VDSS Sodba Psp 43/2021

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da glasi:

"Odpravi se odločba št. ..., št. dosjeja ... z dne 17. 7. 2019 in sklep št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 26. 4. 2019 ter dokončna odločba št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 17. 7. 2019 in se zadeva vrne toženi stranki v ponovno upravno odločanje.

Tožena stranka je dolžna tožnici v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 748,75 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi."

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločbe tožene stranke št. zadeve ... z dne 17. 7. 2019 in sklepa št. zadeve ... z dne 26. 4. 2019 ter da je tožena stranka dolžna tožnici izplačati zneske starostne pokojnine po začasni odločbi št. zadeve ... z dne 10. 4. 2019 v višini 2.598,35 EUR na mesec za obdobje od 30. 3. 2019 do 7. 4. 2019 z zakonskimi zamudnimi obrestmi oziroma da se zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje in se ji naloži izdaja odločbe o odmeri in izplačevanju starostne pokojnine A.A. v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe. Zavrnilo je tudi zahtevek, da se poleg prej navedene odločbe in sklepa hkrati odpravi tudi odločba tožene stranke št. zadeve ... z dne 17. 7. 2019 ter da se znesek v začasni odločbi z dne 10. 4. 2019 v višini 2.598,35 EUR nadomesti z zneskom 2.924,26 EUR ter da se toženi stranki naloži izplačilo zneskov višje odmerjene starostne pokojnine za obdobje od 30. 3. 2019 do 7. 4. 2019 skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi oziroma, da se zadeva vrne v ponovno odločanje toženi stranki in da se ji naloži izdajo odločbe o odmeri in izplačevanju starostne pokojnine A.A.. Sodišče je nadalje odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške postopka.

2Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da se je sodišče prve stopnje postavilo na stališče, da mora biti oseba, da je lahko stranka v postopku, živa. Ker je tožničin mož umrl še pred izdajo odločbe tožene stranke, ga ni mogoče šteti za uživalca pravice do starostne pokojnine. Sodišče prve stopnje pa je s tem v zvezi napačno uporabilo materialno pravo. Ni sicer dvoma, da gre v primeru pravice do starostne pokojnine za osebno pravico, ki ni podedljiva. A terjatev iz naslova starostne pokojnine za čas od 30. 3. 2019 do 7. 4. 2019 je podedljiva, zato bi morala o tem tožena stranka tudi odločiti. Podlago ji dajeta 108. in 111. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)¹ ter prvi odstavek 50. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP)². Sodišče je spregledalo sodno prakso Ustavnega in Vrhovnega sodišča RS v zvezi s procesnim nasledstvom. Gre za odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-213/15-3 z dne 28. 9. 2016, s katero je razveljavilo 184. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ)³. V obrazložitvi se je Ustavno sodišče sklicevalo na razloge navedene v odločbi U-I-88/15-9 in Up-684/12-32, s katero je ugotovilo, da je povsem identična določba 204. člena ZOR v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave. Ustavno sodišče je navedlo, da so dediči oškodovancev, ki so v istem času utrpeli nepremoženjsko škodo in tudi izrazili voljo, da za utrpljeno škodo dobijo zadoščenje v obliki denarne odškodnine, v bistveno enakem položaju. Ureditev v 204. členu ZOR, po kateri je terjatev za povračilo nepremoženjske škode vezana na trenutek pravnomočnosti sodbe, s katero je oškodovancu prisojena denarna odškodnina, učinkuje tako, da se dediče oškodovancev, ki so utrpeli nepremoženjsko škodo, postavlja v bistveno različen položaj, odvisno od okoliščine, ali oškodovanec umre v času trajanja pravdnega postopka za plačilo odškodnine in ne glede na to, da so bili pred tem položaji enaki. Temu stališču je sledilo tudi Vrhovno sodišče RS⁴. Pri fizičnih osebah pride do nasledstva na podlagi dedne pravice v trenutku smrti zapustnika. Dediči vstopijo v vsa zapustnikova pravna razmerja, med drugim tudi v procesna razmerja. Dedič postane v trenutku smrti tudi stranka v postopku pod resolutivnim pogojem, da se ne bo odpovedal dediščini. Kjer je možno dedovanje, je možno tudi procesno nasledstvo. Univerzalno pravno nasledstvo v obziru prenosljivih pravic privede ex lege do procesnopravne sukcesije. Tožnica se sklicuje tudi na prakso pritožbenega sodišča⁵, ki se nanaša na priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo. Če bi sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, bi ugotovilo, da je tožničinemu možu pravica do starostne pokojnine pripadala na podlagi 108. člena ZPIZ-2, ki določa, da zavarovanec pridobi pravico iz obveznega zavarovanja z dnem, ko so izpolnjeni pogoji za pridobitev pravice po tem zakonu. Odločba tožene stranke - posamični upravni akt nima konstitutivnega temveč zgolj deklaratorni značaj. Zato predstavlja sedmi odstavek 111. člena ZPIZ-2 podlago za podedljivost pravice do starostne pokojnine pokojnika. Sodišče bi tako moralo uporabiti prvi odstavek 50. člena ZUP, ki določa, da če stranka med postopkom umre (fizična oseba) ali preneha (pravna oseba), se postopek nadaljuje, če gre v postopku za pravico, obveznost ali pravno korist, ki lahko preide na pravne naslednike. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3Pritožba je utemeljena.

4Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo kršitev, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)⁶ pazi po uradni dolžnosti. Je pa ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju zmotno uporabilo materialno pravo.

5Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ..., št. dosjeja ... z dne 17. 7. 2019, s katero je bila zavrnjena tožničina pritožba vložena zoper začasno odločbo št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 10. 4. 2019. Z navedeno odločbo je bilo odločeno, da ima zavarovanec A.A. pravico do starostne pokojnine od 30. 3. 2019 dalje. Sodišče je nadalje presojalo tudi drugostopenjsko odločbo št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 17. 7. 2019. Z navedeno odločbo je bila zavrnjena tožničina pritožba vložena zoper prvostopenjski sklep št. dosjeja ..., št. dosjeja ... z dne 26. 4. 2019. Z navedenim sklepom je prvostopenjski organ odločil, da se postopek za priznanje pravic iz pokojninskega zavarovanja ustavi.

6Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožničin mož A.A. (v nadaljevanju: zavarovanec) 27. 3. 2019 vložil zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine. 7. 4. 2019 je zavarovanec umrl. Tožena stranka je 10. 4. 2019 izdala začasno odločbo, s katero je zavarovancu od 30. 3. 2019 dalje priznala pravico do starostne pokojnine. Odločbo je dvignila tožnica (zavarovančeva vdova) in zoper njo tudi vložila pritožbo. Ni se strinjala z odmero oziroma višino pokojnine.

7V zadevi je sporno, ali je lahko tožnica aktivno legitimirana v postopku priznanja pokojnine ter nadalje, ali je upravičena do izplačila sorazmernih zneskov starostne pokojnine za obdobje od 30. 3. 2019 do 7. 4. 2019.

8Tako tožena stranka kot tudi sodišče prve stopnje sta se postavila na stališče, da glede na naravo pravice do pokojnine, tožnica kot dedinja po pokojnem zavarovancu, postopka ne more nadaljevati, saj so po 4. členu ZPIZ-2 pravice iz obveznega zavarovanja, tako tudi pravica do pokojnine, neodtujljive osebne pravice. S smrtjo zavarovanca naj bi zato pravica do starostne pokojnine ugasnila in je zaradi tega v imenu pokojnega zavarovanca ne more uveljaviti nihče.

9ZPIZ-2 v prvem odstavku 4. člena določa, da so pravice iz obveznega zavarovanja neodtujljive osebne pravice, ki jih ni mogoče prenesti na drugega in ne podedovati, z izjemo zapadlih denarnih zneskov, ki niso bili izplačani do smrti uživalke ali uživalca.

10V spornem primeru, ko je zavarovanec umrl po tem, ko je že vložil zahtevo za priznanje pravice do pokojnine, nikakor ne gre za vprašanje, ali dediči lahko podedujejo pravico do starostne pokojnine. Povsem jasno je, da gre za osebno pravico, ki ni podedljiva.

11Za odločitev v zadevi je odločilen odgovor na vprašanje, ali lahko dediči nadaljujejo že začet postopek za priznanje pravice, torej da zahtevajo, da tožena stranka ugotovi, da je bil pokojni zavarovanec za časa življenja upravičen do starostne pokojnine, da pa po njegovi smrti premoženjskopravna upravičenja, ki izhajajo iz priznane pravice, preidejo na dediče.

12Pritožbeno sodišče se je z vprašanjem prehoda premoženjskopravnih upravičenj na dediče srečalo že v več zadevah. Glede omenjenega obstaja tudi več odločitev Vrhovnega sodišča RS⁷. Stališče Vrhovnega sodišča je bilo, da je v takih primerih, kot je predmetni, potrebno postopek ustaviti, saj gre za nepodedljivo pravico, ki ne more preiti na pravne naslednike. Je pa pritožbeno sodišče v zadevi Psp 346/2017 z dne 5. 10. 2017 opozorilo na spremenjeno prakso Vrhovnega sodišča RS v zvezi s podedljivostjo terjatve za povračilo nepremoženjske škode (ki je osebne narave)⁸. Navedena odločba sledi odločbi Ustavnega sodišča RS⁹. Z omenjeno odločbo je Ustavno sodišče razveljavilo določbo 184. člena OZ, ker je ugotovilo, da je neskladna z drugim odstavkom 14. člena Ustave Republike Slovenije z obrazložitvijo, da dediče oškodovancev, ki so utrpeli nepremoženjsko škodo, postavlja v bistveno različni položaj, odvisno od okoliščine, ali je oškodovanec umrl v času trajanja pravnega postopka, ne glede na to, da so bili pred tem položaji enaki. Za tako razlikovanje ne obstaja razumen razlog. Nepremoženjska škoda je sicer strogo osebne narave, vendar pa se odškodnina, do katere ima oškodovanec pravico, izraža v premoženjski vrednosti. S tem v zvezi je Vrhovno sodišče RS v že omenjeni sodbi z dne 10. 11. 2016 poudarilo, da je terjatev za povračilo nepremoženjske škode, ki je strogo osebne narave, podedljiva terjatev, kljub temu, da je tožnik umrl v času (pritožbenega) postopka. Smrt stranke privede do procesnega nasledstva, ki je odvisno od univerzalnega nasledstva po materialnem pravu. V primeru dedičev je nastopilo materialno in posledično procesno nasledstvo. Ker so dediči pravdna stranka že od smrti prednika, formalni vstop dedičev v pravdo nima konstitutivnega, ampak zgolj deklaratorni značaj.

13Zadevi Psp 211/2018 z dne 21. 6. 2018 oziroma Psp 346/2017 z dne 5. 10. 2017 se sicer nanašata na postopek pred sodiščem (tožnik je tekom postopka umrl, dediči pa so vstopili v pravdo). V sporni zadevi pa je zavarovanec vložil zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine in v času vodenja upravnega postopka umrl. Tudi v tem primeru je potrebno dedičem omogočiti, da lahko vstopijo v postopek. ZUP v prvem odstavku 50. člena določa, da če stranka med postopkom umre (fizična oseba) ali preneha (pravna oseba), se postopek nadaljuje, če gre v postopku za pravico, obveznost ali pravno korist, ki lahko preide na pravne naslednike. Kot je bilo že pojasnjeno, na dediče ne more preiti pravica iz obveznega zavarovanja, temveč preide pravna korist. ZUP v prvi točki prvega odstavka 153. člena s tem v zvezi določa, da se postopek prekine s sklepom, če stranka umre, če pravna korist, ki se uveljavlja v postopku, lahko preide na pravne naslednike. Organ v takem primeru obvesti morebitne pravne naslednike o možnosti vstopa v postopek in jim vroči sklep.

14Glede na navedeno odločitev tožene stranke, ki je z izpodbijanim sklepom ustavila postopek, ni bila zakonita. Pritožbeno sodišče opozarja tudi na določbo prvega odstavka 108. člena ZUP, kjer je določeno, da zavarovanec pridobi pravico iz obveznega zavarovanja z dnem, ko so izpolnjeni pogoji za pridobitev pravice po tem zakonu. Ključen je torej trenutek, kdaj so izpolnjeni pogoji za priznanje same pravice, ne pa trenutek izdaje odločbe. Kot to izhaja tudi iz pravne teorije¹⁰ gre v primeru priznanja pravice do starostne, invalidske ali družinske pokojnine za deklarativno (ugotovitveno) odločbo, ki samo ugotavlja pravna razmerja, pravice ali obveznosti strank. Da je zavarovanec izpolnil pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine nenazadnje izhaja tudi iz začasne odločbe. Iz šestega odstavka 111. člena ZPIZ-2 pa izhaja, da zapadli denarni prejemki, ki ob smrti uživalca pravice oziroma zavarovanca še niso bili izplačani, se lahko podedujejo in izplačajo dedičem na podlagi ustreznih dokazil do dneva smrti.

15Pritožbeno sodišče je na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je odpravilo dokončno odločbo tožene stranke št. ... z dne 17. 7. 2019 in sklep št. zadeve ... z dne 26. 4. 2019, saj za ustavitev postopka tožena stranka ni imela pravne podlage. S tem, ko je pritožbeno sodišče odpravilo odločbo o ustavitvi postopka in glede na sprejeto materialnopravno stališče, kot je bilo že pojasnjeno, je bilo potrebno kot nezakonito odpraviti tudi odločbo št. ... z dne 17. 7. 2019, s katero je bila zavrnjena tožničina pritožba vložena zoper začasno odločbo z dne 10. 4. 2019. Pritožbeno sodišče je zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje. Podlago za svojo odločitev je pritožbeno sodišče imelo v določbi 1. alineje prvega odstavka 82. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju: ZDSS-1)¹¹. V sporni zadevi namreč tožena stranka sploh ni odločala po vsebini.

16Ker je tožnica s pritožbo uspela, je pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 166. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP priznalo tudi stroške postopka nastale pred sodiščem prve stopnje. Upoštevaje Odvetniško tarifo¹² je pritožbeno sodišče na podlagi 3.a točke tarifne št. 15 za zastopanje na prvem naroku priznalo 300 točk, za urnino po 6. členu OT, 40 točk, za pripravljalno vlogo z dne 25. 5. 2020 225 točk, za pripravljalno vlogo z dne 17. 9. 2020 225 točk, za pripravljalno vlogo z dne 27. 2. 2020 225 točk, za zastopanje na naroku 17. 9. 2020 150 točk, za odsotnost iz pisarne 40 točk, za kilometrino dvakrat po 2,26 EUR, za parkirnino dvakrat po 4,00 EUR ter 2 % materialnih stroškov za vrednost do 1000 točk in 1 % nad vrednostjo 1000 točk. Upoštevaje vrednost odvetniške tarife 0,60 EUR je tako pritožbeno sodišče priznalo 748,75 EUR stroškov. Višje postavljeni zahtevek ni utemeljen. Določene postavke, kot npr. posvet s stranko, pregled dokumentacije, so že vključene v samo pripravo ostalih dokumentov, med tem ko pooblaščenka tožnice tožbe ni vložila, temveč je tožbo vložila tožnica sama. Neutemeljena je tudi zahteva za plačilo urnine, saj sta naroka trajala manj kot 1 uro. Plačilo stroškov postopka je pritožbeno sodišče naložilo toženi stranki, s tem da stroške plača v roku 15 dni, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

¹ Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami.
² Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami.
³ Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami.
⁴ Glej sodbo in sklep II Ips 58/2015 z dne 10. 11. 2016.
⁵ Glej Psp 211/2018 z dne 21. 6. 2018.
⁶ Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.
⁷ Glej VIII Ips 156/2010 z dne 4. 10. 2011, VIII Ips 35/2011 z dne 6. 2. 2012, VIII Ips 103/2011 z dne 4. 6. 2012, itd.
⁸ Glej opr. II Ips 58/2015 z dne 10. 11. 2016.
⁹ U-I-213/15-13 z dne 28. 9. 2016.
¹⁰ Glej: Erik Kerševan, Vilko Androjna, Upravno procesno pravo, upravni postopek in upravni spor, Lexpera, GV založba, Ljubljana 2018, stran 310 in 311.
¹¹ Ur. l. RS, št. 2/2004.
¹² Ur. l. RS, št. 2/2015 s spremembami.