111. člen ZPIZ-2

Glede na to, da je bil pokojni zavarovanec upravičen do starostne pokojnine, je za določitev datuma, od kdaj naprej tožnici pripada družinska pokojnina, odločilna druga alineja četrtega odstavka 111. člena ZPIZ-2, kjer je določeno, da se družinska pokojnina družinskemu članu izplačuje od prvega naslednjega dne po prenehanju izplačevanja starostne pokojnine umrlemu uživalcu pokojnine, to pomeni od 6. 1. 2022 dalje.

Pravna podlaga za vračilo neutemeljeno prejetih zneskov pokojninske dajatve je podana v 194. členu ZPIZ-2 v zvezi s 190. členom OZ. Toženec lahko za preteklo obdobje, v katerem zavarovanec ni izpolnjeval pogojev za izplačevanje dajatve, ne glede na ustavitev izplačevanja za naprej, odloča o preplačilu in dolžnosti vračila neupravičeno izplačanih sredstev zaradi neizpolnjevanja pogojev za uživanje.

Kljub dejstvu, da tožniku pripada pravica do sorazmernega dela invalidske pokojnine, slednje ne pomeni, da se mu s tem dnem prične izplačevati pokojnina. Kot oviro za začetek izplačevanja pokojnine, je sodišče pravilno opredelilo vključenost tožnika v obvezno socialno zavarovanje. Po prenehanju obveznega zavarovanja, bo odpadla zakonsko določena ovira in sorazmerni del invalidske pokojnine se mu bo lahko pričel izplačevati.

Ker tožnica ob ponovni vložitvi zahteve (ali po ZPIZ-1 ali po ZPIZ-2) ni izpolnjevala pogoja prenehanja obveznega zavarovanja, toženec še ni opravil ponovne odmere starostne pokojnine. Slednje bo toženec izvedel, ko bo tožnica izpolnjevala vse pogoje iz 108. člena ZPIZ-2. Ponovna odmera pokojnine ne omogoča sočasnega statusa uživalca pokojnine in zavarovanca, temveč je tudi za ponovno odmero, kar je ključno, potrebno prenehanje ponovnega obveznega zavarovanja.

Potrebno je ločiti med opredelitvijo pravice do vdovske pokojnine in izplačevanjem le-te. Izplačevanje se zamakne na dan, ko ne bo več vključena v obvezno pokojninsko zavarovanje. Edina ovira za začetek izplačevanja vdovske pokojnine je, da je tožnica kot prejemnica denarnega nadomestila (19. člen ZPIZ‑2) vključena v obvezno zavarovanje. Ko bo tožnici obvezno zavarovanje prenehalo, se ji bo vdovska pokojnina lahko začela izplačevati.

Za razsojo je ključno, da je tožnica poleg svoje že priznane pravice do starostne pokojnine, upravičena še do dela vdovske pokojnine. Gre torej za vdovsko pokojnino (oziroma njen del). V tem primeru je ključno, od kdaj dalje se izplačuje vdovska pokojnina (oziroma njen del). V tej zadevi se tožnici del vdovske pokojnine izplačuje od prvega dne po smrti zavarovanca.

Izvedenski organ pri tožniku ne ugotavlja I. kategorije invalidnosti, torej da bi šlo za popolno izgubo delovne zmožnosti, oziroma da tožnik ne bi bil več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali da ne bi bil zmožen opravljati svojega poklica ter da ne bi imel več preostale delovne zmožnosti. Sodišče prve stopnje je s tem v zvezi svojo odločitev utemeljeno oprlo na prepričljivo mnenje izvedenskega organa, na katerega ugotovitve tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje niti ni podal pripomb, niti glede omenjenega posebnih pripomb nima v pritožbi. Omenja zgolj zdravstveno stanje, ki pa je bilo v celoti upoštevano pri podaji izvedenskega mnenja. Tožnik uveljavlja pravico in sicer priznanje invalidske pokojnine. Toženec je navedeno pravico tožniku priznal že z izpodbijanima odločbama in sicer od 16. 1. 2023 dalje. Sodišče prve stopnje je v tem primeru v tem delu tožbo utemeljeno zavrglo, saj je bila tožniku omenjena pravica že priznana ob ugotovitvi, da je pri tožniku podana II. kategorija invalidnosti in ni bilo ugotovljeno, da tožnik ni zmožen za drugo delo s polnim delovnim časom brez poklicne rehabilitacije, ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 55 le

Pritožba utemeljeno uveljavlja, da je treba zadevo presojati po zakonu, ki je veljal v času, ko je prvostopenjski organ toženca odločal o tožničini zahtevi. Toženec je namreč dolžan voditi postopek skladno z določbami ZUP in določbami ZPIZ-2. Pri odločanju upravnega organa pa je praviloma bistvena pravna podlaga, ki velja v času odločanja na prvi stopnji.

Tožnik je šele 28. 3. 2022 pri tožencu vložil zahtevo za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost. Pred tem omenjene pravice ni uveljavljal. Postopek uveljavljanja pravic se skladno s 178. členom ZPIZ-2 začne na zahtevo zavarovanca. Torej je zavarovanec tisti, ki mora poskrbeti za svoje pravice in jih uveljavljati pravočasno ter na ustrezen oziroma predpisan način. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi tožena stranka morala pri odločanju uporabiti zakon, ki je veljal v času, ko je tožnik začel delati na drugem ustreznem delu. Pri odločanju upravnega organa je praviloma bistvena pravna podlaga, ki velja v času odločanja na prvi stopnji. V času vložitve zahteve in s tem tudi v času odločanja tožene stranke je že veljala novela ZPIZ-2G in organ jo je bil pri odločanju dolžan uporabiti. V noveli ZPIZ-2G namreč ni določbe, iz katere bi izhajalo, da se 25. člen novele ne uporablja za pravna razmerja, ki so nastala pred uveljavitvijo omenjene novele. Razen tega tudi ne gre za to, da bi tožnik že na podlagi zakona pridobil določeno pravico (pravico do nadomestila za invalidnost), temveč je treba priznanje pravice uveljavljati z vlogo.

Četudi mnenje odpustnega psihiatra ne bi bilo pravilno upoštevano pri določitvi datuma invalidnosti, to ne more biti razlog za obnovo postopka. Morebitno nepravilno ugotovitev datum nastanka I. kategorije invalidnosti bi tožnik ob primerni skrbnosti lahko kvečjemu izpodbijal z rednim pravnim sredstvom. Torej s pritožbo zoper odločbo o razvrstitvi v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 17. 6. 2021 dalje in priznano pravico do invalidske pokojnine, ne pa z izrednim pravnim sredstvom v obnovi postopka.

Institut pravnomočnosti varuje priznano pravico le v okviru pravnega in dejanskega stanja podanega ob priznanju pravice. Zato je priznana pravica iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, po kateri je zavarovanec upravičen do določenih prejemkov, varovana le v primeru, če po izdaji odločbe o priznanju te pravice obstojijo še naprej vsi potrebni pravni in dejanski pogoji za njeno priznanje oziroma izplačevanje. Če se dejanske okoliščine po izdaji odločbe o pravici spremenijo, lahko zavarovanec pravico še naprej uživa le v primeru, če so še nadalje izpolnjeni vsi zakonski pogoji. Če ti niso več izpolnjeni, je novo dejstvo podlaga za novo upravno odločanje. Za obdobje, v katerem zavarovanec ni izpolnjeval pogoja za izplačevanje dajatve, tožena stranka odloči o preplačilu in dolžnosti vračila izplačanih sredstev v odločbi o ugotovitvi preplačila.

Izplačilo pokojnine je pogojeno s prenehanjem zavarovanja. V kolikor zavarovanec na dan izpolnitve pogoja za pridobitev pravice ni zavarovan, se glede na sistemsko ureditev v 2. odstavku 111. člena ZPIZ-2 pokojnina izplačuje največ za 6 mesecev nazaj od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve. Čeprav po 2. odst. 4. člena ZPIZ-2 pravice iz obveznega zavarovanja ne zastarajo, to ne pomeni, da ne bi moglo priti do izgube izplačil posameznih mesečnih zneskov. Po ustaljeni sodni praksi pritožbenega in revizijskega sodišča je potrebno ločiti priznanje pravice do invalidske pokojnine od njenega izplačevanja. Zmotno in zato nesprejemljivo je stališče pritožnice, da ni podlage za različno obravnavanje pridobitve in realizacijo pravic. Ob razlagi, za katero se zavzema pritožba bi lahko imel posameznik hkrati dva statusa, bil sočasno prejemnik dveh dajatev iz socialnega zavarovanja, ali bil v določenem obdobju brez obveznega zavarovanja in brez pravic.

Glede na to, da postopek za priznanje vdovske pokojnine, ki se je pričel na zahtevo matere obeh tožnikov, do njene smrti ni bil zaključen, saj ni bila izdana niti prvostopenjska upravna odločba, se s pravnima naslednikoma ne more nadaljevati. Po 1. odst. 4. člena ZPIZ-2 pravica do vdovske pokojnine ni prešla niti ni mogla preiti na tožeči stranki, ki sta sicer dediča po pokojni mami. Na podlagi 4. odst. 50. člena ZUP-a v zvezi s 1. odst. 4. člena ZPIZ-2 je bil predsodni postopek s sklepom z dne 28. 11. 2018 zakonito ustavljen in z odločbo z dne 22. 10. 2019 pritožba zoper procesno odločitev utemeljeno zavrnjena.

Tožnik je lahko tako šele prvi naslednji dan po prenehanju obveznega zavarovanja postal uživalec invalidske pokojnine. Samo dejstvo, da je pravica zavarovancu priznana, zaradi določila drugega odstavka 108. in 111. člena ZPIZ-2 še ne pomeni, da je zavarovanec z dnem priznanja pravice že prejemnik dajatve iz naslova te pravice. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da opredelitev zakonodajalca „uživalec pokojnine“ sledi osnovnemu pomenu „uživalca“, še posebej na specifiko iz drugega odstavka 108. in 111. člena ZPIZ-2. Potrebno je tako ločiti zavarovanca, ki ima priznano „pravico do pokojnine“ in zavarovanca, ki že uživa prejemke oziroma dajatve iz naslova priznane pravice.

Za obogatitveni zahtevek ne zadošča le okoriščenje ene stranke in prikrajšanje druge, pač pa je pogoj, da je do premika premoženja prišlo brez pravnega temelja, torej neupravičeno. Pokojnina spada med občasne denarne terjatve, za katere je predpisan triletni zastaralni rok. Upnik in dolžnik se ne moreta dogovoriti, da zastaranje nekaj časa ne bo teklo. Tudi do odpovedi zastaranju v tožnikovem primeru ni prišlo, saj bi moral toženec svojo zastarano obveznost pisno pripoznati.

Postopek za priznanje pravice do starostne pokojnine je uveden šele, ko zavod prejme pisno zahtevo zavarovanca ali takšno zahtevo poda ustno na zapisnik pri enoti zavoda. Na noben drug način, kaj šele z zatrjevano "zglasitvijo" pri tožencu zaradi dostave listin, formalno pravno ni mogoče sprožiti začetka postopka za uveljavitev pravice. Pritožničino drugačno stališče je zmotno in pravno povsem nesprejemljivo.

Potrebno je ločiti med pridobitvijo pravice na podlagi invalidnosti in njenim izplačevanjem ob dejanski realizaciji. Čeprav se po 3. odstavku 108. člena ZPIZ-2 pravice na podlagi invalidnosti (kar ne velja le za pravico do invalidske pokojnine, temveč tudi za pravice na podlagi preostale delazmožnosti) pridobijo z dnem nastanka invalidnosti, to samo po sebi ne pomeni, da se denarna dajatev, npr. invalidska pokojnina (začasno nadomestilo, nadomestilo za invalidnost ali delno nadomestilo) s tem dnem tudi izplačuje. Izplačevanje invalidske pokojnine je brez slehernega dvoma pogojeno s prenehanjem obveznega zavarovanja. Vsakršna drugačna razlaga in uporaba 111. člena ZPIZ-2 bi bila v nasprotju z veljavno sistemsko ureditvijo obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja.

Ob dejstvu, da je bila v konkretnem primeru vloga za priznanje pravice do družinske pokojnine v predsodnem postopku vložena 17. 2. 2020 je pravilno presojeno, da je mogoče tožnici pokojninsko dajatev zakonito izplačevati šele od 1. 9. 2019 dalje. Torej v skladu s 3. odstavkom 111. člena ZPIZ-2 od prvega naslednjega meseca po vložitvi zahteve in največ za 6 mesecev nazaj.

Tožnik neutemeljeno uveljavlja, da bi se mu morala invalidska pokojnina izplačevati od 7. 2. 2014, to je od dneva, ko je bil s sodbo z dne 21. 9. 2016 razvrščen v I. kategorijo invalidnosti in mu je bila od tega dne dalje priznana pravica do invalidske pokojnine. Iz potrdila o odjavi iz obveznega zavarovanja z dne 18. 1. 2017 izhaja, da je tožniku zavarovanje prenehalo 23. 6. 2016 na podlagi dokončne odločbe toženca z dne 25. 11. 2016 v zvezi s prvostopno odločbo z dne 15. 7. 2016. Od dneva, ko je tožniku prenehalo zavarovanje iz naslova družbeništva zasebne družbe B. d. o. o. - v likvidaciji, v kateri je bil hkrati tožnik poslovodna oseba, je tožnik upravičen tudi do izplačevanja invalidske pokojnine (prvi odstavek 111. člena ZPIZ-2).

V sporni zadevi je zavarovanec vložil zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine in v času vodenja upravnega postopka umrl. Tudi v tem primeru je potrebno dedičem omogočiti, da lahko vstopijo v postopek.