VSM Sklep I Cp 1045/2019

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških postopka s pritožbo se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki (v nadaljevanju tožencu) naložilo, da mora plačati tožeči stranki (v nadaljevanju tožniku) znesek 2.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.10.2017 dalje do plačila (I. točka izreka), v presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Tožniku je priznalo pravdne stroške v znesku 1.754,31 EUR, kateri se na podlagi odločbe Okrožnega sodišča v Murski Soboti BPP 359/2018 z dne 7.6.2018 izplačajo iz sredstev brezplačne pravne pomoči (III. točka izreka), v presežku je glede zneska 252,00 EUR predlog tožnika za priznanje stroškov postopka zavrnilo (IV. točka izreka) in odločilo, da toženec sam krije svoje stroške pravdnega postopka (V. točka izreka).

2Zoper izpodbijano sodbo se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Ponovno izpostavlja ugovor zastaranja. Pojasnjuje, da je tožnika zastopal kot odvetnik v odškodninski zadevi, v kateri je tožnik zatrjeval, da zdravljenje še ni bilo končano, s čimer je povzročil situacijo, ko tožencu kot odvetniku ni posredoval realnih podatkov o njegovem zdravstvenem stanju. Zavrača odločitev sodišča prve stopnje, da je bilo šele s pravnomočno sodbo, s katero je tožnik zahteval izplačilo odškodnine od zavarovalnice, ugotovljeno, da je toženec storil strokovno napako. V zvezi s tem se sklicuje na prakso Vrhovnega sodišča RS¹, iz katere izhaja, da mora biti tožnik tisti, ki mora poskrbeti za realno podajo svojega zdravstvenega stanja in za pravočasno uveljavljanje svojih pravic. Tožnik bi se moral takoj, ko je zavarovalnica ugovarjala zastaranje, prepričati, ali tak ugovor dejansko drži, za kar je imel ustreznega strokovnjaka za pomoč - odvetnika in je že tedaj bilo možno ugotoviti, ali je toženec zamudil rok za vložitev ustrezne tožbe. Če ne takrat, pa je tožnik za strokovno napako toženca izvedel najkasneje z izdajo prvostopenjske sodbe dne 16.12.2012. Od takrat dalje je tožnik imel možnost ugotoviti, da je dejansko prišlo do zamude roka za vložitev tožbe. Nadalje pritožba opozarja, da je sodišče prve stopnje udeležbo toženca v postopku, ki se je vodil med tožnikom in zavarovalnico štelo v škodo toženca. Toženec je bil v opisanem postopku stranski intervenient, na katerega se sodba ne more raztezati. Vmesna sodba Okrožnega sodišča v Murski Soboti se zato ne more vzeti kot podlaga za tovrstni odškodninski postopek, prav tako se ne more šteti, da je bilo o zadevi že odločeno oz. da gre za res iudicata. Nadalje toženec ugovarja temelju svoje odgovornosti s tem, ko opozarja, da kot odvetnik ni storil strokovne napake. Meni, da je tožnik povzročil škodo sam z navedbami o zdravstvenih težavah oz. poteku zdravljenja, ki so bil neresnične. Ker je tožnikov novi pooblaščenec vztrajal pri zmotnem stališču in nadaljeval odškodninski postopek, je bila vzročna zveza med ravnanjem toženca in njegovo odškodninsko odgovornostjo prekinjena. Graja tudi stroškovno odločitev. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa da izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo v novo sojenje. Priglaša stroške.

3Tožnik je na pritožbo toženca odgovoril in se zavzema za njeno zavrnitev. Priglaša stroške.

4Pritožba je utemeljena.

5V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje je opravilo uradni preizkus glede morebitnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, ki je pokazal, da ni podana nobena uradno upoštevna bistvena kršitev.

6Sodišče druge stopnje po pregledu zadeve ugotavlja, da je tožnika kot oškodovanca, poškodovanega v prometni nezgodi, v postopku za uveljavljanje odškodnine iz naslova nepremoženjske škode P 347/2010, ki je potekal pred Okrajnim sodiščem v Celju, kot odvetnik zastopal toženec. V tem postopku je bilo prvič odločeno 16.2.2012 in po odločitvi Višjega sodišča v Celju I Cp 302/2012 z dne 4.10.2012 je bila zadeva razveljavljena in vrnjena v novo sojenje, v katerem je Okrajno sodišče v Celju izdalo odločbo P 347/2010 dne 26.3.2013, Višje sodišče v Celju pa je s sodbo I Cp 475/2013 z dne 10.10.203 potrdilo sodbo Okrajnega sodišča v Celju. Tožnik je zato v nadaljevanju vložil tožbo zoper zavarovalnico, pri kateri je imel toženec kot odvetnik zavarovano svojo odgovornost. V postopku, ki je potekal pred Okrožnim sodiščem v Murski Soboti P 262/2015, je bila dne 27.6.2016 izdana vmesna sodba, s katero je bilo ugotovljeno, da obstoji temelj tožbenega zahtevka, kar je bilo pravnomočno potrjeno s strani Višjega sodišča v Mariboru I Cp 1156/2016 z dne 15.12.2016. Po pravnomočnosti vmesne sodbe sta tožnik in zavarovalnica sklenila sodno poravnavo, po kateri mu je zavarovalnica bila dolžna izplačati 9.000,00 EUR, vendar je upoštevaje dogovorjeno odbitno franšizo v minimalnem znesku 2.500,00 EUR, tožniku izplačala 6.500,00 EUR odškodnine. V predmetnem postopku pa tožnik zahteva od toženca kot odvetnika plačilo preostanka odškodnine v znesku 2.500,00 EUR, kolikor je znašala odbitna franšiza.

7Kot pravilno ugotavlja pritožba se je sodišče prve stopnje glede temelja zahtevka zmotno oprlo na vmesno sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti P 262/2015 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Cp 1156/2016 z dne 15.12.2016 z obrazložitvijo, da je toženec ves čas navedenega postopka sodeloval kot stranski intervenient, v posledici česar je nastopil intervencijski efekt. To bi sicer držalo, v kolikor bi se postopek med tožnikom in zavarovalnico končal z obsodilno sodbo, vendar se ni, ker je bila sklenjena sodna poravnava. Drži namreč, da če vstopi nekdo kot stranski intervenient v prvo pravdo, nastanejo v drugi pravdi vse posledice intervencije². V drugi pravdi intervenient iz prve pravde ne more ugovarjati, da spor, kot je bil predložen sodišču, v prvi pravdi ni pravilno rešen oziroma da se je stranka, ki se ji je pridružil kot intervenient, slabo pravdala. Če ne vstopi v (prvo) pravdo, ima sodba, ki jo izda sodišče v tem postopku, v kasnejši pravdi, v kateri ima obveščeni tretji položaj stranke, intervencijskemu učinku primerljiv učinek.³ Ta nastopi med tretjim in tistim, ki ga je obvestil in ima za posledico, da tretji ne more v drugi pravdi uveljavljati, da je sodba napačna ali ugovarjati, da tisti, ki ga je obvestil o pravdi, v prvi pravdi zoper svojega tedanjega nasprotnika ni uveljavljal ugovorov, ki bi lahko privedli do zanj ugodnejše sodbe.⁴ Intervencijski učinek (v drugi pravdi) ima nesporno pravnomočna sodba (iz prve pravde). Veže njen izrek, pa tudi bistvene dejanske ugotovitve sodišča, navedene v obrazložitvi.⁵

8Vendar v obravnavanem primeru se pravdni postopek med tožnikom in zavarovalnico pred Okrožnim sodiščem v Murski Soboti ni končal s pravnomočno sodbo, temveč s sodno poravnavo, ki je bila sklenjena na podlagi pravnomočne vmesne sodbe. Tudi v zvezi s tem je Vrhovno sodišče RS že zavzelo stališče, da sodna poravnava ni rezultat sojenja, pač pa razpolaganja z zahtevkom; ni objekta vezanosti (dejanskih ugotovitev in sodbe), zato poravnava iz prve pravde nima intervencijskega učinka v drugi pravdi, v kateri ima intervenient iz prve pravde položaj pravdne stranke.

9Prav tako pa tudi vmesna sodba nima učinkov materialne pravnomočnosti, vsaj ne v tem smislu, da bi pomenila pravnomočno odločitev o obstoju (prejudicialnega) pravnega razmerja, ki bi stranke in sodišče zavezovala tudi v morebitnih drugih pravdah glede drugih zahtevkov, ki izhajajo iz istega pravnega razmerja.⁶ Učinek vmesne sodbe se izčrpa v pravdi, v kateri je bila izdana - sodišče in stranki zavezuje le v nadaljnjem postopku, ko odloča o zahtevku po višini, izven tega postopka pa nima učinkov. ⁷ Vmesna sodba lahko torej učinkuje le v konkretni pravdi in ne more povzročiti, da bo z njo pravnomočno odločeno o obstoju določenega pravnega razmerja, čeprav iz vsebine izreka vmesne sodbe sicer izhaja prav to. Takšno (življenjskopraktično) stališče je sprejelo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije.⁸

10Glede na navedeno je tako sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega pristopa, ko je štelo, da je o temelju zahtevka v obravnavani pravdi že pravnomočno odločeno, le-tega ni presojalo in je tako dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. V posledici navedene kršitve, je sodišče druge stopnje pritožbi toženca iz tega razloga ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).⁹

11V novem sojenju bo sodišče prve stopnje moralo najprej ugotoviti, ali je podan temelj tožbenega zahtevka, tako da bo presodilo, ali je toženec ravnal v skladu s profesionalno skrbnostjo (11. člen Zakona o odvetništvu (ZOdv), drugi odstavek 6. in prvi odstavek 768. člena Obligacijskega zakonika (OZ) in 41., 43. in 44. člen Kodeksa odvetniške etike). V kolikor bo ugotovilo, da toženec ni ravnal z zahtevano skrbnostjo, bo v nadaljevanju ponovno presojalo še vse ostale podane ugovore (zastaranje, višina tožbenega zahtevka).

12V posledici razveljavitve odločitve o glavni stvari, se odločitev o stroških postopka pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

PRAVNI POUK:

Zoper ta sklep je dopustna pritožba na Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Pritožbo je potrebno vložiti v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka tega sklepa. Če se pritožba pošlje priporočeno po pošti, velja dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču.

Morebitno pritožbo je potrebno vložiti v dveh izvodih pisno pri Okrajnem sodišču v Ljutomeru.

Pritožba mora vsebovati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika (335. člen ZPP).

Če je pritožba nerazumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni (336. člen ZPP).

Sodna taksa za pritožbo mora biti plačana ob vložitvi pritožbe. Če sodna taksa ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena (tretji odstavek 105.a člena ZPP).

Če je pritožba vložena po pooblaščencu, mora biti pooblaščenec odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit (tretji odstavek 87. člena ZPP), sicer sodišče pritožbo kot nedovoljeno zavrže (drugi odstavek 89. člena ZPP).

Pritožbo lahko vloži stranka, ki nasprotuje razveljavitvi sklepa sodišča prve stopnje in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sklep sodišča druge stopnje se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena tega zakona) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena tega zakona) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena tega zakona).

¹ Sodba in sklep VSRS II ips 11/2008 z dne 10.9.2012 in sodba VSRS II 137/2010 z dne 10.9.2012.
² Določbe 199. do 202. člena ZPP.
³ VSRS sklep II Ips 78/2016 z dne 7.2.2018.
⁴ Nima torej ugovora slabega pravdanja.
⁵ Teorija intervencijski učinek pravnomočne sodbe povezuje s pravnomočnostjo, ko poudarja, da so objektivne meje intervencijskega efekta širše od objektivnih meja pravnomočnosti, saj se pravnomočnost nanaša le na izrek, intervencijski efekt pa tudi na dejanske ugotovitve in stališča sodišča o pravnih vprašanjih (VSRS sklep II Ips 78/2016 z dne 7.2.2018).
⁶ Kot navaja Galič, Zakon o pravdnem postopku s komentarjem, GV založba, 2009, 3. knjiga, str. 69: vmesna sodba nima učinka v kasnejši pravdi med istima strankama, ko sodišče obravnava nek drug zahtevek, ki izhaja iz iste dejanske in pravne podlage , n.pr. za premoženjsko in kasneje za nepremoženjsko škodo.
⁷ VSRS sodba II Ips 33/2004 z dne 23.9.2004.
⁸ VSRS Sodba II Ips 791/95 z dne 11.6.1997.
⁹ Ker je sodišče druge stopnje ocenilo, da glede na naravo stvari in okoliščine primera samo ne more dopolniti postopka.