VSM Sodba II Kp 29706/2017

I. Pritožbama višje državne tožilke in zagovornice obdolženega A. V. se delno ugodi in sodba sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se v delu, ki se nanaša na enotno kazen, beseda "izreče" nadomesti z besedo "določi" ter se izrek v tem delu pravilno glasi „nakar se mu na podlagi drugega odstavka 53. člena KZ-1 določi enotna kazen 1 (eno) leto in 5 (pet) mesecev zapora“.

II. V ostalem se pritožbi višje državne tožilke in zagovornice obdolženca zavrneta kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Okrožno sodišče na Ptuju je s sodbo I K 29706/2017 z dne 27. 5. 2020 obdolženega A. V. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja spolnega nasilja po prvem odstavku 171. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu po prvem odstavku 197. člena KZ-1. Po prvem in drugem odstavku 57. člena KZ-1 v zvezi s prvim in tretjim odstavkom 58. člena KZ-1 je obdolžencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je za kaznivo dejanje spolnega nasilja določilo kazen eno leto in dva meseca zapora, za kaznivo dejanje šikaniranja na delovnem mestu mu je določilo kazen šest mesecev zapora, nato pa mu na podlagi drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen eno leto in pet mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolžencu naložilo plačilo vseh stroškov kazenskega postopka. S sklepom I K 29706/2017 z dne 24. 6. 2020 je sodišče prve stopnje na podlagi 365. člena ZKP sklenilo, da se na tretji strani pisnega odpravka izpodbijane sodbe popravi pisna napaka v izreku sodbe tako, da se v izreku enotne kazenske sankcije, v sedmi vrstici na strani 3 izpodbijane sodbe, beseda „izreče“ nadomesti z besedo „določi“ ter se izrek pravilno glasi „na kar se mu na podlagi drugega odstavka 53. člena (KZ-1) določi enotna kazen 1 (eno) leto in 5 (pet) mesecev zapora“.

2Zoper sodbo sta se pritožila:

- zagovornica obdolženca zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni in obdolžencu izreče oprostilno sodbo, in

- višja državna tožilka zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, s predlogom pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo in sklep razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje pred spremenjen senat.

3Na pritožbo višje državne tožilke je odgovorila zagovornica obdolženca, ki se zavzema za izrek oprostilne sodbe.

4Pritožbi sta delno utemeljeni.

5Obe pritožbi uveljavljata bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker ocenjujeta, da izrek izpodbijane sodbe nasprotuje sam sebi, po mnenju obdolženčeve zagovornice pa je tudi nerazumljiv. Očitano kršitev pritožbi vidita v izreku odločbe o kazenski sankciji, ko je sodišče prve stopnje zaporno kazen za vsako od kaznivih dejanj najprej določilo in nato izreklo enotno zaporno kazen, ki pa ne bo izrečena, če obdolženec v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po mnenju zagovornice obdolženca bi moralo sodišče prve stopnje enotno kazen določiti in ne izreči, iz odločbe o kazenski sankciji pa ne izhaja, ali je sodišče prve stopnje obdolžencu izreklo pogojno obsodbo ali zaporno kazen.

6Čeprav pritožbi v odločbi o kazenski sankciji utemeljeno opozarjata na nepravilno uporabo besed „določiti“ in „izreči“, jima ni mogoče pritrditi v zatrjevanju, da je zato podana uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka. Iz odločbe o kazenski sankciji v izreku izpodbijane sodbe je namreč povsem jasno, da je sodišče prve stopnje obdolžencu izreklo pogojno obsodbo, saj je izrecno navedlo, da se po prvem in drugem odstavku 57. člena KZ-1 v zvezi s prvim in tretjim odstavkom 58. člena KZ-1 obdolžencu izreče pogojna obsodba, v kateri se mu za kaznivo dejanje spolnega nasilja po prvem odstavku 171. člena KZ-1 določi kazen eno leto in dva meseca zapora, in za kaznivo dejanje šikaniranja na delovnem mestu po prvem odstavku 197. člena KZ-1 določi kazen šest mesecev zapora, nakar se mu na podlagi drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreče enotna kazen eno leto in pet mesecev zapora, ki pa ne bo izrečena, če obdolženec v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Izreku izpodbijane sodbe nikakor ni mogoče očitati nerazumljivosti in nasprotovanja samemu sebi zgolj zaradi tega, ker je v odločbi o kazenski sankciji sodišče prve stopnje enotno kazen v pogojni obsodbi izreklo in ne določilo.¹ V takem primeru je namreč podana kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP, katero smiselno zatrjujeta tudi pritožbi, kajti sodišče prve stopnje je z odločbo o pogojni obsodbi prekoračilo pravico iz drugega odstavka 57. člena KZ-1, po katerem s pogojno obsodbo določi sodišče storilcu kaznivega dejanja kazen, ki pa ne bo izrečena, če obsojenec v času, ki ga določi sodišče in ne sme biti manj kot eno leto in ne več kot pet let (preizkusna doba), ne bo storil novega kaznivega dejanja. Pritožbeno sodišče je zato v izreku izpodbijane sodbe pritožbama delno ugodilo in odločbo o kazenski sankciji oziroma odločbo o pogojni obsodbi spremenilo tako, da je v delu, ki se nanaša na enotno kazen, besedo "izreče" nadomestilo z besedo "določi", in se izrek v tem delu sedaj pravilno glasi „nakar se mu na podlagi drugega odstavka 53. člena KZ-1 določi enotna kazen 1 (eno) leto in 5 (pet) mesecev zapora“.

7Po razglasitvi sodbe na glavni obravnavi in izdaji pisnega odpravka le-te, vendar še pred odstopom zadeve pritožbenemu sodišču, je sodišče prve stopnje zgoraj ugotovljeno kršitev v odločbi o pogojni obsodbi sámo skušalo sanirati z izdajo sklepa o popravi z dne 24. 6. 2020. Pritožbeno sodišče je pravilnost postopanja sodišča prve stopnje v tej smeri presojalo v okviru obravnavanega pritožbenega postopka. Zakon je namreč v primeru iz drugega odstavka 365. člena ZKP posebno pritožbo zoper sklep o popravku izreka sodbe izključil, saj je v takem primeru dopustna pritožba zoper sodbo.² Pritožbeno sodišče soglaša s pravilnimi pritožbenimi navedbami višje državne tožilke, da se sklep o popravi sodbe izda le, kadar je podana neskladnost med izrekom pisno izdelane sodbe in izvirnikom, pri čemer do te situacije v obravnavani zadevi ni prišlo, saj si je sodišče prve stopnje s popravnim sklepom prizadevalo popraviti izrek pisno izdelane sodbe, katera se dejansko ujema z izvirnikom. Ker se zapisnik o razglasitvi sodbe (izvirnik) popolnoma ujema s pisno izdelano sodbo, je sodišče prve stopnje popravni sklep izdalo v nasprotju s prvim odstavkom 365. člena ZKP, saj je popravilo izvirnik, ne pa pisno izdelane sodbe. Pritožbeno sodišče tako pritrjuje obema pritožbama, da sodišče prve stopnje odločbe o kazenski sankciji s sklepom o popravi ni moglo uspešno sanirati (posledično so odveč pritožbene navedbe višje državne tožilke o neskladnosti med pisno izdelano sodbo in izvirnikom sodbe). Kljub navedenemu, pa je v obravnavanem primeru lahko podana zgolj bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ki je v pritožbenem postopku upoštevana le, če je izkazan njen vpliv na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe, kar pritožbi nista uspeli izkazati. Višja državna tožilka je namreč pavšalno zatrjevala zgolj vpliv na sklep o popravi, sicer pa pritožbi v tem delu ostajata nedorečeni. V tej zvezi pa se kot ključna izkaže ugotovitev, da izdaja sklepa o popravi v celoti izvira iz kršitve kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP, katero je pritožbeno sodišče odpravilo s tem, ko je izrek izpodbijane sodbe v tem delu spremenilo, zato tudi o kršitvi 365. člena ZKP ni (več) mogoče govoriti. Ob tem je le še dodati, da sta izpodbijana sodba in sklep o popravi oblikovno in vsebinsko povezana tako, da tvorita celoto, posledično izrek te sodbe (navkljub smiselno enaki vsebini) nadomešča tudi sklep o popravi.

8Zagovornica smiselno zatrjuje kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ko navaja, da se sodišče prve stopnje ni izreklo o pisnih dokazih, in sicer o listini pod prilogo B16 ter elektronskih sporočilih med obdolžencem in oškodovanko. Vendar ne more biti uspešna, saj je sodišče prve stopnje navedene dokaze dosledno ocenilo in se do njih opredelilo (glede priloge B16 na str. 12 in 16-17 ter glede elektronskih sporočil na str. 7 in 15-17 obrazložitve izpodbijane sodbe), v tej smeri pa argumentirano zavrnilo tudi obdolženčev zagovor, v katerem je s sklicevanjem na omenjene listine skušal prikazati, da si je oškodovanka zase zadržala denar, ki bi ga morala predati. Prav tako pa je iz vsebine pritožbenih navedb razbrati, da zagovornica pravzaprav podaja lastno presojo navedenih listin ter na ta način pod videzom bistvene kršitve določb kazenskega postopka zatrjuje zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Enako velja tudi glede pritožbenih navedb zagovornice, ko navaja, da je izpodbijana sodba sama s seboj v nasprotju ter, da je povsem neskladna tudi odločitev in obrazložitev sodišča prve stopnje. Tudi slednje namreč zagovornica zaključuje na podlagi nestrinjanja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je izpovedbo oškodovanke ocenilo kot verodostojno, to pa je predmet presoje ugotovljenega dejanskega stanja, s katerim se je pritožbeno sodišče ukvarjalo v nadaljevanju.

9Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe zagovornice obdolženca v smeri, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Pritožbeno sodišče v tej zvezi nima nobenih pomislekov. Prvostopenjsko sodišče je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženega A. V. je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa tudi zanesljivo zaključilo, da je obdolženec storil v izreku izpodbijane sodbe opisani kaznivi dejanji. Pritožbeno sodišče zato v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki izpodbijane sodbe, na katere se v izogib ponavljanju tudi sklicuje.

10Zoper ugotovljeno dejansko stanje se glede kaznivega dejanja spolnega nasilja pritožuje zagovornica obdolženca. Bistvo njene pritožbe je v ponavljanju obdolženčevega zagovora in navedbah, da je obdolženec ves čas kazenskega postopka storitev kaznivega dejanja zanikal ter zatrjeval enako, medtem ko se oškodovanka (na glavni obravnavi) očitkov iz obtožbe več ni spomnila in zanje ni imela nobene razlage. To po njeni oceni dokazuje, da gre za izmišljen dogodek oziroma konstrukt oškodovanke, kot posledico zamere do obdolženca, ki je vztrajal, da vrne zadržano gotovino, katero se mu je zavezala izročiti. Navaja še, da bi glede na izvedene dokaze sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, da je izpovedba oškodovanke neverodostojna, neprepričljiva in popolnoma neskladna.

11S takšnimi pritožbenimi navedbami ni mogoče soglašati. Zagovor obdolženca, ki je zanikal storitev navedenega kaznivega dejanja, je pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje, ki je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo obširne, tehtne in prepričljive razloge o tem, zakaj mu ni mogoče verjeti, pri tem pa je pravilno izpostavilo neskladnosti v njegovem zagovoru, ki jih zagovornica očitno prezre (točke 4-15 obrazložitve izpodbijane sodbe). Pritožbena izvajanja, ki v bistvu ne prinašajo ničesar novega, pravilnosti teh razlogov ne morejo ovreči. Za zaključke, da je obdolženec storil v izreku izpodbijane sodbe opisano kaznivo dejanje spolnega nasilja, je namreč sodišče prve stopnje imelo utemeljeno podlago v dovolj določni, skladni in prepričljivi izpovedbi oškodovanke V. B., ki je v posameznih segmentih potrjena z izpovedbami prič G. T., V. H., F. L. in L. K., listinsko dokumentacijo, zlasti SMS sporočili, dopisom družbe R. d.o.o. in pisnim zapisom oškodovanke, ter ugotovitvami ob opravljenem ogledu na kraju samem, kot so razvidne iz zapisnika o zunanjem poslovanje z dne 4. 4. 2019 in albuma fotografij. Pritožbeno sodišče tako v celoti soglaša z oceno prvostopenjskega sodišča, ki je v skladu z napotilom pritožbenega sodišča (upoštevaje vse izvedene dokaze in različne faze postopka), izpovedbo oškodovanke ocenilo kot prepričljivo in verodostojno, saj je le to podkrepilo z razlogi, ki so logični in izkustveno sprejemljivi. Oškodovanka je tekom preiskave podrobno opisala obdolžencu očitano ravnanje in ga, navkljub drugačnemu prepričanju zagovornice, dovolj določno ponovila na glavni obravnavi, pri čemer ne gre prezreti, da je pri svoji izpovedbi, ki jo je podala v fazi preiskave, izrecno tudi vztrajala. Zgolj zato, ker se oškodovanka na glavni obravnavi posameznih (nebistvenih) okoliščin ni spomnila, pa njene izpovedbe ni mogoče označiti kot neverodostojne. Ni namreč življenjsko pričakovati, da se bo oškodovanka glede na naravo in časovno oddaljenost dogodka natančno in v pravilnem vrstnem redu spomnila vseh podrobnosti dogajanja, še posebej glede na odnos oškodovanke, ko je na glavni obravnavi večkrat pojasnila, da ni več sposobna povedati vsega, kar je že povedala, saj poskuša vse to čim prej odmisliti ter dogodke izbrisati in pozabiti, kajti obravnavani dogodek je vplival takó nanjo, kot tudi na njeno službo, kjer ima predsodke in težave. Povsem pričakovano je torej, da v izpovedbi oškodovanke s potekom časa prihaja do določenih razhajanj glede zaznavanja istega neponovljivega dogodka, zato so neutemeljeni, predvsem pa brez podlage, zaključki zagovornice, da se oškodovanka v primeru, da bi doživela spolno nasilje s strani obdolženca, že v preiskavi ne bi mogla ničesar spomniti, in da žrtve spolnega nasilja bodisi potlačijo spomin, bodisi se dogodka do potankosti spominjajo, ne glede na potek časa.

12Zagovornica si z izpostavljanjem posameznih delov oškodovankine izpovedbe prizadeva omajati dokazno oceno sodišča prve stopnje, vendar neuspešno, saj njeno izpovedbo vzame iz konteksta in jo izpostavlja zgolj primeroma, brez da bi jo ovrednotila v povezavi z njeno celotno izpovedbo, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Zagovornica tako neutemeljeno navaja, da si je oškodovanka že v preiskavi prihajala s seboj v nasprotje, ko je najprej zatrjevala, da ji je obdolženec potegnil hlače do kolen, v nadaljevanju pa, da ne ve, kje so bile takrat njene hlače, medtem ko je na glavni obravnavi odgovorila, da je hlače zagotovo imela oblečene. Oškodovanka je namreč v fazi preiskave povsem jasno izpovedala, da ji je obdolženec hlače potegnil do kolen, vendar si je hlače sama potegnila nazaj gor; v tistem času, ko ji je obdolženec slačil hlače, pri čemer točno ne ve, kje so bile takrat njen hlače, pa jo je obdolženec tudi prijel za roke in želel, da se dotika njegovega mednožja. V takšni izpovedbi oškodovanke ni zaslediti nobenega nasprotja, saj je oškodovanka hlače očitno imela na sebi, pri tem pa ni točno vedela povedati zgolj, do kod so le-te bile v danem trenutku spuščene. Slednje pa izhaja tudi iz njene izpovedbe na glavni obravnavi, ko je v tej zvezi razjasnila, da je hlače zagotovo imela oblečene in da se takšna njena izpovedba nanaša le na okoliščino, do kod ji je obdolženec hlače spustil oziroma odpel.

13Nadalje zagovornica navaja, da sodišče prve stopnje ni imelo jasne izpovedbe oškodovanke o tem, da bi ji naj obdolženec slekel modrc, saj je oškodovanka govorila le o tem, da bi jo naj otipaval. V tej zvezi pritožbeno sodišče ugotavlja, da se obdolžencu sploh ne očita, da bi naj oškodovanki slekel modrc, temveč se mu očita, da ji je na silo poskusil dvigniti modrc, kar mu ni uspelo, in da jo je otipaval po prsih. Navedeni odločilni dejstvi je oškodovanka v celoti potrdila, v tem kontekstu pa je treba razumeti tudi njeno izpovedbo, da je obdolženec „poskušal vse skupaj sneti“, pa do tega na srečo ni prišlo. Zgolj zato, ker je oškodovanka tudi sicer v svoji izpovedbi večkrat izrazila olajšanje, da ni prišlo do česa „globljega“ oziroma „nadaljnjega“, pa pritožba ne more vzbuditi dvoma v njeno izpovedbo, saj je le-to potrebno interpretirati v luči njene celotne izpovedbe, kot že poudarjeno. Zagovornica, ki obsežno in podrobno polemizira o načinu, kako točno bi naj obdolženec oškodovanki poskušal sneti modrc in kako bi jo naj otipaval skozi oblačila, s takimi pritožbenimi navedbami ne more uspeti, saj gre zgolj za kontrolna dejstva, ki jim pripisuje preveliko težo. Oškodovanka je namreč povsem sprejemljivo pojasnila, da „ko si v tistem šoku, ... ne spremljaš situacije in razmišljaš kako in kaj“. Glede na pritožbene navedbe v tej smeri je še pripomniti, da tudi ugotovljeno dejstvo, da je imela oškodovanka v času obravnavanega dogodka ves čas oblečeno bundo, objektivno ne izključuje ravnanja, da ji je obdolženec skušal sneti modrc. Kot kontradiktorne pa se izkažejo pritožbene navedbe, s katerimi zagovornica zatrjuje, da se oškodovanka ni spomnila, ali je imela oblečeno bundo ali kakšno ogrinjalo, na drugi strani pa nasprotno ugotavlja, da je oškodovanka nedvomno izjavila, da si bunde ni slekla.

14Zagovornica še navaja, da izpovedbe oškodovanke ne potrjuje niti izpis iz sledilne naprave njenega službenega vozila. Vendar nima prav. Iz izpisa GPS o gibanju oškodovankinega vozila izhaja, da se je oškodovanka v družbi K. d.o.o. zadržala 21 minut, kar je v celoti skladno z njeno izpovedbo, da je kritičnega dne dobavila robo, da sta si z obdolžencem še izmenjala darila, katera je odnesla v avto, da se je nato vrnila in hotela zapisati še eno naročilo za rokavice, nakar jo je obdolženec odpeljal v kletne prostore, kjer se je zgodil obravnavani dogodek, po tem dogodku pa je v avtu še nekoliko posedela, preden je nadaljevala z vožnjo. Glede na takšen časovni okvir, in ko je oškodovanka zgolj glede očitanega dogodka zatrjevala, da se je vse zgodilo hitro (eno ali dve minuti oziroma par minut), ni mogoče pritrditi zagovornici, ki njeno izpovedbo in oceno sodišča prve stopnje izkrivlja ter skuša prikazati, da je oškodovanka v takšni časovni opredelitvi neverodostojna. Izpovedbe oškodovanke ne morejo omajati niti pritožbene navedbe, da je oškodovanka različno izpovedovala glede omenjene izmenjave daril, saj je v preiskavi in na glavni obravnavi dne 14. 1. 2019 izpovedala, da sta si z obdolžencem izmenjala darila takoj oziroma na samem začetku srečanja, zato v pritožbi poudarjena (neodločilna) okoliščina, da se na glavni obravnavi dne 10. 2. 2020 tega ni spomnila, dvoma v njeno izpovedbo ne more vzbuditi. Kot netočna se nadalje izkaže tudi pritožbena navedba, da je oškodovanka povedala, da so bila v kleti skladišča in da je enkrat že bila v skladišču. Oškodovanka je namreč tudi o tej okoliščini ves čas jasno izpovedovala, da je v kletnih prostorih bila zgolj enkrat, pa še to na samem začetku, vendar nikoli ne v prostoru, v katerem je prišlo do obravnavanega dogodka, zato so zaključki sodišča prve stopnje v tej smeri pravilni. Prav tako zagovornica neutemeljeno problematizira oškodovankino izpovedbo glede okoliščine, ali je obdolženec zaklenil in nastavil nogo k vratom, saj je oškodovanka o takšnem ravnanju obdolženca izrecno izpovedala v preiskavi. Čeprav se te okoliščine na glavni obravnavi ni več natančno spomnila, pa je navedeni očitek vendarle smiselno potrdila, ko je povedala, da so se vrata definitivno zaprla, pri čemer misli, da jih je obdolženec zaklenil. Povsem brezpredmetna pa je v pritožbi izpostavljena okoliščina, ali je obdolženec oškodovanko otipaval po mednožju, saj se takšno ravnanje obdolžencu v opisu kaznivega dejanja ne očita.

15Neutemeljena je tudi pritožbena graja dokazne ocene izpovedb prič G. T. in F. R.. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je priča G. T. potrdil izpovedbo oškodovanke, ki mu je zaupala in povedala, kaj se ji je zgodilo. V pritožbi izpostavljena okoliščina, kdaj točno je oškodovanka priči povedala za obravnavani dogodek (ali je to bilo dan pred božičem ali po božiču) ni bistvena, prav tako pa zagovornica na ta način neutemeljeno skuša prikazati neskladje med njunima izpovedbama. Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi obširni in tehtni dokazni oceni sodišča prve stopnje glede izpovedbe priče F. R., v okviru katere je utemeljeno izpostavilo, da je priča pisni zaznamek z dne 24. 2. 2017 napravila ravno na predlog obdolženca, s katerim sta bila dobra sodelavca. Ob dosledni analizi časovnega sosledja obravnavanih dogodkov, pa je sodišče prve stopnje v zvezi s pričo R. predvsem pravilno zaključilo, da tudi domnevno zatrjevanje, da je oškodovanka obravnavanega dne bila tudi v prvem nadstropju pri kavnem avtomatu, ne omaje verodostojnosti njene izpovedbe in zaključka o nadaljnjem poteku dogajanja.

16S sklicevanjem na izpovedbi prič M. K. in D. R. ter listino pod prilogo B16 zagovornica v pritožbi navaja še, da si je oškodovanka obravnavani dogodek izmislila v posledici zamere do obdolženca, ki je vztrajal, da oškodovanka vrne zadržana sredstva. Takim pritožbenim navedbam ni mogoče pritrditi, saj zagovornica z njimi zgolj ponavlja zagovor obdolženca, ki ga je na podlagi obsežno izvedenega dokaznega postopka v tej smeri tehtno zavrnilo že sodišče prve stopnje. Pri tem ni le pravilno ugotovilo, da je obdolženec pojasnjeval različne temelje za obstoj dolga, pač pa je utemeljeno izpostavilo skrajno nenavadno in neverjetno verzijo dogodkov, ki so jo predstavili obdolženec ter priči M. K. in D. R.. Sodišče prve stopnje se je tako pravilno oprlo na izpovedbo oškodovanke, priče V. H. in dopis družbe R. d.o.o., ter utemeljeno ni sledilo zagovoru obdolženca, da je oškodovanka vedela, da bi morala na družbo K. d.o.o. prinesti denar, ki bi si ga naj protipravno zadržala in bi naj s tem bil motiviran njen očitek zoper obdolženca. Pritožba tako ne more prepričati v nasprotno, ko se na eni strani sklicuje na izpovedbi M. K. in D. R., ki sta zatrjevala, da je šlo za njun zasebni dolg, na drugi strani pa na listino pod prilogo B16 oziroma B19, iz katere izhaja dolg med družbama K. d.o.o. in R. d.o.o.. Morebitna upniško-dolžniška razmerja med navedenimi in verodostojnost citiranih listin namreč za obravnavani kazenski postopek ne predstavljajo odločilnih dejstev, v pritožbi izpostavljena okoliščina, da je na listini B16 podpisana oškodovanka, pa tudi nima zadostne dokazne kvalitete, da bi glede na izvedene dokaze lahko vzbudila dvom v zaključke sodišča prve stopnje. Obdolženčeve verzije dogodkov pa ne potrjuje niti vsebina SMS sporočil in elektronskih sporočil, ki sta si jih obdolženec in oškodovanka izmenjala po 23. 12. 2016, torej po obravnavanem dogodku. Pritožbeno sodišče soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da si obramba navedena sporočila razlaga preveč enoznačno in so iz vsebine le-teh kvečjemu razvidni obdolženčevi pritiski na oškodovanko. Zgolj enostranski zapis obdolženca, ki se nanaša na denar („torej glede denarja nic novega“), pa ne potrjuje pritožbenega zaključka, da sta se obdolženec in oškodovanka pogovarjala o denarju, saj to iz preostale vsebine sporočil ne izhaja, povsem brez podlage pa je tudi razlaga pritožbe glede elektronskega sporočila z dne 4. 1. 2017, saj iz sporočila ne izhaja, da se vsebina le-tega nanaša na M. K.. Pritožbeno sodišče še pripominja, da zgolj zato, ker je sodišče prve stopnje svoje zaključke o tem, da oškodovanka do obdolženca ne goji preračunljivih in maščevalnih nagibov, utrdilo (in ne izključno utemeljilo) s pojasnilom, da v predmetnem postopku oškodovanka ni priglasila premoženjskopravnega zahtevka, ni mogoče pritrditi pritožbi, ki v tej zvezi neutemeljeno navaja, da to ne more potrditi verodostojnosti oškodovanke.

17Glede na vse navedeno, pritožbeno sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov podalo pravilno in tehtno dokazno oceno, pri svoji presoji in zaključkih pa ni bilo v ničemer pristransko, niti ni obdolženca obsodilo na podlagi „vtisa“, kot to zatrjuje zagovornica obdolženca. Podlago za takšno sklepanje namreč ne dajejo niti v pritožbi izpostavljene navedbe sodišča prve stopnje (točki 13 in 14 obrazložitve izpodbijane sodbe), še manj pa očitek, da je priče, na katere opira izpodbijano sodbo, sodnica spraševala na dolgo in široko, ostale priče pa vnaprej označila za neverodostojne. Kaj takega iz zapisnikov o glavni obravnavi ni razvidno, sicer pa je imela zagovornica na voljo vse možnosti, da je pričam tudi sama postavljala vprašanja.

18Dodati je še, da je pritožba samostojna vloga, zato je v njej treba specificirano navesti pritožbene razloge in zgolj sklicevanje na razloge, podane v drugi vlogi (pritožbi z dne 19. 8. 2019), ni zadostno. Posledično se pritožbeno sodišče s tovrstnimi pritožbenimi navedbami ni moglo ukvarjati.

19Pritožbeno sodišče je v skladu z določbo 386. člena ZKP izpodbijano sodbo glede na uveljavljane pritožbene razloge preizkusilo tudi v odločbi o izrečeni kazenski sankciji. Preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ovrednotilo vse tiste okoliščine, ki vplivajo na vrsto in odmero kazenske sankcije, ter obsojencu izreklo primerno kazensko sankcijo, to je pogojno obsodbo, ki je glede na ustrezno določeno enotno kazen zapora in preizkusno dobo nikakor ne gre spreminjati v obdolženčevo korist.

20Ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo drugih kršitev zakona iz 383. člena ZKP, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je o pritožbah zagovornice obdolženca in višje državne tožilke odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen in prvi odstavek 394. člena ZKP).

21Sodna taksa kot strošek pritožbenega postopa ni bila določena (drugi odstavek 98. člena ZKP).

¹ Nerazumljivost izreka in nasprotovanje izreka samemu sebi se mora nanašati na odločilna dejstva, ki so zakonski znaki kaznivega dejanja ali na katerih temelji kazenska odgovornost obdolženca, torej na dejanski temelj sodbe (Horvat Š., Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 793, tč. 48, 50).
² Ibidem, str. 767, tč. 6.