460. člen ZOR

Vprašanje, ali je bilo zemljišče, ki je bilo v lokacijskem ali drugem upravnem dovoljenju določeno kot zemljišče, namenjeno redni rabi stavbe, v času izdaje dovoljenj v lasti investitorjev (med katerimi je bila tudi prva nasprotna udeleženka) ali ne, na presojo obsega pripadajočega zemljišča na podlagi primarnega kriterija po četrtem odstavku 7. člena ZVEtL ne more vplivati.

V primeru, da je pogodba o prodaji nepremičnine veljavno nastala (in ni prenehala), mora sodišče dolžnika obsoditi na izpolnitev. Pogodba bi namreč veljavno nastala in bi prodajalca zavezovala, tudi če sam že v trenutku prodaje ne bi bil lastnik nepremičnine (primerjaj 460. člen ZOR oziroma 440. člen Obligacijskega zakonika). Vprašanje, ali je toženka dejansko nezmožna izpolniti pogodbeno obveznost, ne more vplivati na presojo sodišča o tem, ali jo je dolžna izpolniti.

Aktivno legitimiran za izbrisno tožbo je samo tisti, čigar pravice na nepremičnini, pridobljene pred izpodbijanim vpisom, so bile s tem vpisom prizadete.

Tožnik je verjel, da je bila pogodba s solastnicama veljavno sklenjena. Obrokov kupnine zato ni poravnaval brez pravne podlage oziroma ali na podlagi pogodbe z nelastnikom, pač pa na podlagi lastne izjave volje, s katero se je bil v dobri veri zavezal neupravičeno zastopanima lastnicama sporne nepremičnine. Ker pravni posel, sklenjen z zastopnikom brez pooblastitve, ni neveljaven sam po sebi, je takšna izjava volje tožnika zavezovala, vse dokler ni na konkludenten način postalo jasno, da neupravičeno zastopani solastnici zavračata odobritev pogodbe oziroma, povedano drugače, da dotedaj pendenčna pogodba ne bo odobrena.

Prodaja tuje stvari ni prepovedana, zato ni nedopustnosti ali nezakonitosti predmeta pogodbe in podlage pogodbe ter prodajna pogodba ni nična.

Tožnik ni bil lastnik nepremičnin v času sklenitve pogodbe s toženo stranko, vendar tudi prodaja tuje stvari veže pogodbenika.

Podlaga singularnega pravnega nasledstva in derivativne narave prenosa lastninske pravice s pravnim poslom je pravilo, izvirajoče že iz rimskega prava, da nihče ne more na drugega prenesti več pravic, kot jih ima sam.

Iz prodajne pogodbe izhaja obveznost prodajalca, da kupcu zagotovi lastninsko pravico na prodani stvari. Ker je bila pogodba, na podlagi katere sta toženki kupili stanovanje, razdrta, toženki nista postali lastnici stanovanja. Lastninsko pravico ima tako še vedno prvotni prodajalec, njegova (stvarna) pravica pa izključuje pravico kupcev (tožnikov). Ker jima toženka lastninske pravice ne moreta zagotoviti, pogodbenega namena ni mogoče doseči, zato je njuna zahteva na razvezo pogodbe utemeljena. Toženki sta prejeto kupnino dolžni vrniti z obrestmi, ki tečejo od dneva, ko sta prejeli izplačilo. Pri tem ne more biti uspešno sklicevanje na dejstvo, da je bila (ugotovitvena) sodba o razdrtju pogodbe glede njunega nakupa izdana šele po sklenitvi nove prodajne pogodbe.

Obveznost izstavitve zemljiškoknjižnega dovolila in izročitve stvari zastarajo v splošnem petletnem zastaralnem roku. ZDen je v veljavo stopil 07.12.1991. Določba 88. člena o prepovedi razpolaganja z nepremičninami oziroma premoženjem, glede katerega je po določbah tega zakona obstajal dolžnost vrnitve, je tek zastaranja zadržala (383. člen ZOR), tek zastaralnega roka pa se je po končanem denacionalizacijskem postopku nadaljeval.

Prodaja tuje stvari brez pooblastila lastnika ni nedopusten pravni posel, zato lahko kupec od prodajalca zahteva realizacijo pogodbe. Če do realizacije ne pride, začne zastaralni rok za že plačane obroke kupnine teči od takrat, ko je kupec izvedel za okoliščine, zaradi katerih pravnega posla ni mogoče realizirati, in ne že od same izročitve obrokov kupnine prodajalcu.

Prodajno pogodbo za stanovanje je sklenila Občina L. M. P., pravna prednica toženke, ki pa ni bila lastnica stanovanja. Prodala je torej tujo stvar. Takšna pogodba pa lastnika ne zavezuje, saj učinkuje le med pogodbenima strankama. To pa pomeni, da sporna pogodba tožniku ni vzela pravice do vrnitve nepremičnine v naravi (če se bo denacionalizacijski postopek pokazal za utemeljen), zato tudi ne gre za rešitev predhodnega vprašanja v upravnem postopku. Ob dejstvu, da se kljub morebitni ugoditvi tožbenemu zahtevku na ugotovitev ničnosti takšne pogodbe (na podlagi določbe 88. člena ZDen), pravni položaj tožnika v denacionalizacijskem postopku ne bo spremenil, pravna korist tožnika za vložitev ugotovitvene tožbe, kljub napotitvenemu sklepu upravnega organa, ni izkazana.

Tretja toženka je imela možnost ob minimalni skrbnosti ugotoviti, da s pogodbo z dne 2. 12. 1999 kupuje garsonjero od nelastnikov. Ta pogodba zaradi tega po pravilnem stališču sodišč prve in druge stopnje seveda ni nična, vendar ne more v ničemer zavezovati lastnika ali kakorkoli pravno upoštevno učinkovati nasproti njemu, ki ni bil pogodbena stranka, in mu s tem preprečevati uveljavitev njegovih lastninskopravnih upravičenj (zahtevati izselitev tretje toženke iz njegovega stanovanja).

V sporu o obsegu zapuščine so dediči enotni in tudi nujni sosporniki. Ker je pravica sodedičev skupna in nedeljiva in izhaja iz zapuščine kot celote, ni dopustno reševati spora o obsegu zapuščine brez sodelovanja vseh udeležencev materialnopravnega razmerja, bodisi na aktivni, bodisi na pasivni strani. Zaradi razlikovanja med zavezovalnimi pravnimi posli obligacijskega prava, ki so relativne narave in učinkujejo le med pogodbenimi strankami ter razpolagalnimi pravnimi posli stvarnega prava, ki so absolutne narave in učinkujejo tudi proti tretjim, je razpolaganje s stvarjo, ki ni last odsvojitelja, mogoče. Zavezovalni pravni posel, katerega predmet je tuja stvar, samo zaradi tega, ker odsvojitelj na predmetu pogodbe nima lastninske pravice, ni nična.

ZJS torej določa dve vrsti pogojev za opredelitev nezazidanih stavbnih zemljišč, ki po ZJS postanejo last občine, na območju katere ležijo. V prvi vrsti so to zemljišča, ki so bila do 10. 3. 1993 opredeljena kot nezazidana stavbna zemljišča, torej kot parcele na območju, ki so bila s prostorskim planom namenjena za graditev objektov. Kot nezazidana stavbna zemljišča po 5. odst. 57. čl. ZJS pa so bila določena tudi zemljišča, ki so bila kot gozdna ali kmetijska zemljišča z uveljavitvijo ZSKZ (torej 11.3.1993) prenesena v last Republike Slovenije in so bila v času od 11. 3. 1993 do 25. 3. 2000 s prostorskim planom opredeljena kot nezazidana stavbna zemljišča, zanje pa je bil v tem času sprejet tudi prostorski izvedbeni akt.

Prodajna pogodba, katere predmet je tuja stvar, samo zaradi tega (ker na predmetu pogodbe prodajalec nima lastninske pravice) še ni nična.

Prodaja tuje stvari se ne šteje za nemogočo, ker nemožnost ni absolutna.

Tudi zainteresirana tretja oseba lahko zahteva ugotovitev, da je določena pogodba neobstoječa.

Tožnica bi lahko v konkretnem primeru zahtevala le vračilo delnic, ne pa tudi njihovo protivrednost. Delnice s prvotno oznako B so kasneje pridobile oznako G, ker so postale predmet pravnega prometa. V primeru, da se bo v novem postopku ugotovilo, da so delnice z oznako B tvorile isti razred, kot delnice z oznako G, ne bo mogoče zaključiti, da tožnica zahteva drug predmet izpolnitve.

Iz bistva predpogodbe kot pravnega instituta izhaja, da so ne le njena oblika in vsebina, pač pa glede na naravo stvari tudi drugi pogoji za veljavnost in učinki, ki jih predpogodba sama ali pa zakon ne urejata izrecno, odločilno povezani z vrsto (tipom) pogodbe, ki sta se jo stranki zavezali skleniti na njeni podlagi. Glede vprašanja veljavnosti predpogodbe o (sklenitvi glavne pogodbe o) prodaji tuje stvari je treba uporabiti določbo 460. člena ZOR o veljavnosti pogodbe o prodaji tuje stvari. Določbe tretjega odstavka 133. člena ZOR veljajo tudi glede možnosti uveljavljati spremenjene okoliščine glede izpolnitve obveznosti iz predpogodbe.

V določilih 227. in 228. čl. ZPP je mišljena konkretna listina, na katero se stranka sklicuje, ne pa katera koli listina v zvezi z zadevo, ali celo nekakšna nedoločena in nedoločljiva "dokumentacija". Načelo proste presoje dokazov nikakor ne pomeni preiskovalnega načela, po katerem sme sodišče samo izvajati dokaze po uradni dolžnosti. Tudi pri odločanju po 2. odst. 213. čl. ZPP je pravdno sodišče omejeno na dokazne predloge strank. Dokazov, ki jih ni predlagala nobena stranka, sodišče načeloma sploh ne sme izvajati. Pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu (212. čl. ZPP) velja tudi za listinske dokaze, zato mora stranka, ki predlaga dokazovanje z listinami, konkretno navesti, katera predložena listina dokazuje katero pravno pomembno trditev (prim. 1. odst. 226. čl. ZPP). Tožeča stranka je bila po pogodbah dolžna kupnino plačati z nakazilom na račun tožene stranke. Ker je tožeča kupnino nesporno plačala z verižno kompenzacijo, ni plačala na način, določen s pogodbo. Izvedenca v tem postopku sploh nista bila postavljena s strani sodišča, zato njunih mnenj ni mogoče šteti za dokaz z izvedencem v smislu določb 243. do 256. čl. ZPP. Izvensodno pridobljeno izvedensko m