107. člen ZOR

V konkretni zadevi je bistveno, da je bil „dejanski“ splošni interes za razlastitev spornih nepremičnin v izgradnji B. obvoznice in da je bila ta po sklenitvi spornih pogodb na spornih nepremičninah tudi v resnici zgrajena. Poleg navedenega sta pravna prednika pravdnih strank sklenila pogodbo namesto razlastitve, kar pomeni, da je med njima očitno obstajalo soglasje o obstoju splošnega interesa, četudi prostorski izvedbeni akt (ali odločba) v skladu s 16. ali 17. členom ZRPPN (še) ni bil sprejet. Upoštevaje vse navedeno je v konkretnem primeru splošni interes očitno obstajal, zato Vrhovno sodišče ocenjuje, da gre v konkretnem primeru, kljub opustitvi ugotavljanja splošnega interesa „na način, ki ga določa zakon“, za prepoved manjšega pomena. Ker je ob tem pravni posel realiziran, sta izpolnjena oba pogoja iz drugega odstavka 107. člena ZOR. Zato (zaradi opustitve ugotavljanja splošnega interesa „na način, ki ga določa zakon“) ni mogoče uveljavljati ničnosti pogodb.

Oporoka je pravni posel za primer smrti, katerega pravni učinek nastopi šele z zapustnikovo smrtjo. Sklop dejstev, zaradi katerih se spreminjajo, prenehajo ali prenašajo pravice, je izpolnjen šele z zapustnikovo smrtjo. Z zapustnikovo smrtjo premoženje preide na dediče. Iz teh razlogov je vsebinsko presojo ne/veljavnosti oporoke zaradi nasprotovanja kogentnim predpisom o dedovanju kmetij nujno izvesti na dan zapustnikove smrti ter na dan izdaje sklepa o dedovanju in ne na dan sestave oporoke.

Dobra vera pridobiteljev za presojo utemeljenosti obravnavane izbrisne tožbe ni pravno odločilna. V konkretnem primeru prepoved razpolaganja z nepremičninami, glede katerih po ZDen obstaja dolžnost vrnitve, ne pomeni kršitve manjšega pomena, zmotno pa je tudi revizijsko naziranje, da je konkretna pogodba zgolj izpodbojna.

Primarni razlog, da določbe drugega odstavka 107. člena ZOR v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti, je v tem, da pogodba ni bila izvršena. Ničnost se nanaša ravno na tisto izpolnitev, ki ni bila izvršena, in sicer na toženkino obveznost plačila (oziroma način njene določitve). Konvalidacija zaradi prepovedi manjšega pomena pride v poštev le v primerih, ki bi sicer prenehali pridobljeni učinki pogodbe, ne pa v primerih, ko se zahteva izpolnitev pogodbe.

Konvalidacija ne pride v poštev takrat, ko je treba izpolnitev ene od strani v dvostranski pogodbi šele uveljaviti. Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju dejstev, na katerih je temeljilo svoj prosti preudarek, imelo podlago v tožnikovih navedbah. Res je, da so trditve in dokazi skopi oziroma da tožnik ni navedel vseh dejstev in predložil vseh dokazov, ki bi še lahko utemeljevali njegov zahtevek po višini. Vendar je bistveno, da bi bilo glede na okoliščine primera ugotavljanje natančnega zneska nagrade nemogoče oziroma neekonomično. Zato je sodišče prve stopnje v okviru tistih dejstev, ki jih je tožnik pravočasno zatrjeval in dokazoval, nagrado utemeljeno določilo ob uporabi 216. člena ZPP. Niso namreč odločilna samo tista dejstva, ki pripeljejo do zavrnitve zahtevka ali do njegove ugoditve (ali do ugotovitve, da je utemeljen ravno znesek, postavljen v tožbenem zahtevku), ampak tudi tista dejstva, ki pripeljejo do delne zavrnitve ali delne ugoditve zahtevku.

Procesna kršitev, tako imenovana protispisnost, lahko predstavlja le tehnično napako in sicer napačen postopek prenosa avtentičnega zapisa listine ali zapisnika o izvedbi dokazov v razlogih (povzetka oz. prepisa vsebine zapisa), pri katerem se sodišče dokazno in pravno (vrednostno) še ne opredeljuje. Sodišči sta upoštevali spoznanja pravne znanosti, ki so že uveljavljena v naši sodni praksi, po kateri gre pri opcijah za dve pogodbi. Prva je opcijska pogodba, katere vsebina je dogovor o ustanovitvi opcije kot oblikovalne pravice, ki opcijskemu upravičencu zagotavlja možnost, da z opcijsko izjavo doseže sklenitev glavne pogodbe. Vsebina glavne pogodbe je določena z opcijsko pogodbo. Sklenjena opcijska pogodba pomeni hkrati tudi zavezujočo ponudbo opcijskega zavezanca, ki jo lahko enostransko sprejme opcijski upravičenec. Opcijska pogodba nastane in zavezuje od trenutka sklenitve naprej, glavna pogodba pa nastane po splošnih pravilih v trenutku prejema opcijske izjave, s katero opcijski upravičenec sprejme ponudbo za sklenitev glavne pogodbe, ki izhaja iz opcijske pogodbe. Določenost notarskega zapisa tako v času sklepanja sporne opcijske pogodbe veljavne določbe 416.

P repoved razpolaganja z nepremičninami, glede katerih po ZDen obstaja dolžnost vrnitve, sicer sama po sebi ni manjšega pomena, vendar pa ostale okoliščine konkretnega primera potrjujejo, da je kršitev te prepovedi brez posledic, ki jih želi preprečiti denacionalizacijska zakonodaja. Tožeča stranka v predmetnem sporu zgolj zaradi uresničitve lastnih interesov skuša izrabiti sodno varstvo, namenjeno varstvu koristi tretjih oseb, za katere v konkretnem postopku ni izkazano, da bi bile prizadete; hkrati pa v pravnem razmerju do pogodbene stranke občutno prekorači meje lojalnosti. Zato ji uveljavljanega sodnega varstva ni mogoče priznati.

KP tožene stranke je bila sprejeta 18. 3. 1993, to je po uveljavitvi ZNOIP, zato je določba 30. člena KP tožene stranke (javnega zavoda), ki se nanaša na višino regresa za letni dopust, nična, ker je v nasprotju s kogentnimi določbami ZNOIP. Prvi odstavek 13. člena ZNOIP je namreč določal, da se regres za letni dopust za leto 1993 izplača največ v višini 60 % zadnjega znanega podatka Zavoda Republike Slovenije za statistiko o povprečni mesečni plači v gospodarstvu Republike Slovenije. Določba 1. odstavka 30. člena KP tožene stranke o tem, da delavcu pripada regres za letni dopust v višini delavčeve plače v mesecu pred izplačilom regresa, je v nasprotju s kongentno zakonsko določbo prvega odstavka 13. člena ZNOIP. V skladu s prvim odstavkom 103. člena takrat veljavnega ZOR je nična pogodba, ki nasprotuje prisilnim predpisom. ZNOIP ima značaj prisilnega predpisa, ki je omejil višino regresa za letni dopust, s KP tožene stranke pa je bilo že po začetku veljavnosti zakona to vprašanje urejeno v nasprotju z določbo 13. člena ZNOIP.

KP tožene stranke je bila sprejeta 18. 3. 1993, to je po uveljavitvi ZNOIP, zato je določba 30. člena KP tožene stranke (javnega zavoda), ki se nanaša na višino regresa za letni dopust, nična, ker je v nasprotju s kogentnimi določbami ZNOIP. Prvi odstavek 13. člena ZNOIP je namreč določal, da se regres za letni dopust za leto 1993 izplača največ v višini 60 % zadnjega znanega podatka Zavoda Republike Slovenije za statistiko o povprečni mesečni plači v gospodarstvu Republike Slovenije. Določba 1. odstavka 30. člena KP tožene stranke o tem, da delavcu pripada regres za letni dopust v višini delavčeve plače v mesecu pred izplačilom regresa, je v nasprotju s kongentno zakonsko določbo prvega odstavka 13. člena ZNOIP. V skladu s prvim odstavkom 103. člena takrat veljavnega ZOR je nična pogodba, ki nasprotuje prisilnim predpisom. ZNOIP ima značaj prisilnega predpisa, ki je omejil višino regresa za letni dopust, s KP tožene stranke pa je bilo že po začetku veljavnosti zakona to vprašanje urejeno v nasprotju z določbo 13. člena ZNOIP.

KP tožene stranke je bila sprejeta 18. 3. 1993, to je po uveljavitvi ZNOIP, zato je določba 30. člena KP tožene stranke (javnega zavoda), ki se nanaša na višino regresa za letni dopust, nična, ker je v nasprotju s kogentnimi določbami ZNOIP. Prvi odstavek 13. člena ZNOIP je namreč določal, da se regres za letni dopust za leto 1993 izplača največ v višini 60 % zadnjega znanega podatka Zavoda Republike Slovenije za statistiko o povprečni mesečni plači v gospodarstvu Republike Slovenije. Določba 1. odstavka 30. člena KP tožene stranke o tem, da delavcu pripada regres za letni dopust v višini delavčeve plače v mesecu pred izplačilom regresa, je v nasprotju s kongentno zakonsko določbo prvega odstavka 13. člena ZNOIP. V skladu s prvim odstavkom 103. člena takrat veljavnega ZOR je nična pogodba, ki nasprotuje prisilnim predpisom. ZNOIP ima značaj prisilnega predpisa, ki je omejil višino regresa za letni dopust, s KP tožene stranke pa je bilo že po začetku veljavnosti zakona to vprašanje urejeno v nasprotju z določbo 13. člena ZNOIP.

KP tožene stranke je bila sprejeta 18. 3. 1993, to je po uveljavitvi ZNOIP, zato je določba 30. člena KP tožene stranke (javnega zavoda), ki se nanaša na višino regresa za letni dopust, nična, ker je v nasprotju s kogentnimi določbami ZNOIP. Prvi odstavek 13. člena ZNOIP je namreč določal, da se regres za letni dopust za leto 1993 izplača največ v višini 60 % zadnjega znanega podatka Zavoda Republike Slovenije za statistiko o povprečni mesečni plači v gospodarstvu Republike Slovenije. Določba 1. odstavka 30. člena KP tožene stranke o tem, da delavcu pripada regres za letni dopust v višini delavčeve plače v mesecu pred izplačilom regresa, je v nasprotju s kongentno zakonsko določbo prvega odstavka 13. člena ZNOIP. V skladu s prvim odstavkom 103. člena takrat veljavnega ZOR je nična pogodba, ki nasprotuje prisilnim predpisom. ZNOIP ima značaj prisilnega predpisa, ki je omejil višino regresa za letni dopust, s KP tožene stranke pa je bilo že po začetku veljavnosti zakona to vprašanje urejeno v nasprotju z določbo 13. člena ZNOIP.

Potem ko je začel veljati ZNOIP (od 13. 3. 1993), ki je kot prisilni predpis omejil pogodbeno svobodo glede kolektivnega dogovarjanja v višini regresa za letni dopust za delavce tožene stranke (javnega zavoda), se tožena stranka s sindikatom delavcev zavoda ni mogla več pravno veljavno dogovoriti za regres za letni dopust v višini, ki presega višino regresa za letni dopust, določeno z ZNOIP. Takšna določba v kolektivni pogodbi tožene stranke, ki je bila sklenjena 18. 3. 1993 in se je začela uporabljati 19. 3. 1993, torej po uveljavitvi ZNOIP, je nična.

KP tožene stranke je bila sprejeta 18. 3. 1993, to je po uveljavitvi ZNOIP, zato je določba 30. člena KP tožene stranke (javnega zavoda), ki se nanaša na višino regresa za letni dopust, nična, ker je v nasprotju s kogentnimi določbami ZNOIP. Prvi odstavek 13. člena ZNOIP je namreč določal, da se regres za letni dopust za leto 1993 izplača največ v višini 60 % zadnjega znanega podatka Zavoda Republike Slovenije za statistiko o povprečni mesečni plači v gospodarstvu Republike Slovenije. Določba 1. odstavka 30. člena KP tožene stranke o tem, da delavcu pripada regres za letni dopust v višini delavčeve plače v mesecu pred izplačilom regresa, je v nasprotju s kongentno zakonsko določbo prvega odstavka 13. člena ZNOIP. V skladu s prvim odstavkom 103. člena takrat veljavnega ZOR je nična pogodba, ki nasprotuje prisilnim predpisom. ZNOIP ima značaj prisilnega predpisa, ki je omejil višino regresa za letni dopust, s KP tožene stranke pa je bilo že po začetku veljavnosti zakona to vprašanje urejeno v nasprotju z določbo 13. člena ZNOIP.

KP tožene stranke je bila sprejeta 18. 3. 1993, to je po uveljavitvi ZNOIP, zato je določba 30. člena KP tožene stranke (javnega zavoda), ki se nanaša na višino regresa za letni dopust, nična, ker je v nasprotju s kogentnimi določbami ZNOIP. Prvi odstavek 13. člena ZNOIP je namreč določal, da se regres za letni dopust za leto 1993 izplača največ v višini 60 % zadnjega znanega podatka Zavoda Republike Slovenije za statistiko o povprečni mesečni plači v gospodarstvu Republike Slovenije. Določba 1. odstavka 30. člena KP tožene stranke o tem, da delavcu pripada regres za letni dopust v višini delavčeve plače v mesecu pred izplačilom regresa, je v nasprotju s kongentno zakonsko določbo prvega odstavka 13. člena ZNOIP. V skladu s prvim odstavkom 103. člena takrat veljavnega ZOR je nična pogodba, ki nasprotuje prisilnim predpisom. ZNOIP ima značaj prisilnega predpisa, ki je omejil višino regresa za letni dopust, s KP tožene stranke pa je bilo že po začetku veljavnosti zakona to vprašanje urejeno v nasprotju z določbo 13. člena ZNOIP.

Prva toženka je kot podjemnica za nastalo škodo solidarno odgovorna tožniku kot naročniku, čeprav je izdelavo potrdila o ustreznosti sporne žage (ki ni ustrezala predpisom o varstvu pri delu in ne bi smelo biti izdano) zaupala prvotni drugi toženki (kot podizvajalki). Prva toženka kot podjemnica namreč odgovarja za drugo toženko kot podizvajalko, ki je po njenem naročilu delala pri prevzetem poslu, kot bi ga sama opravila (drugi odstavek 610. člena ZOR in 611. člen ZOR).

KP tožene stranke je bila sprejeta 18. 3. 1993, to je po uveljavitvi ZNOIP, zato je določba 30. člena KP tožene stranke (javnega zavoda), ki se nanaša na višino regresa za letni dopust, nična, ker je v nasprotju s kogentnimi določbami ZNOIP. Prvi odstavek 13. člena ZNOIP je namreč določal, da se regres za letni dopust za leto 1993 izplača največ v višini 60 % zadnjega znanega podatka Zavoda Republike Slovenije za statistiko o povprečni mesečni plači v gospodarstvu Republike Slovenije. Določba 1. odstavka 30. člena KP tožene stranke o tem, da delavcu pripada regres za letni dopust v višini delavčeve plače v mesecu pred izplačilom regresa, je v nasprotju s kongentno zakonsko določbo prvega odstavka 13. člena ZNOIP. V skladu s prvim odstavkom 103. člena takrat veljavnega ZOR je nična pogodba, ki nasprotuje prisilnim predpisom. ZNOIP ima značaj prisilnega predpisa, ki je omejil višino regresa za letni dopust, s KP tožene stranke pa je bilo že po začetku veljavnosti zakona to vprašanje urejeno v nasprotju z določbo 13. člena ZNOIP.

KP tožene stranke je bila sprejeta 18. 3. 1993, to je po uveljavitvi ZNOIP, zato je določba 30. člena KP tožene stranke (javnega zavoda), ki se nanaša na višino regresa za letni dopust, nična, ker je v nasprotju s kogentnimi določbami ZNOIP. Prvi odstavek 13. člena ZNOIP je namreč določal, da se regres za letni dopust za leto 1993 izplača največ v višini 60 % zadnjega znanega podatka Zavoda Republike Slovenije za statistiko o povprečni mesečni plači v gospodarstvu Republike Slovenije. Določba 1. odstavka 30. člena KP tožene stranke o tem, da delavcu pripada regres za letni dopust v višini delavčeve plače v mesecu pred izplačilom regresa, je v nasprotju s kongentno zakonsko določbo prvega odstavka 13. člena ZNOIP. V skladu s prvim odstavkom 103. člena takrat veljavnega ZOR je nična pogodba, ki nasprotuje prisilnim predpisom. ZNOIP ima značaj prisilnega predpisa, ki je omejil višino regresa za letni dopust, s KP tožene stranke pa je bilo že po začetku veljavnosti zakona to vprašanje urejeno v nasprotju z določbo 13. člena ZNOIP.

Potem ko je začel veljati ZNOIP (od 13. 3. 1993), ki je kot prisilni predpis omejil pogodbeno svobodo glede kolektivnega dogovarjanja v višini regresa za letni dopust za delavce tožene stranke (javnega zavoda), se tožena stranka s sindikatom delavcev zavoda ni mogla več pravno veljavno dogovoriti za regres za letni dopust v višini, ki presega višino regresa za letni dopust, določeno z ZNOIP. Takšna določba v kolektivni pogodbi tožene stranke, ki je bila sklenjena 18. 3. 1993 in se je začela uporabljati 19. 3. 1993, torej po uveljavitvi ZNOIP, je nična.

KP tožene stranke je bila sprejeta 18. 3. 1993, to je po uveljavitvi ZNOIP, zato je določba 30. člena KP tožene stranke (javnega zavoda), ki se nanaša na višino regresa za letni dopust, nična, ker je v nasprotju s kogentnimi določbami ZNOIP. Prvi odstavek 13. člena ZNOIP je namreč določal, da se regres za letni dopust za leto 1993 izplača največ v višini 60 % zadnjega znanega podatka Zavoda Republike Slovenije za statistiko o povprečni mesečni plači v gospodarstvu Republike Slovenije. Določba 1. odstavka 30. člena KP tožene stranke o tem, da delavcu pripada regres za letni dopust v višini delavčeve plače v mesecu pred izplačilom regresa, je v nasprotju s kongentno zakonsko določbo prvega odstavka 13. člena ZNOIP. V skladu s prvim odstavkom 103. člena takrat veljavnega ZOR je nična pogodba, ki nasprotuje prisilnim predpisom. ZNOIP ima značaj prisilnega predpisa, ki je omejil višino regresa za letni dopust, s KP tožene stranke pa je bilo že po začetku veljavnosti zakona to vprašanje urejeno v nasprotju z določbo 13. člena ZNOIP.

KP tožene stranke je bila sprejeta 18. 3. 1993, to je po uveljavitvi ZNOIP, zato je določba 30. člena KP tožene stranke (javnega zavoda), ki se nanaša na višino regresa za letni dopust, nična, ker je v nasprotju s kogentnimi določbami ZNOIP. Prvi odstavek 13. člena ZNOIP je namreč določal, da se regres za letni dopust za leto 1993 izplača največ v višini 60 % zadnjega znanega podatka Zavoda Republike Slovenije za statistiko o povprečni mesečni plači v gospodarstvu Republike Slovenije. Določba 1. odstavka 30. člena KP tožene stranke o tem, da delavcu pripada regres za letni dopust v višini delavčeve plače v mesecu pred izplačilom regresa, je v nasprotju s kongentno zakonsko določbo prvega odstavka 13. člena ZNOIP. V skladu s prvim odstavkom 103. člena takrat veljavnega ZOR je nična pogodba, ki nasprotuje prisilnim predpisom. ZNOIP ima značaj prisilnega predpisa, ki je omejil višino regresa za letni dopust, s KP tožene stranke pa je bilo že po začetku veljavnosti zakona to vprašanje urejeno v nasprotju z določbo 13. člena ZNOIP.