VSRS Sklep II Ips 86/2020

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč prve in druge stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Tožbeni zahtevek in trditve pravdnih strank

1Tožnik je zoper toženko vložil tožbo za ugotovitev nedopustnosti izvršbe na nepremičnini z ID znakom ... (v nadaljevanju sporna nepremičnina). Trdil je, da je nepremičnino priposestvoval v letu 2011, in sicer pred toženkino zaznambo izvršbe. Navedeno dejstvo je bilo ugotovljeno s pravnomočno zamudno sodbo Okrajnega sodišča v Novi Gorici P 9/2015. Nepremičnino je leta 2000 kupil A. A. (tožnikov stari oče) in jo v letu 2001 podaril tožniku. Darilno pogodbo je napisal v času hospitalizacije. Obljubil je, da bo za vknjižbo poskrbel po prihodu iz bolnišnice.

2Toženka je ugovarjala, da tožnik ni lastnik sporne nepremičnine in da so dejstva v sodbi P 9/2015 neresnično ugotovljena. V vlogi z dne 12. 12. 2016 je navajala, da bi moral za preprečitev izvršbe tožnik dokazati, da je pridobil lastninsko pravico s priposestvovanjem pred začetkom izvršilnega postopka in da ni mogoče govoriti o desetletni dobroverni lastniški posesti. Najkasneje v letu 2008 bi moral izvedeti, da je bila nepremičnina del zapuščinske mase po pok. A. A.. S tem dejstvom bi moral biti seznanjen najkasneje leta 2010, saj za nepremičnino ni prejel poskusnega izračuna njene vrednosti.

Ugotovljeno dejansko stanje

- Pri Okrajnem sodišču v Novi Gorici je v teku izvršilni postopek VL 182999/2013, v katerem toženka izterjuje od dolžnika B. B. (tožnikovega očeta) plačilo terjatve. Med drugim je bila predlagana izvršba na nepremičnino v tožnikovi lasti z ID znakom ..., k. o. .... V izvršilnem postopku je bil tožnikov ugovor tretjega zavrnjen.

- Tožnik je s starim očetom (pok. A. A.) leta 2001, ko je bil ta v bolnici, sklenil darilno pogodbo, s katero mu je stari oče sporno nepremičnino podaril. Darilno pogodbo sta podpisala oba. Iz tožnikove izpovedbe in izpovedbe obeh zapustnikovih otrok (B. B. in C. C.) izhaja, da je pokojni oče vedno govoril, da bo sporno parcelo podaril tožniku. Tudi tožnik je izpovedal, da mu je ded že v bolnici obljubil, da bo sporno parcelo po vrnitvi domov prepisal nanj in je tudi doma večkrat ponovil, da bo vse uredil, saj je tako zmenjeno. Ker je mislil, da je ded uredil, ga ni več spraševal. Z dedom sta bila do smrti v dobrih odnosih. Živela sta na istem naslovu. Izpovedal je: „Dedek je vedno govoril, da bo parcela moja in da bo on vse to uredil. To je govoril do svoje smrti.“

- Tožnik je imel sporno nepremičnino v posesti od leta 2001. Vpis lastninske pravice na pok. A. A. je bil v zemljiški knjigi izveden 10. 6. 2004. Dne 4. 12. 2013 je toženka pridobila prisilno hipoteko. Dne 9. 4. 2015 je Okrajno sodišče v Novi Gorici v pravdni zadevi zoper B. B. izdalo zamudno sodbo P 9/2015, s katero je ugodilo tožnikovemu zahtevku za ugotovitev, da je nepremičnino priposestvoval.

- Tožnikov stari oče je umrl 2. 3. 2008. Do smrti je bil razumen. Bil je zelo natančen in pismen človek. Sporna nepremičnina je bila del zapuščinske mase po njem.

Odločitev sodišča prve stopnje

3Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Presodilo je, da tožniku ni uspelo dokazati, da je sporno nepremičnino priposestvoval. Po smrti starega očeta v letu 2008 ni mogel več utemeljeno misliti, da so izpolnjene vse predpostavke za prenos lastninske pravice. Ni bil v opravičljivi zmoti. Ko si je prebral oporoko starega očeta, bi moral posumiti, da z njegovo nepremičnino nekaj ni v redu. Stari oče mu je le obljubljal, da bo za vknjižbo poskrbel. V letu 2010 ni prejel poskusnega izračuna vrednosti nepremičnine. Ob ustrezni skrbnosti bi se lahko najkasneje v letu 2008, ko je stari oče umrl, prepričal, da nepremičnina ni vpisana na njegovo ime. Tisti, ki uživa nepremičnino, ki je po podatkih zemljiške knjige v lasti drugega, pa se ne prepriča, ali jo upravičeno uživa, čeprav bi se lahko z vpogledom v javno dostopno evidenco (kataster in zemljiško knjigo), ni dobroveren. V oporoki starega očeta sta bili navedeni dve nepremičnini z enakima parc. št. (z enakima podelilkama). Pri eni od parcel je oporočitelj napisal, da je v postopku urejanja lastništva. Ta navedba, pa čeprav je bila številka nepremičnine napačno navedena (popravila se je na zapuščinski obravnavi), bi pri tožniku morala povzročiti pomisleke o tem, kdo je njen pravi lastnik.

Odločitev sodišča druge stopnje

4Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo. Strinjalo se je s presojo, da tožnik ni priposestvoval sporne nepremičnine, ker ni bil dobroveren. Iz tožbenih navedb izhaja, da je stari oče tožniku obljubil, da bo poskrbel za vpis sklenjene darilne pogodbe v zemljiško knjigo. Ker tožniku glede na njegovo izobrazbo (po poklicu je diplomirani inženir gozdarstva) in starost ne bi smelo biti neznano, da se lastninsko pravico na podlagi pravnega posla pridobi z vpisom v zemljiško knjigo, bi moral preveriti, ali je do vpisa lastninske pravice dejansko prišlo. Moral bi se zavedati, da stari oče do svoje smrti vpisa ni uredil. Tožniku ni povedal, da je vse urejeno. Tožnik bi moral najkasneje leta 2008, ko je stari oče umrl, preveriti, ali je ta uresničil svojo obljubo. Ker tega ni storil, od smrti starega očeta ni bil v dobri veri. Do leta 2008 desetletna priposestvovalna doba ni mogla poteči. Tožnik bi moral izkazati, da je na sporni nepremičnini pridobil lastninsko pravico s priposestvovanjem pred vknjižbo toženkine hipoteke v zemljiško knjigo. Ker je toženka pridobila hipoteko 4. 12. 2013, desetletna priposestvovalna doba od 10. 6. 2004, ko je tožnikov stari oče postal lastnik sporne nepremičnine in je sploh lahko začela teči priposestvovalna doba, do 4. 12. 2013 ni potekla. Tudi če je tožnik bil dobroveren, je lastninsko pravico na obravnavani nepremičnini pridobil 11. 6. 2014, ko je bila ta že obremenjena.

5Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 180/2020 z dne 7. 8. 2020 dopustilo revizijo glede vprašanj: (1) Ali lahko sodišče v postopku zaradi nedopustnosti izvršbe presoja elemente priposestvovanja, ki so bili že presojani in ugotovljeni s pravnomočno sodbo; (2) Ali je sodišče v obravnavanem primeru samo postavilo trditveno podlago za stranke, ugotavljalo dejstva, ki jih stranke niso navedle, in poleg tega nasprotni stranki ni dalo možnosti, da se o tako ugotovljenih dejstvih izreče, pri tem pa ni šlo za razpolaganje z zahtevki, s katerimi stranke ne morejo razpolagati; (3) Ali lahko imetnik lastninske pravice v pričakovanju na določeni nepremičnini sklene veljavno darilno pogodbo za to nepremičnino in ali takšna pogodba predstavlja veljavni pravni naslov za pričetek teka priposestvovalne dobe; (4) Ali se lahko pridobitelju, ki ima veljavno sklenjen perfektni pravni naslov za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini, je nemoten v svojem uživanju le-te in se zanese na konkretno obljubo, da bo za vknjižbo poskrbel odsvojitelj, očita nedobroverna posest?

Revizija tožeče stranke

6Tožnik v dopuščeni reviziji trdi, da bi lahko glede na odločbo II Ips 324/2011 sodišče odločalo zgolj o vprašanju, ali je lastninsko pravico pridobil pred zaznambo toženkine izvršbe. Nižji sodišči ne bi smeli poseči v zamudno sodbo P 9/2015. Ker z zamudno sodbo ni bilo odločeno o toženkinih pravicah in ni prišlo do posega v njeno premoženje (prisilna izvršitev terjatve ji ni bila odvzeta), ni bilo razloga za njeno sodelovanja v postopku P 9/2015. Sodišče je bilo seznanjeno z dejstvom, da je v zemljiški knjigi zaznamovana izvršba. Toženka je umaknila tožbo za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj v postopku P 5/2017, državno tožilstvo pa je zavrglo predlog za pregon tožnika in B. B.. Zamudna sodba ni bila izdana zaradi nedopustnega razpolaganja strank oziroma preprečitve izvršbe. Sodišče druge stopnje je kršilo 5. in 7. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker je brez podlage v toženkini trditveni podlagi in dokazni ponudbi ugotovilo, da naj bi se tožnikov stari oče v zemljiško knjigo vknjižil šele leta 2004. Toženka ni trdila, da priposestvovalna doba ni potekla do dneva zaznambe izvršbe in da ni pričela teči z dnem sklenitve darilne pogodbe. Tudi ni navedla, kdaj naj bi se tožnikov ded vknjižil v zemljiško knjigo. Tožnikova priposestvovalna doba ni mogla začeti teči šele leta 2004. Če bi začela teči šele leta 2004, je vanjo treba všteti priposestvovalno dobo tožnikovega prednika. Ded je že leta 2001 s tožnikom sklenil darilno pogodbo, saj je imel lastninsko pravico v pričakovanju, ki mu je ni nihče prerekal. Ne glede na vknjižbo v letu 2004 je imel že s sklenitvijo prodajne pogodbe lastninsko pravico v pričakovanju. Na podlagi verige pogodb bi se lahko že leta 2001 vknjižil v zemljiško knjigo. Nižji sodišči sta ugotovili obstoj perfektne darilne pogodbe. Če do vknjižbe leta 2004 ne bi prišlo, bi priposestvovalna doba tožnikovega deda pričela teči leta 2001, v tožnikovo priposestvovalno dobo pa se všteva tudi priposestvovalna doba prednikov. Okoliščina, da mu po dedovi smrti dediči niso oporekali lastništva in mu tega ne oporekajo niti danes, utrjuje tožnikovo dobro vero tudi po letu 2008 (prim. odločbe VSK I Cp 217/2007, VSL II Cp 1501/2011 in VSL II Cp 1522/2011). Dejstvo, da ni prejel poizkusnega izračuna vrednosti nepremičnine, ne izkazuje nedobrovernosti (VSL II Cp 1522/2011). Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijanih sodb.

Odgovor tožene stranke na revizijo

7Toženka v odgovoru predlaga zavrnitev revizije. Ker s postopkom v zadevi P 9/2015 ni bila seznanjena, v njem ni mogla sodelovati. Pravnomočna zamudna sodba je lahko le eden izmed dokazov, na katerega sodišče ni absolutno vezano. Drugačno stališče ni združljivo z 22. členom Ustave (odločba Up-280/05-19 z dne 9. 2. 2006). Izpodbijani sodbi nista posegli v zamudno sodbo, ki je bila izdana z namenom, da se nepremičnino izvzame iz izvršbe. ZPP ne pozna dokaznih pravil. Sodišče ni postavljalo trditvene podlage niti ni ugotavljalo nezatrjevanih dejstev. V odgovoru na tožbo je kot dokaz predlagala zemljiškoknjižni izpisek (priloga B 4). Na tretji strani druge pripravljalne vloge z dne 12. 12. 2016 je navedla, da bi tožnik moral dokazati, da je lastninsko pravico na nepremičnini pridobil s priposestvovanjem pred začetkom izvršilnega postopka. Zatrjevala je, da pogoj desetletne dobroverne lastniške posesti ni izpolnjen. Šele na podlagi ugotovljenega obstoja perfektne prodajne pogodbe, s katero je stari oče kupil sporno nepremičnino, bi lahko govorili o dedovi lastninski pravici v pričakovanju. Ker tožnik ni podal trditvene podlage glede obstoja perfektne prodajne pogodbe, ni mogoče govoriti o lastninski pravici v pričakovanju. Lastninska pravica v pričakovanju pomeni takšen pravni standard, da je njena zemljiškoknjižna pridobitev mogoča neposredno na podlagi „perfektnega" zavezovalnega in razpolagalnega dela pravnega posla (sodba II Ips 243/2013). O vprašanju, ali je obstajalo in kdaj je bilo izdano overjeno zemljiškoknjižno dovolilo, ni podatkov. Nižji sodišči nista ugotovili, da je bila darilna pogodba „perfektna“. Tožnik ni zatrjeval obstoja perfektne darilne pogodbe, saj ni dokazoval, da je ta vsebovala perfektno zemljiškoknjižno dovolilo. Tudi ni trdil, da je stari oče darilno pogodbo prijavil zaradi odmere davka in da je na darilni pogodbi podpis notarsko overil. Priposestvovalna doba v nobenem primeru ni mogla pričeti teči pred letom 2004, saj stari oče pred tem ni bil lastnik. Glede predpostavk za pravnoposlovno pridobitev lastninske pravice se toženka sklicuje na odločbo II Ips 951/2006. Tudi če bi tožnik bil dobroveren, njegova dobra vera glede na drugi odstavek 8. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1) ne bi mogla nadomestiti pomanjkljivosti v stvarnopravnem razpolagalnem poslu. Stari oče je bil dolžan trpeti škodljive posledice svoje pasivnosti oziroma nepravočasne vknjižbe. Na tožnika ni mogel prenesti več pravic kot jih je imel sam. Ni nerazumno, da se od povprečnega obdarjenca zahteva poznavanje delovanja zemljiške knjige in sistema za pridobitev lastninske pravice na nepremičninah. Tožnik je vse do smrti starega očeta vedel, da nepremičnina ni njegova. Posestnik, ki je pridobil posest na podlagi pravnega posla in se ni vpisal v zemljiško knjigo, nepremičnine ne more priposestvovati. Opravičljiva zmota glede pridobitve pravice je podana le pri tistem posestniku, ki se je prepričal o zemljiškoknjižnem stanju. S presojo, da tožniku ni mogoče očitati nedobrovernosti, ker se je lahko zanesel na konkretno obljubo, da bo za vknjižbo poskrbel odsvojitelj, bi prišlo do grobega posega v načelo zaupanja v zemljiško knjigo. Tožniku je bilo poznano, da nepremičnina ni njegova.¹ Takšno zavedanje bi moralo vzpodbuditi zanimanje o tem, ali je stari oče res poskrbel za vknjižbo lastninske pravice v njegovo korist.

Presoja utemeljenosti revizije

8Revizija je utemeljena.

Odgovor na prvo in drugo dopuščeno vprašanje

9Stališče, po katerem bi dopustili, da zamudna sodba P 9/2015 učinkuje na toženkin pravni položaj v tem postopku, ni združljivo z načelom kontradiktornosti iz 22. člena Ustave. Zamudna sodba v postopku P 9/2015, v katerem toženka ni imela možnosti sodelovati, je bila izdana 9. 4. 2015, toženkina prisilna hipoteka pa je bila v zemljiško knjigo vknjižena 4. 12. 2013. Za širjenje subjektivnih mej pravnomočnosti zamudne sodbe P 9/2015 ni ustavnopravne nujnosti. Nižji sodišči sta pravilno presojali utemeljenost toženkinega ugovora, da tožnik zaradi nedobrovernosti sporne nepremičnine ni mogel priposestvovati. Presoja o utemeljenosti tožbenega zahtevka je bila odvisna od odgovora na vprašanje, ali je tožnik pridobil lastninsko pravico pred trenutkom toženkine pridobitve prisilne hipoteke.²

10Sodišče druge stopnje z ugotovitvijo, da je bil vpis lastninske pravice na sporni nepremičnini na pok. A. A. izveden 10. 6. 2004, ni prekoračilo toženkine trditvene podlage. Toženka je ugovarjala, da desetletna dobroverna lastniška posest pri tožniku ni izkazana. Ker je v odgovoru na tožbo kot dokaz priložila zgodovinski izpis iz zemljiške knjige (priloga B 4), je imelo sodišče zadostno podlago, da odločitev opre tudi na ta dokaz.

Odgovor na tretje in četrto dopuščeno vprašanje

11Priposestvovalec je v opravičljiv zmoti le, če utemeljeno misli, da je postal lastnik stvari, kar je tedaj, ko zmotno misli, da so se stekle vse predpostavke za pridobitev lastninske pravice. V primeru pravnoposlovne pridobitve mora utemeljeno misliti, da so izpolnjene vse predpostavke za prenos lastninske pravice (veljaven zavezovalni in razpolagalni posel, pridobiti način in razpolagalna sposobnost prenosnika). Biti mora prepričan, da je stvar njegova, tudi potem, ko je z neko povprečno (običajno) skrbnostjo razmislil o vseh okoliščinah. Med priposestvovalno dobo ne sme biti razlogov, zaradi katerih bi lahko podvomil o svoji pravici do posesti, saj bi mu to naložilo določeno raziskovalno dolžnost. Skrben mora biti ob pridobitvi posesti, ni pa treba, da ves čas preverja svoj pravni položaj. Naknadno postane nedobroveren le, če dejansko izve, da nima pravice do posesti.³ V medsebojnem razmerju strank zavezovalnega posla, ki je podlaga za prenos lastninske pravice, je za dobrovernega lastniškega posestnika treba šteti tudi tisto pogodbeno stranko, ki se je lahko zanesla, da je nasprotna stranka izpolnila svojo obveznost in prenesla lastninsko pravico na način, da je predlagala vknjižbo v zemljiško knjigo. Navedeno pravilo se nanaša na položaj, ko je med strankama zavezovalnega posla dogovorjeno, da bo za prenos lastninske pravice oziroma vknjižbo lastninske pravice v zemljiško knjigo poskrbel odsvojitelj. Pravni interes tretjih je varovan s pravilom iz drugega odstavka 44. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), ki določa, da pravica, pridobljena s priposestvovanjem, ne sme biti na škodo tistemu, ki je v dobri veri in v zaupanju v javne knjige pridobil pravico, še preden je bila s priposestvovanjem pridobljena pravica vpisana v javno knjigo.⁴ V konkretnem primeru pa toženke načelo zaupanja v zemljiško knjigo ne more varovati, ker ni imetnica pogodbene hipoteke.

12Materialnopravno napačna je presoja sodišča druge stopnje, da tožnik ni dobroverni lastniški posestnik, ker bi moral preveriti, ali je njegov stari oče uresničil svojo obljubo in poskrbel za vknjižbo lastnike pravice v zemljiško knjigo na tožnikove ime. Tožniku v razmerju do starega očeta ni mogoče očitati neskrbnosti. Iz ugotovljenih dejstev izhaja, da se je tožnik lahko upravičeno zanesel, da bo stari oče poskrbel za vknjižbo lastninske pravice v zemljiško knjigo. Ker je ves čas, in sicer tudi po smrti starega očeta, nemoteno izvrševal posest na podlagi darilne pogodbe, se ni bil dolžan zavedati, da ni upravičen do lastniške posesti.

13Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo in izpodbijani sodbi razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP). V ponovnem sojenju bo moralo upoštevati, da je tožnik singularni naslednik starega očeta, kar pomeni, da se v skladu z drugim odstavkom 45. člena SPZ v njegovo priposestvovalno dobo všteva tudi čas, ko je stari oče imel nepremičnino v posesti kot dobroverni lastniški posestnik.

14Če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

15Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenim v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

¹ Izpovedal je: „Bilo je vedno jasno, da bo parcela moja, saj je dedek to obljubil že, ko je parcelo kupil, to je ponavljal vedno, do svoje smrti. Dedek je vedno govoril, da je parcela moja in da bo on vse to uredil. To je govoril do svoje smrti.“
² Sodba VS RS II Ips 324/2011 z dne 26. 4. 2012.
³ M. Tratnik v: Stvarnopravni zakonik s komentarjem, Ur. l. RS, 2016, Ljubljana, str. 287 – 289.
⁴ M. Juhart, Zbornik, 3. dnevi stvarnega in zemljiškoknjižnega prava, 6. in 7. junij 2011, Kranjska Gora, 1. natis, Ljubljana, GV Založba, 2011, str. 7 – 12.