VSC Sodba PRp 118/2020

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Obdolženec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso v višini 255,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, sicer se prisilno izterja.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženca spoznalo za odgovornega storitve prekrška po 6. točki petega odstavka 46. člena ZPrCP in mu izreklo globo v višini 1.200,00 EUR ter 18 kazenskih točk v cestnem prometu za prekršek storjen z motornim vozilom A kategorije. Naložilo mu je tudi plačilo stroškov postopka o prekršku – sodne takse v višini 220,00 EUR.

2Zoper tako sodbo se pritožuje obdolženec, ki smiselno uveljavlja pritožbene razloge zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe predpisa, ki določa prekršek (2. in 3. točka 154. člena Zakona o prekrških - ZP-1). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo odpravi in ustavi postopek o prekršku.

3Pritožba ni utemeljena.

4V predmetni zadevi se obdolžencu z obdolžilnim predlogom očita, da je 5. 4. 2020 ob 16.11 uri vozil lastno motorno kolo po C. ... s hitrostjo najmanj 106 km/h in s tem prekoračil dovoljeno hitrost vožnje v naselju za več kot 50 km/h. Hitrost vožnje je bila izmerjena z merilnikom hitrosti Multaradar CD, obdolženec pa ni bil ustavljen, temveč mu je bila storitev prekrška predočena pisno. Odgovornost obdolženca za storjeni prekršek tako temelji na prvem odstavku 8. člena ZPrCP, ki določa, da se v primeru, če je prekršek zoper varnost cestnega prometa storjen z vozilom, pa ni mogoče ugotoviti, kdo je storilec, kaznuje za prekršek lastnik ali imetnik pravice uporabe vozila, razen če dokaže, da tega prekrška ni storil. Glede na odločbo Ustavnega sodišča U-I-295/05 z dne 19. 6. 2008¹ te določbe ni mogoče razumeti tako, da mora storilec z dokazi prepričati sodišče, da prekrška ni storil, ampak lastniku oziroma imetniku pravice uporabe vozila nalaga predložitev razbremenilnih dokazov. Ko take dokaze predloži, mora sodišče v skladu z načelom proste presoje dokazov oceniti, ali je z njimi izkazal razumen dvom glede domnevanega dejstva.² Sodišče prve stopnje s svojim postopanjem nikakor ni sililo obdolženca, da naj dokaže, kje je bil v času storitve prekrška, niti ni pretirano posegalo v domnevo nedolžnosti, kot neutemeljeno navaja obdolženec v pritožbi, saj je postopalo v skladu z zakonsko določbo, glede katere je Ustavno sodišče RS že ugotovilo, da ni v neskladju z Ustavo RS. Prav tako ni sodišče sililo obdolženca, naj dokaže, kje natančno se je nahajal in ga postavljalo v protiustaven položaj, da bi moral pričati zoper svoje bližnje, saj ni niti zahtevalo, niti pričakovalo, da bi povedal, kdo je vozil motorno vozilo. Res je sicer, da bi za razbremenitev odgovornosti zadoščala ugotovitev, da se v času prekrška ni nahajal na kraju storitve prekrška (zadoščal bi že izkazan razumen dvom o tem dejstvu), vendar pa obdolženec v predmetnem postopku s svojimi navedbami v zagovoru in predloženimi dokazi po oceni sodišča prve stopnje ni izkazal razumnega dvoma glede domnevanega dejstva, da je vozil motorno vozilo v času storitve prekrška prav on.

5Obdolženec je namreč v zagovoru zatrjeval, da očitanega mu prekrška ni storil, saj se je v času storitve prekrška skupaj z očetom nahajal v R. na poslovnem sestanku na sedežu podjetja F. d. o. o., kamor sta se z očetom odpravila iz C. okoli 15.00, sestanek pa je trajal do 18.00 oz. 18.30 ure. V dokaz svojim trditvam je priložil pisni izjavi očeta V. S. in S. G., direktorja družbe F. d. o. o., zapisnik sestanka z dne 5. 4. 2020 in predlagal zaslišanje omenjenih prič.

6Sodišče prve stopnje je po podanem zagovoru in izvedenem dokaznem postopku skrbno in natančno analiziralo tako obdolženčev zagovor kot izvedene dokaze, jih dokazno ocenilo vsakega zase in vse skupaj v medsebojni povezavi ter prepričljivo obrazložilo, zakaj obdolženec ni uspel izkazati razumnega dvoma glede domnevanega dejstva, da je prekršek storil on.

7Kot je razumeti iz obrazložitve izpodbijane sodbe, sodišče prve stopnje ni verjelo obdolžencu, da se je v času storitve očitanega mu prekrška nahajal na poslovnem sestanku v R.,

(1) ker so obdolženec in priči različno izpovedovali:

- glede prihoda v R. (obdolženčev oče je trdil, da sta prispela v R. okoli 15.45, podobno tudi obdolženec, medtem ko je S. G. izpovedal, da sta prispela ob 16.00, v izjavi pa zapisal kot čas prihoda in začetka sestanka 15.45),

- glede začetka in trajanja sestanka (obdolženec je na prvem zaslišanju trdil, da je sestanek trajal do 18.00 oz. 18.30, na drugem zaslišanju pa, da se je sestanek začel okoli 16. ure in trajal dobri dve uri, S. G. je izpovedal, da je sestanek trajal od 16.00 do 18.00, v izjavi pa zapisal, da je sestanek trajal od 15.45 do 18.30, enako je v izjavi zapisal tudi obdolženčev oče, medtem ko je na zaslišanju trdil, da je sestanek trajal uro do uro in pol)

- glede vsebine samega sestanka (obdolženec je navajal, da je tema sestanka bila korona kriza in poslovanje glede na razmere, obdolženčev oče je kot temo sestanka navajal cene goriva in zapadle terjatve, S. G. pa zapadle račune, trošarine in podaljšanje plačilnega roka, medtem ko iz zapisnika sestanka izhaja, da je bila tema sestanka sprememba cen naftnih derivatov, izračun trošarin in preoblikovanje podjetja v času korona virusa, zaključki sestanka in sprejeti dogovori pa iz tega zapisnika ne izhajajo)

(2) ker kljub možnosti, da svoj motor posoja drugim, ne verjame, da ključe motorja pušča na okenski polici očetove hiše in da dopušča, da kdorkoli motorno kolo vzame brez njegove vednosti.

Na podlagi teh argumentov pa je sodišče prve stopnje tudi zaključilo, da ne glede na predložene fotografije, ki izkazujejo, da vožnja od naslova obdolženčevega prebivališča do naslova družbe F. d. o. o. realno traja 45 minut in ne zgolj 27 minut, kot izhaja iz izračuna na spletni strani najdi.si, obdolžencu ne verjame, da tistega dne ni on vozil motorja.

Navedene razloge pritožbeno sodišče ocenjuje kot logične, razumljive in izkustveno sprejemljive ter jim zato v celoti pritrjuje.

8Pritožbene navedbe, da obdolženec glede izjav prič o trajanju sestanka ne vidi nič spornega, da bi v primeru, če bi se priče želel dogovarjati, zagotovo izpovedale o trajanju sestanka do minute natančno (kar pa bi zoper lahko vzbudilo dvom pri sodišču, ker bi bile izjave preveč natančno usklajene) in da se sodišču poraja dvom v verodostojnost priče V. S. zgolj zaradi 15 minut razlike, ne morejo omajati prepričljivosti zaključkov sodišča prve stopnje. Enako velja glede dodatnega pritožbenega pojasnjevanja, da se je obdolženec kot samostojni podjetnik dogovarjal o vračilu trošarine v času korona krize, njegov oče pa o ceni goriva in zapadlih terjatvah, da je zapisnik sestavljen zgolj formalno, ker je šlo za usklajevanje dveh različnih zadev in da zaključek ni naveden, ker do njega na sestanku še ni prišlo, in da ni popolnoma nič neobičajnega pri tem, da ključe pušča na okenski polici očetove hiše, saj je hiša ograjena in imajo do nje dostop le dobri znanci in ožji družinski člani ter da si lahko kdorkoli o teh izposodi motorno kolo. Vse te navedbe po vsebini predstavljajo podajanje obdolženčeve dokazne ocene, ki je po presoji pritožbenega sodišča neprepričljiva.

9Iz zgoraj povzetih razlogov sodišča prve stopnje namreč jasno izhaja, da ni bistvena samo razlika v izpovedbah prič glede trajanja sestanka, njegove vsebine ali verjetnosti izposojanja motornega kolesa, temveč tudi oziroma predvsem medsebojna povezava vseh izvedenih dokazov. Sodišče mora namreč v skladu z drugim odstavkom 133. člena ZP-1 vestno pretehtati vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi, na podlagi takšne presoje pa ugotoviti, katero dejstvo se šteje za dokazano ali nedokazano. To je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi tudi storilo in sprejelo prepričljivo dokazno oceno, ki kot celota pritrjuje zaključku, da obdolženec ni uspel vzbuditi razumnega dvoma, da prekrška ni storil. Tega zaključka pa obdolženčeva ocena dokazov, ki jo ponuja v pritožbi, ne more omajati, saj temelji zgolj na izpostavljanju določenih delov izvedenih dokazov ter minimaliziranju pomena razlik v izvedenih dokazih (neskladij med izjavami prič in listinskim dokazi), ne upošteva pa vrednosti teh dokazov v medsebojni povezavi, ki nedvomno kažejo na to, da ni izkazan razumen dvom o tem, da storilec ni vozil motorno vozilo v času storitve prekrška oz. da se je v času storitve prekrška nahajal na zatrjevanem mestu.

10Ob navedenem je sodišče prve stopnje obdolžencu nadalje utemeljeno očitalo tudi, da je pri izpolnitvi objektivnih zakonskih znakov očitanega mu prekrška ravnal z eventualnim naklepom, kar je tudi prepričljivo obrazložilo v 9. točki obrazložitve izpodbijane sodbe in mu ob pravilnem upoštevanju okoliščin, ki v skladu s 26. členom ZP-1 vplivajo na to, ali naj bo izrečena sankcija manjša ali večja, obdolžencu utemeljeno izreklo glavno sankcijo – globo v najnižjem predpisanem znesku za tovrstni prekršek tj. 1.200,00 EUR, kot tudi predpisano stransko sankcijo 18 kazenskih točk v cestnem prometu za prekršek storjen z motornim vozilom A kategorije.

11Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

12Ker obdolženec s pritožbo ni uspel, mu je pritožbeno sodišče v skladu s prvim odstavkom 147. člena ZP-1 ter tar. št. 8132 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) naložilo v plačilo tudi stroške pritožbenega postopka – sodne takse v višini 255,00 EUR, ki jih je obdolženec dolžan plačati v roku 15 dni od vročitve te sodbe, sicer se prisilno izterja.

¹ Odločba Ustavnega sodišča RS U-I-295/05 se nanaša na prvi odstavek 233. člena ZVCP-1, ki je v vsebinskem smislu enaka določbi 8. člena ZPrCP.
² Sodba Vrhovnega sodišča RS IV Ips 78/2013 z dne 9. 7. 2013. Enako tudi IV Ips 62/2016.