VSRS Sodba II Ips 322/2006

Revizijama toženih strank zoper sodbo sodišča druge stopnje o tožnikovem tožbenem zahtevku se ugodi in se sodba spremeni tako, da se glasi:

„Pritožbi drugotožene stranke J. V. zoper sodbo sodišča prve stopnje se v celoti, pritožbi prvotožene stranke C. S. pa delno ugodi in se sodba spremeni tako, da se tožnikov tožbeni zahtevek za ugotovitev, da v zapuščino po pok. J. P. ne spadata lokala – poslovna prostora, navedena v odločbi Sekretariata za občo upravo Občine Ljubljana Vič Rudnik z dne 17.9.1992, št. ..., zavrne.

V preostalem se pritožba C. S. zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjen delu, sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožnik D. P. mora drugotoženi J. V. povrniti 1.888,50 EUR stroškov postopka v 15 dneh z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje. D. P. in C. S. sama krijeta vsak svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje.

D. P. mora plačati C. S. in J. V. vsaki 480,35 EUR stroškov pritožbenega postopka v 15 dneh z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje.

D. P. mora plačati C. S. 455,25 EUR in J. V. 480 EUR stroškov revizijskega postopka v 15 dneh z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje.

Dosedanji potek postopka:

1Tožnik je brat obeh toženk. V zapuščinskem postopku, ki teče po njihovem očetu J. P., je uveljavljal, da dva poslovna prostora, ki sta bila zapustniku nacionalizirana, nato pa z odločbo Sekretariata za občo upravo Občine Ljubljana-Vič Rudnik z dne 17.9.2002 vrnjena, ne spadata v zapuščino, ker ju je oče z leta 1984 sklenjeno izročilno pogodbo prenesel v njegovo last. Toženki sta vseskozi zanikali, da bi bila predmet navedene pogodbe tudi sedaj sporna poslovna prostora, zato po njunem prepričanju spadata v zapuščino. Pa tudi, če bi bila predmet pogodbe, slednja ne more imeti nikakršnih pravnih učinkov, saj je glede na to, da sta bila poslovna prostora v času njene sklenitve v družbeni lasti, nična. Prvotoženka je zato z nasprotno tožbo zahtevala ugotovitev ničnosti izročilne pogodbe in izbris tožnika kot lastnika v vl. št. ... k.o. ... vpisanih nepremičnin.

2Sodišče prve stopnje je odločilo, da sporna poslovna prostora ne spadata v zapuščino po pokojnem J. P., zavrnilo pa je nasprotni tožbeni zahtevek C. S., naj ugotovi ničnost izročilne pogodbe in ugotovitev neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice tožnika pri nepremičninah, vpisanih v vl. št. 232 k.o. ...

3Pritožbeno sodišče je pritožbi obeh toženk zavrnilo in sodbo prvostopenjskega potrdilo.

4Toženki sodbo pritožbenega sodišča izpodbijata z revizijama.

5Prvotoženka C. S. uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Trdi, da so razlogi sodbe pritožbenega sodišča o odločilnih dejstvih, predvsem o identifikaciji spornih prostorov in o njuni izrecni navedbi v izročilni pogodbi, pomanjkljivi oziroma si med seboj nasprotujejo, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPP). Ker izročilna pogodba ni dednopravna pogodba po določbah Zakona o dedovanju (Ur. l. SRS, št. 15/76, v nadaljevanju ZD), je odločitev tudi materialno pravno napačna, saj je v nasprotju z določbo tretjega odstavka 80. člena Zakona o denacionalizaciji (Ur. l. RS, št. 27/91, v nadaljevanju ZDen) ter v nasprotju z določbami prvega odstavka 103. člena in prvega odstavka 107. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78, v nadaljevanju ZOR). Izročilna pogodba, ugotovitev ničnosti katere zahteva revidentka, ni dednopravna pogodba, zato uporaba določbe tretjega odstavka 80. člena ZDen ne pride v poštev. Ker preostali potomci J. P. k pogodbi niso dali soglasja, gre nedvoumno za preužitkarsko pogodbo. V času, ko je bila sklenjena, sporna poslovna prostora nista bila last J. P., pač pa sta bila zaradi predhodne nacionalizacije v družbeni lastnini. Dednopravne pogodbe o nacionaliziranem premoženju pa so nične in postanejo veljavne, če prepoved ali kakšen drug vzrok ničnosti kasneje preneha.

6Drugotoženka J. V. uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Tudi ona trdi, da izročilna pogodba z dne 22.6.1984 ni dednopravna pogodba po 106. členu ZD in sicer zato, ker ni bil izpolnjen pogoj za njeno veljavnost iz 107. člena istega zakona (ni bilo dano soglasje vseh zakonitih dedičev). Drugostopenjsko sodišče je pravilno pojasnilo, da so bile pogodbe glede nacionaliziranega premoženja v letu 1984 nične. Toda ker sporna pogodba ni dednopravna pogodba, ne pride v poštev določba tretjega odstavka 80. člena ZDen; v poštev ne pride tudi zato, ker v njej ni izrecno navedeno, da se izročilna pogodba nanaša tudi na podržavljena poslovna prostora.

7Tožnik je na reviziji toženk odgovoril. Predlaga njeno zavrženje, podrejeno pa zavrnitev, saj je izpodbijana sodba procesno in materialnopravno pravilna in jo toženi stranki izpodbijata iz neutemeljenih razlogov.

Kronološki pregled pravnega stanja spornih nepremičnin:

8J. P. je nepremičnine, vpisane v (tedaj na zemljiškoknjižna telesa še nerazdeljen) vl. št. ... k.o. ... kupil s pogodbo z dne 26.10.1940; kot lastnik je bil vknjižen 25.4.1941. V letu 1960 je bila pri vseh zemljiščih v navedenem vložku vpisana družbena lastnina v upravi Občinskega ljudskega odbora Ljubljana Vič-Rudnik (kar je bilo naknadno označeno kot zemljiškoknjižno telo I), J. P. pa je obdržal lastninsko pravico na zgradbah (kar je bilo naknadno označeno kot zemljiškoknjižno telo II). Komisija za nacionalizacijo Okraja Ljubljana pri Občinskem ljudskem odboru Ljubljana-Vič je z odločbo z dne 4.3.1960, št. ... ugotovila, da stanovanjska stavba J. P. v Ljubljani, ni nacionalizirana in je izključna last imenovanega, da pa sta nacionalizirana in sta z dnem 26.12.1958 postala družbena lastnina stranski objekt s poslovnimi prostori podjetja M. v skupni izmeri 82 m2 in stranski objekt na V., ki ga ima v najemu mehanik P. M. v izmeri 30 m2. Odločba o nacionalizaciji zemljiškoknjižno ni bila nikoli izvedena. Zato je bil v letu 1984 na podlagi izročilne pogodbe, sklenjene z J. P., kot lastnik vseh nepremičnin, vpisanih v II. zemljiškoknjižno telo vložka ... k.o...., vključno s podržavljenima, vpisan tožnik D. P. Nesporno je, da jih je med pravdo (leta 2002) prodal in da je kupec vložil zemljiškoknjižni predlog za vpis lastninske pravice v svojo korist.

O utemeljenosti revizije (obeh) toženk zoper odločitev o zahtevku iz tožbe:

9Glede na vsebino denacionalizacijske odločbe sporna poslovna prostora spadata v zapuščino po pokojnem J. P.. Toženki to tudi uveljavljata in poudarjata, da je sporen obseg zapuščine.

10Pravdne stranke niso edini potomci J. P.. Poleg njih je zapustil še eno hčer in dva sina. Da nobeden od njih ne bi bil dedič (na primer zaradi odpovedi dedovanju, razdedinjenja), ni bilo ne zatrjevano in ne ugotovljeno.

11Zapuščinski postopek po pokojnem J. P. je bil prekinjen zaradi napotitve na pravdo; delitve še ni bilo (145. člen Zakona o dedovanju, Uradni list SRS, št. 15/76, v nadaljevanju ZD).

12Do delitve dediščine so subjekt dediščine vsi dediči kot enota(1). Zato so v sporu o obsegu zapuščine (to je o tem, da posamezno premoženje ne sodi ali da sodi v zapuščino) dediči enotni in tudi nujni sosporniki: enotni zato, ker je mogoče spor rešiti le na enak način za vsakega od njih (196. člen Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPP), nujni pa zato, ker so v takšni medsebojni zvezi, da s pravicami lahko upravljajo in razpolagajo samo vsi skupaj. Ker je pravica sodedičev skupna in nedeljiva in izhaja iz zapuščine kot celote, ni dopustno reševati spora o obsegu zapuščine brez sodelovanja vseh udeležencev materialnopravnega razmerja. V pravdi morajo zato sodelovati vsi, bodisi na aktivni, bodisi na pasivni strani, kar je Vrhovno sodišče že večkrat poudarilo(2).

Pravkar pojasnjeno pomeni, da tožnik ni tožil oseb, ki bi bile prava stranka, saj ni tožil vseh dedičev; dediči, ki njegovemu zahtevku morebiti ne nasprotujejo in se mu niso pridružili na aktivni strani (kot tožniki), bi morali biti s tožbo zajeti na pasivni strani. Ugotovitev o napačni pasivni legitimaciji pa narekuje presojo o neutemeljenosti tožnikovega tožbenega zahtevka. Zato je moralo Vrhovno sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava doslej obravnavani z revizijo izpodbijani del sodbe pritožbenega sodišča spremeniti, pritožbi toženk zoper sodbo prvostopenjskega sodišča ugoditi in le-to spremeniti ter tožnikov tožbeni zahtevek zavrniti (prvi odstavek 380. člena ZPP).

O neutemeljenosti revizije prvotoženke zoper odločitev o zahtevkih iz nasprotne tožbe:

13Prvotoženka je trdila, da je izročilna pogodba, ki jo je zapustnik sklenil s tožnikom, nična zato, ker izročevalec v času, ko jo je sklepal, ni bil lastnik spornih poslovnih prostorov in ker je v nasprotju z določbo tretjega odstavka 80. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZDen). Ker je nična, je treba izbrisati na njeni podlagi v tožnikovo korist opravljeno vknjižbo lastninske pravice.

14Dejstvo, da je oče sinu izročil tuja (nacionalizirana) poslovna prostora, samo po sebi ni razlog za ničnost pogodbe. Predmet pogodbe (oziroma njegov sporni del – poslovna prostora) ni bil nedopusten, nemogoč, nedoločen ali nedoločljiv (47. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, Uradni list SFRJ, št. 29/78, v nadaljevanju ZOR). Zaradi razlikovanja med zavezovalnimi pravnimi posli obligacijskega prava, ki so relativne narave in učinkujejo le med pogodbenimi strankami ter razpolagalnimi pravnimi posli stvarnega prava, ki so absolutne narave in učinkujejo tudi proti tretjim, je razpolaganje s stvarjo, ki ni last odsvojitelja, mogoče. ZOR je v 460. členu izrecno določal (tako kot sedaj veljaven Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001, v nadaljevanju OZ, v 440. členu), da prodaja tuje stvari veže pogodbenika in da lahko kupec, ki ni vedel, ali ni mogel vedeti, da je stvar tuja, razdre pogodbo, če zaradi tega ne more doseči njenega namena, in zahteva odškodnino. Seveda pa to ne pomeni, da takšna pogodba tretjega (lastnika) veže in da je zoper njega mogoče naperiti kakršenkoli zahtevek iz tega naslova; slednje je posledica relativne pravne narave pravnih poslov obligacijskega prava. Načelo, da nihče na drugega ne more prenesti več pravic, kot jih ima sam, pa je aktualno le pri razpolagalnih pravnih poslih, saj izraža razpolagalno sposobnost pogodbene stranke. Poleg tega v konkretnem primeru ne gre za situacijo, ko namena pogodbe, ker je bil njen predmet stvar tretjega, ne bi bilo mogoče doseči: oba poslovna prostora sta bila nesporno v denacionalizacijskem postopku izročevalcu vrnjena.

15Presojo, da zavezovalni pravni posel, katerega predmet je tuja stvar, samo zaradi tega, ker odsvojitelj na predmetu pogodbe nima lastninske pravice, ni nična(3), potrjuje tudi določba tretjega odstavka 80. člena ZDen sledeče vsebine: „Dedno pravne pogodbe, sklenjene pred izdajo odločbe o denacionalizaciji, nimajo pravnega učinka glede premoženja, ki upravičencu pripade po odločbi o denacionalizaciji, razen če ni v pogodbi izrecno navedeno, da se nanaša tudi na to premoženje“

V konkretnem primeru naj bi bila izročilna pogodba nična (kar sta obe toženki uveljavljali kot podlagi za zavrnitev tožnikovega tožbenega zahtevka, drugotoženka pa še z nasprotno tožbo) zaradi nasprotovanja določbi tretjega odstavka 80. člena ZDen iz dveh razlogov:

1.)ker da ni dedno pravna pogodba in 2.)ker da v njej ni izrecno navedeno, da se nanaša tudi na takrat nacionalizirano premoženje.

Oba pomisleka sta neutemeljena.

16Z izrazom „dedno-pravne pogodbe“ (isto besedilo v tretjem odstavku 80. člena ZDen) niso mišljene dedno pravne pogodbe v smislu določb 103. do 105. člena ZD, ki so prepovedane, pač pa pogodba o dosmrtnem preživljanju in sporazum med prednikom in potomcem o odpovedi dediščini(4), kar je povsem pravilno pojasnilo in pravno argumentiralo že pritožbeno sodišče v prvem odstavku na peti strani izpodbijane sodbe in so obširne revizijske trditve obeh toženk o nasprotnem zmotne. V konkretnem primeru je bila pogodba sicer res poimenovana za izročilno, vsebinsko pa je, kot pravilno ocenjuje drugotoženka, najbližje preužitkarski pogodbi: dogovorjen je bil takojšen prenos lastninske pravice na nepremičninah proti ustreznim protiobveznostim pridobitelja. Preužitkarska pogodba je podvrsta pogodbe o dosmrtnem preživljanju(5). Zato ne gre za pogodbo, ki bi že vnaprej izključevala možnost njene veljavnosti v smislu določbe tretjega odstavka 80. člena ZDen. Torej je pravilna (in edino logična) nadaljnja presoja pritožbenega sodišča, da „če bi zakonodajalec menil, da so vse dednopravne pogodbe o nacionaliziranem premoženju nične, potem določba tretjega odstavka 80. člena ZDen ne bi mogla nikoli priti v poštev.“ Med tem zapisom in razlogi izpodbijane sodbe o ničnosti pogodb o prometu z nacionaliziranimi nepremičninami v času sklepanja sporne pogodbe (leta 1984), branimi celovito, ni nasprotja in v zvezi s tem ni absolutne bistvene kršitve procesnih pravil iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja prvotoženka.

Na vprašanje, ali je bilo v pogodbi izrecno navedeno, da se razpolaga tudi s takrat nacionaliziranim premoženjem, sta nižji sodišči pravilno odgovorili pritrdilno. Pri tem sta se oprli predvsem na vsebino 2. člena pogodbe, v katerem je zapisano, da J. P. D. P. izroča v takojšnjo last in posest nepremičnine, vpisane v drugo zemljiškoknjižno telo vložka št. ... k.o. ..., ki obsegajo stanovanjsko hišo ... in gospodarsko poslopje ter pravico uživanja zemljišča, na katerem stojita ta objekta in ki je družbena lastnina, vpisana v prvo zemljiškoknjižno telo istega vložka; navedeno je tudi, da J. P. dovoljuje, da se D. P. vpiše pri vložku št. ... k.o. ... kot lastnik do celote. Ta celota pa je nesporno zajemala tudi oba poslovna prostora, ki od razpolaganja nista bila izvzeta. Pogodba se tako nanaša na vse premoženje, ki je v njej navedeno (prvi odstavek 99. člena ZOR)(6). Razloge o tem sta navedli prvostopenjsko sodišče na sedmi in osmi strani in drugostopenjsko na tretji in četrti strani svojih sodb, zato ne drži prvotoženkin revizijski očitek o procesni hibi sodbe sodišča druge stopnje, ker da „preizkusa o izrecnosti ni „.

17Nižji sodišči sta, ko je prvostopenjsko prvotoženkin zahtevek za ugotovitev ničnosti pogodbe zavrnilo, drugostopenjsko pa tako sodbo potrdilo, pravilno uporabili materialno pravo in nista zagrešili z revizijo uveljavljanih procesnih kršitev. Zato je Vrhovno sodišče revizijo prve toženke proti obravnavanemu delu pravnomočne sodbe zavrnilo (378. člen ZPP). Zgolj pripominja še, da je C. S., čeprav je kot razlog ničnosti uveljavljala izključno okoliščine, ki se nanašajo na sporna poslovna prostora, v nasprotju s trditveno podlago nasprotne tožbe zahtevala ugotovitev ničnosti izročilne pogodbe v celoti, torej tudi glede preostalega dela nepremičnin, vpisanih v vložek št. ... k.o. ... ter je bila v tem obsegu njena tožba nesklepčna in kot taka neutemeljena.

18Izbris tožnikove lastninske pravice – prav tako pri vseh nepremičninah, vpisanih v vložek št. ... k.o. ... – je C. S. z nasprotno tožbo zahtevala na podlagi zatrjevane ničnosti pogodbe. Ta ni bila ugotovljena in torej ne more biti podlaga zahtevanemu izbrisu. Zato je tudi v tem delu prvotoženkina revizija neutemeljena (378. člen ZPP).

O stroških postopka:

19Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, ali če to odločbo razveljavi in tožbo zavrže, odloči o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP).

Po delni spremembi sodb nižjih sodišč je v postopku pred sodiščem prve stopnje v celoti uspela le drugotoženka J. V., saj je tožbeni zahtevek D. P. zoper njo v celoti zavrnjen. Tožnik ji je zato dolžan povrniti 1.888,50 EUR stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje, ki jih predstavljajo potrebni stroški zastopanja (prvi odstavek 155. člena ZPP), odmerjeni skladno z odvetniško tarifo in povečani za 20 % davek na dodano vrednost, sodne takse, odmerjene po taksni tarifi in materialni stroški. Sicer pa je D. P. propadel s svojim zahtevkom proti prvotoženki C. S., C. S. pa je propadla proti njemu z zahtevkom iz nasprotne tožbe. Zato nobeden ni upravičen do povrnitve stroškov, ki so mu nastali do zaključka glavne obravnave (drugi odstavek 154. člena ZPP).

Toženki sta bili uspešni v pritožbenem postopku, zato sta upravičeni do povrnitve stroškov tega postopka, vsaka v višini 480,35 EUR, kar predstavlja vsoto stroškov zastopanja in stroškov sodnih taks za pritožbi. Uspešni sta bili tudi v revizijskem postopku (C. S. sicer z revizijo ni uspela v celoti, vendar to na višino njenih pravdnih stroškov ni vplivalo), v katerem sta utrpeli na enak način odmerjene stroške C. S. v višini 455,25 EUR in J. V. v višini 480,35 EUR.

---.---

Op. št. (1): Karel Zupančič, v: Dedovanje z uvodnimi pojasnili prof. dr. Karla Zupančiča, Uradni list RS, osma, spremenjena in dopolnjena izdaja, Ljubljana, 2005, stran 118 in 119. Op. št. (2): Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 702/96, II Ips 315/2001, II Ips 546/2004, II Ips 799/2005 in kasnejše. Op. št. (3): Tako na primer odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 5/99 in II Ips 864/2006. Op. št. (4): Karel Zupančič, že citirano delo, strani 167 in 168.Op. št. (5): Bojan Podgoršek, v: Nina Plavšak in soavtorji, Obligacijski zakonik s komentarjem, tretja knjiga, Gospodarski vestnik Založba, Ljubljana 2004, stran 567 in naslednje. Op. št. (6): Karel Zupančič v že citiranem delu, stran 169, graja stališče, da iz oporoke, v kateri je zapustnica izrecno razpolagala s celo hišo s pripadajočim zemljiščem, čeprav je bila hiša takrat delno podržavljena, ne izhaja, da se razpolaganje nanaša tudi na podržavljen del hiše in da bi morala oporočiteljica to izrecno izjaviti.