20.a člen ZOZP

Za odločitev v zadevi je nepomembno, da je tožnik lahko že prej zaznal (0,5 do 1,2 sekunde oziroma 7,7 do 16,0 metrov), da nasproti vozeče osebno vozilo spreminja smer, saj se razvršča na prometni pas za zavijanje levo. Osebno vozilo namreč tedaj za tožnika še ni predstavljalo nevarnosti in od njega ni zahtevalo reagiranja. Do kritične situacije je namreč prišlo šele po tem, ko je osebno vozilo prečkalo sredinsko črto in tožniku zaprlo pot, kar pa je bilo le 0,2 do 0,5 sekunde pred trkom. Zaradi tega tožnik nezgode ni mogel preprečiti niti če bi bil trezen, saj to časovno ni bilo mogoče, kot je to pojasnil sodni izvedenec. Pravno podlago za valorizacijo (pred ali med pravdo) že plačanega dela odškodnine namreč predstavlja drugi odstavek 168. člena OZ. Odmera povračila škode po cenah ob izdaji sodne odločbe zagotavlja ohranitev realne vrednosti prisojene odškodnine, pri čemer je treba na enak način - to je z valorizacijo - upoštevati tudi realno vrednost že izplačane akontacije. Zakonske zamudne obresti iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo tečejo od nastanka zamude, to pa je pri navedenih terjatvah, ko gre za nečiste denarne terjatve, tedaj, ko dolžnik po upn

ZOZP ureja le nastop zamude zavarovalnice, kadar sta odgovornost za škodo in njena višina nesporna. Ne določa pa ničesar za primer, kadar sta odgovornost za škodo in njena višina sporna, zato velja splošno pravilo 299. člena OZ. Povedano je treba razumeti tako, da kadar obstoj odškodninske odgovornosti in višino škode ugotovi sodišče, pri ugotavljanju nastopa zamude ni vezano na trimesečni rok iz 20.a oziroma 37. člena ZOZP, ampak mora nastop zamude mora ugotoviti glede na trenutek, ko se je zavarovalnica lahko seznanila s celotnim zahtevkom zapadle terjatve, in presojo opraviti na podlagi splošne določbe drugega odstavka 299. člena OZ. Skladno s 165. členom OZ se šteje odškodninska obveznost za zapadlo od trenutka nastanka škode. Čeprav je zapadlost odškodninske obveznosti predpostavka zamude dolžnika z izpolnitvijo (prvi odstavek 299. člena OZ), zapadlosti odškodninske terjatve in zamude ni mogoče enačiti. Kljub zapadlosti dolžnikove obveznosti zamuda ne bo nastopila, če obstajajo okoliščine, ki zamudo preprečujejo.

Pomoči, ki preseže obseg, ki je običajna pomoč, tudi družinski člani niso dolžni opravljati brezplačno. Zato se je v sodni praksi uveljavila rešitev, po kateri se v takem primeru vzpostavi domneva, da je bila taka storitev plačana po običajni ceni. Stroški za potrebno tujo pomoč so lastna premoženjska škoda oškodovanca. Oškodovančeve škode nihče, niti zakonec in otroci, niso dolžni popravljati na svoje stroške oziroma brezplačno. Glede obresti je sodišče prve stopnje obrazložilo, zakaj tečejo po izteku 14 dnevnega izpolnitvenega roka po 299. členu OZ in ne od poteka 3 mesecev po vloženem zahtevku po 20.a členu ZOZP.

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali je pravilno materialnopravno stališče sodišča druge stopnje, da se zapadlost terjatve za nepremoženjsko škodo ne veže na konec zdravljenja oziroma na čas, ko se zdravstveno stanje ustali oziroma ali je pravilno stališče sodišč prve in druge stopnje, da je zamuda za nepremoženjsko škodo nastala 12. 3. 2013?

Ne samo od uveljavitve OZ (1.1.2002) temveč že v času veljavnosti ZOR (1.10.1978) je bil sprejet koncept samostojnosti pravno priznanih oblik nepremoženjskih škod. Temu so prilagojene tudi procesne zahteve glede oblikovanja tožbenih zahtevkov, kar pomeni, da mora praviloma (so tudi izjeme, vendar ne v tem primeru) vsaka oblika (vrsta) nepremoženjske škode imeti svoj konkreten dejanski stan, ki se podreja posamezni obliki (pravici ali upravičenju) materialnega prava.

Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi tožnice, da bi moralo sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava pri dosoji odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti upoštevati tudi ugotovljen strah (anksioznost), ki tožnico dokazano omejuje ob udeležbi v prometu. Razen tega je po presoji pritožbenega sodišča premalo upoštevano, da je bila tožnica ob škodnem dogodku stara šele sedemindvajset let in bo po rednem teku stvari omejitve trpela še dolgo. Ker živi v Ljubljani, je tožnica vsakič, ko zapusti bivališče, zaradi strahu ob prečkanju ceste hudo omejena v svojih aktivnostih. Hudo je omejena tudi, ker ne zmore več praktično nobenega umskega dela oziroma udejstvovanja, pa tudi pri fizičnih aktivnostih je precej omejena. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da znaša primerna odškodnina iz tega naslova ob 100 % temelju 95.000,00 EUR in je, glede na to, da je tožnica 80 % sama odgovorna za nesrečo, dosojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo zvišalo za 4.000,00 EUR. Čeprav je treba pritrditi toženki, da glede na mnenje izvedenca B., ki je kompetenten za presojanje psihičnih posledic utrpele poškodbe glave, do pretrganja zastaranja (360. č

Materialnopravna podlaga v tej zadevi je 20.a člen ZOZP. Gre za lex specialis, ki določa, da zavarovalnica mora v treh mesecih od dneva, ko je oškodovanec vložil svoj odškodninski zahtevek dati utemeljeno ponudbo za odškodnino oziroma utemeljen odgovor na odškodninski zahtevek. Poraja se vprašanje, kaj se zgodi, če zavarovalnica ne da ponudbe oziroma se zavarovalnica s tem ne strinja. Že v komentarju ZOZP so bila sprejeta stališča, da ko v treh mesecih ne pride do ponudbe oziroma plačila nespornega dela, bo sodišče odločalo o zakonitih zamudnih obrestih kot do sedaj oziroma po 299. členu OZ. Ko tožena stranka ugovarja postavljenim trditvam in dokazom, pri tem pa sama postavi svoje trditve in dokaze o pravnorelevantnem dejstvu, sodišče prve stopnje ni vezano na 285. člen ZPP, saj bi tako ravnalo pristransko. Tožnik je imel tudi druge težave, večkratne zlome in mavec, čeprav ni bil za druge poškodbe operiran. Ni mogoče iztrgati le eno poškodbo oškodovanca, ko je treba primerjati tudi druge poškodbe. Točno takega primera v sodni praksi ni moč najti. Predvsem pa je treba upoštevati ugotovljene trajne posledice in dejstvo, da bo tožnik zaradi mladosti te težave moral trpe

Odmera denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Škoda ne nastane šele takrat, ko je škodovanec za popravilo stvari (vzpostavitev prejšnjega stanja) plačal račun. Odškodninska obveznost v skladu s 165. členom OZ zapade v trenutku nastanka škode; takrat pa je oškodovanec tudi upravičen zahtevati njeno povračilo. Če uveljavlja povračilo stroškov popravila, to lahko zahteva, še preden je bilo popravilo sploh izvedeno. Obračun odškodnine obsega celotno škodo, vključno z davkom na dodano vrednost na potrebne storitve in material. Znesek DDV je bil del skupne vrednosti po računu, ki ga je serviser izstavil tožniku. Slednjemu ni bil izstavljen račun za plačilo odškodnine ampak za opravljeno storitev (popravilo vozila), ki je predmet obračuna iz naslova DDV. Ker je imel povzročitelj prometne nesreče pri toženi zavarovalnici sklenjeno obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti, toženkino sklicevanje na določbo 943. člena OZ ni utemeljeno. Omenjena določba se namreč uporablja za pogodbena razmerja iz zavarovalne pogodbe med zavarovalnico in zavarovancem. V obravnavani zadevi pa, kot rečeno, ne gre za tak primer, ampak za direktno tožbo oškodovanca po 965. členu OZ oziroma 20. členu ZOZP. Ker v konkretnem primeru ne

Tožnik od toženke uveljavlja odškodnino, ker je imel povzročitelj prometne nesreče, v kateri je sam utrpel škodo, pri njej sklenjeno obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti. Gre za direktno tožbo oškodovanca po 965. členu OZ oziroma 20. členu ZOZP. Neutemeljeno je pritožničino sklicevanje na določbo 943. člena OZ. Omenjena določba se namreč uporablja za pogodbena razmerja iz zavarovalne pogodbe med zavarovalnico in zavarovancem. V obravnavani zadevi pa ne gre za tak primer. Za presojo zamude oziroma teka zakonskih zamudnih obresti od odškodnine zahtevane od zavarovalnice je potrebno uporabiti splošne določbe 299. člena OZ.

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Od povprečno skrbnega človeka se pričakuje, da z ustreznim zdravljenjem zmanjšuje obseg škode. Primerno povračilo za prevoze k zdravnikom predstavlja znesek, ki je v petem odstavku 3. člena Uredbe določen kot znesek neobdavčenega nadomestila za prevoz zaposlenega od doma do podjetja (v primeru, ko ni na razpolago primernega javnega prevoza), ki znaša 0,18 EUR/km. Ta znesek po eni strani preprečuje prikrajšanje tožnice, ki ni le v porabi goriva, temveč tudi v obrabi vozila, po drugi strani pa preprečuje njeno neupravičeno obogatitev, saj upošteva, da je bila uporaba vozila zaradi prevozov na zdravniške preglede občasna, kratkotrajna in začasna, s čimer je tudi obraba vozila manj intenzivna kot pri njegovi redni oziroma dolgotrajni uporabi v službene namene.

Presoja odmere pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo. Za obravnavani primer, v katerem o višini odškodnine odloča sodišče, torej za primer, ko je odgovornost zavarovalnice sporna ali ni bila natančno ugotovljena ali ko škoda ni v celoti ocenjena, ZOZP izrecno ne določa nastopa zamude zavarovalnice. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je za zamudo dolžnika uporabilo 299. člen OZ, je pravilna.

Toženka se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na to, da je sodišče prve stopnje v zvezi z upoštevanjem pred pravdo nesporno plačanega dela odškodnine za nepremoženjsko škodo storilo bistveno kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. O odločilnih dejstvih namreč ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami in zapisniki, ampak se toženka ne strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi z višino pred pravdo plačanega zneska odškodnine za nepremoženjsko škodo, kar pa je drug, ločen pritožbeni razlog.

Odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo. Določba tretjega odstavka 37. člena ZOZP, po kateri zamuda Slovenskega zavarovalnega združenja (toženca) nastopi v treh mesecih od vložitve odškodninskega zahtevka, velja izključno za položaje, ko odgovornost ni sporna in je škoda v celoti ocenjena, toženec pa v tem času ne predloži ponudbe. V vseh ostalih primerih, kamor spada tudi obravnavani (sporni sta bili odgovornost - toženec je ugovarjal soprispevek tožnika k nastali škodi - in višina škode), pa je treba glede vprašanja zamude toženca in pričetka teka zakonskih zamudnih obresti uporabiti 299. člen OZ.

Sodna praksa je že zavzela stališče (sodba VS RS II Ips 93/2015), da trenutek, ko zavarovalnica pride v zamudo, ZOZP veže na iztek treh mesecev od tedaj, ko je oškodovanec pri zavarovalnici vložil odškodninski zahtevek, pri čemer to določa le za primer, ko odgovornost zavarovalnice (in povzročitelja, za katerega odgovarja) ni sporna in je škoda v celoti ocenjena, zavarovalnica pa v treh mesecih ne predloži ponudbe. V primeru, v katerem o višini odškodnine odloča sodišče, torej za primer, ko je odgovornost zavarovalnice sporna ali ni bila natančno ugotovljena ali ko škoda ni v celoti ocenjena, pa ZOZP ne določa nastopa zamude zavarovalnice. Zato v teh primerih pride v poštev 299. člen OZ.

Utemeljeno pa toženka v pritožbi opozarja, da sodišče prve stopnje pri določitvi izplačila odškodnine ni upoštevalo, da je odškodnina za izgubljeni dohodek obdavčljiva (5. točka 27. člena ZDoh-2) oziroma, da se od nje plača dohodnina. Tožnikova dohodninska obveznost iz tega naslova v skladu s 15. členom ZDoh-2 nastane šele z izplačilom. Pri tem mora obračun akontacije in plačilo v korist javnih prihodkov izvršiti že izplačevalec obdavčljivega dohodka (127. člen ZDoh-2), v danem primeru toženka. Tožnik je torej upravičen do odškodnine za izgubljen dohodek v neto znesku.

Odmera denarne odškodnine zaradi smrti bližnjega.

Presoja, ali vidne posledice poškodb predstavljajo skaženost v smislu 179. člena OZ, je v domeni sodišča. Sodna praksa se je ob upoštevanju urne postavke za nekvalificirano malo delo ustalila pri 5 EUR na uro. Pritožbeno stališče, po katerem zavarovalnica v skladu z 20.a členom ZOZP pride v zamudo šele po treh mesecih od prejema odškodninskega zahtevka, ni utemeljeno. Namen navedene določbe ni bil v tem, da se zavarovalnici zagotovi razumen rok za rešitev škodnih zahtevkov, temveč da oškodovancu zagotovi pravico do njihove hitre obravnave. Določba zato ne posega v splošno pravilo o zamudi glede odškodninske terjatve. O tem se je obrazloženo izreklo tudi Vrhovno sodišče v sodbi II Ips 93/2015 z dne 6. 10. 2016.

Uporaba določila 20a. člena ZOZP, ki je lex specialis, pride v poštev zgolj v primerih nesporne odgovornosti in ocene škode; v vseh drugih primerih se uporabi 299. člen OZ za vprašanja zamude in pričetka teka zakonskih zamudnih obresti, kot je pravilno ravnalo sodišče prve stopnje.