VSM Sodba II Kp 23930/2018

I. Pritožba zagovornice obdolženega D.Š. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec se oprosti plačila sodne takse.

1Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu je kot sodišče prve stopnje 1. 7. 2020 obdolženega D.Š. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja izneverjenja po tretjem v zvezi z drugim in prvim odstavkom 215. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po drugem odstavku 57. člena KZ-1 mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen šest mesecev zapora ter ob upoštevanju pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu V K 57822/2017 z dne 14. 3. 2019, s katero je bila obdolžencu za kaznivo dejanje izneverjenja po tretjem v zvezi z drugim in prvim odstavkom 215. člena KZ-1 izrečena pogojna obsodba z določeno kaznijo devet mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let, po drugem odstavku 60. člena KZ-1 v zvezi s četrtim odstavkom 59. člena KZ-1 določilo enotno kazen eno leto in dva meseca zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženi v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja ter pod dodatnim pogojem iz 57. člena KZ-1, ko mora oškodovani S.H. plačati po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) prisojeni premoženjskopravni zahtevek v višini 1.784,55 EUR, oškodovancu I.K. prisojeni premoženjskopravni zahtevek v višini 1.499,98 EUR, oškodovancu B.J. pa prisojeni premoženjskopravni zahtevek v višini 266,18 EUR v roku enega leta od pravnomočnosti sodbe, sicer bo pogojna obsodba preklicana. V presežku od prisojenega je bila oškodovana S.H. s premoženjskopravnim zahtevkom po že omenjenem drugem odstavku 105. člena ZKP napotena na pravdo, obdolženi pa je bil po četrtem odstavku 95. člena ZKP oproščen vrnitve stroškov kazenskega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in plačila sodne takse. Izjema so nagrada in potrebni izdatki pooblaščenca oškodovanke, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom ter po prvem odstavku 97. člena ZKP še nagrada in potrebni izdatki pooblaščene zagovornice. To je v odločilnem vsebina izreka, izdanega v sodbi V K 23930/2018.

2Zoper sodbo se je pritožila obdolženčeva zagovornica zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zaradi odločbe o premoženjskopravnem zahtevku. Sodišču druge stopnje predlaga, da sodbo spremeni tako, da obdolženega obtožbe oprosti ali v odločbi o kazenski sankciji tako, da mu odpravi posebni pogoj vrnitve premoženjske koristi S.H. Predlagano je še bilo, da se jo skupaj z obdolžencem o seji obvesti.

3Slednje je sodišče druge stopnje storilo, vendar se v redu obveščena pritožnica in obdolženi seje nista udeležila, zaradi česar je bila ta opravljena le v navzočnosti v redu obveščene višje državne tožilke (četrti odstavek 378. člena ZKP).

4Preizkus pred sodiščem druge stopnje je pokazal, da pritožba ni utemeljena.

5Pritožnica uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP s prepisom zakonske določbe in brez navedbe enega samega razloga, čemu konkretno je izrek sodbe nerazumljiv, zakaj so razlogi o odločilnih dejstvih popolnoma nejasni in v precejšnji meri med seboj v nasprotju ter, zakaj je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. To je z vidika zahteve po obrazloženosti pritožbe iz 3. točke prvega odstavka 369. člena ZKP nepopolno, sodišče druge stopnje pa samo navedene kršitve po preizkusu iz 1. točke prvega odstavka 383. člena ZKP ni ugotovilo.

6Podobno kot zgoraj pritožnica uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 2. točke 371. člena ZKP, s tem, da se po prepisu zakonske določbe najprej sklicuje na del pritožbene obrazložitve, s katerim po vsebini nasprotuje ugotovljenim odločilnim dejstvom, kar je predmet izpodbojnega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja iz 3. točke prvega odstavka 370. člena ZKP, ki ga pritožnica posebej ali izrecno ne uveljavlja. Pritožnica nato še zatrjuje, da bi bilo mogoče obdolženčevo ravnanje kvečjemu pravno opredeliti kot kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1, kar pa je predmet znova neuveljavljane kršitve kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP. Pomeni, da pritožnica izrecno uveljavljani izpodbojni razlog utemeljuje z obrazložitvijo, ki sodi k drugemu izpodbojnemu razlogu, kar je zaradi razlike v predmetu oziroma vsebini obeh izpodbojnih razlogov nezdružljivo in z obrazložitvijo, po kateri dejansko uveljavlja drugo kršitev znotraj istega izpodbojnega razloga. Ugotovljeno je imelo za posledico, da je sodišče druge stopnje izrecno uveljavljano kršitev kazenskega zakona preizkusilo le v okviru zapovedi iz 2. točke prvega odstavka 383. člena ZKP, da je posredno uveljavljano kršitev kazenskega zakona preizkusilo po pritožbi ter da je v ostalem ravnalo kot da bi pritožnica uveljavljala še izpodbojni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Preizkus po uradni dolžnosti je pokazal, da kazenski zakon v obdolženčevo škodo ni bil kršen, medtem ko je bilo po pritožbenem preizkusu ugotovljeno, da v izreku sodbe opisano obdolženčevo ravnanje v celoti ustreza zakonskemu opisu kaznivega dejanja izneverjenja po tretjem v zvezi z drugim in prvim odstavkom 215. člena KZ-1 ter da na drugi strani pritožničina prizadevanja za drugačno pravno opredelitev obdolženčevega ravnanja nimajo nobene opore v dejanskem opisu iz izreka sodbe, ki je že po časovnem, kaj šele po izvršitvenem obsegu širši in specialnejši od tistega iz pritožbene obrazložitve.

7Ko pritožnica nasprotuje ugotovljenim odločilnim dejstvom zatrjuje, da obdolžencu ni bil dokazan direktni naklep, ki mora biti podan že od vsega začetka, ko je zahteval povrnitev odvetniških stroškov oziroma da je že od takrat dalje ravnal z namenom, da K.H. odmerjenih stroškov kazenskega postopka ne bo vrnil. Razen tega K.H. ni z ničemer izkazal, koliko stroškov za zagovor bi mu naj pokril, obdolženi pa se s tem ni obremenjeval, saj je vedel, da bo H. obtožbe oproščen. Končno, K.H. samega sebe ni opredelil za oškodovanca, obdolžencu pa je bil zaradi prestajanja kazni zapora nedosegljiv.

8Glede prvega je opozoriti na že omenjeni čas izvršitve iz opisa dejanja, po katerem obdolženi ni ravnal, ko je zahteval povrnitev odvetniških stroškov od K.H., ampak kasneje po prejemu plačila 7. 9. 2015, nakazanega s strani Okrožnega sodišča v Mariboru po pravnomočnem sklepu I K 18168/2010 z dne 14. 5. 2010. Gre za odločilno razliko zaradi katere obdolženemu ni bilo treba dokazati nobenega namena, temveč „le“ naklep, katerega obliko je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo. Obdolženčeva zatrjevanja o nedosegljivosti K.H., ki jih pritožnica sedaj ponavlja, so se namreč izkazala za neresnična, medtem ko je z vračanjem denarja pričel šele po dveh letih in po (očitno energičnem) posredovanju S.H. Glede na to, in glede na obdolženčev takojšnji dvig denarja po nakazilu ter siceršnje finančne težave, čemur pritožnica v pritožbeni obrazložitvi posebej ni nasprotovala, po sodišču prve stopnje ugotovljeni direktni naklep pri obdolžencu ne more biti dvomljiv. Enako velja za zneske in skupni obseg izročenega denarja obdolžencu, kar je sodišče prve stopnje ugotovilo po več medsebojno povezanih dokazih, obdolženi pa se končno niti ni zagovarjal v smeri, da je zadržal le tisti znesek denarja, ki bi mu ga K.H. moral predhodno izročiti. Ravno nasprotno, po razumljivih razlogih sodbe je obdolženi izročanje denarja s strani K.H. potrdil, le za skupni ali končni obseg izročenega denarja ni vedel. Ko je torej obdolženčev zagovor v tem delu povezan z izpovedbo K.H. in zlasti z izpovedbo S.H. ter D.H. je jasno, da obdolžencu zanesljivo ni bilo izročenega manj denarja od tistega, kot mu ga je nakazalo sodišče po pravnomočnem sklepu. Kakršenkoli dvom v tej zvezi je po ugotovljenem izključen, medtem ko manjkajoča samoopredelitev K.H. za oškodovanca na dejstvo protipravno pridobljene premoženjske koristi s strani obdolženca nima nobenega vpliva.

9Pritožnica se zoper odločbo o kazenski sankciji ni pritožila, navedbo v pritožbeni obrazložitvi, da sodišče prve stopnje v pogojni obsodbi ne bi smelo določiti posebnega pogoja obdolžencu, pa je izrecno umestila v obrazložitev pritožbe zoper odločbo o premoženjskopravnem zahtevku. Pomeni, da je bilo treba odločbo o kazenski sankciji preizkusiti, kot je to zapovedano v 386. členu ZKP in nato še v povezavi s pritožbo zoper odločbo o premoženjskopravnem zahtevku. Po prvem preizkusu je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je bila obdolženemu izrečena kazenska sankcija, ki po vrsti ter obsegu ustreza teži storjenega kaznivega dejanja, obdolženčevi krivdi in ciljem, ki naj bodo s to - opozorilno kazensko sankcijo doseženi.

10Drugi preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje po že omenjenih izpovedbah prič S., K. in D.H. ter po priloženih listinskih dokazih imelo zadostno podlago, da je S.H. premoženjskopravni zahtevek v delu prisodilo (drugi odstavek 105. člena ZKP) in da je njegovo plačilo v pogojni obsodbi dodatno pogojevalo. Čeprav je po razumljivem opisu dejanja v izreku sodbe jasno, da se je obdolženi izneveril K.H., je po drugi strani gotovo, da je le-ta obdolžencu izročal zgolj tisti denar, ki mu ga je za plačilo obdolženčevih storitev predhodno dala njegova mama S.H. Ker obdolženi denarja, nakazanega s strani sodišča ni vrnil K.H. in ne S.H., je nedvomno, da je bila slednja za ta denar prikrajšana ter v končnem s kaznivim dejanjem oškodovana (144. člen ZKP).

11Po obrazloženem, in ker sodišče druge stopnje pri preostalem preizkusu iz prvega odstavka 383. člena ZKP ni zasledilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je o pritožbi zagovornice obdolženega D.Š. odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

12Odločba o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 98. člena in četrtem odstavku 95. člena ZKP. Je posledica obdolženčevih premoženjskih razmer in obsega naloženih obveznosti po pogojni obsodbi ter roka, v katerem bodo morale biti te obveznosti izpolnjene.