55. člen ZMZPP

Škodna posledica tega škodnega dejanja je neizvajanje starševske skrbi v obliki neizvajanja stikov z otrokoma v Bosni in Hercegovini. Ta je nastala na ozemlju Bosne in Hercegovine. Tu je prišlo do neposrednega vpliva na zavarovano dobrino oziroma škodnega delovanja na oškodovanca, saj se stiki tu niso izvajali, pa bi se morali. Dejstvo, da tožnik duševne bolečine zaradi tega trpi v Sloveniji, ne zadošča za sklepanje o pristojnosti slovenskega sodišča.

Glede na določila Direktive (EU) 2020/1828 je povsem jasno, da lahko potrošnike v potrošniškem sporu zastopa pravna oseba in zato ni nujno, da je v potrošniškem sporu tožnik zgolj in le fizična oseba. Določila ZKolT pa niso v neskladju s pravili EU, saj je bila z omenjenim zakonom v pravni red RS prenesena Direktiva (EU) 2020/1828 o zastopniških tožbah za varstvo kolektivnih interesov potrošnikov. Določba 17. člena Uredbe (EU) 1215/2012 ne omogoča razlage, po kateri bi bile pogodbe o upravljanju s premoženjem, pri katerih je naložbena dejavnost upravljalca usmerjena v špekulativne in tvegane naložbe, izključene s področja uporabe pravil o pristojnosti na področju potrošniških pogodb.

Tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP je tožena stranka zavrnila, ker je ocenila, da tožnik ne more vložiti odškodninske tožbe zoper tujega državljana pred slovenskim sodiščem. Pri tem se sklicuje na določbo prvega odstavka 55. člena ZMZPP in sodno prakso slovenskih sodišč v podobnih primerih, po kateri tudi v primeru, ko tožnik nepremoženjsko škodo trpi na območju Republike Slovenije, slovensko sodišče ni bilo pristojno, če je do škodnega delovanja prišlo na območju Republike Hrvaške. S tem je tožena stranka presojala, ali je slovensko sodišče stvarno pristojnost za odločanje o takšni tožbi. ZBPP pa po presoji sodišča toženi stranki ne daje tako širokega pooblastila za podrobno presojo zadeve, tudi ko se presoja nanaša na obstoj procesnih predpostavk za dopustnost tožbe. Organ mora namreč tudi, če presoja obstoj procesnih predpostavk za dopustnost tožbe, navesti okoliščino, iz katere po njegovi presoji izhaja, da tožnik že na prvi pogled, torej očitno, nima možnosti za uspeh. S tem je organ presegel pooblastilo, ki mu je dano v 24. členu ZBPP.

Pravilo o izbirni pristojnosti kompetenčnega sodišča v sporih o neposlovni odškodninski odgovornosti iz prvega odstavka 55. člena ZMZPP je treba razlagati ob upoštevanju posebno tesne zveze med sporom in sodišči kraja, v katerem je prišlo do škodnega dogodka ali škode, kjer je največ dokazov o škodnem dogodku in obsegu škode, kar opravičuje podelitev pristojnosti tem sodiščem, zaradi učinkovitega izvajanja sodne oblasti in organizacije postopka. Tožena stranka na območju Republike Slovenije ni niti izvršila niti opustila nobenega dejanja. Kraj, v katerem ima tožeča stranka sedež in premoženje, oziroma kraj, v katerem je tožeča stranka banki dala nalog za prenos sredstev, v danih okoliščinah ni kraj storitve škodnega dogodka, saj je do škodnega dejanja oziroma opustitve tožene stranke lahko prišlo le na območju Združenega kraljestva, kjer je poslovala tožena stranka. Škoda, ki je v obravnavanem primeru nastala tožeči stranki, ima naravo čiste finančne škode. Premoženje tožeče stranke se je zmanjšalo za znesek, ki je bil nakazan na račun pri toženi stranki. Po nalogu tožeče stranke so bila navedena finančna sredstva prenesena na račun pri toženi stranki v Združenem kra

Revizija se dopusti glede vprašanja: ali je sodišče Republike Slovenije pristojno za odločanje v pravdi glede zatrjevane nepogodbene odškodninske odgovornosti banke s sedežem v Združenem kraljestvu Velike Britanije in Severne Irske, za povračilo premoženjske škode, nastale oškodovancu - družbi s sedežem v Ljubljani zaradi opustitve dolžne skrbnosti banke v okoliščinah konkretnega primera.

Pri določitvi kraja nastanka škode je potrebno upoštevati načelo predvidljivosti kot tudi sorazmerja med interesi oškodovanca na eni in oškodovalca na drugi strani. Pri tem je potrebno upoštevati, da je z določitvijo kraja nastanka škodljive posledice povezano ne samo vprašanje mednarodne pristojnosti sodišč, pač pa tudi izbire prava, ki ga je potrebno uporabiti (primerjaj prvi odstavek 30. člena ZMZPP). V situaciji, ko je domnevni oškodovalec banka, je kot kraj nastanka škode odločilna država, v kateri je prišlo do kršitve pravil o preprečevanju pranja denarja. Banka namreč lahko pričakuje, da se bo njena odgovornost presojala po njenih domačih pravilih o preprečevanju pranja denarja in tudi oškodovanec mora predvideti, da se bo odškodninska odgovornost banke presojala po pravu njene države.

Ni res, kar trdi pritožba, da iz navedb tožeče stranke izhaja, da so se pogajalci srečali v Sloveniji zgolj zaradi pregleda obeh družb s sedežem v Republiki Sloveniji, temveč tožeča stranka zatrjuje tudi, da je glavnina nepoštenih pogajanj potekala na sedežu odvetniške pisarne odvetnika A. A. v Ljubljani. To po oceni pritožbenega sodišča zadošča za zaključek o storitvi škodnega dejanja na območju Republike Slovenije. Glede kraja nastanka škodljive posledice so odločilne le primarne škode, torej kraj, kjer je prišlo do neposrednega vplivanja na zavarovano pravno dobrino (predvsem telo ali premoženje). Ni pa bistveno, kje so nastale nadaljnje ali posredne škode.

Tožnica trpi trajne posledice premoženjske nesreče na ozemlju RS, kjer ima stalno prebivališče. Vendar je škoda nastala na Hrvaškem, tožena stranka pa je Zavarovalnica iz BIH. Zato je po določbi 55. člena ZMZPP pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da ni stvarno pristojno.

Sodišče se izreče za nepristojno, če ugotovi, da ni podana slovenska pristojnost v sporu z mednarodnim elementom, razveljavi opravljena pravdna dejanja in zavrže tožbo, razen v primerih, ko je mogoče skleniti dogovor o pristojnosti sodišča RS in je stranka tak dogovor sklenila bodisi izrecno (prorogatio expressa) bodisi konkludentno z opustitvijo pravočasnega ugovora (prorogatio tacita). Dogovor je izključen, če gre za izključno pristojnost slovenskega sodišča. Le v teh primerih se sme sodišče po uradni dolžnosti izreči za nepristojno v fazi pripravljalnega postopka, sicer pa le na ugovor tožene stranke. Zavrženje tožbe zaradi nepristojnosti že v pripravljalnem postopku (274. člen ZPP), bi pomenilo, da do tihega ali konkludentnega dogovora sploh ne bi nikoli moglo priti.

Pogodba ne določa, da mora biti oseba, ki se ji pisanje vroča, opozorjena na to, da lahko pisanje zavrne. Iz 8. člena Pogodbe izhaja, da mora biti pisanjem, ki jih je treba vročiti osebam v zaprošeni državi, priložen prevod v jezik zaprošene države, če pa prevod ni priložen, se vročitev opravi le, če prejemnik pisanje prostovoljno sprejme. Tretja tožena stranka je vročitev sprejela, kar izhaja iz podpisane vročilnice, zato je prvostopenjsko sodišče pravilno štelo, da je s prostovoljnim sprejemom vročitev pravilno opravljena.

Uredba EU št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in sveta z dne 12. december 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah se uporablja v civilnih in gospodarskih zadevah, ne glede na naravo sodišča. Ne zajema pa davčnih, carinskih ali upravnih zadev ali odgovornosti države za dejanja in opustitve pri izvajanju državne oblasti (acta iure imperii). Postopki v zvezi z razlastitvami ne spadajo pod 1. člen navedene Uredbe. Po določilih 105. in 106. člena ZureP-1, ki se uporablja v tem postopku, pripada lastniku razlaščene nepremičnine ustrezna odškodnina, ki se določi v nepravdnem postopku na pristojnem sodišču, če udeleženca ne dosežeta soglasja in ne skleneta sporazuma o odškodnini v upravnem postopku. S tem zakon določa, da je določitev odškodnine v nepravdnem postopku civilnopravno razmerje, s katerim se uredi odmena na razlaščeno zemljišče v denarju. Gre za premoženjsko razmerje, ki se uredi v nepravdnem postopku (prvi odstavek 1. člena ZMZPP). Prvi odstavek 58. člena ZMZPP v zvezi s tretjim odstavkom 48. člena ZMZPP določa, da je v sporih o premoženjskopravnih zahtevkih sodišče Republike Slovenije pristojno tudi te

Odločitev prvostopenjskega sodišča je skladna z evropsko sodno prakso, po kateri so za določitev kraja nastanka škode lahko odločilne le primarne škode. To je torej le kraj, kjer je prišlo do neposrednega vplivanja na zavarovano pravno dobrino (predvsem telo ali premoženje). Ni bistveno, kje so nastale nadaljnje ali posredne škode oškodovanca, pri čemer enako velja tudi za škode, ki nastanejo tretji osebi, npr. nepremoženjska ali premoženjska škoda zaradi smrti bližnje osebe.

Zakonskih določb, ki bi izrecno ali posredno določale enotno sosporništvo za primere kot je konkretni, ni. Takšnega sklepa pa ne omogoča niti pravna narava konkretnega razmerja, saj vsak od solastnikov lahko odgovarja le za svoj del obveznosti – torej za tisti del kupnine, ki jo je prejel, glede zatrjevane koristi pa je dolžan vrniti toliko, za kolikor je okoriščen. Na to, da gre za navadne sospornike, ne vpliva niti dejstvo, da so nekateri toženci pravni nasledniki bivših solastnikov, saj so tudi sodediči, ki odgovarjajo za zapustnikove dolgove navzven solidarno, navadni sosporniki.

Dejstvo, da tožnik trpi nepremoženjsko in premoženjsko škodo na ozemlju Republike Slovenije, ne zadošča za sklepanje o pristojnosti slovenskega sodišča. Kraj nastanka škode v smislu prvega odstavka 55. člena ZMZPP pomeni kraj, kjer je prišlo do škodnega delovanja na telo oškodovanca (tožnika) in ne kraj, kjer nastaja kasnejša škoda, ki iz tega dogodka izvira.

Ker je tožeča stranka navedla, da je bilo letalo ves čas registrirano v Republiki Sloveniji, je pristojnost Okrožnega sodišča v Ljubljani podana ne glede na to, ali gre pri spornem tožbenem zahtevku za poslovno ali neposlovno odškodninsko odgovornost.

Tožnik v tožbi ne zatrjuje kršitev pravic iz Zakona o industrijski lastnini, zato ne gre za pristojnost Okrožnega sodišča v Ljubljani.

Za pristojnost slovenskega sodišča ne zadošča dejstvo, da tožnik trpi svojo nepremoženjsko škodo na ozemlju Republike Slovenije. Bistveno je, da je škodljiva posledica v njegovem primeru nastopila v kraju, kjer je tožnik utrpel telesne poškodbe, iz katerih izvirata njegova premoženjska in nepremoženjska škoda. Ni torej pomembno, kje in koliko časa se je tožnik zdravil.

Za nastanek škode in škodnih posledic šteje kraj, kjer je prišlo do poškodbe telesa, in ni pomembno, če tožnica škodo kasneje trpi tudi v drugem kraju. Za določitev pristojnosti slovenskega sodišča zato ni pomembno, ali se je tožnica po nesreči v Avstriji vrnila v Slovenijo, kjer ji je morda nastala (nadaljnja) nepremoženjska škoda. Pravilo iz 2. odst. 52. čl. ZPP se nanaša zgolj na krajevno pristojnost, zato mora biti za spor pristojno slovensko sodišče na podlagi kakšne druge navezne okoliščine. Pravila ZPP o krajevni pristojnosti sicer dopolnjujejo z zakonom ali mednarodno pogodbo določena pravila o slovenski jurisdikciji, a le subsidiarno (29. čl. ZPP).

Za pristojnost sodišča v Republiki Sloveniji je navezana okoliščina bodisi škodno dejanje na območju Republike Slovenije (v obravnavani zadevi je bilo škodno dejanje storjeno na Hrvaškem), bodisi, da je škodna posledica nastala na ozemlju Republike Slovenije. Za nastanek škode in škodnih posledic šteje kraj, kjer je prišlo do poškodbe telesa, in ni pomembno, če škodo (oškodovanec) kasneje trpi tudi v drugem kraju. Čeprav se je tožnik po poškodbi vrnil v Republiko Slovenijo in tam nadaljeval zdravljenje tega dejstva ni mogoče opredeliti kot navezno okoliščino, ki bi mu omogočala, da si izbere pristojnost slovenskega sodišča.

Za določitev pristojnosti slovenskega sodišča ni pomembno ali je tožnikom zaradi prometne nesreče v Avstriji morda nastala premoženjska ali nepremoženjska škoda na teritoriju Republike Slovenije.