na zaslišanju druge izvedenke ni dopustilo vprašanj, s katerimi je želel toženec razčistiti nasprotja med izvedeniškima mnenjema z utemeljitvijo, da izvedenec ne ocenjuje izvedeniškega mnenja drugega izvedenca. Sodišče je z zavrnitvijo dokaznega predloga s postavitvijo novega izvedenca kliničnega psihologa storilo tudi kršitev iz 22. člena Ustave RS in 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP). V nadaljevanju se pritožba sklicuje na določbo drugega odstavka 254. člena ZPP, sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča RS Up-680/14-27 z dne 5. 5. 2016. Meni, da je bilo sodišče dolžno v sodelovanju s strankami raziskati razloge za pomembna razhajanja in šele nato sprejeti oceno o prepričljivosti določenega izvedenskega mnenja. Tako sodišče kot drugo postavljena izvedenka sta dala preveliko težo mnenju mladoletnih otrok in pri tem ni ocenilo ali sta sposobna razumeti izraženo voljo in njene posledice. Toženec je večkrat opozoril, da sta mladoletna sinova pod velikim vplivom matere in ne izražata lastne volje. Glede stikov graja, da sodišče kot tudi ne sodna izvedenka nista upoštevala dejstva, da so se stiki med mladoletnima sinoma in očetom vse od 17. 10. 2019 izvajali in se še danes na način dogovorjen v začasni sodni poravnavi. Opozarja na dopolnitev poročila osnovne šole, iz katerega izhaja, da sta sina v šoli uspešna. Režim stikov, ki se izvaja že skoraj leto in pol, otrokoma odgovarja, glede določitve njegove preživninske obveznosti opozarja na začasno sodno poravnavo, po kateri je imel oče obsežne stike z mladoletnima otrokoma in je v času, ko sta bila pri njemu, v celoti poskrbel za njuno preživljanje, poleg tega je plačeval vse šolske položnice. Sodišče ni upoštevalo, da je toženec tudi v obdobju odložitve tožbe do sklenitve začasne sodne poravnave preživljal mladoletna sinova na način, dogovorjen v sodni poravnavi, kot tudi ne, da sta 17. 10. 2019 sklenila začasno sodno poravnavo. Do teh pravno relevantnih dejstev se sodišče sploh ni opredelilo, pa bi se moralo, saj vplivajo na določitev preživnine v obdobju od vložitve tožbe pa do dneva izdaje izpodbijane sodbe. S tem je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih in sodbe zato ni mogoče preizkusiti.

3Pritožba ni utemeljena.

4Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku matere potem, ko je ugotovilo, da ugotovljene razmere in koristi mladoletnih sinov pravdnih strank, v času po sklenitvi sodne poravnave opr. št. IV P 68/2013 z dne 7. 1. 2014 Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu, predstavljajo utemeljen razlog za spremembo odločitve¹ ter v nadaljnjem postopku presodilo, da so izpolnjeni pogoji za dodelitev mladoletnih sinov v vzgojo, varstvo in oskrbo materi.

5Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ki ga je sodišče glede na datum vložitve obravnavane tožbe pravilno uporabilo², v prvem odstavku 5.a člena določa, da morajo starši, druge osebe, državni organi ter nosilci javnih pooblastil v vseh dejavnostih in postopkih v zvezi z otrokom skrbeti za otrokovo korist. Drugi odstavek pa, da starši delajo v otrokovo korist, če zadovoljujejo njegove materialne, čustvene in psihosocialne potrebe z ravnanjem, ki ga okolje sprejema in odobrava in ki kaže na njihovo skrb in odgovornost do otroka, ob upoštevanju otrokove osebnosti in želja³.

6Sodišče druge stopnje je v skladu z določbo 350. člena ZPP preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje ter ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razjasnilo vse relevantne dejanske okoliščine, pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem ni storilo po uradni dolžnosti upoštevanih (drugi odstavek 350. člena ZPP) ter v pritožbi očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Odločitev je sprejelo na podlagi skupne dokazne ocene, ki je skladna z določbo 8. člena ZPP ter v obrazložitvi navedlo jasne in natančne razloge za svojo odločitev. Pritožbeni očitek, da sodba nima razlogov glede odločitve, da je toženec dolžan zvišano preživnino plačevati od dneva vložitve tožbe dalje, pri čemer sodišče prve stopnje ni upoštevalo dogovora iz začasne sodne poravnave z dne 17. 10. 2019, ni utemeljen, kar bo obrazloženo v nadaljevanju.

7Tudi pritožbenemu očitku kršitve 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter posledično 22. člena Ustave RS ter 6. člena EKČP, ni mogoče pritrditi. Bistvo te obširno grajane kršitve je v tem, da je sodišče poseglo v toženčevo pravico do izjave ter ustavno pravico enakega varstva pravic, s tem, ko ni sledilo njegovemu dokaznemu predlogu po angažiranju dodatnega, drugega izvedenca kliničnega psihologa, čeprav se v postopku pridobljeni izvedeniški mnenji (prvo s področja socialnega dela in drugo s področja klinične psihologije) razlikujeta oziroma so med njima pomembna razhajanja in čeprav mnenje izvedenke klinične psihologinje temelji predvsem na željah mladoletnih otrok ter je v nasprotju z mnenjem CSD⁴. Sodišče druge stopnje v celoti pritrjuje, da je izvedeniško mnenje izvedenke klinične psihologije Y strokovno in popolno ter, da je sodišče z zaslišanjem izvedenke omogočilo tožencu ustrezen preizkus pisnega mnenja, saj je izvedenka podala obširna ustna pojasnila glede vseh bistvenih pomislekov. Pojasnila je tudi različne strokovne pristope in metode dela v primerjavi z izvedenko s področja socialnega dela X. Zato tudi sodišče druge stopnje meni, da niso podani zakonski pogoji za postavitev novega izvedenca ter, da je sodišče navedlo ustavno dopustne razloge za zavrnitev tega dokaza. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da so zaključki izvedenke sinteza ugotovitev pridobljenih na podlagi intervjuja vsakega od staršev in obeh fantov, psihodiagnostičnih preizkusov, psiholoških pregledov ter opazovanja odnosov. Sodišče druge stopnje dodaja, da nestrinjanje toženca z ugotovitvami v izvedenskem mnenju in zasledovanje drugačne interpretacije ugotovljenih okoliščin, ki bi bile bolj v njegovo korist, ne predstavljajo utemeljenega razloga za postavitev novega sodnega izvedenca.

8Sodišče druge stopnje tudi ne soglaša z očitki pritožbe, da bi sodišče moralo slediti mnenju izvedenke s področja socialnega dela oziroma, da ni odpravilo nasprotij med pridobljenima mnenjema izvedenk. Pravilno je v izpodbijani sodbi pojasnjeno, da je izvedenka za področje socialnega dela svoje mnenje glede skupnega starševstva utemeljevala s vzpostavitvijo potrebne komunikacije: „Starša morata vzpostaviti neovirano komunikacijo, da bosta lahko vzdrževala nadzor nad otrokoma. Čim prej morata vzpostaviti ustrezno raven starševske komunikacije v korist njunih sinov (list. št. 139) ter, da dodelitev sinov v varstvo, vzgojo in oskrbo lahko ostane obema staršema ob pogoju, da se razdelijo stroški preživljanja med staršema, opredelijo dolžnosti posameznega starša pri zagotavljanju skrbi za otroka. Starša naj se dogovorita glede načina organiziranja pomembnih dogodkov (obhajilo, birma, valeta).“ V dopolnitvi mnenja, to je dne 8. 1. 2020 (list. št. 218), je navedla, „da sta starša še vedno v zelo slabi komunikaciji, pogovarjata se le o osnovnih stvareh ter priporočala, da se vključita v kontinuirani svetovalni proces za vzpostavitev ustrezne komunikacije za izboljšanje starševskega odnosa z namenom krepitve starševskega zaupanja in prevzemanja lastne starševske odgovornosti, saj še nista vzpostavila ustrezne komunikacije.“ Sodišče druge stopnje povzete dele izvedeniškega mnenja izpostavlja, ker le ti v celoti potrjujejo razloge sodišča, s katerimi je utemeljilo, da to mnenje ni strokovno zadostilo vsem pogojem, potrebnim za sprejem izvedeniškega mnenja, ki bo strokovna podlaga za odločitev o vzgoji in varstvu mladoletnih sinov. Izvedenka je podala zaključek o dodelitvi sinov obema staršema, istočasno pa ugotovila povsem porušeno komunikacijo med staršema.

9Sodišče druge stopnje sicer pritrjuje pritožbi, da ni dvoma, da imata oba starša potrebne starševske kapacitete (to ugotavlja tudi druga izvedenka in to izhaja tudi iz mnenja CSD), a glede na zaključek obeh izvedenk, da starša še tudi po osmih letih trajanja obravnavane zadeve, nista zmožna konstruktivnega komuniciranja, ki je predpogoj za skupno starševstvo, je sodišče moralo sprejeti oceno, kateri od staršev bo dečkoma nudil boljše pogoje za stabilen razvoj, pri komu se počutita bolj sprejeto, varno in sproščeno. Sodišče prve stopnje je zato na podlagi določbe drugega odstavka 254. člena ZPP, utemeljeno angažiralo izvedenko klinične psihologije. Med postopkom je sodišče na podlagi neformalnih razgovorov z mladoletnima fantoma (stara sta 12 in 13 let) tudi samo zaznalo, da izražata določene stiske zaradi prepogostega prehajanja med bivanjem pri mami in pri očetu, zaradi preobsežnih in ne dovolj jasno določenih stikov, zato je angažiranje izvedenke pravilno utemeljilo tudi s potrebo po znanjih s področja psihologije⁵. Sodišče je tudi pravilno ocenilo, da prva izvedenka ni upoštevala mnenja otrok.

10Nadalje pritožba graja, da je sodišče enostavno sledilo zaključkom izvedenke klinične psihologije, kar pa ne drži. Sodišče prve stopnje je mnenje zelo natančno dokazno ocenjevalo (točka 17 obrazložitve), in sicer mnenje kot celoto in tudi v povezavi z ostalimi izvedenimi dokazi, z mnenjem centra za socialno delo in poročili šole. Pojasnilo je, da je z zaslišanjem izvedenke odpravilo vsak dvom glede strokovnosti in popolnosti izvedeniškega mnenja. Sodišče druge stopnje dodaja, da ne drži, da se z zaslišanjem izvedenke „niso odpravila nasprotja, ker sodišče tožencu ni dovolilo postaviti vprašanj, da bi se druga izvedenka lahko opredelila do ugotovitev prve izvedenke.“ Iz prepisa zaslišanja izvedenke izhaja, da je izvedenka na zaslišanju natančno pojasnila metode dela izvedencev kliničnih psihologov in sicer: da psihološka stroka uporablja za presojo ljudi, njihovih medsebojnih odnosov, več metod in da je pogovor le ena od teh, da je pomemben psihološki pregled, da je ob pogovoru z otrokoma zelo natančno opazovala ali so prisotni znaki, ki govorijo, da je otrokova izpoved verodostojna oziroma, da je otrok pod vplivom katerega od staršev. Izpostavila je tudi nasprotje v mnenju prve izvedenke (enako kot sodišče prve stopnje), da je „izvedenka s področja socialnega dela večkrat zapisala, da se starša morata zmeniti, da naj se vendarle zmenita. Dejstvo pa je, da se visoko konfliktni pari ne morejo zmeniti razen, če se vključijo v dolgotrajno psihoterapevtsko obravnavo, za to pa v obravnavanem primeru ni realnega upanja.“ S tem je odgovorjeno na pritožbeni očitek toženca, da mu sodišče ni dopustilo vprašanj „s katerimi je želel toženec razčistiti nasprotja med izvedenskima mnenjema“. Nadalje je tudi ovrgla toženčev očitek, da v postopku ni bilo ugotovljeno, da sta otroka oziroma njuni izjavi o tem, komu sta bolj naklonjena, zmanipulirani⁶.

11Izvedenka je odgovorila tudi na, v pritožbi izpostavljen, pomemben očitek toženca, „da otrokoma, ko sta pri njemu, postavlja meje in omejitve časa, ki ga preživljata na računalniku, da skrbi gibanje v naravi, za opravljanje za njuno starost primernih kmečkih opravil, ki jima nikakor ne škodijo ampak le koristijo, ju vzgaja v samostojna otroka“. Izvedenka je na zaslišanju pojasnila, da toženec vidi pretežni smisel preživljanja svojega časa z otrokoma v skupnem opravljanju kmečkih opravil. Pojasnila je, da sta ji otroka povedala, da sicer rada opravljata kmečka opravila, da imajo tudi pri mami kmetijo, „da jima ni težko tudi iti v štalo, pa živali imata rada.“ Povedala pa sta tudi vsak po svoje, „da ni fajn, ko že en mesec trak za gnoj ne dela in morata pri očetu s samokolnico ta gnoj voziti, dostikrat tudi pozno zvečer, žagovino voziti, da ata kam gre in sta tudi sama doma, da ata želi, da bi se naučila voziti traktor, ker on ga je vozil že pri šestih letih“. Nadalje je izvedenka je pojasnila, da konflikti z očetom na zunaj niso videti obsežni zato, ker imata oba otroka ponotranjen vzorec odzivanja na stresne situacije. To ugotovitev potrjuje tudi poročilo šole, iz katerega je razbrati, da se fanta umikata, sta raje tiho, si ne upata reči kaj nazaj, ker sta pod pritiskom, tesnobna in zaskrbljena⁷.

12Glede na zaključek obeh izvedenk, da starša še tudi po osmih letih trajanja obravnavane zadeve, nista zmožna konstruktivnega komuniciranja, ki je predpogoj za skupno starševstvo, je sodišče v tej zadevi moralo sprejeti oceno, kateri od staršev bo dečkoma nudil boljše pogoje za stabilen razvoj, pri komu se počutita bolj sprejeto, varno in sproščeno. Pritožbeno sodišče sprejema prepričljive dokazne zaključke sodišča prve stopnje, da ima mati boljše starševske kapacitete kot oče in je zato v opisani situaciji za mladoletna sina pravdnih strank najbolje, da sta, ob dovolj obsežnih stikih, ki jih bosta imela z očetom, zaupana materi.

13Tudi glede določitve stikov z očetom je sodišče ocenilo zaključke izvedenke klinične psihologije ter jih ocenjevalo skupaj z ostalimi izvedenimi dokazi. Z dodatnim zaslišanjem izvedenke je ugotavljalo ali bi bili stiki za katere se zavzema toženec tudi v pritožbi, torej stiki urejeni na način kot sta starša dogovorila z začasno poravnavo, v korist mladoletnih otrok. Izvedenka je na zaslišanju pojasnila, da režim stikov pogostega prehajanja otrok med obema domovoma ne omogoča, da bi se otroka stabilizirala in umirila. Za otroka takšne starosti je takšen režim tudi popolnoma neprimeren, ker ovira šolsko delo, hkrati pa je vez z vsakim od staršev že toliko trdna, da dejstvo, da se 5 dni ne vidijo, ne poruši vezi.

14Sodišče je glede na strokovne zaključke izvedenke, tudi pri določanju stikov pravilno upoštevalo notranje stanje mladoletnih otrok in tudi njuno mnenje. Izvedenka zaključuje, da otroka dosedanji režim stikov doživljata kot preobsežen ter to utemeljuje s potrebo otrok v starosti sinov (12 in 13 let), ki rabita stabilnost in dom, kjer bosta imela večino stvari za šolo. Zato sodišče druge stopnje pritrjuje, da je sodišče prve stopnje tudi pri določitvi stikov, kot jih je določilo z izpodbijano sodbo, izhajalo iz temeljnega vodila, kar je zagotavljanja otrokove največje koristi. Hkrati pa bo režim stikov, kot je določen z izpodbijano sodbo, očetu omogočal v celoti izvajati starševsko vlogo, ki jo sinova potrebujeta in njima je v korist.

15Potrebno pa je poudariti tudi kvaliteto in ne le kvantiteto preživljanja skupnega časa očeta in sinov, kar je pojasnila že izvedenka ter predlagala, da bi bilo koristno, da bi si oče svoje delo organiziral tako, da bi večinske obveznosti opravil na druge dni in bi si takrat, ko bosta sinova pri njemu, vzel več prostega časa tudi za prijetne skupne aktivnosti, ki sta jih fanta v razgovoru navedla, da je lepo, ko jih počnejo skupaj in da ne bodo prevladovale le delovne obveznosti na kmetiji.

K odločitvi o višini in načinu plačevanja preživnine:

16Pritožba očita, da je sodišče s tem, ko je tožencu naložilo plačevanje preživnine od vložitve tožbe, to je od 11. 9. 2018 pa do izdaje sodbe, za kar ni navedlo nobenih razlogov, storilo bistveno kršitev pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker v tem delu odločitve ni mogoče preizkusiti.

17Ob pregledu toženčevih navedb sodišče druge stopnje ugotavlja, da le te glede dejstev izpolnjevanja preživninskih obveznosti v času od vložitve tožbe do odločitve sodišča prve stopnje, niso dovolj konkretizirane. Drži, da sta v začasni sodni poravnavi z dne 17.10. 2019 dogovorila, da bo toženec prevzel plačilo šolskih položnic, vendar je tako v poravnavi kot v nadaljnjih trditvah zapisano le opisno, brez točnih zneskov. Tudi pritožbena navedba, da sta na zaslišanju oba starša potrdila plačevanje šolskih položnic, na odločitev ne more vplivati. Sodišče prve stopnje je glede obveznosti plačevanja, na 170,00 EUR zvišane preživnine od dneva vložitve tožbe dalje, sledilo določbi 131. c člena ZZZDR, da se preživnina lahko zahteva od dneva vložitve tožbe za določitev preživnine. Toženec je v vlogah nekajkrat (pred in po sklenitvi začasne sodne poravnave) res zatrjeval, da je sinoma kupoval določena oblačila in pokrival del stroškov šole. Te navedbe pa so presplošne, saj jih toženec ni ovrednotil, še manj postavil specificiran ugovor. Moral bi, v kolikor bi želel doseči, da bi se njegova zapadla preživninska obveznost znižala, natančno finančno ovrednotiti svoj denarni prispevek, za katerega bi zatrjeval in dokazoval, da ga je plačal na račun preživnine. To nikjer iz spisa ne izhaja in zato je tudi njegov očitek kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP neutemeljen.

18Sodišče druge stopnje je glede na obrazloženo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

19Toženec sam krije svoje pritožbene stroške, ker s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

¹ Četrti odstavek 421. člena ZPP-E: Sodišče lahko na zahtevo bivšega zakonca ali organa pristojnega za socialne zadeve izda novo odločbo o varstvu in vzgoji otroka ter o stikih, če to zahtevajo spremenjene razmere in koristi otroka.
² Skladno s prvim odstavkom 290. člena Družinskega zakonika (v nadaljevanju DZ) se postopki na podlagi ZZZDR, ki so bili uvedeni pred začetkom uporabe DZ (15. 4. 2019), dokončajo po določbah ZZZDR.
³ Ustava RS v tretjem odstavku 53. člena določa, da država varuje družino, materinstvo, očetovstvo, otroke in mladino ter ustvarja za to varstvo potrebne razmere.
⁴ Mnenje Centra za socialno delo z dne 29.7.2020.
⁵ Otroka sta namreč v šolski svetovalni službi ponovno izrazila željo po pogovoru s sodnico.
⁶ Ko je A. A. to govoril, je bil čustveno pristen. On je skušal to skrit, ne povedat, bilo ga je sram, bilo mu je nerodno: „ne bi rad grdo o atanu govoril“, jokal, hlipal, se tresel in imel izredno stisko.
⁷ Oče težje razume kako se otrok počuti, ker pri tem izhaja iz sebe in kadar ni tako kot bi on želel, postane jezen in nestrpen, kar je v starševstvu velik zadržek in veliko tveganje, da bi otroci imeli stiske