VSL Sodba II Cpg 61/2020

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Izpodbijana sodba

1Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku, da mora toženka plačati tožniku, ki je nemški zavod za pokojninsko zavarovanje, 445,38 EUR s pripadki (I. točka izreka). Hkrati ji je naložilo, da mu mora povrniti tudi njegove pravdne stroške v znesku 1.041,60 EUR s pripadki (II. točka izreka).

2Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, da (1) je bila zavarovanka tožnika (oškodovanka), sicer nemška državljanka, 12. 9. 2015 poškodovana v prometni nezgodi, ki jo je v Sloveniji povzročil voznik vozila, obvezno zavarovanega pri toženki; (2) da oškodovanka zaradi teh poškodb ni mogla pridobivati plače in torej tudi ne plačevati obveznih prispevkov; (3) da je zato tožnik namesto nje v letu 2017 za obdobje od 26. 10. 2015 do 12. 2. 2016 na podlagi 158. paragrafa SGB VI knjige Socialnega zakonika plačal obvezne prispevke za pokojninsko zavarovanje in zavarovanje za primer brezposelnosti v skupnem znesku 445,38 EUR in med drugim (4) da je bil prav ta znesek namenjen odpravi škode zaradi neplačanih prispevkov in da se ti prispevki nanašajo prav na omenjeno obdobje.

3Obstoj aktivne legitimacije tožnika do toženke, ki je jamstvena zavarovalnica povzročitelja nezgode, je sodišče presojalo po nemškem pravu. Odškodninsko odgovornost povzročitelja prometne nezgode do neposredne oškodovanke pa je presojalo po slovenskem pravu. Zavzelo je stališče, da na uporabo tujega prava glede aktivne legitimacije napotuje kolizijsko pravilo 85. člena Uredbe (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. 4. 2004 (v nadaljevanju: Uredba 883/2004). Upoštevajoč 20.a člen in 42.a člen Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP) je presodilo, da je podana tudi pasivna legitimacija toženke. Povzelo je vsebino 116. in 119. paragrafa nemškega socialnega zakonika (SGB X), ki urejata subrogacijo (19. - 20. točka obrazložitve) in direktni zahtevek (23. točka obrazložitve). Presodilo je, da je oškodovanka upravičena do popolne odškodnine in tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo.

Pritožba in odgovor na pritožbo

4Proti tej sodbi se je toženka pravočasno pritožila. Uveljavljala je pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožniku pa naloži v plačilo vse njene stroške postopka.

5Tožnik je na pritožbo pravočasno odgovoril. Predlagal je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in toženki naloži v plačilo tudi stroške njene pritožbenega postopka.

K odločitvi o pritožbi

6Pritožba ni utemeljena.

Posebnosti spora majhne vrednosti

7Tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR. Zato je sodišče ta gospodarski spor vodilo po določbah postopka v sporih majhne vrednosti (v nadaljevanju: SMV, primerjaj 495. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP). Sodbo, izdano v takem postopku, je mogoče izpodbijati le iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve postopka (prvi odstavek 458. člena ZPP). Iz tega izhaja, da je pritožbeno sodišče na dejansko stanje, kot je povzeto v 2. točki obrazložitve te sodbe, vezano. Na relativne procesne kršitve postopka pa se ne ozira.

Odgovor na pritožbeno stališče, da tožnik ni aktivno legitimiran

8V prid utemeljenosti tožbenega zahtevka je tožnik med drugim navedel, da zahteva povrnitev obveznih prispevkov za pokojninsko zavarovanje in zavarovanje za primer brezposelnosti, ki jih je plačal za oškodovanko, katera zaradi posledic prometne nezgode v obdobju od 26. 10. 2015 do 12. 2. 2016 teh prispevkov ni plačala. Pravno podlago za ta zahtevek po njegovem stališču predstavlja določilo 119. paragrafa SGB X , ki da ureja zakonsko cesijo brez omejitev.

9Sodišče prve stopnje je v 19. točki obrazložitve smiselno povzelo prvi stavek prvega odstavka 116. paragrafa X. knjige nemškega Socialnega zakonika (Sozialgesetzbuch, v nadaljevanju: SGB X), ki ureja subrogacijo oškodovančevih terjatev na nosilca socialnih dajatev. V 23. točki obrazložitve pa se je sklicevalo na 119. paragraf, ki ureja direktne zahtevke nosilca obveznega zavarovanja. Na podlagi obeh določil je presodilo, da je aktivna legitimacija tožnika izkazana.

10Čeprav sklicevanje na oba omenjena paragrafa ne da jasnega odgovora na vprašanje, na katerega od njiju je sodišče prve stopnje oprlo presojo o aktivni legitimaciji tožnika, ta nejasnost na odločitev o pritožbi nima vpliva, saj je zmotno pritožbeno stališče, da tožnik ni aktivno legitimiran. Več o tem je pojasnjeno v nadaljevanju.

11Pritožnica zatrjuje, da tožnik ni aktivno legitimiran zato, ker Uredba 883/2004 v uvodu in preambuli ureja razmerja med nosilci socialnega zavarovanja, toženka pa ni nosilka omenjenih pravic.

12Iz določila prvega odstavka 85. člena Uredbe 883/2004 izhaja¹, da se aktivna legitimacija nosilca dajatev ene države članice za posledice škodnega dogodka, do katerega je prišlo v drugi državi članici proti tretjemu, ki je odgovoren za poškodbo, presoja po pravu prve države. Aktivna legitimacija nosilca je po Uredbi podana v dveh primerih: po (a) točki prvega odstavka tega člena v primeru subrogacije², po (b) točki pa v primeru direktne tožbe³. Kadar je torej za zahtevke, ki jih uveljavlja nosilec socialnih dajatev, po tujem pravu predpisana subrogacija ali pa direktna tožba, je njegova aktivna legitimacija podana.

13Iz trditvene podlage tožnice je moč razbrati, da zahteva povrnitev tistega dela izplačanih obveznih prispevkov v višini 445,39 EUR, ki jih je za oškodovanko nadomestila na podlagi 158. paragrafa Zakona o socialni varnosti (SGB VI Knjiga) od njej (oškodovanki) izplačanih dohodkov (bolniških nadomestil).

14Po prvem odstavku 116. paragrafa SGB X preidejo na nosilca socialnih dajatev tiste socialne dajatve, ki jih je nosilec izplačal zaradi škodnega dogodka, vključno s prispevki, ki jih je treba plačati od teh socialnih dajatev (1. točka prvega odstavka 116 paragrafa). Ta paragraf določa zakonski prehod (subrogacija) tistih zahtevkov, ki temeljijo na drugih zakonskih predpisih za nadomestilo škode. Sledeč trditvam tožnika o vrsti prispevkov, ki jih vtožuje, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je aktivna legitimacija tožnika podana. Podana pa je na podlagi (a) točke prvega odstavka 85. člena Uredbe 883/2004, ne pa tudi (b) točke istega odstavka.

Odgovor na pritožbeno stališče, da toženka ni pasivno legitimirana

15Kot rečeno, iz 85. člena Uredbe 883/2004 sledi, da ima upravičenec zahtevke proti tretjemu, ki je odgovoren za poškodbo na podlagi subrogacije ali direktne tožbe. Kdo je tretji, se presoja po pravu države, kjer je škoda nastala. To namreč izhaja iz Uredbe (ES) št. 864/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. 6. 2007 (Uredba Rim II). Po 4. členu te Uredbe se za neposlovne obveznosti na podlagi odškodninske odgovornosti uporabi pravo države, kjer je škoda nastala (4. člen). V tej pravdi torej slovensko pravo. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je presojo o pasivni legitimaciji toženke oprlo na določilo 20.a člena ZOZP (pravilno 20. člena)⁴. Ta v prvem odstavku daje oškodovancu pravico zahtevati povrnitev škode, ki jo krije zavarovanje avtomobilske odgovornosti, neposredno od zavarovalnice. Po slovenskem pravu ima torej oškodovanec v prometu pravico zahtevati povrnitev škode bodisi od povzročitelja (prvi odstavek 131. člena OZ), bodisi od njegove zavarovalnice (prvi odstavek 20. člena ZOZP). Pa tudi po 18. člen Uredbe Rim II lahko oškodovanec vloži neposreden odškodninski zahtevek zoper zavarovalnico odgovorne osebe, če tako določa pravo, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti ali za zavarovalno pogodbo. Iz tega sledi, da pasivno legitimacijo določajo kogentni predpisi, ne pa pogodbeno zavarovalno razmerje toženke z neposrednim povzročiteljem škode, kot zmotno meni pritožnica. To pogodbeno razmerje pa utegne biti pomembno kvečjemu kot okvir, izven katerega oškodovanec ne bi mogel izterjati več, kot izhaja iz te zavarovalne pogodbe (več o tem v nadaljevanju).

Razmerje med 116. in 119. paragrafom SGB X

16Kaj ureja 116. paragraf SGB X, in da zahtevki, omenjeni tem paragafu, preidejo na nosilca na podlagi (a) točke prvega odstavka 85. člena Uredbe 883/2004, je pojasnjeno v 15. točki te obrazložitve.

17Po paragrafu 119 SGB X pa ima nosilec pokojninskega zavarovanja pravico, da proti odgovorni osebi kot fiduciar oškodovanca uveljavlja njegovo škodo zaradi nezgode, v posledici katere je prišlo do izpada plačila prispevkov v pokojninskem zavarovanju. Namen te ureditve je, da se zavarovancu zagotovi neokrnjena pokojnina.

18Oškodovanec sam po tem paragrafu nima pravice do uveljavljanja izpada plačila prispevkov za pokojninsko zavarovanje⁵.⁶

19Omenjeni paragraf ureja direktno tožbo nosilca ob predpostavki, da je oškodovanec v trenutku škodnega dogodka ali po njem pokojninsko zavarovan pri tem nosilcu. Zahtevek po tem paragrafu krije škodo, do katere pride zato, ker se (so se) zaradi škodnega dogodka odvajajo (ali so se odvajali manjši) prispevki za pokojninsko zavarovanje, kot bi se brez škodnega dogodka. Po 119. paragrafu SGB X gre torej za povračilo škode, ker se prispevki za pokojninsko zavarovanje, iz razloga, ker oškodovanec zaradi škodnega dogodka ni prejemal plače, ne plačajo (niso plačali). Zahtevke po tem paragrafu ima torej nosilec socialnega zavarovanja na podlagi direktne tožbe iz (b) točke prvega odstavka Uredbe 883/2004.

20Glede na to, da je tožnik za oškodovanko plačal obvezne prispevke od delno nadomeščenega izgubljenega prihodka⁷, pravno podlago za tožnikov zahtevek predstavlja 116. paragraf SGB X, ne pa 119. Tožnik je zato aktivno legitimiran po (a) točki prvega odstavka 85. člena Uredbe 883/2004, ne pa po (b) točki istega odstavka.

21Prvi odstavek 116. paragrafa SGB X, kot rečeno, ureja tudi nadomeščanje neplačanih prispevkov od socialnih dajatev. Gre za socialne dajatve, ki so bile izplačane oškodovancu. Če prispevki od teh dajatev ne bi zadoščali za izravnavo škode, ki bi nastala v pokojninskem zavarovanju oškodovanca zaradi izpada prispevkov od plače, plačilo manjkajočih prispevkov ureja 119. paragraf SGB X⁸. Vendar zahtevka za plačilo teh nadomestil tožnik ni uveljavljal.

Odgovori na ostale pritožbene navedbe

22Sodišče prve stopnje je presodilo, da se upoštevajoč 85. člen Uredbe glede vprašanja vrste in obsega zahtevkov, ki z neposrednega oškodovanca preidejo na nosilca socialnih dajatev, uporabi pravo države tega nosilca. Ob sklicevanju na prakso Sodišča Evropske unije⁹ je ta vprašanja presojalo po nemškem pravu. Odgovornost toženke in okvir zahtevkov pa je presojalo po slovenskem pravu. Zato ne drži pritožbeni očitek, da je v izpodbijani sodbi zavzeto stališče, da je treba celotno razmerje presojati po nemškem pravu.

23Prispevki, ki jih je plačal tožnik, so nižji od prispevkov, ki se plačujejo od plače, saj je bila oškodovankina plača (podatki v prilogah A12 in A14) višja od bolniškega nadomestila, ki ji ga je bil izplačal tožnik. Namen odškodninskega prava je izravnalen, kar pomeni, da naj ostane oškodovančev premoženjski položaj takšen, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodnega dogodka¹⁰. V primeru izgubljenega zaslužka se tak oškodovančev premoženjski položaj zagotovi le, če se oškodovancu povrnejo tudi prispevki za pokojninsko zavarovanje. Taka je tudi ustaljena sodna praksa¹¹. Od plačila prispevkov za obvezno pokojninsko zavarovanje je namreč odvisna pridobitev pravic oškodovanca iz obveznega zavarovanja¹². Oškodovanka bi v primeru, če tožnik zanjo ne bi plačeval bolniškega nadomestila in pripadajočih prispevkov, lahko celotni izgubljeni zaslužek, zahtevala od povzročitelja škode (ali pa toženke) po prvem odstavku 174. člena OZ. Pritožbeno stališče, da plačilo prispevkov za pokojninsko zavarovanje po slovenskem pravu nikoli ne more predstavljati pravno priznane škode, ki bi jo utrpel oškodovanec, je glede na navedeno pravno zmotno.

24Drži sicer pritožbeno stališče, da višina subrogacijskega zneska ne sme preseči višine odškodninskega zahtevka, ki bi ga neposredni oškodovanec imel zoper povzročitelja škode¹³. Vendar da bi se to zgodilo, pritožnica ne zatrjuje.

25Drži tudi, da takrat, kadar plačilo prispevkov za socialno zavarovanje v primeru nastanka delovne nezmožnosti krije nosilec socialnega zavarovanja, oškodovanec, ker prispevkov ni plačal sam, zoper povzročitelja ne bi mogel uspeti z zahtevkom na plačilo teh prispevkov. Uspel pa bi, če mu teh prispevkov ne bi plačal (poravnal) nosilec socialnega zavarovanja, saj ta zahtevek, kot rečeno, po prvem odstavku 116. paragrafa SGB nanj preide na podlagi subrogacije. Po 119 paragrafu pa neposredni oškodovanec zahtevkov, ki jih ta paragraf ureja, nima. Namen povrnitve prispevkov za socialno zavarovanje ni v tem, da se povzročitelj škode razbremeni odgovornosti za škodo, pač pa da se oškodovancu zagotovi enak gmotni položaj. Glede na navedeno je zmotno pritožbeno stališče, da je tožbeni zahtevek neutemeljen zato, ker vtoževanih prispevkov tožnik ni izplačal neposredni oškodovanki.

26Drži tudi pritožbeno stališče, da kolizijsko pravilo iz 85. člena Uredbe 883/2004 ne spreminja pravila o uporabi prava za presojo nepogodbene odškodninske odgovornosti¹⁴. Za nepogodbene obveznosti na odškodninski podlagi se glede odgovornosti, kot je bilo že pojasnjeno, uporabi pravo države, kjer je škoda nastala¹⁵. Iz tega sledi, da je zahtevek nosilca socialnega zavarovanja lahko utemeljen le glede tistih pravic, ki jih ima oškodovanec zoper povzročitelja prometne nezgode po pravu države, kjer je prišlo do prometne nezgode¹⁶. Nosilec socialnih dajatev pa ne more pridobiti več pravic, kot jih ima neposredni oškodovanec do povzročitelja škode¹⁷.

27Glede obsega zahtevka, ki preide na nosilca, odgovornega za dodelitev socialnih dajatev, oziroma glede obsega zahtevka, ki ga ima ta po samem zakonu, je torej treba uporabiti pravo nosilca socialnih dajatev. Kot rečeno omejitev, ki jih morda glede tega predpisuje država članica, v kateri ima sedež tožena zavarovalnica, ni mogoče upoštevati (glej 19. točko te obrazložitve in 6. sprotno opombo na 6. strani).

28Nosilec, odgovoren za dodelitev socialnih dajatev, kot je tudi že bilo pojasnjeno, od tožene zavarovalnice ne more izterjati več, kot bi po pravu države, v kateri se je zgodil škodni dogodek, lahko izterjal oškodovanec od povzročitelja¹⁸. Torej je nosilčev zahtevek omejen do višine tega zneska. To pa še ne pomeni, da lahko nosilec toliko kot od povzročitelja izterja tudi od njegove jamstvene zavarovalnice. Niti evropska zakonodaja niti sodbe SEU ne morejo poseči v zakonita pogodbena razmerja. Zato drži pritožbeno stališče, da tožena zavarovalnica ne more odgovarjati strožje, kot se je bila s pogodbo (kadar je zakonita) zavezala povzročitelju škode. Da bi se to zgodilo v tej pravdi, pa iz pritožbe tudi ne izhaja.

Razlogi za zavrnitev pritožbe proti stroškovni odločitvi

29Pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje v nasprotju z načelom potrebnosti stroškov tožnici priznalo tudi stroške prevoda za listine, ki naj bi dokazovale dejstvo, ki ga je toženka v odgovoru na tožbo izrecno priznala, ni utemeljena. Ker je prevod listin odredilo prvostopenjsko sodišče, poleg tega pa je toženka v odgovoru na tožbo tudi ugovarjala, da se o listinah v tujem jeziku ne more izreči, so bili ti stroški potrebni za pravdo.

30Glede na navedeno pritožba ni utemeljena. Ker pa pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane odločbe ni zaznalo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člena ZPP).

O pritožbenih stroških

31Ker toženka s pritožbo ni uspela, nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tožnik pa sam krije svoje stroške pritožbenega postopka zato, ker je v odgovoru na pritožbo le ponovil svoje bistvene trditve pred sodiščem prve stopnje. S tem pa v ničemer ni pripomogel k odločitvi o pritožbi (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

¹ Določilo prvega ostavka 85. člen Uredbe 883/2004 se dobesedno glasi: Če oseba prejema dajatve po zakonodaji ene države članice za poškodbo, ki je posledica dogodka v drugi državi članici, vse pravice nosilca, ki je odgovoren za dodelitev dajatve, proti tretji osebi, ki mora plačati odškodnino za poškodbo, urejajo naslednja pravila: (a) kadar nosilec, ki je odgovoren za dodelitev dajatev, v skladu z zakonodajo, ki jo uporablja, prevzame pravice, ki jih ima prejemnik proti tretji osebi, tak prevzem priznavajo vse države članice; (b) kadar ima nosilec, odgovoren za dodelitev dajatev, neposredno pravico proti tretji osebi, to pravico priznavajo vse države članice.
² Subrogacija pomeni zakonski prenos terjatve na drugo osebo. Subrogacijo zasledimo v primerih, ko neka oseba zaradi upravičenega interesa izpolni obveznost druge osebe. Npr. OZ ureja subrogacijo v 963. členu.
³ Direktna tožba, ki jo ima na voljo ZPIZ za posamezne zahtevke, pa je npr. po našem pravu urejena v 18. členu ZOZP.
⁴ Enako določa tudi prvi odstavek 965. člena OZ.
⁵ Upoštevajoč prakso naših sodišč, citirano v sprotni točki 10 na 7. strani te sodbe, je ureditev po slovenskem pravu drugačna.
⁶ V tem smislu je po presoji pritožbenega sodišča treba razumeti sklicevanje Vrhovnega sodišča RS v 10. točki obrazložitve sodbe III Ips 6/2020 z dne 19. 5. 2020 na sodbo SEU C-397/96, da o obsegu zahtevka, ki ga je prevzela nosilka, ni mogoče upoštevati omejitev, ki jih morda predpisuje zakonodaja države članice, v kateri ima sedež tožena zavarovalnica.
⁷ Iz prilog A12 in A 14, na kateri se sklicuje tudi sodišče prve stopnje, je razvidno, da gre za prispevke od izplačanega nadomestila za bolniško.
⁸ V tej pravdi, izhajajoč iz trditvene podlage tožnice, prispevki po 119. paragrafu SGB X niso predmet tožbenega zahtevka.
⁹ Glej 18. točko obrazložitve sodbe Sodišča EU (SEU) C-428/92 z dne 2. 6. 1994 v zadevi Deutsche Angestellten-Krankenkasse proti Laererstandens Brandforsikring ter 18. točko obrazložitve sodbe SEU C-397/96 z dne 21. 9. 1999 v zadevi Caisse de pension des employés privés proti Dieter Kordel, Rainer Kordel in Frankfurter Allianz Versicherungs AG. Navedeni sodbi SEU se nanašata na uporabo 93. člena Uredbe 1408/71, ki je vsebinsko enak 85. členu Uredbe št. 883/2004, zato sta za obravnavano zadevo uporabljivi.
¹⁰ Primerjaj 169. člen OZ.
¹¹ Npr. sodba VSL I Cp 1702/2017z dne 10. 1.2018, sodba VSRS II Ips 337/2014 z dne 21. 7. 2016, II Ips 361/2010 z dne 4. 3. 2014
¹² Za izračun pokojninske osnove se vzamejo plače oziroma osnove, od katerih so bili plačani prispevki, zmanjšane za davke in prispevke, ki se obračunajo in plačajo od plače po povprečni stopnji v Republiki Sloveniji (drugi odstavek 30. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju – ZPIZ-2).
¹³ Tako tudi sodba VSRS III Ips 6/2020 z dne 19. 5. 2020 (10. točka obrazložitve).
¹⁴ Glej 21. točko obrazložitve sodbe SEU v zadevi C-428/92 ter 15. točko obrazložitve sodbe SEU v zadevi C-397/96.
¹⁵ Glej že citirani 4. člen Uredbe Rim II.
¹⁶ Glej 17. točko obrazložitve sodbe SEU v zadevi C-397/96.
¹⁷ Prav tam.
¹⁸ 10. točka sodbe III Ips 6/2020.