51.b člen ZPP

Glede na zakonsko določeno izbirno pristojnost je torej stvar avtonomije tožnikov, pri katerem krajevno pristojnem sodišču bosta vložila tožbo. Pravila 51.b člena ZPP so namreč usmerjena v varstvo šibkejše stranke, v tem primeru tožnikov kot oškodovancev. Ker je v obravnavanem primeru kot tožena stranka udeležena tudi zavarovalnica, za določitev krajevne pristojnosti ni mogoče uporabiti niti četrtega odstavka 51.b člena ZPP, za kar si prizadeva pritožba. Ta namreč določa krajevno pristojnost zgolj za primere, ko je tožen zavarovalec, zavarovanec ali upravičenec iz zavarovanja.

Okrajno sodišče v Ljubljani, ki mu je bila zadeva odstopljena, utemeljeno opozarja na dodatno in posebno pravilo iz 51.b člena ZPP. Gre za pravilo, ki v sporih iz zavarovalnih razmerij določa, da je za sojenje poleg sodišča splošne pristojnosti pristojno tudi sodišče, na območju katerega ima tožeča stranka stalno oziroma začasno prebivališče ali sedež. Ker ima tožnica prebivališče na območju Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu, je torej Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu krajevno pristojno na podlagi določbe 51.b člena ZPP. Ker je tako, se je Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu napačno izreklo za krajevno nepristojno.

Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da tožnik s tožbo od toženke uveljavlja dva samostojna zahtevka, ki temeljita na različnih dejanskih in pravnih podlagah, zato vrednost spora ne more biti seštevek obeh zahtevkov, ampak se vrednost spornega predmeta ugotavlja po vrednosti vsakega posameznega zahtevka (drugi odstavek 41. člena ZPP). Kot je tožniku pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, se namreč zahtevek za plačilo odškodnine presoja po pravilih o povračilu premoženjske in nepremoženjske škode, zahtevek za plačilo zavarovalnine po polici nezgodnega in življenjskega zavarovanja pa se presoja na podlagi pogodbenega razmerja med pravdnima strankama. Iz navedenega izhaja, da so tudi dejstva, pomembna za odločitev o vsakem od njiju, (vsaj deloma) različna, zahtevka pa tudi sicer nista povezana tako, da bi eden predstavljal pravno logično izpeljavo drugega. Utemeljena pa je pritožba v delu, da bi sodišče prve stopnje moralo zadevo glede zahtevka za plačilo zavarovalnine (druga točka tožbenega zahtevka) odstopiti Okrajnemu sodišču v Velenju kot stvarno in krajevno pristojnemu sodišču (namesto Okrajnemu sodišču v Mariboru). Tožnik je namreč s tem, ko

Zgolj dejstvo, da je bil tožnik s strani delodajalca napoten, da opravlja delo za družbo A. d. o. o., pri čemer je utrpel poškodbo, ob odsotnosti sklenitve posebne pogodbe o zaposlitvi in dogovora med delodajalcem in uporabnikom v smislu določil 59. do 63. člena ZDR-1 za pristojnost delovnega sodišča ne zadošča (prim. sklepe VSRS VIII R 15/2018, VIII R 3/2016, VIII R 4/2014). Za spor med tožnikom in družbo A. d. o. o. torej ni podana stvarna pristojnost delovnega sodišča na podlagi točke c prvega odstavka 5. člena ZDSS-1, kot tudi ne na podlagi točke b prvega odstavka 5. člena ZDSS-1, kot to zmotno meni pritožba, saj med tožnikom in družbo A. d. o. o. ni bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Zato tudi ne more biti podana stvarna pristojnost delovnega sodišča za odločanje o direktni tožbi zoper zavarovalnico te družbe (prvo toženko).

Splošni pogoji za dopolnilna zdravstvena zavarovanja SPD-06, ki jih je pritožbi priložila dolžnica, v tretjem odstavku 12. člena določajo, da morebitne spore rešuje sodišče v Ljubljani. Gre torej za splošen sporazum o pristojnosti, kot ga določa tretji odstavek 69. člena ZPP, ne pa za sporazum, ki bi bil sklenjen po tem, ko je prišlo do spora med upnikom in dolžnico, kot določa peti odstavek 51.b člena ZPP. Glede na določbo petega odstavka 51.b člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ takšnega sporazuma pri določitvi krajevno pristojnega sodišča ni mogoče upoštevati, zaradi česar je treba pristojno sodišče določiti na podlagi določbe četrtega odstavka 51.b člena ZPP, torej po stalnem ali začasnem prebivališču dolžnice. Ker ima dolžnica stalno prebivališče v Dravogradu, je za odločanje o zahtevku in stroških v pravdnem postopku pristojno Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu.

Tožnica trpi trajne posledice premoženjske nesreče na ozemlju RS, kjer ima stalno prebivališče. Vendar je škoda nastala na Hrvaškem, tožena stranka pa je Zavarovalnica iz BIH. Zato je po določbi 55. člena ZMZPP pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da ni stvarno pristojno.

Za odločanje v tem odškodninskem sporu je stvarno in krajevno pristojno sodišče Okrožno sodišče v Ljubljani. Pritožba pravilno opozarja na določbi prvega odstavka v zvezi s tretjim odstavkom 51.b člena ZPP o pristojnosti v sporih iz zavarovalnih razmerij. Tožnik je tožbo dejansko vložil na sodišče v Ljubljani, zato bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati, da si je izbral krajevno pristojnost sodišča v Ljubljani. Poleg tega pa iz prvega odstavka 52. člena ZPP, ki določa krajevno pristojnost sodišč v odškodninskih sporih, izhaja, da je za sojenje v sporih o nepogodbeni odgovornosti za škodo poleg sodišča splošne krajevne pristojnosti pristojno tudi sodišče, na območju katerega je bilo strojeno škodno dejanje, ali sodišče, na območju katerega je nastala škodljiva posledica.

Po določbi prvega odstavka 51.b člena ZPP je v sporih iz zavarovalnih razmerij, v katerih je tožena stranka zavarovalnica za sojenje poleg sodišča splošne krajevne pristojnosti pristojno tudi sodišče na območju katerega ima tožeča stranka stalno oziroma začasno prebivališče ali sedež.

Ob določbi 51b/1 ZPP, ki določa izbirno krajevno pristojnost in upoštevaje dejstvo, da je stranka z vložitvijo tožbe .................. , ni imelo procesnopravne podlage za odločitev, da se zadeva po pravnomočnosti sklepa odstopi stvarno in krajevno pristojnemu Okrajnemu sodišču v Ljubljani.

Določba petega odstavka 51. b člena ZPP omogoča, da je potrošnik, zavarovalec, zavarovanec ali upravičenec iz zavarovanja kot šibkejša stranka v zvezi s potrošniškimi in zavarovalnimi pogodbami zaščiten s pravili o pristojnosti, ki so za varstvo njegovih pravic ugodnejša od siceršnjih pravil o krajevni pristojnosti. Zaradi varstva šibkejših strank je pri zavarovalnih in potrošniških pogodbah avtonomija glede sklepanja dogovorov o krajevni pristojnosti dovoljena le v omejenem obsegu.