VSL Sklep II Cp 449/2021

I. Pritožbi se delno ugodi ter se izpodbijana sodba in sklep v II. točki izreka razveljavi in se tožba tudi v delu, v katerem se nanaša na podredni zahtevek, zavrže.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se sodba in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nerazveljavljenem delu potrdi.

III. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo (1) zavrglo tožbo glede primarnega zahtevka (I. točka izreka), (2) zavrnilo podredni tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je tožnica priposestvovala lastninsko pravico glede parcel 57/2, 59, 60, 70/6, 75/3, 76, 78/3, 82/3, 84/1, 90/1, 91/1, 92/1, 98/1, 98/2, 131/5, 130/1, 148/2, 244/1, 244/3, 244/4, 245, 262/1, 262/2, 3, 98/4, 98/5, 83/3, 83/1, 131/84, 131/85, 131/86 vse k.o. X in k.o. Y (II. točka izreka) in (3) tožnici naložilo povrnitev toženkinih stroškov postopka (III. točka izreka).

2Pritožnica v pritožbi zoper navedeno odločbo uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano odločbo spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, naj izpodbijano odločbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V zadevi I P 000/2015 je Okrožno sodišče v Kranju presojalo drug sklop dejstev in na drugi materialnopravni podlagi, kot se obravnava v tej zadevi. Med pravdo se je namreč spremenilo zemljiškoknjižno stanje pri spornih nepremičninah. Ob vložitvi tožbe je bila kot lastnica vknjižena tožnica, šele s pravnomočnostjo odločitve o ugovoru pa je toženka upravičeno zatrjevala, da je zemljiškoknjižna lastnica.

Zmotni sta stališči v izpodbijani sodbi, da je zmota o namembnosti zemljišč pravna zmota in da tožnica ni bila v dobri veri glede pripadnosti zemljišč njej. Tožnica je bila od 1958 neposredna posestnica, uporabnica in upravljavka spornih zemljišč, do razmeroma nedavnega pa tudi njihova zemljiškoknjižna lastnica. Člen 3 ZLNDL jasno določa, da nepremičnine postanejo lastnina pravnih oseb, ki imajo na njej pravico uporabe. Z zavrnilno odločitvijo je izkrivljen zakonodajalčev namen glede tranzicije iz družbene v zasebno lastnino. Tožničina posest je bila ves čas zakonita, saj je temeljila na zakonu kot veljavnem pravnem naslovu, potrebnem za pridobitev lastninske pravice. Ni bila pridobljena s silo, zvijačo ali zlorabo zaupanja. Ker je pri njenem izvrševanju ni nihče oviral, je bila dobroverna. Zmota o spremembi namembnosti zemljišča je morda lahko pravna zmota, ta pa ne more zajemati zmote o dejanski rabi nepremičnine, v kakršni je bila sama. Tako je parcela 3 cesta, ki vodi do dvorca; tudi parcele 98/4, 98/5 in 83/3 se uporabljajo kot cesta. Na parceli 75/3 se nahaja prostor za parkiranje vozil, kegljišče z nadstreškom in sprehajalne poti. Iz teh razlogov je bila tožnica prepričana, da sporne nepremičnine ne padejo v domet Zakona o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov (v nadaljevanju ZSKZ).

3Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba je delno utemeljena.

O pritožbi zoper odločitev o delnem zavrženju tožbe

5Neutemeljen je pritožbeni očitek o zmotnosti stališča v izpodbijani odločbi, da je bilo o primarno postavljenem zahtevku že pravnomočno odločeno.

6Odločitev o delnem zavrženju tožbe temelji na ugotovitvah,

- da je bila v pravdi, ki je tekla med istima strankama, le da v zamenjanih vlogah, izdana pravnomočna zamudna sodba, s katero je bilo ugodeno zahtevku za ugotovitev, da je toženka lastnica nepremičnin, ki so predmet primarnega zahtevka,

- da pravnomočna sodba temelji na ugotovitvah, da so te nepremičnine na podlagi prvega odstavka 14. člena Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov (v nadaljevanju ZSKZ) postala toženkina last,¹

- da je edina razlika med zahtevkom v tisti pravdi in primarno postavljenim zahtevkom v tej pravdi v tem, da je del zemeljske površine, ki je predmet pravnomočne sodbe, označen z drugačnimi identifikacijskimi znaki.

7Pravilno je stališče v izpodbijani odločbi, da je za presojo identitete med zahtevkoma odločilna identiteta med nepremičninami, ki so predmet vsakega od njiju. Nepremičnina kot predmet stvarnih pravic je namreč po zakonski definiciji prostorsko odmerjen del zemeljske površine (prvi odstavek 18. člena SPZ), identifikacijski znak pa le njena oznaka v katastru (4. točka prvega odstavka 3. člena ZZK-1).

8Na presojo o identiteti zadev ne vpliva niti dejstvo, da je bil ob izdaji zamudne sodbe v zemljiški knjigi kot lastnik vpisan tožnik, ob izdaji izpodbijane sodbe pa toženka. Ključno je, da je odločitev o zahtevku v obeh zadevah odvisna od istih odločilnih dejstev, tj. dejstev, pomembnih za presojo, kdo je na podlagi 14. člena ZSKZ postal lastnik obravnavanih nepremičnin. Vpis v zemljiški knjigi po tej določbi ni pravno odločilno dejstvo in zato tudi ni pomemben za presojo, ali gre za pravnomočno razsojeno stvar.

O pritožbi zoper odločitev o zavrnitvi podredno postavljenega zahtevka

9Podredni zahtevek se nanaša na iste nepremičnine kot primarno postavljeni zahtevek in hkrati iste, o katerih je bilo odločeno z zamudno sodbo. Tožnik ga je utemeljeval s trditvami, da je bil od 1958 imetnik pravice uporabe glede teh nepremičnin, da ne gre za kmetijska zemljišča in da jih je nemoteno in v dobri veri užival več kot dvajset let po letu 1993, ko naj bi toženka postala njihova lastnica.

10Stališče o neutemeljenosti toženkinega ugovora pravnomočno razsojene stvari v izpodbijani odločbi temelji na ugotovitvi, da je bilo v prvem postopku odločeno na podlagi lastninjenja, v tem postopku pa zahtevek temelji na trditvah o priposestvovanju. Pritožnik mu ne nasprotuje, a preizkus po uradni dolžnosti, v okviru katerega je pritožbeno sodišče dolžno preveriti, ali je bila kršena prepoved dvakratnega sojenja o isti stvari (drugi odstavek 350. člena v zvezi z 12. točko drugega odstavka 339. člena ZPP), pokaže, da je stališče napačno.

11V sodni praksi je bilo že večkrat zavzeto stališče, da je za presojo identitete zahtevka s pravnomočno sodbo pomembna ne le primerjava obravnavanega zahtevka z izrekom sodbe, ampak tudi primerjava razmerja, na katerem temelji tožbeni zahtevek, in dejanskim stanjem, na katerem temelji sodba. Ni dopustna tožba, ki bi temeljila na sklopu dejstev iz istega življenjskega dogodka, na katerem temelji pravnomočna sodba, četudi tožnik v novi tožbi doda dejstva, ki jih v prejšnji pravdi ni navedel, in se morda sklicuje na drugo pravno podlago.² Identiteta med zadevama je podana tudi v primeru, ko stranka v kasnejši tožbi uveljavlja zahtevek, ki je v neposrednem nasprotju z zahtevkom, o katerem je že pravnomočno odločeno.³

12Obravnavani primer je tak. Z zamudno sodbo, izdano 16. 8. 2016⁴ med istima strankama, je bilo ugodeno zahtevku sedanje toženke, da je ona lastnica obravnavanih nepremičnin. S podredno postavljenim zahtevkom želi tožnik (v tisti zadevi toženec) doseči ravno nasprotno odločitev, tj. da je lastnik on. Poleg tega so vsa dejstva, na katera opira svoj zahtevek, nastala v času pred izdajo zamudne sodbe (in tudi pred vročitvijo tožbe)^{5 6} in so sestavni del istega življenjskega dogodka, ki je bil obravnavan v prvi pravdi. Uveljavljanje druge pravne podlage, na katero se opira tožnik v tej pravdi, je sicer praviloma povezano tudi z drugim naborom odločilnih dejstev, a je bilo v tem primeru le navidezno. Zatrjevana dejstva, ki so se nanašala na obdobje po trenutku lastninjenja, namreč niso bila taka, da bi lahko utemeljevala priposestvovanje spornih nepremičnin. Napačno je zato stališče v izpodbijani odločbi, da uveljavljanje druge pravne podlage odločilno razlikuje obravnavani (podredno postavljeni) zahtevek od zahtevka, o katerem je bilo odločeno z zamudno sodbo. Z odločitvijo o podrednem zahtevku je bila iz navedenih razlogov storjena bistvena kršitev iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

13Če pritožbeno sodišče ugotovi navedeno kršitev, razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in zavrže tožbo (tretji odstavek 354. člena ZPP). Primarni in podredni zahtevek sta sicer identična – tožnik z obema in glede istih nepremičnin zahteva, naj se ugotovi, da je njihov lastnik – in je zato kumulacija zahtevkov le navidezna.⁷ Ker je sodišče prve stopnje zavrglo le del tožbe in ta del v izreku opredelilo tako, da ga je povezalo s primarnim zahtevkom, ta odločitev pa je pravilna, je pritožbeno sodišče sledilo temu pristopu in na enak način oblikovalo izrek o zavrženju drugega dela tožbe.

14Po ugotovitvi, da je bila z odločitvijo o podredno postavljenem zahtevku storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano odločbo v II. točki izreka razveljavilo in tožbo (tudi) v delu, v katerem se nanaša na podredno postavljeni zahtevek, zavrglo (354. člen ZPP).

15Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, ni upravičen do povrnitve stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

¹ Določba se glasi: "Kmetijska zemljišča, kmetije in gozdovi v družbeni lastnini, ki niso postali last Republike Slovenije oziroma občin po zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij (Uradni list RS, št. 55/92) oziroma po zakonu o zadrugah (Uradni list RS, št. 13/92), ter kmetijska zemljišča in gozdovi, ki so jih temeljne organizacije kooperantov dobile v upravljanje in razpolaganje na neodplačen način, postanejo z dnem uveljavitve tega zakona last Republike Slovenije oziroma občin in se po stanju ob uveljavitvi tega zakona prenesejo na sklad oziroma na občino."
² Tako npr. odločbi VS RS II Ips 229/2012 z dne 18. 6. 2015 in II Ips 1/2014 z dne 26. 11. 2015.
³ Tako npr. odločbi VS RS II Ips 5/2012 z dne 20. 9. 2012 in II Ips 304/2014 z dne 23. 6. 2016. Enako tudi Wedam Lukić, v: Galič, Ude (red.), Zakon o pravdnem postopku s komentarjem, 3. knjiga, Uradni list RS in GV Založba, Ljubljana 2009, str. 149.
⁴ Po tožnikovih trditvah je postala pravnomočna 7. 12. 2016.
⁵ Kot izhaja iz zamudne sodbe, ki jo je predložil tožnik, je bila tožba vložena 5. 6. 2015, njemu pa je bila vročena 22. 6. 2015.
⁶ Četudi je tožnik v tisti pravdi nastopal kot toženec, jih je imel tedaj možnost zatrjevati in s tem doseči, da bi se sodišče izreklo o njihovi utemeljenosti.
⁷ Tožnik ju je sicer utemeljeval na dveh različnih pravnih (in vsaj deloma različnih dejanskih) podlagah, a za presojo o pravi ali navidezni kumulaciji zahtevkov to ni pomembno.