VSL Sklep I Cp 205/2021

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo potem, ko je ugotovilo, da za odločanje v tem sporu ni pristojno sodišče Republike Slovenije.

2Tožeča stranka je zoper takšno odločitev vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve odločb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačnega uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da odloči, da je Okrajno sodišče v Trbovljah stvarno pristojno za odločanje v tej zadevi, podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče bi moralo zaključiti, da je njegova pristojnost izrecno določena z zakonom. Zakon o mednarodnem zasebnem pravu namreč v prvem odstavku 55. člena izrecno določa, da je v sporu o nepogodbeni odškodninski odgovornosti pristojno sodišče Republike Slovenije tudi tedaj, če je bilo na območju Republike Slovenije storjeno škodno dejanje, ali če je na njenem ozemlju nastopila škodljiva posledica. Takšna določba pa se uporablja tudi v sporih zoper zavarovalnico zaradi povračila škode tretjim osebam po predpisih o neposredni odškodninski odgovornosti zavarovalnice. Če je tudi do škodnega dejanja prišlo v Republiki Hrvaški, pa je potrebno upoštevati, da so vse ostale okoliščine povezane z Republiko Slovenijo, saj ima tožeča stranka stalno prebivališče na območju Republike Slovenije in ker je daleč pretežni del njene nepremoženjske škode nastal, nastaja in bo nastajala na območju Republike Slovenije. Podrejeno dodaja, da je sodišče Republike Slovenije pristojno za sojenje v tem sporu tudi na podlagi določbe 51.b člena Zakona o pravdnem postopku.

3Pritožba je utemeljena.

4V obravnavani zadevi je treba pristojnost sodišča Republike Slovenije za odločanje v tem sporu, ker tožena stranka nima sedeža v EU, presoditi na podlagi določil domačega prava Republike Slovenije oziroma Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP).¹ Ta kot odločilni kriterij za presojo pristojnosti določa prebivališče oziroma sedež tožene stranke (48. člen ZMZPP). Sodišče Republike Slovenije je pristojno, če ima toženec stalno prebivališče oziroma sedež v Republiki Sloveniji (1. odstavek 48. člena), če pa ga nima, je pristojno sodišče Republike Slovenije, če ima toženec začasno prebivališče v Republiki Sloveniji (2.odstavek 48. člena). Zakon vsebuje še posebno izbirno pristojnost (torej poleg omenjene splošne pristojnosti), na katero se sklicuje tožeča stranka. V določilu prvega odstavka 55. člena ZMZPP je določeno, da je v sporih o nepogodbeni odškodninski odgovornosti pristojno sodišče Republike Slovenije tudi tedaj, če je bilo na območju Republike Slovenije storjeno škodno dejanje, ali če je na območju Republike Slovenije nastopila škodljiva posledica; ta pristojnost pa velja tudi v sporih zoper zavarovalnico zaradi povračila škode tretjim osebam po predpisih o neposredni odgovornosti zavarovalnice. Pritožba kot odločilno okoliščino za ugotovitev pristojnosti sodišča Republike Slovenije v obravnavani zadevi po tem določilu poudarja, da je do nastanka škodljive posledice prišlo v Republiki Sloveniji, saj je tožnici pretežni del nepremoženjske škode nastal, nastaja in ji bo tudi nastajal v Republiki Sloveniji. Takšna razlaga ni pravilna. Sodna praksa² je enotna v stališču, da kraj nastanka škode pomeni kraj, kjer je prišlo do škodnega delovanja na telo oškodovanca in ne kraj, kjer je nastala oziroma nastaja kasnejša škoda, ki iz tega dogodka izvira. Do prometne nesreče in s tem nastanka škode, katere povrnitev zahteva tožnica v tem postopku je prišlo v Republiki Hrvaški, zato pristojnost slovenskega sodišča na podlagi navede določbe ni podana.

5Ker gre v obravnavani zadevi za spor z mednarodnim elementom, tudi v pritožbi uveljavljana pristojnost po določbah ZPP o krajevni pristojnosti ne pride v poštev.

6Ne glede na navedeno pa izpodbijana odločitev ni pravilna in temelji na nepravilni uporabi določb Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in ZMZPP. Iz določb omenjenih zakonov (3. odstavek 18. člena ZPP, 52. in 53. člen ZMZPP) izhaja, da se sodišče izreče za nepristojno, če ugotovi, da ni podana slovenska pristojnost v sporu z mednarodnim elementom, razveljavi opravljena pravdna dejanja in zavrže tožbo, razen v primerih, ko je mogoče skleniti dogovor o pristojnosti sodišča RS in je stranka tak dogovor sklenila bodisi izrecno (prorogatio expressa) bodisi konkludentno z opustitvijo pravočasnega ugovora (prorogatio tacita). Dogovor je izključen, če gre za izključno pristojnost slovenskega sodišča. Le v teh primerih se sme sodišče po uradni dolžnosti izreči za nepristojno v fazi pripravljalnega postopka, sicer pa le na ugovor tožene stranke.³ Zavrženje tožbe zaradi nepristojnosti že v pripravljalnem postopku (274. člen ZPP), bi pomenilo, da do tihega ali konkludentnega dogovora sploh ne bi nikoli moglo priti.⁴

7Izpodbijana odločitev o zavrženju tožbe že v fazi predhodnega preizkusa tožbe je tako preuranjena in zato napačna, zato je bilo treba ugoditi pritožbi, izpodbijani sklep pa razveljaviti (3. točka 365. člena ZPP). Sodišče prve stopnje bo moralo tožbo vročiti toženi stranki.

8Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

¹ Uradni list RS, št. 56/99.
² II Ips 57/2020, II Ips 205/95, pravno mnenje - občna seja VSRS z dne 19. 6. 1997, II Cp 850/2017, ...
³ Vesna Rijavec v Zakon o pravdnem postopku, zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 552.
⁴ Aleš Galič, Mednarodna pristojnost, PB št. 1/2007, str. 17.