VSM Sodba in sklep I Cp 946/2019

I. Pritožba se zavrne in potrdi odločba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z v uvodu navedeno sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožnika na ugotovitev ničnosti Kreditne pogodbe št. 231365010 z dne 25. 11. 2005, sklenjene v obliki notarskega zapisa SV 1009/05 z dne 25. 11. 2005 (v nadaljevanju sporna kreditna pogodba). Zavrnilo je tudi zahtevek na ugotovitev neveljavnosti in na izbris na podlagi Sporazuma o zavarovanju denarne terjatve v obliki notarskega zapisa SV 1009/05 z dne 25. 11. 2005 v korist toženke vknjiženih hipotekarnih bremen pri tožniku lastnih nepremičninah, vključno z zaznambo neposredne izvršljivosti notarskega zapisa. Posledično je zavrnilo še tožnikov stroškovni zahtevek (I. točka izreka). V II. točki izreka je zavrglo primarni tožbeni zahtevek v delu, s katerim je tožnik zahteval, da se mu v roku 15 dni v korist toženke naloži plačilo zneska 37.305,04 EUR. V III. točki izreka je zavrnilo podrejeni tožbeni zahtevek na razvezo že zgoraj citirane kreditne pogodbe ter na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, potrebnega za izbris pri nepremičninah tožnika na osnovi Sporazuma o zavarovanju denarne terjatev v obliki notarskega zapisa SV 1009/05 z dne 25. 11. 2005 v korist toženke vknjiženih hipotekarnih bremen, vključno z zaznambo neposredne izvršljivosti tega notarskega zapisa. Posledično je zavrnilo tudi tožnikov stroškovni zahtevek. V IV. točki izreka je, enako kot že primarni, tudi podredni zahtevek zavrglo v delu, s katerim je tožnik zahteval, da se mu v roku 15 dni naloži plačilo že zgoraj navedenega denarnega zneska v korist toženke. S V. točko izreka je tožnika posledično zavezalo, da toženki v roku 15 dni povrne njene pravdne stroške v znesku 6.150,92 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper takšno odločitev se pravočasno po pooblaščencu pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V svoji obširni pritožbi zatrjuje, da je izpodbijana sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. ter 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zaradi katerih se ne da preizkusiti. Navaja, da nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni, predvsem pa obstaja nasprotje med odločilnimi dejstvi in tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, prepisov zvočnih posnetkov ter samimi temi listinami. Zaradi navedenega ter dokazne presoje v nasprotju z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP, ki se zrcali celo kot bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pa je tudi dejansko stanje ugotovljeno zmotno ter posledično zmotno uporabljeno materialno pravo. Poudarja, da v obravnavanem primeru ni bistveno, ali so banke lahko predvidevale natančno gibanje tečaja, temveč le, da so lahko predvidevale, da se tveganja kreditojemalcev dolgoročno ne bodo realizirala v njihovo korist. Kot finančni strokovnjaki so banke lahko računale tudi z večjimi valutnimi nihanji ter so lahko predvidevale, da je verjetnost negativnega gibanja tečaja za kreditojemalce pomembno večja kot verjetnost pozitivnega gibanja tečaja. Že poročilo o finančni stabilnosti Banke Slovenije (v nadaljevanju BS) iz leta 2005 razkriva apreciacijo švicarskih frankov (CHF) v razmerju do EUR in narekuje zaključek, da veliko finančno tveganje za potrošnike ni bilo nepričakovano. Ob sklenitvi sporne pogodbe pravdni stranki nista bili v enakovrednem informacijskem položaju, tožnik pa je prepričan, da pred sklenitvijo pogodbe ni prejel vseh relevantnih informacij, da bi kot potrošnik lahko ocenil, kakšne ekonomske posledice zanj izhajajo iz tega pravnega posla. Ob tem, ko tožnik poudarja, da sklicevanje na formalno preglednost pogodbenih pogojev ne zadošča, pa vztraja, da so mu bile za informirano odločitev potrebne informacije s strani toženke predstavljene pomanjkljivo in zavajajoče, v zvezi s čemer je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo nepopolno in zmotno. Ne sprejema stališča prvostopenjskega sodišča, da je že v sporni pogodbi (5. in 20. člen) transparentno pojasnjeno delovanje mehanizma tuje valute, tako da bi tožnik že na tej osnovi lahko ocenil, da zaradi spremembe valutnega para CHF/EUR lahko pride do negativnega vpliva na tožnikove zmožnost vračanja kredita, saj je to v popolnem nasprotju s sodno prakso sodišča EU v zadevi C-186/16 (Andriciuc). Posojilojemalec mora biti jasno obveščen, da prevzema tečajno tveganje, banka pa more navesti mogoče spremembe menjalnih tečajev in s tem povezana tveganja, posebej če posojilojemalec-potrošnik svojih dohodkov ne prejema v tuji valuti. V zvezi s pojasnilno dolžnostjo banke pa pritožnik opozarja tudi na vsebino Priporočila Evropskega odbora za sistemska vlaganja CERS/2011/1 z dne 21. 9. 2011, ki ga izpostavlja sodba v zadevi C-186/16. Tudi Vrhovno sodišče RS je v sklepu II Ips 201/2017 zavzelo stališče, »da pojasnilna dolžnost banke glede obstoja valutnega tveganja ni izčrpana že z vključitvijo tovrstne določbe v samo pogodbo, temveč je ključna presoja, ali je bilo valutno tveganje tožniku v zadostni meri vsebinsko pojasnjeno.« Dodaja, da je sodišče prve stopnje pri zaključkih o tem popolnoma opustilo tudi dokazno oceno reklamnega materiala, na katerem je toženka (takrat še pod nazivom BAC d.d. Ljubljana) na letaku »Stanovanjski tolarski kredit, vezan na švicarski frak« izrecno razglašala, da je stanovanjski kredit z valutno klavzulo »idealna rešitev, ki zagotavlja, da se višina mesečne anuitete ne bo bistveno večala«. Že v uvodu pa je bilo na letaku zapisano »oprite se na trdno valuto,« enako kot zgoraj pa je izhajalo tudi iz objav na toženkinih spletnih straneh. Toženka je tovrstne kredite torej razglašala kot varne, z minimalnim tveganjem. Po pravilih logičnega sklepanja je tako pričakovati, da sta tožniku vsebinsko enako svetovali tudi uslužbenki toženke, priči K.V. ter D.K., zato njunima izpovedbama ne gre slediti in bi prvostopenjsko sodišče moralo verjeti tožniku. Njegova zatrjevanja namreč potrjujejo tudi izpovedbe drugih kreditojemalcev (priče D.B., T.K. in I.M.), ki jim je svetovala ista svetovalka kot tožniku (K.V.). Tudi izpovedba K.V. in D.K. potrjujejo tožnikove navedbe, da so bile kreditojemalcem predstavljene zgolj prednosti takšnih kreditov. Poudarjena je bila t.i. stabilnost valute, kot je izpovedala D.K. pa je graf preteklega gibanja tečaja kazal, da »so bile spremembe dokaj mirne, torej majhne.« Takšne informacije so bile predstavljene tudi kreditojemalcem in po prepričanju pritožbe niso resnične, vsaj vodstvom bank pa so bila vsa relevantna dejstva poznana. Neutemeljeno je sodišče odreklo verodostojnost tudi pričam tožnika B.D. in T.K. Oba sta namreč izpovedala, da jima lastnosti in tveganja kredita z valutno klavzulo niso bila celovito predstavljena, sodišče prve stopnje pa jima z nelogičnim in arbitrarnim pojasnilom, da gre za dokaze drugotnega pomena, nepravilno ni sledilo. Izpovedbo priče I.M. pa je povsem napačno povzelo. Tudi ona je namreč izpovedala, da ji tveganja kredita, vezanega na tujo valuto, niso bila celovito predstavljena. Zmotno sodišče prve stopnje zato zaključuje, da so bile različne stranke pri sklepanju kreditnih pogodb deležne različnega obsega pojasnil. Iz izpovedb že zgoraj navedenih prič namreč izhaja, da so kreditojemalci pri istih svetovalcih prejeli pretežno enake informacije, to je takšne, ki vsebinsko sovpadajo z oglaševanjem toženke na njenih spletnih straneh ter na reklamnih letakih. Zaradi navedenega je zaskrbljujoče, da je sodišče sledilo izpovedbam prič, ki se konkretnega svetovanja tožniku sploh nista spomnili, pričanje kreditojemalcev, ki se vsebinsko bolje spomnijo konkretnega svetovanja, saj gre pri najemu dolgoročnega stanovanjskega kredita za edino tako izkušnjo v življenju, pa je na škodo tožnika ocenilo kot drugorazredne in nepomembne dokaze. S tem je tožniku samovoljno odvzelo pravico do dokazovanja z zaslišanjem prič, kar pomeni izrazito neenakopravno obravnavanje pravdnih strank ter kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS.

2Iz določb sporne pogodbe po prepričanju pritožbe ne izhaja zgolj, da je toženka tožniku prikrivala mehanizme kovnerzije in tveganja, temveč je z zavajajočim oglaševanjem ter podajanjem napačnih informacij izkazana tudi slabovernost banke. Na osnovi pripravljenih informativnih izračunov kreditov sodišče prve stopnje zmotno sklepa, da so bile tožniku zagotovljene zadostne informacije. Ti izračuni so bili namreč zavajajoči, saj so prikazovali nespremenljive zneske v SIT oziroma EUR, iz česa je bilo razbrati, da bodo kreditojemalci v CHF kredit preplačali manj kot kredit v SIT oziroma EUR. Količina predhodnih sestankov je po mnenju pritožnika pri tem drugotnega pomena. Kot popolnoma napačno pa označuje pojasnilo sodišča, da je bilo »splošno znano dejstvo, da je bil (predmetni) kredit v času sklepanja v primerjavi s preostalimi krediti bolj ugoden.« Takšen je bil namreč zgolj vtis na podlagi zavajajočih informativnih izračunov toženke, ki je te vedoč, da je mogoča in verjetna realizacija tečajnega tveganja v škodo kreditojemalcev, pripravila brez upoštevanja in predvidevanja kakršnekoli spremembe tečaja CHF. Skladno z navedenim sta izpovedali tudi svetovalki toženke K.V. in D.K. Toženka je po prepričanju pritožbe torej lahko predvidevala, da se tveganje, ki ga je prevzel tožnik, dolgoročno ne bo realiziralo v njegovo korist. Pri presoji predvidljivosti tečajnih sprememb pa se je sodišče prve stopnje izognilo vzrokom za stalno dolgoletno rast tečaja v času pred in po sklenitvi sporne kreditne pogodbe. Oprlo se je zgolj na ukrep švicarske centralne banke v letu 2015, kljub temu, da tožnik niti ni zatrjeval, da bi toženka tak ukrep in posledično tečajno nihanje, enako kot že tisto v letu 2011, mogla in morala predvidevati. Tožnik je namreč zatrjeval zgolj, da je toženka ob sklenitvi sporne pogodbe mogla in morala predvidevati, da bo tečaj CHF v prihodnje naraščal in dolgoročno pridobival na vrednosti v razmerju do domače valute, kar bo nesorazmerno in znatno povečalo kreditno obveznost tožnika. V zvezi s predvidljivostjo tečajnih sprememb bi sodišče tako moralo oceniti tudi letna poročila toženke, opozorila BS, zgodovinski graf za CHF/EUR od leta 1953 do 2015 ter druge informacije, s katerimi je razpolagala toženka, česar pa ni storilo. Tudi M.K. iz BS je izpovedal, da obstajajo določeni parametri ter indici, ki nakazujejo verjetnost trenda gibanja tečaja, ti pa so bili toženki kot finančni ustanovi gotovo poznani. Že pred sklenitvijo pogodbe je tako obstajalo realno tveganje gibanja tečaja v smeri povečanja celotne kreditne obveznosti tožnika, ki pa tožniku ni bilo predočeno. Zmoten je zato prvostopenjski zaključek, da toženka gibanja tečaja ni mogla predvidevati in s pričakovanim trendom gibanja seznaniti tožnika ter s tem posledični zaključek, da toženka pri sklepanju sporne pogodbe ni ravnala v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. Iz razlogov sodbe tudi ne izhaja, ali je bilo tožniku pojasnjeno, kako bi uresničitev predvidljivega tveganja lahko vplivala na njegove pogodbene obveznosti. Iz izpovedbe tožnika namreč jasno izhaja, da ta pomena valutne klavzule ter ekonomskega vpliva tveganja na njegove finančne obveznosti ni razumel. V kolikor bi bilo tako, kredita z valutno klavzulo ne bi smatral kot enakovrednega kreditu, vezanem na EUR (tečaj EUR je bil fiksiran na slovenski tolar in zato ni predstavljal tveganja), in se zanj ne bi odločil. Da so bile tožniku celovito in popolno predstavljene vse informacije, kot zaključuje izpodbijana sodba, pa ni izpovedala nobena priča. Priči K.V. ter D.K. sta celo izpovedali, da hipotetičnih izračunov pri toženki niso pripravljali, pri informativnih ponudbah pa je bil vedno uporabljen tečaj na dan priprave ponudbe. Valutno tveganje pa tožniku niti ustno ni bilo celovito pojasnjeno.

3Sodišče prve stopnje tudi ni zavzelo stališča o posebnosti kredita z valutno klavzulo, pri katerem je po mnenju pritožbe zaradi dolge ročnosti in višjega zneska posojila negativni učinek realizacije tveganja sorazmerno večji. K temu prispeva še spremenljiva referenčna obrestna mera LIBOR ter konstrukcija kredita, kjer se najprej odplačujejo obresti in šele nato glavnica. Skladno z določbo 372. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) je valutna klavzula sicer namenjena pogodbeni valorizaciji, vendar pa po prepričanju pritožbe ne more uživati sodnega varstva, v kolikor nasprotuje temeljnim načelom obligacijskega prava. Tako je tudi v obravnavanem primeru, kjer ta klavzula nima nič skupnega z ohranjanjem realne vrednosti izplačanega kredita. V danem primeru gre za anuitetni način odplačevanja kredita s primarnim odplačevanjem obresti, ki se obračunajo že na začetku obrestovalnega obdobja, kar ob izraziti dolgoročnosti, valutni klavzuli ter spremenljivi obresti meri prinaša prikrita in neomejena tveganja, ki jih pri takšnih kreditih niti ni mogoče presoditi ex ante. Tvegana prava narava (aleatornost) pogodbenega razmerja v danem primeru tako omogoča kvantitativno neomejeno možnost izgube na strani tožnika ter bogatenje na strani toženke. Glede na informacije, s katerimi so razpolagali v visoko specializiranih bančnih krogih, je bilo zato že ob sklenitvi sporne pogodbe jasno, da tožnik ne bo mogel doseči pozitivnih učinkov na račun nižjih obresti, ampak le izgubo na račun tečajnih razlik. Tveganost predmetnega kredita je bila za toženko tako zgolj navidezna, saj je že ob sklenitvi pogodbe utemeljeno pričakovala pozitivne učinke, ki se v danem primeru nujno zrcalijo v izgubi tožnika. Ker banke ob sami sklenitve pogodbe niso prevzele nobenih realnih tveganj, je tak pravni posel nemoralen in predstavlja tiho bančno prevaro. Že iz Poročila o finančni stabilnosti BS iz leta 2005 izhaja, da je »relativno majhna občutljivost bank na spremembe deviznega tečaja,« kar pa je sodišče prve stopnje spregledalo. Tudi iz zaslišanja priče M.K. jasno izhaja, da banke svoje pozicije stalno izravnavajo in izgubi iz naslova valutnega tveganja niso izpostavljene. Napačna je zato ugotovitev sodišča prve stopnje, da so bili riziki med pravdnima strankama porazdeljeni. Tožnik je namreč prevzel kvantitativno neomejeno valutno tveganje v povezavi s spremenljivo obrestno mero, ki tveganje še poviša, toženka pa zgolj kreditno tveganje, ki pa ga je zavarovala s hipoteko na nepremičninah tožnika. V primerih, kot je obravnavani, potrošniki tako trpijo kapitalne izgube, banke pa bogatijo in pridobivajo nesorazmerno premoženjsko korist. Pritožnik v zvezi s tem opozarja še na stalno sodno prakso Vrhovnega sodišča ZN Nemčije, kjer se praviloma sklepajo t.i. »tihe svetovalne pogodbe med potrošnikom in banko,« kjer morajo banke potrošnike opozoriti na vse splošne in specialne rizike povezane s pogodbo, še posebej če gre za izrazito dolgoročno in tvegano kreditno razmerje, ki za potrošnika lahko pomeni tudi popolno izgubo, ki je ni sposoben absorbirati. Po stališču pritožbe pa bi banka zahtevano jasnost in razumljivost valutne klavzule lahko zagotovila le s tem, da bi že v predpogodbeni fazi potrošniku predložila več simulacij prihodnjega gibanja mesečnega obroka glede na več različnih variant premikov deviznega tečaja. Prvostopenjsko sodišče zato zmotno ugotavlja, da je toženka pojasnilo dolžnost korektno opravila ter ravnala v skladu z Zakonom o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot). Takšno stališče namreč ne odseva upoštevanje osnovnih institutov obligacijskega parava in potrošniške zakonodaje, pri čemer ni nepomembno, da je tožnik lahko vplival le na znesek kredita in ročnost, na druge pogodbene sestavine pa ne. Tožnik je prejel izkrivljene in pomanjkljive informacije, ki so ključno prispevale k odločitvi o sklenitvi sporne kreditne pogodbe, ravnanje banke, ki je neposredno vplivala na potrošnike, da najamejo kredit z valutno klavzulo, s čemer jih je izpostavila visokim in neomejenim kreditnim tveganjem, pa je pri tem imelo namen špekulativnega kreditiranja neukih potrošnikov. Očitno nesorazmerje med pogodbenimi obveznostmi je tako nedvomno obstajalo že ob sami sklenitvi kreditne pogodbe, pri čemer pritožnik dodaja še, da morebitno strokovno znanje potrošnika ni podlaga za zaključek, da ta v razmerju do ponudnika ni šibkejša stranka.

4Pritožba prav tako graja zaključek v 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, da tožnik ni izkazal, da bi kreditno pogodbo sklenil, ker bi bil v stanovanjski stiski. Poudarja, da je dolgoročno kreditiranje nujen in prevladujoč način pridobitve denarnih sredstev prebivalstva za nakup stanovanja in s tem rešitev socialnega vprašanja prebivanja, pri čemer je odplačevanje vezano na posameznikove mesečne prihodke. Socialna funkcija pa se lahko uresniči le, če potrošniški stanovanjski kredit ne vsebuje prekomernih tveganj, ki jih povprečen potrošnik ne more obvladati. Po prepričanju pritožbe pa je sodišče prve stopnje povsem zmotno zavrglo dajatveni zahtevek zaradi pomanjkanja pravnega interesa, kar ob sklicevanju na 87. člen OZ utemeljuje z vzajemno povezanostjo kondikcijskih zahtevkov, ki narekuje, »da mora vsaka stranka drugi povrniti vse, kar je prejela.« Glede na vse navedeno tožnik sodišču druge stopnje predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in odločbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da primarnemu oziroma podrednemu zahtevku ugodi z ustrezno stroškovno posledico. Podrejeno naj jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, pri čemer naj določitev o pritožbenih stroških pridrži za končno odločbo.

5Toženka v pritožbenem odgovoru pritožbena izvajanja tožnika v celoti prereka in se zavzema za zavrnitev pritožbe ter potrditev izpodbijane odločbe. Priglaša in terja še pritožbene stroške.

6Pritožba ni utemeljena.

7Sodišče druge stopnje je sodbo in sklep sodišča prve stopnje preizkusilo v okviru pritožbenih navedb, pri čemer je argumentirano obravnavalo zgolj tiste, ki so za predmetno odločitev odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Pri tem je v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena ZPP pazilo tudi na obstoj morebitnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po tako opravljenem preizkusu naslovno sodišče procesnih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti in jih uveljavlja tudi pritožba, ne ugotavlja, saj ima izpodbijana odločba jasne in skladne razloge o vseh pravno odločilnih dejstvih, tako da jo je mogoče preizkusiti. Podana ni niti kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje izpovedbo priče I.M. vsebinsko pravilno povzelo. Dokazno presojo v zadevi je opravilo skladno s procesnimi navodili iz 8. člena ZPP, pri tem pa se je argumentirano opredelilo do vseh za razjasnitev pravno relevantnega dejanskega stanja ključnih dokazov, tako da tudi v tej zvezi pritožbeno zatrjevani procesni kršitvi iz prvega odstavka ter 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP nista podani. Pravno odločilne okoliščine obravnavanega primera je sodišče prve stopnje v celoti in pravilno ugotovilo, na tej osnovi sprejeta odločitev pa je, vključno z odločitvijo o zavrženju dajatvenega dela postavljenih zahtevkov, tudi pravno pravilna.

8V obravnavani zadevi ni sporno, da je tožnik dne 25. 11. 2005 s toženko sklenil pogodbo o dolgoročnem tolarskem kreditu z valutno klavzulo in sporazum o zavarovanju denarne terjatve z zastavno pravico na tožnikovih nepremičninah (priloga A3). Toženka je tožniku za namen nakupa stanovanja odobrila kredit v višini 135.000,00 CHF v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju BS za CHF na dan črpanja kredita, tožnik pa se je zavezal tako prejeti znesek skupaj z obrestmi vrniti v 300 mesečnih anuitetah (25 let) v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila. Predviden znesek mesečne anuitete je na dan priprave pogodbe znašal 682,00 CHF (438,00 EUR), obrestna mera pa je bila spremenljiva ter določena v seštevku veljavnega 12 mesečnega LIBOR-ja in obrestne marže v višini 2,10 %, kar je na dan 16. 11. 2005 skupaj znašalo 3,50 %. Efektivna obrestna mera za najeti kredit je na dan 16. 11. 2005 znašala 3,56 %. Nesporno je prav tako, da je bila sporna kreditna pogodba dne 30. 4. 2013 s strani toženke enostransko odpovedana (priloga A5), kot tudi, da je tožnik dohodke prejemal v domači valuti (najprej v SIT, nato v EUR).

9Tožnik se v predmetnem postopku sklicuje na ničnost sporne kreditne pogodbe, pri čemer to pravno posledico utemeljuje z zatrjevanji o špekulativnem ravnanju toženke, ki je sporno pogodbo sklenila s profitnim namenom, tožniku kot potrošniku pa je ponudila pomanjkljive in zavajajoče informacije (kredit mu je predstavila kot ugoden in varen, valutnih tveganj pa mu ni pojasnila). Toženka kot banka (profesionalna oseba) je ob sklepanju sporne pogodbe vedela oziroma bi mogla in morala vedeti, da bo tečaj CHF v prihodnje pridobival na vrednosti v razmerju do domače valute, kar bo na eni strani znatno povečalo obveznost tožnika, na drugi strani pa toženki zagotovilo ustvarjanje nesorazmernih dobičkov. Ker je visoko tveganost tožniku ponujenega bančnega produkta poznala, pa mu je relevantne okoliščine za sprejem informirane odločitve zamolčala, tako da je nesorazmerje med pogodbenimi obveznostmi obstajalo že ob sami sklenitvi pogodbe, je toženka ravnala v slabi veri in nepošteno, zaradi česar sporna pogodba nima veljavne podlage (cause) in je posledično nična. Hkrati pa gre tudi za oderuško pogodbo, ki nasprotuje prisilnim predpisom in moralnim načelom in jo že zato, ker je toženka izkoristila nevednost tožnika, ki je reševal stanovanjsko stisko, lahko zadane zgolj ničnostna sankcija.

10Zgornje argumente tožnika je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo, saj je po izvedenem dokaznem postopku ob pravilni uporabi materialnega prava pravilno presodilo, da je bila sporna kreditna pogodba v času njene sklenitve pravno dopustna, je imela veljavno podlago (causa credendi), ker ob sklenitvi pogodbe vzajemne dajatve niso bile nesorazmerne, tožnik pa ni izkazal, da je reševal stanovanjsko stisko, pa ni šlo niti za oderuško pogodbo. Z ozirom, da je pravilno zaključilo tudi, da je toženka zahtevano pojasnilo dolžnost korektno opravila in pri tem ni ravnala v slabi veri, kar bi narekovalo ničnost že ob uporabi splošnih pravil obligacijskega prava, je primarni tožbeni zahtevek (v delu, v katerem ni bil zavržen) pravilno kot neutemeljen zavrnilo. Svojo odločitev je sodišče prve stopnje izčrpno in notranje skladno argumentiralo, pri čemer se je opredelilo do vseh za predmetno odločitev ključnih dokazov, ki jih je pretehtalo skladno z metodološkimi napotki za dokazno vrednotenje v 8. členu ZPP. Ne drži, kot zatrjuje pritožba, da bi sodišče prve stopnje pri tem tožnika v razmerju do toženke postavilo v neenak položaj. Četudi je posameznim pripisalo različno težo, je namreč ocenilo vse za odločitev v zadevi relevantne dokaze. Zgolj dejstvo, da je ob pravilni uporabi meril za dokazno tehtanje pri tem sprejelo zaključke, ki z vidika možnosti za uspeh v predmetnem postopku niso v prid tožnika, pa kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kot zakonske konkretizacije pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, ne utemeljuje. S sklicevanjem na citirano procesno kršitev tožnik vsebinsko dejansko graja prvostopenjsko dokazno presojo, njegove navedbe v tej smeri pa se ne pokažejo kot utemeljene (kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP ni podana). Sodišče prve stopnje je relevantne dejanske okoliščine primera pravilno in v celoti razjasnilo, na tej osnovi sprejeta pravna konkluzija pa je pravno pravilna ter skladna z nacionalno pozitivno pravno ureditvijo, Direktivo Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah (v nadaljevanju Direktiva), prav tako pa s stališči Vrhovnega sodišča RS ter Sodišča EU. Sodišče druge stopnje prvostopenjsko argumentacijo zaradi navedenega v celoti kot pravilno povzema in na pritožbena izvajanja odgovarja kot je razvidno iz obrazložitve v nadaljevanju.

11Stališče, da kreditna pogodba, kakršna je tudi predmetna, ob njeni sklenitvi (2005) ni nasprotovala prisilnim predpisom, je v primerljivi zadevi zavzelo že Vrhovno sodišče RS¹ in ga izpodbijana sodba pravilno povzema. Skladno z Zakonom o deviznem poslovanju (v nadaljevanju ZDP) je bilo v relevantnem obdobju namreč dopustno tako sklepanje kreditnih pogodb v tuji valuti, kot kreditnih pogodb, kjer je bil obračun vezan na tujo valuto (tretji odstavek 18. člena ZDP). Sklenitev kreditnih pogodb, vezanih na tujo valuto, je predvidevala tudi takrat veljavna 9. točka prvega odstavka 7. člena Zakona o potrošniških kreditih² (v nadaljevanju ZPotK), na splošni ravni (ne le za potrošniške pogodbe) pa je dogovore o valutni klavzuli dopuščal že 372. člen OZ.³ Tožnik v pritožbi pravilno izpostavlja, da valutna klavzula pomeni vrednostno osnovo za zagotavljanje ohranitve enake vrednosti dajatev v času nastanka in v času izpolnitve. Drži tudi, da s tem obveznost posojilojemalca postane odvisna od gibanja tečaja tuje valute in s tem tvegana (aleatorna). Zmotno pa je njegovo prepričanje, da tvegana prava narava potrošniške kreditne pogodb kot pravnega posla nasprotuje temeljnim načelom obligacijskega prava. Skladno z načelom pogodbene svobode (3. člen OZ) lahko pogodbenika namreč prosto določita, na katero merilo bosta vezala pogodbeno valorizacijo. Sklenitev aleatorne (tvegane) pogodbe pa po stališču Vrhovnega sodišča RS⁴ ni nedopustna, četudi bi bilo tveganje precejšnje ali neobvladljivo. Že zaradi same narave sporne pogodbe kot aleatorne pogodbe, ker je gibanje tuje valute vendar negotovo bodoče dejstvo, odvisno od dejavnikov, ki jih banka (toženka) ne obvladuje v okviru svojega poslovanja, tožnik ne more uspeti z navedbami, da je že ob sklenitvi sporne pogodbe obstajalo nesorazmerje med obveznostmi pogodbenikov (v smislu razporeditve tveganja med njima), ker naj bi bilo toženki že tedaj znano, da bo tožnik zaradi gibanja tečaja CHF utrpel precejšnjo izgubo, sama pa bo ustvarjala dobiček. Ob tem, ko bo naslovno sodišče pritožbene navedbe o slabi veri toženke v zvezi s vprašanjem pričakovanosti negativnega gibanja tečaja CHF za potrošnike že ob sklepanju sporne pogodbe argumentiralo v okviru presojanja kršitve pojasnilne dolžnosti, pa že na tem mestu poudarja, da je ničnost sporne pogodbe mogoče presojati zgolj z vidika okoliščin, ki so obstajale ob njeni sklenitvi. Ničnost namreč učinkuje ex tunc in tudi če je ugotovljena šele pozneje, je imela pravne učinke že v trenutku sklenitve pogodbe. Z okoliščinami, ki so nastopile šele po sklenitvi pogodbe in jih v času sklenitve le-te pogodbenika ob postopanju z dolžno skrbnostjo (6. člen OZ) nista mogla in morala pričakovati ter jih odvrniti, pa ničnosti ni mogoče uveljaviti. Te okoliščine lahko predstavljajo podlago kvečjemu za razvezo pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin (112. člen OZ), ki jo tožnik v predmetnem postopku uveljavlja s podredno postavljenim tožbenim zahtevkom, o čemer več v spodnji obrazložitvi po nadaljnji razpravi o neutemeljenosti primarnega ničnostnega zahtevka.

12Tožnik ničnost spornega kreditnega razmerja uveljavlja tudi ob sklicevanju na oderuško pogodbo v smislu prvega odstavka 119. člena OZ, sodišče prve stopnje pa pravilno presodi, da tožnik ne subjektivnih ne objektivnih elementov oderuštva ni izkazal. Kot izhaja že iz zgornje obrazložitve, očitno nesorazmerje med dajatvami ene in druge pogodbene stranke že v času sklenitve sporne pogodbe v danem primeru ni izkazano (objektivna predpostavka). V kolikor je tožnik neravnovesje med obveznostmi obeh pogodbenikov utemeljeval tudi z navedbami, da je v sporni pogodbi določena spremenljiva obrestna mera še povečala tveganost tožniku ponujenega bančnega produkta, mu velja odvrniti, da je že v 4. točki sporne kreditne pogodbe povsem jasno določeno, kaj je obrestna mera, na osnovi česa se določa, da je spremenljiva ter kdaj in po kakšni metodi jo banka obračunava, o čemer slednja tudi pisno obvešča kreditojemalca. Izhajajoč iz navedenega pa je mogoče zaključiti le, da je tožnik tako dogovorjen pogodbeni pogoj, četudi zaradi spremenljive obrestne mere v pogodbeni odnos vnaša določeno tveganje, ker gibanje obrestnih mer ni objektivno predvidljivo (aleatorna narava pogodbenega razmerja), kar pa po že zgoraj izpostavljenem stališču Vrhovnega sodišča RS ni nedopustno, sprejel informirano. Glede na vsebino pogodbenih določb je kot normalno razumen in preudaren (povprečni) potrošnik namreč mogel in moral razumeti, da bo višina mesečne anuitete odvisna tudi od trenda gibanja obrestnih mer. Pri tem pa ni odveč dodati, da je potrebno izhajati iz prepričanja, da se je ob sklenitvi sporne kreditne pogodbe prevzeto obrestno tveganje v celotnem relevantnem obdobju (od sklenitve pogodbe do enostranske odpovedi le-te) realiziralo v korist kreditojemalcev v primerjavi z gibanjem obrestne mere pri kreditih, vezanih na EUR. Letna referenčna obrestna mera (LIBOR) se je od leta 2005 do leta 2009 najprej sicer postopno zviševala, vendar je nato v letu 2009 strmo padla. Izčrpnih izvajanj toženke o tem že v odgovoru na tožbo, podprtih s predloženim grafom gibanja referenčne obrestne mere EURIBOR in LIBOR (priloga B6), tožnik v predmetnem postopku namreč ni argumentirano prerekal (drugi odstavek 214. člena ZPP).⁵ V 5. točki kreditne pogodbe je razumljivo določen tudi način izračunavanja mesečnih anuitet ter princip zapiranja prevzetih kreditnih obveznosti (tožnik se je zavezal vrniti kredit (glavnico) skupaj z obrestmi v 300 mesečnih anuitetah v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila). Iz zgornje pogodbene določbe izhaja, da se v primeru enkratnega črpanja kredita obresti, za čas od dneva črpanja do končnega roka črpanja, poravnajo ob plačilu prve mesečne anuitete, v kolikor pa so obračunane obresti od dne črpanja do zapadlosti prve mesečne anuitete višje od izračunane mesečne anuitete, se razlika pripiše h glavnici kredita. Z ozirom, da iz citirane pogodbene vsebine izhaja, da se le obresti (in ne tudi glavnica) pokrivajo zgolj s plačilom prve mesečne anuitete, ne gre slediti tudi sicer zgolj posplošenim zatrjevanjem tožnika, da je šlo v danem primeru za konstrukcijo kredita, kjer se najprej odplačujejo obresti in šele nato glavnica. Tožnik je v tej zvezi (oziroma tudi širše, v zvezi z vprašanjem (ne)sorazmerne porazdelitve vseh s sporno pogodbo prevzetih rizikov med pogodbenikoma) sicer predlagal pritegnitev izvedenca finančne stroke, vendar po tem, ko je bil tako predlagan dokaz na zadnjem naroku za glavno obravnavo dne 14. 5. 2019 kot nepotreben zavrnjen, takšne odločitve skladno z 286.b členom ZPP ni grajal in tega, tudi v kolikor bi to še lahko storil, ne naredi niti sedaj v pritožbi. Drugih dokazov v smeri, da je toženka tožniku mesečne obveznosti v začetnem obdobju dejansko obračunavala po zgornjem principu (najprej obresti, šele potem glavnico), pa tožnik, čeprav je bilo dokazno breme v tej povezavi na njegovi strani (212. člen ZPP) ni predlagal. Pri tem ne gre prezreti, da je tudi priča K.V., referentka toženke, pri kateri je tožnik sklenil sporno pogodbo, izpovedala, da je dolžnik v mesečnem obroku plačeval obresti in glavnico. Odplačevanje kreditnih obveznosti po tem principu pa potrjuje tudi plan odplačila spornega kredita z dne 27. 12. 2005, ki ga je predložila toženka (priloga B30). Tudi sicer pa je potrebno ponovno izpostaviti, da je povečanje finančne obveznosti tožnika nastopilo predvsem zaradi zanj neugodnega gibanja tečaja valutnega para CHF/EUR, vendar tudi na tej osnovi o nesorazmerju med s strani pogodbenikov prevzetimi obveznostmi ni mogoče sklepati. Tveganje, da se tečaj CHF lahko dolgoročno giba ne le v njegovo korist, temveč tudi v njegovo škodo, je tožnik ob sklepanju sporne pogodbe namreč informirano sprejel, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju. Iz navedb toženke same ter tudi izpovedbe priče M.K., direktorja oddelka za nadzor bančnega poslovanja pri BS, sicer res izhaja, da banka načeloma, to je, če ima sama vire financiranja zagotovljene v tuji valuti, ni izpostavljena valutnemu tveganju. Skladno z bančnimi predpisi namreč mora imeti v svojih bilancah t.i. zaprto pozicijo, ki ji zagotavlja, da kot profesionalni subjekt na finančnem trgu lahko obvladuje valutno tveganje. Vendar tudi navedeno nesorazmerja v prevzetih tveganjih med pogodbenikoma že v času sklenitve sporne pogodbe ne utemeljuje. Tožnik namreč prezre pomen in težo toženkine izpolnitve, na osnovi katere je neposredno po sklenitvi sporne kreditne pogodbe ter ob le enkratnem izplačilu za potrebe nakupa stanovanja prejel visok denarni znesek (135.000,00 CHF v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju BS na nad izplačila). Toženka se je pred tveganjem zaradi morebitnega neplačila kreditnih obveznosti sicer zaščitila s hipotekarno obremenitvijo tožnikovih nepremičnin, vendar pa tožnik prezre, da tudi realizacija tako dogovorjenega stvarnopravnega zavarovanja toženki ne zagotavlja, da bo njena terjatev iz naslova sporne kreditne pogodbe v celoti uspešno realizirana. V izvršilnem postopku namreč ni gotovo, da bo zastavljena nepremična tudi dejansko prodana po tržni ceni, kakor vse pravilno izpostavljeno že v opombi št. 4 izpodbijane odločbe. Tožnik je nesorazmerje med prevzetimi obveznostmi že ob sklenitvi sporne pogodbe utemeljeval tudi z navedbami, da je bila toženki še dolžna glavnica po desetih letih odplačevanja kredita višja od zneska kredita, ki ga je prejel. Glede na navedeno pa mu je potrebno odvrniti, da pri tem spregleda že v postopku na prvi stopnji argumentirano neprerekana zatrjevanja toženke (stran 26 in 27 odgovora na tožbo), ki so povzeta tudi v izpodbijano sodbo (tretji odstavek na 20. strani obrazložitve) in niso pritožbeno sporna, in sicer, da višina njegovega dolga na dan odpoklica sporne kreditne pogodbe dne 30. 4. 2013 ni posledica zgolj realizacije valutnega tveganja v njegovo breme, temveč tudi nerednega odplačevanja kreditnih obveznosti (tožnik je kredit prenehal redno odplačevati že leta 2010, neredno pa ga je odplačeval tudi po izteku moratorija) in posledično nateklih zamudnih obresti, prav tako pa dejstva, da tožnik v obdobju sporazumno dogovorjenega moratorija z Dodatkom št. 1 k sporni pogodbi z dne 31. 8. 2011 (priloga B2) v obdobju od 31. 8. 2011 do 29. 2. 2012 glavnice sploh ni odplačeval. Tožnik prav tako prezre, da se je po sporni pogodbi prejet denarni znesek (135.000,00 CHF v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju BS na dan črpanja kredita) zavezal vrniti skupaj z obrestmi. Izhajajoč iz neprerekanih trditev toženke pa njegov dolg po sporni kreditni pogodbi na dan odpoklica te pogodbe tudi ni znašal več, kot je tožnik prejel ob črpanju kredita, temveč 113.603,66 CHF, in sicer iz 113.678,20 CHF iz naslova neplačane glavnica in 225,46 CHF iz naslova neplačanih obresti (toženka se v tej zvezi sklicuje na listino v prilogi A7, ki jo je predložil že tožnik). Tožnik, je toženki določene zneske nesporno plačal še tudi po enostranskem odstopu od sporne pogodbe. V kolikor je izpostavljal višino dolga po sporni kreditni pogodbi po tem, ko je dne 13. 5. 2016 prenehal s plačevanjem obveznosti, in ki je na dan 15. 6. 2016 skupaj znašala 127.936,02 CHF, pa je potrebo izpostaviti, da od tega zneska zgolj zakonske zamudne obresti od enostranskega odstopa toženke od sporne pogodbe, ko je celotna tožnikova obveznost zapadla v plačilo, do 15. 6. 2016 znašajo 14.032,36 EUR (priloga A7). Obveznost tožnika v tej višini pa ni posledica uresničitve valutnega tveganja.

13Neodvisno od zgoraj obrazloženega pa se ničnost sporne pogodbe na osnovi 119. člena OZ ne more uveljaviti že zato, ker niso podani niti subjektivni elementi oderuštva. Tožnik namreč ni izkazal okoliščin, ki bi govorile v prid dejstvu, da je toženka izkoristila stisko ali težko premoženjsko stanje tožnika, njegovo nezadostno izkušenost, lahkomiselnost ali odvisnost, kakor pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje. Zmotno je mišljenje pritožbe, da je zgolj ob dejstvu, da je tožnik sporno kreditno pogodbo sklenil z namenom nakupa nepremičnine, mogoč zaključek, da je bil tožnik v stanovanjski stiski. Tožnik okoliščin, ki bi dajale sklepati v tej smeri, niti ni navajal, pridobitev lastniške nepremičnine pa sedaj v pritožbi zmotno tolmači kot reševanje stanovanjske stiske. Sicer mu je pritrditi, da je dolgoročno kreditirane prevladujoč način za pridobitev denarnih sredstev za nakup stanovanja, vendar pa pridobitve lastniške nepremičnine same po sebi ni mogoče enačiti s položaji reševanja bivanjskega vprašanja v določenih kritičnih okoliščinah, ki bi z vidika 119. člena OZ lahko bile pravno varovane (ob izpolnitvi še objektivnih elementov oderuštva). Da sporna kreditna pogodba ni oderuška niti zato, ker bi toženka ob njenem sklepanju izkoristila nevednost tožnika kot laične stranke (slaboverno ravnanje toženke), pa izhaja iz zaključkov o pravilni izpolnitvi pojasnilne dolžnosti v nadaljevanju.

14Sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku pravilno zaključuje, da je toženka ob sklepanju sporne kreditne pogodbe pojasnilno dolžnost opravila korektno in v razmerju do tožnika ni ravnala nepošteno. Ob tem, ko je v obravnavanem primeru povsem jasno, da je bila predmetna pogodba sklenjena z namenom kreditiranja (causa credendi), pa ob zgoraj navedenem ne vzdržijo tudi argumenti tožnika o nedopustni podlagi sporne pogodbe zaradi ravnanja toženke v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja (5. člen OZ).

15Pogodbeno pravo temelji na načelu pogodbene svobode (3. člen OZ). To posameznikom prepušča odločitev, ali bodo vstopili v pogodbeno razmerje in kako bodo oblikovali njegovo vsebino. O svobodni odločitvi posameznika pa je vendar mogoče govoriti le, kadar so mu bila znana vsa dejstva, ki so pomembna za sklenitev določenega pravnega posla. Kadar stranki nista v enakovrednem informacijskem položaju,⁶ se zaradi doseganja dejanske enakopravnosti vzpostavi pojasnilna dolžnost stranke, ki z relevantnimi informacijami ali specifičnimi znanji razpolaga. Informacijska asimetrija je značilna zlasti za bančno področje, kjer banka nastopa kot profesionalna oseba, potrošnik kot laik pa za sklepanje bančnih poslov praviloma nima potrebnih znanj in izkušenj. Z ozirom na navedeno je bila toženka kot banka ob sklepanju sporne kreditne pogodbe v razmerju do tožnika kot potrošnika gotovo zavezana ustrezno izpolniti pojasnilno dolžnost. Pojasnilna dolžnost je lahko vzpostavljena na osnovi izrecne zakonske določbe, lahko pa se izvaja tudi iz načela vestnosti in poštenja, po katerem se je potrebno ravnati že ob sklepanju obligacijskega razmerja (5. člen OZ). V času sklenitve sporne pogodbe (25. 11. 2005) je ZPotK v 9. točki 7. člena določal le, da mora kreditna pogodba z valutno klavzulo v enostavnem in razumljivem jeziku vsebovati navedbo tuje valute in vrsto tečaja po katerem se izračunava vrednost v domači valuti, ter opozorilo, da se ob spremembi tečaja lahko spremenijo tudi predvideni zneski posameznih plačil. Prvi odstavek 6. člena ZPotK pa je urejal samo splošno obveznost banke, da more pred sklenitvijo pogodbe seznaniti potrošnika z vsemi pogoji kreditne pogodbe. Pojasnilna dolžnost z ZPotK sicer ni bila podrobneje določena, je pa obveznost predpogodbene pojasnilne dolžnosti izhajala že iz uvodne izjave Direktive⁷ (v tej je bilo navedeno, da mora imeti potrošnik pri sklepanju pogodbe možnost preučiti vse pogoje), ki je bila v naše nacionalno pravo implementirana z ZVPot. V času sklenitve sporne pogodbe veljavni ZVPot je določal, da morejo biti pogodbeni pogoji jasni in razumljivi, nejasna določila pa niso nična, temveč jih je potrebno razlagati v korist potrošnika (četrti in peti odstavek 22. člena ZVPot). Šele za nepoštene pogodbene pogoje je bila v 23. členu ZVPot predvidena ničnostna sankcija.

16Kot izpostavljeno že zgoraj, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je dogovor o vezanosti kredita na tujo valuto bistveni element sporne kreditne pogodbe in ga je zato potrebno opredeliti kot glavni predmet pogodbenega razmerja.⁸ ZVPot izrecno ne določa, ali je mogoča presoja nepoštenosti glavnega predmeta pogodbe. Vrhovno sodišče RS, kot v razmerju do Sodišča EU pristojno za razlago nacionalne zakonodaje,⁹ pa se je že opredelilo v smeri, da naše nacionalno pravo ne nudi za potrošnika boljše ureditve kot jo določa Direktiva,¹⁰ kar bi bilo izhajajoč iz ureditve po Direktivi (8. člen), ki zagotavlja zgolj delno in minimalno harmonizacijo nacionalnih zakonodaj v zvezi z nedovoljenimi pogodbenimi pogoji, ter razlago njenih določil, kot jo je že sprejelo Sodišče EU (zadeva C-484/08, Caja de Ahorros),¹¹ z vidika prava EU sicer dopustno. Z ozirom na navedeno je sodišče prve stopnje ob razlagi nacionalnega prava v skladu s cilji in duhom Direktive (t.i. načelo lojalne razlage) pri pravni presoji zato pravilno izhajalo iz določbe drugega odstavka 4. člena Direktive, po kateri je presoja nepoštenosti glavnega predmeta pogodbe mogoča le, če je ta določen nejasno.

17Izhajajoč iz zgornje predpostavke je prvostopenjsko sodišče presojo jasnosti valutne klavzule kot glavnega predmeta pogodbe v nasprotju s prepričanjem pritožbe opravilo v skladu z merili, ki jih je v tej zvezi v zadevi Andriciuc začrtalo Sodišče EU. Tako zastavljene kriterije v zvezi z obsegom pojasnilne dolžnosti bank je povzelo tudi Vrhovno Sodišče RS v sklepu II Ips 201/2017 ter v svojih nadaljnjih odločitvah.¹² Skladno s temi zahteve po transparentnosti pogodbenih pogojev ni mogoče zožiti na njihovo formalno in slovnično razumljivost, temveč morajo finančne ustanove posojilojemalcem posredovati vse informacije, ki jih ti potrebujejo za sprejem poučenih in preudarnih odločitev. Navedeno pomeni, da so dolžne zagotoviti informacijski položaj, v katerem je potrošnik sposoben razumeti tudi dejanske razsežnosti pogodbenega pogoja. Takšno informiranje potrošnika pa bo zagotovljeno, kadar bo ob sklepanju kreditne pogodbe prejel pojasnila, na osnovi katerih bi bil povprečni, to je normalno obveščen, razumno pozoren in preudaren potrošnik, v primeru dogovora o vračilu kredita, vezanega na valutno klavzulo, ne le seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, temveč tudi zmožen oceniti potencialno znatne ekonomske posledice takega pogodbenega pogoja za njegove finančne obveznosti. Pojasnilna dolžnost banke glede obstoja valutnega tveganja torej ni izčrpana že z vključitvijo tovrstne določbe v samo pogodbo, temveč je ključna presoja, ali je bilo valutno tveganje tožniku v zadostni meri vsebinsko pojasnjeno. Na navedeno vprašanje pa je sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku pravilno odgovorilo pritrdilno. Pri vprašanju, ali je bil kot kreditojemalec pravilno poučen o vseh elementih, ki bi lahko vplivali na obseg njegove obveznosti, pa je v ozir vzelo vse okoliščine obravnavanega primera, vključno z oglasi ter informacijami, ki so bile tožniku posredovane v okviru pogajanj.

18Sodišče prve stopnje uvodoma pravilno sprejema zaključke o formalni in jezikovni jasnosti relevantnih pogodbenih določil, s katerimi je toženka hkrati zadostila tudi že prehodno izpostavljenim (15. točka predmetne obrazložitve) zahtevam takrat veljavne nacionalne zakonodaje. Glede na dikcijo sporne pogodbe je povsem jasno, da gre za kredit z valutno klavzulo, v skladu s katerim je tožnik kot kreditojemalec prejel denarni znesek v višini 135.000,00 CHF v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju BS za CHF na dan črpanja kredita (1. točka sporne pogodbe). V 5. točki sporne kreditne pogodbe je nadalje razumljivo določena obveznost tožnika, da kredit vrne z obrestmi v 300 mesečnih anuitetah v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju BS na dan plačila. V tej točki pogodbe je prav tako določena osnova, po kateri banka določi mesečno anuiteto, in izračunan predviden znesek mesečne anuitete na dan sklenitve sporne pogodbe (682,00 CHF). Iz 20. člena sporne pogodbe pa jasno izhaja, da je bil tožnik pred njeno sklenitvijo v celoti seznanjen z rizikom eventualnega zvišanja odplačila obveznosti v tolarjih, ki bi nastal kot posledica morebitnega zvišanja oziroma znižanja 12 mesečnega LIBOR-ja in gibanja tečaja valute, ki je osnova za preračun kredita (CHF) v času trajanja pogodbe, in je to tveganje tudi prevzel. Izhajajoč iz navedenega ima sodišče prve stopnje prav, da navedene določbe presegajo zgolj formalistična oziroma abstraktna pojasnila. Že iz njihove vsebine bi namreč razumno pozoren in preudaren potrošnik mogel in moral sklepati, da je višina njegovih vsakokratnih mesečnih finančnih obveznosti po sporni pogodbi odvisna od gibanja tečaja tuje valute (CHF), prav tako pa od gibanja letne referenčne obrestne mere (12 mesečni LIBOR), kot spremenljive osnove za obračun obrestne mere (kredit s spremenljivo obrestno mero), ki je, kot pojasnjeno že v zgornji obrazložitvi, povsem jasno določena v 4. točki sporne pogodbe. Že iz prve točke sporne pogodbe izhaja, da je tožniku kot kredit odobren denarni znesek v CHF, vendar v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju BS na dan črpanja. Iz določbe 5. točke sporne pogodbe pa je moč povsem jasno razbrati, da se je tožnik mesečne anuitete, določene na podlagi pogodbeno dogovorjenih meril v CHF, zavezal plačati v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju BS na dan plačila (kasneje v EUR). Z ozirom, da je v obravnavani zadevi nesporno, da je tožnik dohodek prejemal v domači valuti (najprej v SIT, nato v EUR), je že glede na zgoraj izpostavljene pogodbene določbe mogel in moral računati, da se bo ob spremembi menjalnega tečaja valutnega para SIT oz. EUR/CHF v škodo domače valute povečala njegova mesečna kreditna obveznost. Na tej osnovi bi kot povprečen potrošnik mogel in moral sklepati, da bo njegova finančna obremenitev večja, če vrednost domače valute proti švicarskemu franku pade, saj bo za vračilo istega števila enot CHF moral plačati več enot domače valute, torej porabiti večji delež svojih prihodkov. O tem, da se njegova mesečna obveznost v tolarjih lahko poveča zaradi gibanja tečaja valute, kot tudi zaradi zvišanja ali znižanja 12 mesečnega LIBOR-ja, kot osnove za izračun spremenljive obrestne mere, pa je bil tožnik, kot že izpostavljeno, v 20. točki sporne pogodbe izrecno in razumljivo poučen.

19Izpolnitev pojasnilne dolžnosti toženke sodišče prve stopnje ni presojalo zgolj izhajajoč iz določb sporne kreditne pogodbe, temveč je o tem vprašanju sklepalo po oceni vseh okoliščin obravnavanega primera. Pri tem je pravilno prišlo do zaključka, da toženka ob sklepanju te pogodbe, nasprotno kot zatrjuje pritožba, ni ravnala v slabi veri oziroma s špekulativnimi nameni po ustvarjanju nesorazmernega dobička. Sodišče prve stopnje je kritično pretehtalo izpovedbe prič K.V., referentke, pri kateri je tožnik sklenil sporno pogodbo, D.K., vodje poslovalnice toženke na Ptuju, in D.B. kot zunajzakonske partnerke tožnika ter solidarne porokinje pri sporni kreditni pogodbi, prav tako pa tudi izpovedbo tožnika samega. Na tej osnovi je utemeljeno izhajalo iz prepričanja, da je bilo tožniku razumljivo in celovito pojasnjeno tako valutno kot obrestno tveganje, do so mu bili prikazani grafi gibanja različnih obrestnih mer ter tečajev za deset let nazaj, enakovredno in brez preferenc za kredit z valutno klavzulo CHF pa sta mu bila predstavljena tako kredit vezan na CHF kot kredit vezan na EUR. Po preučitvi različnih kreditnih ponudb in informativnih izračunov se je tožnik nato sam odločil, kateri bančni produkt mu najbolj ustreza. V smislu zgoraj navedenega sta skladno izpovedali tako priča K.V. kot D.K. Tudi tožnik sam, ki je zaslišan celo potrdil, da je sklepanje kreditne pogodbe potekalo tako, kot sta opisali zgoraj imenovani priči, je izpovedal, da mu je bil pri toženki ponujen tako kredit vezan na EUR kot na CHF, pri čemer ne prednosti ne slabosti posameznega kredita niso bile izrazito predstavljene. Pojasnil je, da se je za kredit pri toženki odločil zaradi večje fleksibilnosti, saj je toženka pri ugotavljanju kreditne sposobnosti upoštevala vse prihodke na družino, ne zgolj osebni dohodek, zaradi česar je lahko dobil večji kredit. Ko mu je bila ponujena možnost, kjer je obrestna mera višja in obrok višji, ter možnost, kjer je obrestna mera nižja ter obrok nižji, pa se je razumno odločil za ugodnejšo varianto, to je za kredit vezan na CHF. Tožnik sam je potrdil, da mu je bila sporna pogodba pred njenim podpisom s strani bančne uslužbenke prebrana. V kolikor je pri tem pojasnil, da jo je preletel le bežno in se torej ni poglabljal v posamezna določila, ker je bilo teh veliko in je bil srečen zgolj, da je kredit sploh dobil, pa velja poudariti, da bremena njegovega morebitnega ravnanja v nasprotju s standardom skrbnosti v lastnih zadevah (prvi odstavek 6. člena OZ) ne more nositi toženka, ki je svojo pojasnilno dolžnost korektno izpolnila.

20Da zgoraj navedeno drži, potrjuje že izpovedba tožnika sama. Po tem, ko mu je bila na naroku predočena vsebina 20. člena sporne kreditne pogodbe, je tožnik potrdil, da je to pogodbeno določbo v bistvu prebral, sodišče prve stopnje pa mu pravilno ne sledi v izpovedbi, da se takrat tveganosti sporne pogodbe ni zavedal. Tožnik je namreč sam povsem jasno izrazil, da se je kot povprečno izobražen človek zavedal možnih (dnevnih) valutnih nihanj in da je iz določb pogodbe tudi izhajalo, da (iz tega razloga) lahko prihaja do določenih nihanj v obrokih, to je v mesečnih anuitetah. Kot pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje, pa tudi iz izpovedbe tožnikove partnerke D.B. smiselno izhaja, da so bila morebitna valutna nihanja pri kreditih, vezanih na EUR, in kreditih, vezanih na CHF, in s temi povezana tveganja, predmet razprave med pogodbenikoma že v času sklepanja sporne pogodbe. Izhajajoč iz navedenega pa je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da je tožnik že kot povprečno skrben potrošnik, kot ekonomist pa še toliko bolj,¹³ moral in mogel oceniti, kakšne ekonomske posledice lahko zanj prinese sklenitev spornega pravnega posla. V kolikor se tožnik s sporno pogodbo prevzetega (obrestnega in valutnega) tveganja ni zavedal iz razloga, ker ni postopal z ustreznim standardom skrbnosti (skrbnost dobrega gospodarja), pa navedeno, kot že izpostavljeno, ne more voditi k zaključku, da je toženka kršila pojasnilno dolžnost. Aktivnosti ali neaktivnosti potrošnika v zvezi z iskanjem informacij banke sicer ne odvezujejo, da opravi pojasnilno dolžnost v obsegu, kot jo zahteva standard povprečnega potrošnika, vendar pa ni več v sferi banke, na kakšen način bo potrošnik prejete informacije upošteval pri svoji odločitvi.¹⁴

21O kršitvi pojasnilne dolžnosti sodišče prve stopnje pravilno ni sklepalo niti na osnovi izpovedb drugih komitentov toženke, prič B.D., T.K. ter I.M. Vrhovno sodišče RS je zavzelo stališče, da poslovna praksa toženke v primerljivih primerih sklepanja kreditnih pogodb pri presojanju vprašanja kršitve pojasnilne dolžnosti ni nepomembna.¹⁵ Sodišče prve stopnje je relevantne okoliščine s tej smeri tudi raziskovalo, in sicer z zaslišanjem že zgoraj imenovanih prič. Z ozirom, da je ob tem pravilno prišlo do zaključka, da toženka pojasnilne dolžnosti v razmerju do vseh svojih komitentov ni opravila v enakem obsegu,¹⁶ pa je dokazno presojo o izpolnitvi pojasnilne dolžnosti v obravnavanem primeru pravilno opravilo predvsem izhajajoč iz tistih dokazov, ki neposredno kažejo na okoliščine ob sklepanju sporne kreditne pogodbe. In sicer je izhajalo iz vsebine sporne kreditne pogodbe same, zaslišanja tožnika ter njegove partnerke D.B., ki je bila ob sklepanju pogodbe prisotna kot solidarni porok, prav tako pa iz zaslišanja toženkine referentke, priče K.V., s katero je tožnik kontaktiral v zvezi s sklenitvijo sporne kreditne pogodbe, četudi se konkretnega svetovanja ni spominjala (spominjala pa se je tožnika kot stranke), saj je izpovedala, na kak način je vselej opravila informacijsko dolžnost. Izhajajoč iz teh dokazov pa je, kot pojasnjeno že zgoraj, sodišče prve stopnje utemeljeno prišlo do zaključka, da je bila pojasnilna dolžnost pravilno opravljena. Zgoraj izpostavljenim dokazom je prvostopenjsko sodišče pravilno pripisalo večjo težo tudi zato, ker je toženka po prepričanju naslovnega sodišča tehtno izpostavila tudi vprašanje verodostojnosti izpovedb prič B.D. ter T.K., ki sta izpovedovala v smeri kršitve pojasnilne dolžnosti. Že z ozirom na to, da sta oba sklenila kreditno razmerje vezano na CHF, še posebej priča D., ki kredita pri toženki še ni odplačal, je v luči možnega uveljavljanja lastnih zahtevkov iz naslova teh kreditnih pogodb dopustno sklepati, da v predmetni zadevi zgoraj imenovana v zvezi s pojasnilno dolžnostjo nista bila zainteresirana izpovedati sebi v breme. Celo kot neresnična pa se pokaže izpovedba priče D. v delu, kjer je navajal, da z ženo (solidarna kreditojemalca) navadne pogodbe sploh nista podpisala, kreditno pogodbo pa sta prejela šele po notarskem naroku. Toženka je namreč predložila pisno in s strani kreditojemalcev podpisano pogodbo, ki je bila dne 12. 6. 2007, to je 9 dni pred notarskim narokom, ki je bil nato opravljen šele 21. 6. 2007, sklenjena v prostorih toženke (priloga B65, vključno z notarskim zapisom SV 786/07 z dne 21. 6. 2007). Navedeno pa zaključek o skladnosti prvostopenjskega dokaznega vrednotenja s procesnimi navodili iz 8. člena ZPP le še utrjuje.

22Tožnik je sicer izpovedal tudi, da se možnosti tako velikega nihanja tečaja CHF v razmerju do EUR, do katerega je nato dejansko prišlo, ni zavedal in mu tudi ni bilo pojasnjeno, da obrok dejansko lahko toliko poraste. Navedeno je mogoče razlagati le tako, da se tožnik ob sklepanju sporne pogodbe ni zavedal, da lahko po njeni sklenitvi pride do tako velikih tečajnih razlik med CHF in domačo valuto, do katerih je prišlo predvsem v posledici gospodarske krize v letu 2011 in zaradi ukrepov švicarske nacionalne banke leta 2015, vendar pa ne gre spregledati, da iz tožnikove trditvene podlage niti ne izhaja, da se na kršitev pojasnilne dolžnosti sklicuje tudi, ker bi toženka s tako velikim valutnim nihanjem mogla in morala računati in o tem informirati tožnika, kar pritožba še posebej poudarja. Tudi sicer pa je v naši sodni praksi že sprejeto stališče, da tudi banka kot profesionalna oseba ni mogla predvideti enostranskih ukrepov švicarske centrale banke (najprej zamrznitev tečaja CHF, nato pa v letu 2015 njegovo sprostitev), ki so imeli odločilni vpliv na vrednost valute CHF.¹⁷

23Tožnik v predmetni zadevi zatrjuje ne le, da bi se toženka ob sklenitvi sporne pogodbe mogla in morala zavedati, da bo tečaj CHF v prihodnje dolgoročno nihal v breme kreditojemalcev in jih informirati o tem tveganju, temveč celo, da je toženka ravnala v slabi veri. Vedela naj bi namreč, da bo tečaj CHF v prihodnje pridobival na vrednosti v razmerju do domače valute, kar bo bistveno vplivalo na finančne obveznosti tožnika, to pa je ob sklepanju pogodbe zamolčala. V zvezi z navedenim velja pojasniti, da je že Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče, da zanesljive in natančne napovedi glede obdobja in obsega spremembe valutnega razmerja niso mogoče, saj je nepoznavanje prihodnosti in neobvladovanje dejavnikov, ki vplivajo na realizacijo tveganja, v sami naravi tveganja.¹⁸ Kot že izpostavljeno pa sklenitev aleatorne (tvegane) pogodbe ni nedopustna, četudi bi bilo tveganje precejšnje ali neobvladljivo.¹⁹ Četudi je za strokovnjake vpliv določenih dejavnikov do določene mere lahko predvidljiv, pa je pri kreditu z ročnostjo 25 let, kot je obravnavani, na dlani, da gre za dolgoročno izpostavljenost valutnemu tveganju. Izhajajoč iz navedenega pa sta se ob sklenitvi sporne pogodbe obe stranki mogli in morali zavedati, da lahko v tako dolgem časovnem obdobju pride med vrednostjo valut tudi do večjih sprememb, ne le minimalnih, saj bi to moralo biti jasno vsakemu povprečno razumnemu in preudarnemu človeku.²⁰ To tveganje pa je tožnik, kot že pojasnjeno, informirano sprejel.

24V zvezi z izraženo zahtevo pritožbe po izdelavi grafičnih simulacij vpliva različnih vrednosti CHF na anuitete za daljše časovno obdobje se je Vrhovno sodišče RS že opredelilo, da je formalistična in hkrati pretirana. Zavzelo je stališče, da tak način informiranja lahko vodi do točke prezasičenosti z informacijami, kar omogoča tudi manipulacije in zavajanja (na primer hipotetično ali celo špekulativno prikazovanje gibanja tečaja v korist potrošnika). Kot ključno pa je pri tem poudarilo, da pretirana skrb za potrošnika ni v skladu s pojmovanjem posameznika kot razumnega, preudarnega, avtonomnega in svobodnega subjekta, ki je sposoben sprejemati odgovorne, ekonomske, življenjske in osebne odločitve, s katerimi oblikuje svoje življenje. Kot mehanizem za uravnavanje ravnotežja med premajhno ter pretirano skrbjo za potrošnika Vrhovno sodišče RS vidi prav pojasnilno dolžnost, ki potrošniku omogoči seznanitev s potrebnimi informacijami, na podlagi katerih bo lahko sprejel po lastni oceni zase najsprejemljivejšo odločitev. Lahko se torej odloči za tveganje in večje pričakovane koristi, ali pa za manjše koristi ob manjšem tveganju, ne more pa pravo posameznika samo usmerjati k tistemu, kar sámo ocenjuje kot koristno in dobro za povprečnega potrošnika.²¹ Ob tem pa ni odveč izpostaviti še, da tudi iz zadeve Andriciuc izhaja zgolj, da mora biti stopnja informiranja potrošnikov določene intenzivnosti, ne pa predpisovanje točnega načina informiranja, na primer z izdelavo grafičnih prikazov in izračunov. V zvezi s Priporočili Evropskega odbora za sistemska vlaganja SERS/2011/1 z dne 21. 9. 2011, na katera se sklicuje Sodišče EU v zadevi Andriciuc in jih izpostavlja tudi pritožba, pa velja odvrniti, da tudi to priporočilo konkretnega načina pojasnil ne opredeljuje.²² Uporaba teh priporočil na pravno zavezujoč način pa bi bila tudi v nasprotju z ustavno prepovedjo povratne veljavnosti predpisov (155. člen URS), saj so bila sprejeta šele leta 2001, medtem ko je bila sporna kreditna pogodba sklenjena že leta 2005. Sodišče prve stopnje se že iz tega razloga do citiranih priporočil ni bilo dolžno opredeliti.

25V celoti je potrebno kot neutemeljeno zavrniti tudi prepričanje pritožbe, da je toženka že ob sklenitvi sporne kreditne pogodbe vedela, da se bo tečaj CHF v prihodnje gibal za kreditojemalce neugodno, oziroma, da je lahko takšno gibanje tečaja CHF vsaj zanesljivo pričakovala. Kot je bilo poudarjeno že zgoraj, zanesljive in natančne napovedi glede obdobja in obsega spremembe valutnega razmerja niso mogoče. Nepoznavanje prihodnosti in neobvladovanje dejavnikov, ki vplivajo na realizacijo tveganja, namreč determinira samo naravo tveganja.²³ Tožnik zmotno meni, da je toženka že na osnovi Poročila o finančni stabilnosti BS iz leta 2005 lahko sklepala o tem, da se bo tečaj CHF v razmerju do domače valute dolgoročno gibal v breme kreditojemalcev. V tem je BS med drugim res opozorila tudi na izpostavljenost komitentov tečajnemu tveganju, saj je bil švicarski frank leta 2005 na relativno nizkih ravneh in je bilo v prihodnosti pričakovati njegovo apreciacijo. Vendar ne gre spregledati, da je sodna praksa²⁴ že zavzela stališče, da informacije BS v navedenem poročilu predstavljajo zgolj splošne napovedi ter splošna opozorila na dolžnosti poslovnih bank v razmerju do komitentov, ki so jih te imele že na osnovi ZPotK ter ZVPot, s katerim je bila v naše nacionalno pravo implementirana Direktiva. Poudariti je potrebno, da BS ni organizacija, ki bi bila usmerjena v varstvo potrošnikov in je njena opozorila poslovnim bankam gledati v luči ciljev in nalog, ki jih je imela na podlagi takrat veljavnega Zakona o Banki Slovenije (v nadaljevanju ZBS-1; predvsem 4., 11. in 12. člen tega zakona).²⁵ Navedeno potrjuje tudi izpovedba v predmetnem postopku zaslišane priče M.K., direktorja oddelka za nadzor bančnega poslovanja pri BS. Imenovani je namreč izpostavil, da je ena od primarnih nalog BS opozarjanje na tveganje. BS ni institucija, ki bi skrbela za potrošnike in ne regulira bančnih produktov, saj so ti prosti na trgu. V luči navedenega je v poročilu leta 2005, ker se je tečaj CHF gibal na nizkih ravneh, zgolj opozorila, da se gibanje tečaja lahko obrne tudi drugače. Na izrecno vprašanje, ali je lahko BS napovedovala gibanje tečaja, pa je priča K. to izrecno zanikal. Pojasnil je, da se BS s tem ne ukvarja, ne napoveduje tečajev in v ta namen tudi nima posebne službe. Tudi nobena centralna banka se ne ukvarja s takšnimi napovedmi. Četudi centralne banke spremljajo dogajanja na finančnih trgih, tečajev ne napovedujejo. Tudi na izrecno vprašanje, ali je poročilo iz leta 2005 vsebovalo napovedi gibanja tečaja, je to prepričljivo zanikal ob pojasnilu, da je tečaje tako rekoč nemogoče napovedovati na neko daljšo ročnost. Sicer je obrazložil, da določeni parametri (na primer terminske pogodbe) lahko dajejo nek indic, vendar pa resnih napovedi o gibanju tečaja na tej osnovi ni mogoče oblikovati. Prav tako je potrdil v naši sodni praksi že izraženo prepričanje, da ukrepov tujih nacionalnih bank nihče ne more napovedati. Izhajajoč iz navedenega pritožbena zatrjevanja o vedenju toženke že v fazi sklepanja sporne kreditne pogodbe, da se bo tečaj CHF v prihodnje dolgoročno gibal v breme tožnika, ne vzdržijo kritične presoje. V tej smeri je še dodatno potrebno sklepati tudi zato, ker so bila v poročilu BS iz leta 2005 izražena opozorila o pričakovanju apreciacije CHF vezana zgolj na obdobje med letom 2005 ter 2007, torej izrazito kratkoročno. Na tej osnovi toženka tako niti kot profesionalna oseba ob postopanju s skrbnostjo dobrega strokovnjaka (drugi odstavek 6. člena OZ) v obravnavanem primeru, ko je bila kreditna pogodba sklenjena z ročnostjo 25 let, v fazi njenega sklepanja o obdobju in obsegu spremembe valutnega razmerja na dolgi rok zato ni mogla sklepati na način, kot to zatrjuje pritožba. To velja še toliko bolj, ker so se kot netočna izkazala že kratkoročna predvidevanja o gibanju tečaja CHF iz poročila BS iz leta 2005 za obdobje od leta 2005 do 2007, saj se je tečaj CHF v tem obdobju dejansko gibal v obratni smeri od napovedane. Dolgoročno je apreciacija sicer lahko pričakovana, ne more pa biti zanesljiva oziroma napovedljiva z določeno stopnjo verjetnosti.²⁶ Obe pravdni stranki sta ob sklepanju sporne kreditne pogodbe zaradi dolgoročne izpostavljenosti valutnemu tveganju (kredit z ročnostjo 25 let) tako mogli in morali računati s tem, da se vrednost tečaja CHF v času trajanja spornega kreditnega razmerja lahko giblje tako v korist kot v breme posameznega pogodbenika. O tveganju v tem pogledu pa je toženka tožnika v okviru izvajanja pojasnilne dolžnosti celovito poučila, tožnik pa je to realno tveganje informirano sprejel, kot izhaja že iz zgornje obrazložitve. Da se bo tečaj CHF v prihodnosti dolgoročno gibal prav v breme kreditojemalcev, v posledici česar se bodo povečale njihove mesečne anuitetne obveznosti, pa toženka ob sklepanju sporne pogodbe ni mogla in morala vedeti, kar hkrati ovrže pritožbena zatrjevanja o slabovernosti toženke v fazi sklepanja sporne pogodbe.

26Zatrjevano nepoštenost toženke sodišče prve stopnje pravilno ni presojalo izhajajoč tudi iz dopisov BS, ki jih je ta na poslovne banke naslovila v letu 2006 in 2007. Vprašanje ničnosti sporne kreditne pogodbe je namreč mogoče presojati zgolj izhajajoč iz okoliščin ob njeni sklenitvi, kamor pa dopisa BS, ki sta bila izdana kasneje, ne sodita in se sodišče prve stopnje do njiju ni bilo dolžno opredeljevat. Tudi sicer pa sta skladno s stališči Vrhovnega sodišča RS v zadevi II Ips 195/2018 dopisa BS iz leta 2006 in 2007, enako kot že poročilo BS iz leta 2005, predstavljala zgolj splošna opozorila na dolžnosti poslovnih bank, ki niso presegala tistih, izhajajočih iz takrat veljavnih predpisov ter iz načela vestnosti in poštenja. Tudi do letnih poročil toženke od leta 2006 dalje se sodišču prve stopnje, ker so bila ta časovno gledano sprejeta po sklenitvi sporne pogodbe leta 2005, ni bilo potrebno opredeljevat, saj ta za predmetno odločitev niso relevantna. V kolikor pa je tožnik zatrjeval, da so bila toženki dejstva, zajeta v letnem poročilu za leto 2006, poznana že ob sklenitvi sporne pogodbe konec leta 2005, pa mu velja odvrniti, da v tem poročilu toženka izpostavlja zgolj dolgoročno realno predvidljivo tvegaje za nastop valutnega nihanja, glede katerega pa je bil tožnik ob sklepanju sporne pogodbe ustrezno poučen in se je mogel in moral zavedati, da se v dobi odplačevanja kredita (25 let) lahko uresniči.

27Pritožniku ni mogoče slediti niti v stališču, da je toženka že glede na zgodovinsko gibanje tečaja franka ob sklenitvi sporne pogodbe v prihodnje lahko predvidevala gibanje tečaja CHF prav v breme kreditojemalcev. Iz zgoraj obrazloženega namreč izhaja, da gibanja menjalnih tečajev banke kot finančne institucije, še posebej dolgoročno, v nobenem primeru (torej tudi ne na osnovi zgodovinskih podatkov o gibanju tečajev) niso bile zmožne zanesljivo napovedovati, saj na gibanje menjalnih tečajev vplivajo dejavniki, ki jih poslovne banke ne morejo obvladovati. V kolikor se tožnik izrecno sklicuje na zgodovinski graf gibanja za CHF/EUR od leta 1953 do 2015 v prilogi A14, pa je toženka tehtno opozorila, da na osnovi tega, ker gre za graf CHF napram košarici valut, ki jih je nadomestil EUR, kot plačilno sredstvo uveden šele leta 1999, neposrednih primerjav z menjalnim tečajem CHF/EUR (koliko enot CHF se dobi za 1 EUR in ne, koliko enot EUR se dobi za 1 CHF) niti ni mogoče napraviti. Ob vsem navedenem pa ni mogoče prezreti tudi, da tožnik v tožbi že sam navaja, »da iz historičnih podatkov razmerij valutnega para CHF - EUR za tako dolga obdobja dolgoročnih kreditov, kot je to v danem primeru, ni mogoče predvidevati (stran 6 tožbe),« s čemer prihaja v nasprotja s svojo siceršnjo trditveno podlago, kot tudi z navedbami pritožbe.

28Zavrniti je potrebno tudi pritožbene navedbe o zavajajočih informativnih izračunih kreditnih obveznosti, ki jih je pripravila toženka. Informativni izračuni, ki jih je tožnik prejel za potrebe sklenite sporne pogodbe, so bili povsem razumljivo za celotno obdobje odplačevanja kredita pripravljeni upoštevaje tečaj CHF ter letno referenčno obrestno mero (LIBOR) v času priprave informativnega izračuna. Ker po zgoraj obrazloženem banka gibanj tečaja CHF v bodoče ni mogla in morala poznati, morebitnih valutnih nihanj pri informativnem izračunu ni mogla upoštevati. Z ozirom, da je bil tožnik o valutnem tveganju celovito poučen in je vendar tudi sam izpovedal, da se je možnih valutnih nihanj in s tem nihanj v višini mesečnih anuitet zavedal (le da z ekstremnimi nihanji valute ni računal), tudi priča K.V. pa je izpovedala, na nikoli ni zagotavljala nespremenljivosti valutnih tečajev, pa mu naslovno sodišče ne sledi v navedbah, da je ob sklenitvi sporne kreditne pogodbe lahko izhajal iz prepričanja, da bo kredit, vezan na CHF, v vsakem primeru preplačal manj kot kredit vezan na SIT oziroma EUR. Prav tako pa naslovno sodišče kot pravilno povzema prvostopenjsko stališče, da reklamni letaki toženke ter objave na njenih spletnih straneh v zvezi s kreditnimi pogodbami z valutno klavzulo CHF (priloga A22 in A23), pa četudi bi jih lahko opredelili kot zavajajoče v smislu prvega odstavka 12.a člena takrat veljavnega ZVPot in bi lahko predstavljali osnovo za sprožitev inšpekcijskega postopka (73. člen ZVPot), niso v vzročni zvezi z odločitvijo tožnika prav za sporni kredit. Četudi bi si na osnovi reklamnega materiala toženke ustvaril vtis, da je sporna kreditna pogodba predstavlja varen in le minimalno tvegan bančni produkt, po korektno opravljeni pojasnili dolžnosti toženke v tem prepričanju ni mogel vztrajati. Glede na prejeta pojasnila je naslovno sodišče namreč prepričano, da bi se tožnik tveganosti kredita z valutno klavzulo CHF kot bančnega produkta moral in mogel zavedati, kot je izčrpno obrazloženo že zgoraj. Po vsem obrazloženem je sodišče druge stopnje tako prepričano, da se je tožnik za sporni kredit odločil po svobodni presoji in iz razloga, ker je ta v času sklepanja predmetne pogodbe po splošnem prepričanju, čemur pritožba neutemeljeno oporeka, veljal za ugodnejšega in je bil prav iz tega razloga toliko bolj tržno zanimiv. Tečaj CHF je bil v letu 2005 namreč na dokaj nizkih ravneh, izhodiščna (referenčna) obrestna mera LIBOR pa je bila v tistem času nekoliko nižja od evrske (EURIBOR), kakor vse izhaja tudi iz izpovedbe priče M.K. Dejstvo, da bi tožnik lahko dobil tudi kredit z valutno klavzulo EUR, saj je bil po lastnih navedbah za odobritev takšnega kredita kreditno sposoben, oba kredita, tako tisti vezan na CHF, kot tisti vezan na EUR, pa sta mu bila enakovredno ponujena, pa še toliko bolj govori v prid dejstvu, da je bila tožnikova odločitev za sklenitev sporne pogodbe rezultat preudarne presoje njega samega. Tožnik pa je imel od sklenitve sporne pogodbe v pisni obliki v prostorih toženke do naroka pri notarju na voljo tudi ustrezen čas za razumen premislek. Zraven tega pa je imel po 3. točki sporne pogodbe tudi pravico, da lahko pred črpanjem kredita v petih dneh od njene sklenitve, torej še tudi po tem, ko je bil še s strani notarja opozorjen na s sporno pogodbo prevzeta tveganja (stran 2 notarskega zapisa SV 1009/05 z sne 25. 11. 2005), od te pogodbe odstopi brez navedbe razloga. Z oziroma na povsem jasno in prepričljivo izpovedbo priče M.K. o tem, da banka iz naslova valutnih tveganj, ker mora glede na kogentna pravila o obvladovanju tveganj imeti bilančno gledano zaprto pozicijo, tako da ni izpostavljena niti izgubi niti dobičku in prvenstveno zasluži na račun tega, ker ji je stranka izposojen znesek dolžna vrniti z obrestmi, pa naslovno sodišče tudi ne sledi navedbam pritožbe, da je toženka z motivacijo po ustvarjanju dobička ob sklepanju sporne pogodbe špekulativno preferirala kredite z valutno klavzulo CHF (pritožbeno zatrjevano slaboverno ravnanje v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja). Za takšno ravnanje toženka po zgoraj obrazloženem namreč ni imela interesa.

29V kolikor se pritožnik sklicuje na zagotavljanje pojasnilne dolžnosti na način kot ta izhaja iz predloženih odločb Vrhovnega sodišča Zvezne republike Nemčije (priloga B43 do B46), in sicer s sklepanjem t.i. tihih svetovalnih pogodb, pa mu je potrebno odvrniti, da se sodišče prve stopnje do teh ni bilo dolžno opredeljevati. Predložena referenčna nemška sodna praksa (kar je mogoče nedvoumno razbrati kljub zgolj parcialnim prevodom predloženih odločb v slovenski jezik) se namreč nanaša na izvedene finančne instrumente kot bistveno bolj tvegane bančne produkte (investiranje ali špekuliranje z vrednostjo tuje valute) od potrošniških kreditnih pogodb, četudi so te vezane na gibanje tečaja tuje valute. Obseg in vsebina pojasnilne dolžnosti, ki jo terja svetovanje v primeru izvedenih finančnih instrumentov, pa ni enaka obsegu in vsebini pojasnilne dolžnosti, kadar ne gre za takšne instrumente.²⁷ Kot je poudarilo že Vrhovno sodišče RS v zadevi II Ips 201/2017 (21. točka obrazložitve) je v primerih, kot je obravnavani, za presojo pojasnilne dolžnost relevantna zakonodaja o potrošniškem kreditiranju in njena razlaga, to pa je sodišče prve stopnje v danem primeru pravilno tolmačilo in uporabilo. Prvostopenjsko sodišče ustreznosti pojasnilne dolžnosti ni bilo dolžno presojati niti upoštevaje sodno prakso hrvaških sodišč v primerljivih zadevah. Kot pravilno ugotavlja pritožnik že tudi sam, ta za naša sodišča ni zavezujoča, zraven tega pa je rezultat uporabe hrvaškega nacionalnega prava, ki za odločitev v obravnavani zadevi ni relevantno. Smiselno enako navedeno velja tudi za že zgoraj obravnavano nemško sodno prakso.

30Sodišče prve stopnje pa izpolnitve pojasnilne dolžnosti v obravnavanem primeru ni bilo dolžno ugotavljati tudi izhajajoč iz vsebine zloženke Avstrijske narodne banke, na katero se sklicuje tožnik (priloga 39). Z ozirom, da je bilo poslovanje toženke v času sklepanja sporne pogodbe skladno z določbo 23. člena takrat veljavnega ZBS-1 v zvezi s 1. členom ter 3. členom takrat veljavnega Zakona o bančništvu (ZBan) podvrženo nadzoru BS, je sodišče prve stopnje presojo o zgoraj navedenem vprašanju zato pravilno opravilo izhajajoč iz takrat veljavne nacionalne zakonodaje, smernic BS ter relevantnih določb evropskega prava, vključno z njihovo razlago, podano s strani Sodišča EU.

31Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pravilno zavrnilo tudi podredno postavljen tožbeni zahtevek na razvezo sporne pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin (prvi odstavek 112. člena OZ) ter posledično zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, potrebnega za izbris hipotekarnih bremen pri tožnikovih nepremičninah. Prvostopenjske odločitve v tem obsegu pritožba argumentirano sicer ne graja, uradni preizkus pa pokaže, da je tudi v tem delu materialnopravno pravilna. Sodišče prve stopnje uvodoma pravilno sklepa, da bi velika valutna nihanja, do katerih je prišlo v obdobju gospodarske krize ter nato v letu 2015 zaradi enostranskih ukrepov švicarske centralne banke, objektivno gledano lahko opredelili kot spremenjene okoliščine v smislu prvega v zvezi z drugim odstavkom 112. člena OZ, saj teh, kot obrazloženo že zgoraj in kakor zatrjuje tudi pritožba sama, pravdni stranki v času sklepanja sporne pogodbe nista mogli in morali pričakovati, se jim izogniti oziroma odkloniti njihove posledice. Ob tem, ko je tožnik v svoji trditveni podlagi kot relevantno spremenjeno okoliščino sicer uveljavljal drastični porast tečaja CHF zaradi gospodarske krize, pa sodišče prve stopnje pravilno zaključuje, da porast tečaja CHF v letu 2015, iz razloga, ker je bila sporna pogodba s strani toženke enostransko odpovedana že 30. 4. 2013, ni relevantna okoliščina za presojo utemeljenosti podrednega tožbenega zahtevka. Ob primerjavi višine mesečne anuitete ob sklenitvi pogodbe (438,06 EUR) ter pred enostransko odpovedjo pogodbe zadnje plačane anuitete dne 17. 4. 2013 (533,00 EUR), pa sodišče prve stopnje tudi pravilno pretehta, da zvišanje višine mesečne anuitete za zgolj nekaj manj kot 100,00 EUR izpolnjevanja obveznosti ne otežuje do te mere, da bi jo bilo po splošnem prepričanju neupravičeno ohraniti v veljavi. V kakšnem obsegu je bilo s porastom višine mesečne anuitete oteženo tožnikovo izpolnjevanje kreditnih obveznosti, pa prvostopenjsko sodišče, z ozirom, da tožnik ni ne zatrjeval ne izpovedal o tem, kakšne dohodke je v času trajanja sporne pogodbe prejemal (212. člen ZPP), niti ni moglo oceniti. Z ozirom, da so se težave z odplačevanjem spornega kredita pojavile že leta 2010, ko se je mesečna obveznost tožnika povečala zgolj za približno 50,00 EUR (dne 30. 6. 2010 je mesečna anuiteta znašala 485,00 EUR), pa prvostopenjsko sodišče pravilno zaključuje tudi, da neredno plačevanje kreditnih obveznosti niti ni v vzročni zvezi nepričakovanim valutnim gibanjem, do katerega je prišlo v letu 2011. Navedenega pa tudi predmetna pritožba ne graja.

32Pravilna pa je tudi prvostopenjska odločitev o zavrženju tako primarno kot podredno postavljenega dajatvenega zahtevka (odločitev s sklepom). Tožnik pravnega interesa za dajatveni denarni zahtevek (plačilo 37.305,04 EUR v korist toženke) zoper samega sebe namreč nima. Pravni interes predstavlja procesno predpostavko, brez katere sojenje ni dopustno (prvi odstavek 274. člena ZPP). Podan bi bil le, v kolikor bi uspeh tožnika s postavljenim dajatvenim zahtevkom oziroma zahtevkoma zanj predstavljal kakšno pravno korist, ki je brez tožbe ni mogoče realizirati, o čemer pa v obravnavanem primeru očitno ni mogoče govoriti. Če tožnik meni, da toženki po enostranskem odstopu od sporne kreditne pogodbe iz naslova kondikcije dolguje že zgoraj navedeni znesek, lahko to svojo obveznost namreč svobodno izpolni. V kolikor bi toženka takšno izpolnitev neupravičeno odklonila, pa lahko tožnik dolžni znesek kot sodni depozit položi pri sodišču²⁸ (203. do 214. člen Zakona o nepravdnem postopku - ZNP-1).

33Glede na vse obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo tožnika skladno s 353. členom ZPP ter 2. točko 365. člena tega zakona kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločbo sodišča prve stopnje.

34Z ozirom na pritožbeni neuspeh tožnik skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Stroške odgovora na pritožbo pa sama krije tudi toženka, saj njena izvajanja v tem niso v bistvenem prispevala k rešitvi predmetne zadeve (prvi odstavek 155. člena ZPP).

¹ VS RS sklep II Ips 201/2017 z dne 7. 5. 2018.
² V skladu s citirano določbo je pri kreditnih pogodbah, kjer je bil obračun vezan na uporabo tuje valute, pisna pogodba v enostavnem in razumljivem besedilu morala določati navedbo tuje valute in vrsto tečaja, po katerem se izračunava vrednost v domači valuti in opozorilo, da se ob spremembi tečaja lahko spremenijo tudi predvideni zneski posameznih plačil.
³ 372. člen OZ: »(1) Pogodbeni stranki se lahko dogovorita, da se višina dolžnikove denarne obveznosti določi glede na spremembe cen za blago in storitve, izraženih z indeksom cen, ki ga ugotavlja pooblaščena organizacija (indeksna klavzula), ali glede na gibanje tečaja tuje valute (valutna klavzula), ali glede na spremembe drugih cen, če ni takšen dogovor v nasprotju z zakonom. (2) Kadar se pogodbeni stranki dogovorita za valorizacijo denarnih obveznosti, se valorizacija opravi za obdobje od nastanka obveznosti do njene izpolnitve, če se stranki ne dogovorita drugače.«
⁴ VS RS sklep II Ips 201/2017 z dne 7. 5. 2018 in sodba II Ips 197/2018 z dne 20. 12. 2018.
⁵ V zadevi VSL sodba II Cp 2237/2018 z dne 29. 5. 2019 sodišče zavzame celo stališče, da pritožbene navedbe o tem, da bi tožnik v izjavi moral biti opozorjen tudi o možnosti povečanja tujih obrestnih mer, tako samostojno, kot v povezavi z valutnim tveganjem, niso relevantne, ker se tuja obrestna mera v konkretnem primeru ni povečala.
⁶ To je takrat, kadar ima dostop do informacij le ena pogodbena stranka, druga pa jih ne more pridobiti ali jih lahko pridobi le z nesorazmernimi napori, kadar ena od strank poseduje specifična strokovna znanja, ki jih druga stranka potrebuje za svojo odločitev, ali kadar gre za informacije o dejstvih, na katere ena od strank ni mogla računati, druga pa je zanje vedela (tako VS RS v sklepu II Ips 201/2017 z dne 7. 5. 2018, točka 19 obrazložitve).
⁷ Tako dr. Jorg Sladič v članku Krediti v švicarskih frankih po ustalitvi sodne prakse pred Vrhovnim sodiščem, Pravna praksa, 2019, št. 49-50, str. 17)
⁸ Tako tudi VS RS sklep II Ips 201/2017 z dne 7. 5. 2018.
⁹ Tako tudi Jorg Sladič, Slovenski potrošniki v izvršbi in dolgovi v švicarskih frankih, Pravna praksa, 2019, št. 28-29, str. 6 - 8. (V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča EU so v okviru postopka iz člena 267 PDEU (predhodno odločanje) naloge Sodišča EU in predložitvenega sodišča jasno ločene. Naloga Sodišča EU je razlagati določbe prava Unije, nacionalno zakonodajo pa lahko razlaga le predložitveno sodišče).
¹⁰ Na prvi pogled bi besedilo 23. člena ZVPot lahko nakazovalo, da je po slovenskem pravu vselej mogoča presoja nepoštenosti glavnega predmeta pogodbe, saj ta iz presoje ni izrecno izvzet (kot v besedilu Direktive). Vendar bi bila takšna razlaga preširoka in nesmiselna. Naknadna presoja poštenosti glavnega predmeta pogodbe bi namreč močno posegla v pogodbeno avtonomijo strank, saj je glavni predmet pogodbe ravno tisto, kar sta imeli stranki ob sklenitvi pogodbe pred očmi in o tem izrecno soglašali. Če bi zakonodajalec želel, da je po sklenitvi pogodbe vselej mogoče uveljavljati nepoštenost glavnega predmeta pogodbe, bi moral to izrecno določiti (VS RS sklep II Ips 201/2017 z dne 7. 5. 2018, iz 26. točke obrazložitve).
¹¹ Skladno s citirano zadevo države članice EU lahko na celotnem področju, ki ga ureja Direktiva, vključno s členom 4(2), sprejmejo ali ohranijo strožja pravila, kot jih določa sama Direktiva, če so namenjena zagotavljanju višje stopnje varstva potrošnikov. Navedeno pomeni, da lahko ohranijo ali uredijo sodni nadzor nad nedovoljenostjo pogodbenih pogojev, ki opredeljujejo glavni predmet pogodbe, tudi če so ti pogoji sestavljeni v jasnem in razumljivem jeziku.
¹² VS RS sklep II Ips 137/2018 z dne 25. 10. 2018, sodba in sklep II Ips 195/2018 z dne 25. 10. 2018 in sodba II Ips 197/2018 z dne 20. 12. 2018.
¹³ Na tem mestu velja pritožniku odvrniti, da je sodišče prve stopnje skladno s stališči Sodišča EU v zadevi Andriciuc, po katerih je banka dolžna v vsakem primeru, to je tudi če bi kreditojemalec že sam imel višjo raven strokovnega znanja, pojasnilno dolžnost opraviti v obsegu, ki ga zahteva standard povprečnega potrošnika (normalno obveščen, razumno pozoren in preudaren potrošnik), vprašanje izpolnitve pojasnilne dolžnosti toženke presojalo skladno s tem standardom. Ob sklicevanju na izobrazbo tožnika, ki je po poklicu ekonomist, je svoj zaključek o tem, da je bil že kot povprečen potrošnik glede na zagotovljene informacije zmožen oceniti potencialno znatne ekonomske posledice sporne kreditne pogodbe za njegov finančni položaj, ob uporabi argumenta a fortiori, in sicer argumenta a minori ad maius (sklepanje od manjšega na večje) le še dodatno utemeljilo (v kolikor se je tožnik možnih finančnih posledic sporne kreditne pogodbe za njegov ekonomski položaj lahko zavedal že kot povprečni potrošnik, je ekonomske posledice sporne pogodbe kot ekonomist lahko še toliko bolje razumel) (smiselno enako tudi VSL sodba II Cp 2237/2018 z dne 29. 5. 2019).
¹⁴ Tako tudi VS RS sklep II Ips 137/2018 z dne 25. 10. 2018.
¹⁵ VS RS sklep II Ips 141/2017 z dne 18. 10. 2018.
¹⁶ Iz izpovedb prič B.D. ter T.K. sicer res izhaja, da toženka pojasnilne dolžnosti v razmerju do njiju naj ne bi opravila celovito. Pritožba pa zmotno meni, da enako izhaja tudi iz izpovedbe priče I.M. Prav tako ne drži, da je sodišče prve stopnje vsebino njene izpovedbe v izpodbijani odločbi napačno povzelo (kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana). Nasprotno iztrgano iz njenega konteksta kot celote izpovedbo Irene Meško povzema pritožba. O tem, da je bilo imenovani priči ob sklepanju pogodbe valutno tveganje pojasnjeno, sodišče prve stopnje pravilno zaključuje glede na to, da je na vprašanje razpravljajoče sodnice, ali je bila opozorjena, kaj se lahko zgodi, če se zviša oziroma zniža CHF, odgovorila, da so ji tudi za EUR (torej tudi za CHF) dejali, da ni nič fiksno. Prav tako pa je izpovedala, da je bilo nekaj govora o tečajnih tveganjih in ji je bilo v tej zvezi pojasnjeno, da bi v primeru dviga franka kredit lahko spremenila v EUR. Sicer pa ne gre spregledati, da je imenovana priča pojasnila tudi, da se v kreditne pogoje niti ni poglabljala, saj jo je zanimalo le, da je dobila denar, ki ga je potrebovala za hišo, tega pa si je zagotovila prav s kreditom, vezanim na CHF, saj v EUR ne bi dobila želenega zneska. Iz njene izpovedbe pa prav tako izhaja, da je ob pogovorih pri toženki spremljala zgolj stvari, ki so jo zanimale, česar pa, kot pojasnjeno že zgoraj, toženki pri presoji o izpolnitvi pojasnilne dolžnosti ni mogoče šteti v breme.
¹⁷ VS RS sklep II Ips 137/2018 z dne 25. 10. 2018 in VS RS sodba in sklep II Ips 195/2018 z dne 25. 10. 2018.
¹⁸ VS RS sklep II Ips 137/2018 z dne 25. 10. 2018.
¹⁹ VS RS sklep II Ips 201/2017 z dne 7. 5. 2018.
²⁰ Tako tudi VSL sodba in sklep II Cp 1977/2017 z dne 1. 3. 2018.
²¹ VS RS sklep in sodba II Ips 195/2018 z dne 25. 10. 2018.
²² Vrhovno sodišče RS v zadevi II Ips 195/2018 pojasnjuje, da iz omenjenega priporočila izhaja (le), da se nacionalnim nadzornim organom in državam članicam priporoča, da od finančnih institucij zahtevajo, da posojilojemalcem dajo ustrezne informacije o tveganjih pri dajanju posojil v tujih valutah, ki bi morale posojilojemalcem zadostovati za sprejetje poučenih in preudarnih odločitev ter bi morale vsebovati vsaj to, kako bi na obroke za odplačilo posojila vplivala zelo velika depreciacija zakonitega plačilnega sredstva države članice, kjer ima posojilojemalec stalno prebivališče, in povečanje tujih obrestnih mer. Konkretnega načina pojasnila torej priporočilo ne opredeljuje. To je tudi razumljivo, saj gre za mehko, nezavezujoče pravo, ki državam priporoča, svetuje in jih neobvezno usmerja ter jim s tem pušča manevrski prostor, ali (in na kakšen način) bodo formalizirale način pojasnilne dolžnosti (prim. V. odstavek 288. člena Pogodbe o delovanju EU). Ni pa mogoče spregledati tudi, da priporočilo govori (le) o informaciji o vplivu velike depreciacije domače valute na anuitete, zato se tožnik neutemeljeno zavzema za to, da bi banka morala napraviti simulacije o vplivu minimalnih tečajnih sprememb.
²³ VS RS sklep II Ips 137/2018 z dne 25. 10. 2018.
²⁴ VS RS sklep II Ips 137/2018 z dne 25. 10. 2018 in VS RS sodba in sklep II Ips 195/2018 z dne 25. 10. 2018 v zvezi s VSL sodbo in sklepom II Cp 1977/2017 z dne 1. 3. 2018.
²⁵ Tako VSL v sodba in sklep II Cp 1977/2017 z dne 1. 3. 2018.
²⁶ Tako tudi VS RS sodba in sklep II Ips 195/2018 z dne 25. 10. 2018.
²⁷ VS RS sodba in sklep II Ips 195/2018 z dne 25. 10. 2018.
²⁸ Tako tudi VSL sklep I Cp 1508/2018 z dne 12. 6. 2019, smiselno enako tudi VSL sklep II Cp 34/2018 z dne 17. 10. 2018.