131. člen ZZZDR-UPB1

Ob doslednem pravnem pojmovanju odločba sklada ne predstavlja izvršilnega naslova za izterjavo preživninskih terjatev v višini nadomestila preživnine, ampak javno listino iz prvega odstavka 24. člena ZIZ, ki izkazuje prehod preživninske terjatve preživninskega upravičenca do preživninskega zavezanca v višini priznanega nadomestila preživnine na sklad. Položaja, ko pride po izdaji izvršilnega naslova, s katerim je določena preživninska obveznost dolžnika, do (začasne) ponovne vzpostavitve družinske skupnosti, v kateri starša dejansko izvajata skupno vzgojo in varstvo otrok ter preživljata otroke v okviru skupnega gospodinjstva, ni mogoče enačiti s položajem, ko izvršilni naslov preneha veljati zaradi prenehanja otrokovega rednega šolanja po 18. letu starosti, sklenitve zakonske zaveze ali dopolnjenega 26. leta starosti. V teh primerih že po zakonu (ex lege) preneha sama pravica do preživljanja, zaradi česar sodna odločba ali sodna poravnava, s katero je bila določena preživnina, izgubi lastnost izvršilnega naslova. Ob ponovni vzpostavitvi družinske skupnosti staršev in otroka, ki sta ga starša dolžna preživljati, pa ne preneha pravica do preživljanja, temveč nastopi položaj

Pri porazdelitvi preživninskega bremena med oba starša je treba upoštevati dejstvo, komu je otrok zaupan v vzgojo in varstvo, saj gre za dodatno časovno in odgovornostno obremenitev, ki nima denarnega ekvivalenta. Končno je treba od dobljenega zneska preživnine, ki odpade na starša, ki mu otrok ni zaupan v vzgojo in varstvo, odšteti stroške, ki jih ta starš krije neposredno v času, ko je otrok pri njem (na stiku), kar tožnik v pritožbi pravilno poudarja. Pri tem pa niso upoštevni prav vsi njegovi izdatki v zvezi z otrokom.

Preživnina se določi glede na potrebe upravičenca ter materialne in pridobitne zmožnosti zavezanca, pri njeni odmeri pa je treba upoštevati korist otroka in da je preživnina primerna za zagotavljanje njegovega uspešnega telesnega in duševnega razvoja. Zajemati mora stroške otrokovih življenjskih potreb, zlasti stroške prebivanja, hrane, oblačil, obutve, varstva, izobraževanja, vzgoje, oddiha, razvedrila in drugih posebnih potreb. Ocena otrokovih potreb ni matematično preverljiva računska operacija, ampak gre (le) za računski približek stroškom, ki so potrebni za zagotovitev življenjskih razmer potrebnih za otrokov razvoj.

Sodišče druge stopnje sicer pritrjuje pritožbi, da ni dvoma, da imata oba starša potrebne starševske kapacitete (to ugotavlja tudi druga izvedenka in to izhaja tudi iz mnenja CSD), a glede na zaključek obeh izvedenk, da starša še tudi po osmih letih trajanja obravnavane zadeve, nista zmožna konstruktivnega komuniciranja, ki je predpogoj za skupno starševstvo, je sodišče moralo sprejeti oceno, kateri od staršev bo dečkoma nudil boljše pogoje za stabilen razvoj, pri komu se počutita bolj sprejeto, varno in sproščeno.

Določitev začetka teka zvišane preživninske obveznosti temelji na določbi 131.c člena ZZZDR, ki določa, da lahko preživninski upravičenec zahteva preživnino od trenutka, ko je bila vložena tožba, kar je bilo 21.9.2016, zato je sodišče glede pričetka teka zvišane toženčeve preživninske obveznosti pravilno uporabilo materialno pravo, kot tudi glede odločitev o ostalih tožbenih zahtevkih (drugi odstavek 350. člena ZPP).

Dokler sta pravdni stranki z otrokoma skupaj živeli v skupnem gospodinjstvu, je bilo za otroke v skupnem gospodinjstvu poskrbljeno. Zahtevek za plačilo preživnine za obdobje, ko so še živeli skupaj, je bil zato pravilno zavrnjen.

Dolžnik utemeljeno opozarja na povezanost elementov roditeljske pravice skrbi in vzgoje ter preživljanja. Če ločeno življenje staršev preneha zaradi (ponovnega) nastanka zunajzakonske skupnosti, v kateri je zagotovljena skupna skrb in preživljanje mladoletnega otroka, preneha pravica otroka do preživnine v denarju s samim nastopom tega dejstva (ex lege). Ta razlog je dopustno uveljavljati v izvršilnem postopku kot ugovorni razlog, ki preprečuje izvršbo (8. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ). Ne gre za odpravo oziroma ukinitev preživnine s kasnejšo sodno odločbo (preoblikovanje v izvršilnem naslovu opredeljenega razmerja). Izvršilno sodišče le ugotavlja nastop v zakonu opredeljenih okoliščin, ki pomenijo prenehanje v izvršilnem naslovu opredeljene denarne obveznosti preživnine.

Predlog se zavrne.

Sprotnemu, rednemu naraščanju potreb, ki nastaja z odraščanjem otroka postopoma in v krajšem časovnem obdobju, so namenjene redne valorizacije, ki enkrat letno preživnino uskladijo z indeksom rasti cen življenjskih potrebščin v Republiki Sloveniji, ne pa vsakič nova tožba za zvišanje preživnine. Ker so materine premoženjske razmere boljše, ker je imel toženec zaradi prihodov na sodišče iz drugega kraja in utemeljene pritožbe bistveno več stroškov in ker je bila tožba neuspešna (nepotrebna), je po oceni pritožbenega sodišča primerno, da tožeča stranka tožencu povrne polovico potrebnih stroškov (celoten znesek bi jo pretirano obremenil), sama pa krije svoje.

Toženec ima preživninsko obveznost do štirih otrok, medtem ko ima zakonita zastopnica preživninsko obveznost le do treh otrok, ob tem, da ima tudi višji osebni dohodek od toženčevega, ter ob upoštevanju, da je celotno breme varstva in vzgoje mladoletnega tožnika na zakoniti zastopnici, je sodišče prve stopnje pravilno porazdelilo preživninsko breme med oba zavezanca na polovico.

Otroci so dodeljeni materi in je torej mati tista, ki denarna sredstva za potrebe otrok, ki jih prispevata obe stranki, razporedi na otroka po posameznih postavkah, zato se toženec svoje preživninske obveznosti ne more razbremeniti z zatrjevanjem stroškov, ki jih ima ob stikih z otroki.

Sodna praksa predvideva skupno starševstvo samo v primeru sporazuma med staršema. Sodišče prve stopnje je skrbno uredilo stike med daljšimi in krajšimi počitnicami ter prazniki. V nobenem primeru pa sodišče ne more predvideti prav vsake posebnosti v letnem koledarju, morebitnega podaljšanja praznikov in počitnic, ker te padejo na en ali drugi dan v tednu ter drugih nepredvidljivih dogodkov (bolezni, obiski prijateljev, družinska in druga praznovanja ali celo banalnosti, kot so cestni zastoji ...), ki utegnejo spremeniti otrokov dnevni, tedenski ali drug ritem. Tega tudi ni treba. Stikovanje bo potekalo v največjo korist dečka takrat, ko bosta starša zmogla v takšnih situacijah s pogovorom in medsebojnim popuščanjem doseči dogovore.

Ustavnopravno in vrednotno izhodišče inštituta preživnine za zakonca je bistveno šibkejše kot ustavnopravno in vrednotno izhodišče inštituta preživnine za otroka. Zavezancu ni mogoče nalagati, naj se žrtvuje še kako drugače, kot s plačevanjem preživnine iz obstoječih dohodkov.

Določbe ZPIZ-1 se neposredno ne navezujejo na dolžnost preživljanja med starši in otroci oziroma zakonci (zunajzakonskimi partnerji) po ZZZDR, temveč so širše in opredelijo upravičence ter pogoje za pridobitev pravice. Med temi pogoji je pomembno tudi za dejstvo preživljanja s strani zavarovanca oziroma uživalca pravice do njegove smrti. Kdaj se šteje, da je zavarovanec preživljal tiste družinske člane, ki so možni upravičenci, pa posebej določata Sklep/2000 oz. Sklep/2006, ki prav tako ne izhajata iz ZZZDR, temveč te pogoje posebej opredelita.

Mesečni znesek stroškov v višini 430,00 EUR za preživljanje skoraj osemnajstletnega dekleta, ki se redno šola, je v konkretnem primeru povsem realen in ustrezno podprt s predloženimi dokazi. Celotna preživninska obveznost od vložitve tožbe pa do sodbe zapade v plačilo v roku 15 dni in šele po izteku tega roka za prostovoljno izpolnitev pride toženec v zamudo, kar posledično pomeni, da tožnici ne pripadajo zakonske zamudne obresti od preživninskih obrokov do sodbe.

Dohodki preživljanca se načeloma upoštevajo v celoti pri oceni preživninske zaveze zavezanca, posebej v primerih, ko gre za skromne finančne zmožnosti preživninskega zavezanca in glede na okoliščine ni mogoče pričakovati in zahtevati od zavezanca, da bi si z dodatnim delom zagotovil dodatna finančna sredstva. Ob normalnih finančnih razmerah zavezanca pa ni moč dohodkov otroka iz dela v celoti upoštevati kot obliko zmanjšanja preživninske obveznosti, saj bi s tem v celoti razvrednotili otrokovo delo, da si zagotovi dodatna sredstva za pokritje standardnih ali nadstandardnih potreb.

Preživljanje otrok v družinski skupnosti ima prednost pred preživljanjem v denarju. Če preživninski zavezanec in upravičenec ponovno zaživita v družinski skupnosti, je to podlaga za odpravo preživnine.

Pravilo iz 216. člena ZPP pomeni poseben način ugotavljanja pravno relevantnih dejstev, ki ostanejo dejstva, ne glede na to, ali so ugotovljena s pomočjo dokazov ali z uporabo 216. člena ZPP. Za čas pred izdajo sodbe se sme preživnina prisoditi le na zahtevo v tožbi ali nasprotni tožbi in sicer od dneva vložitve zahteve. Če sodišče o tem odloči po uradni dolžnosti, pa od dneva izdaje sodbe. Roditelj, ki je dolžan preživljati svoje mladoletne otroke, ne more sam izbrati, ali bo plačeval določen denarni znesek kot preživnino ali pa jim bo zagotovil preživljanje na drug način, ampak mora preživnino dajati v denarju. Če to ni mogoče v celoti ali če se stranki drugače sporazumeta, se preživljanje lahko daje tudi na drug način.

Revizija napačno razume določbo 131. člena ZZZDR, da starši preživljajo otroke v okviru svojega gospodinjstva, razen, če je to v nasprotju s koristjo otroka. Nanaša se namreč predvsem na mladoletne otroke. Odločitev polnoletnega otroka, ki se želi osamosvojiti in se zato odloči živeti ločeno od staršev, pa je tako pomemben razlog, da lahko zahteva od njih ob nadaljevanju rednega študija preživljanje v denarju. Celo kadar starši niso krivi za otrokov odhod iz skupnega gospodinjstva, so dolžni prispevati k preživljanju v takšnem obsegu, kot da bi otrok živel pri njih. Toliko bolj velja to v obravnavanem primeru, ko se je tožnica v začetku leta 2003 zatekla v Krizni center za mlade v Celje in bila z odločbo istega centra z dne 12.3.2003 (takrat še mladoletna) odvzeta očetu (tožencu) ter oddana v vzgojo in varstvo oziroma rejništvo starima staršema. Revizijsko sodišče soglaša s stališčem pritožbenega sodišča, da sodišču prve stopnje ne bi bilo treba natančno razčlenjevati prav vseh drobnih stroškov, ter da ni nič narobe, če je katerega od tožničinih manjših stroškov zanemarilo. Matematično natančna ugotovitev preživninskih potreb namreč že po naravi stvari ni mogoča. O t

Ob obširnih razlogih v sodbi sodišča prve stopnje pa je pritožbeno sodišče zaključilo, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in ocenilo vse pravno relevantne dokaze, nekoliko nepravilno pa uporabilo materialno pravo, določbo II. odst. 123. čl. ZZZDR in določilo nekoliko previsoko preživnino glede na toženčeve dohodke. Premalo je upoštevalo, da je tožnica polnoletna in da je dolžnost preživljanja polnoletnih otrok nekoliko drugačna kot pa mladoletnih. Starši so sicer dolžni preživljati tudi polnoletne otroke, če se redno šolajo, vendar samo v skladu s svojimi možnostmi. Ker toženčevi dohodki, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje niso tako zelo visoki, tudi njegov standard ni in ker zasluži še z dodatnim delom, je prav, da si tudi tožnica še dodatno pomaga z delom in nekaj tudi sama zasluži. Po presoji pritožbenega sodišča je primerna preživnina, ki jo toženec lahko plačuje, ob upoštevanju vseh ugotovljenih okoliščin 17.000,00 SIT in ne 25.000,00 SIT. Tožnica, ki je polnoletna bo morala tudi sama z delom nekaj prispevati, saj ne bi bilo prav, da bi bilo na tožencu vse breme preživljanja.