105. člen ZD

Zakonita dedinja je s podpisom vsebine dednega dogovora v skladu z 81. členom ZDen soglašala z oporočnim razpolaganjem glede tega premoženja, ki je pripadalo oporočiteljici na podlagi denacionalizacije. Čeprav je šlo za izjavo zakonite dedinje (ki predstavlja dedno izjavo) pred izdajo odločbe o denacionalizaciji, ima v luči drugega odstavka 80. člena ZDen pravni učinek glede premoženja, ki pripada upravičencu po odločbi o denacionalizaciji, saj je bila dana v postopku denacionalizacije, ki je mišljen v časovnem smislu, torej ko je bil postopek denacionalizacije za premoženje, ki je predmet te tožbe, že v teku. Pri dednem dogovoru tudi ni šlo za nedovoljeno razpolaganje s premoženjem v luči 88. člena ZDen, saj se prepoved razpolaganja (prodaje, odsvojitve) glede premoženja, katerega po določbah tega zakona obstaja dolžnost vrnitve, nanaša na zavezance vrnitve, ne pa na tovrstno razpolaganje dedičev upravičenke v času teka postopka denacionalizacije, s katerim ni prišlo do poslabšanja položaja denacionalizacijske upravičenke. Z odločbo o denacionalizaciji se je udejanjil dedni dogovor, s katerim je oporočni dedič pridobil lastninsko pravico z dedovanjem.

Res je, da dedne izjave, podane do izdaje odločbe o denacionalizaciji, nimajo pravnega učinka glede premoženja, ki pripada upravičencu po odločbi o denacionalizaciji, vendar pa to ne velja za dedne izjave, dane v postopku denacionalizacije. To, da mora biti izjava dana v postopku denacionalizacije, pa ne pomeni, da je izjavo potrebno dati pred organom, ki postopek denacionalizacije vodi, temveč je zakonsko besedilo potrebno razumeti v časovnem smislu. Pomembno je torej, da je takšna izjava dana v času, ko je postopek denacionalizacije v teku.

Neveljaven (in sicer ničen) je dogovor (pogodba), da bo nečak za teto skrbel in upravljal z njenim premoženjem, ona pa mu bo za to poplačala v oporoki.

Pojem stranke v zapuščinskem postopku je širši od formalnega pojmovanja stranke v pravdnem postopku. Čeprav sodišče ugotovi, da predmetov, s katerimi je zapustnica v oporoki razpolagala v korist oporočne dedinje, ni več, je na zapuščinsko obravnavo dolžno povabiti tudi oporočno dedinjo.

Glede na pogoj iz tedaj veljavnega določila 4. točke 47. čl. ZN, po katerem so morale biti darilne obljube in darilne pogodbe za primer smrti sklenjene v obliki notarskega zapisa, zgolj ustna darilna obljuba ne predstavlja podlage za pridobitev lastninske pravice. Če se zaradi vlaganj poveča vrednost nepremičnine, vendar ne nastane nova stvar, prizidani oziroma nadzidani deli delijo pravno usodo obstoječega objekta. Takšna vlaganja ne predstavljajo podlage za stvarnopravni zahtevek po prejšnjem ZTLR in tudi po 48. čl. zdaj veljavnega SPZ imajo le obligacijske učinke.

Nični sta tako navidezna darilna pogodba kot tudi po 105. členu ZD prepovedana prikrita pogodba, s katero se je tožnik zavezal poravnati kupnino za stanovanje, ki ga je odkupila toženka, ta pa se je zavezala, da bo z oporoko poskrbela, da bo tožnik po njeni smrti pridobil lastninsko pravico na tem stanovanju. Posledica ničnosti je, da mora toženka vrniti prejeti denarni znesek in plačati zamudne obresti od dneva, ko je postala nepoštena, to je od dneva odtujitve stanovanja dalje.

Po 105. členu ZD je neveljavna (nična) pogodba, s katero se kdo zaveže, da bo v svoji oporoki kaj določil. Ker nična pogodba nima nobenega pravnega učinka, tudi odstop od nične pogodbe samo po sebi nima posebnih posledic. Redna zakonska posledica ničnosti je kondikcijski zahtevek tistega, ki je kaj izpolnil. Pridobitelj mora vrniti vse, kar je prejel na podlagi nične pogodbe. Plačati mora tudi zamudne obresti, ki tečejo od dneva ko je postal nepošten, najkasneje pa od dneva vložitve tožbe.

Po 105. členu ZD je neveljavna pogodba, s katero se kdo zaveže, da bo v svoji oporoki kaj določil. Tisti, ki je odstopil od take pogodbe, se pri vračilu pridobljenega ne šteje za nepoštenega pridobitelja.