VSRS Sodba II Ips 46/2020

I. Revizija se zavrne.

II. Tožnica je dolžna toženi stranki plačati njene stroške za odgovor na revizijo v znesku 768,60 EUR in sicer v 15 dneh od prejema te sodbe, od tedaj naprej tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Predstavitev spora in dosedanji potek postopka

Izhodišče spora

1Spor v tej pogodbenopravni zadevi izvira iz prodaje nepremičnin. Toženka je prodajala nepremičnine, glede katerih je tožnica imela predkupno upravičenje. Tožnica je v tej pravdi med drugim zahtevala, naj ji toženka izstavi zemljiškoknjižno dovolilo glede nepremičnin, ki so bile predmet prodaje. Ta del je še aktualen v revizijskem postopku. Toženka nasprotno trdi, da do sklenitve pogodbe ni prišlo.

Vsebina ponudbe za sklenitev pogodbe

2Toženka je 20. decembra 2016 predkupno upravičenko obvestila o tem, da sporne nepremičnine prodaja za ceno 131.147,00 EUR plus 22 % DDV in sicer družbi A., d. o. o.. Seznanila jo je tudi s pogoji prodaje in jo hkrati pozvala, naj jo v 30 dneh obvesti, ali uveljavlja predkupno pravico pod navedenimi pogoji.

Vsebina odgovora na ponudbo

3Tožnica je 29. decembra 2016 toženko obvestila, da uveljavlja predkupno pravico za nakup nepremičnin, ki jih ta prodaja za ceno 131.147,00 EUR plus DDV. V nadaljevanju je izjavila, da glede na 7. točko 44. člena Zakona o davku na dodano vrednost (ZDDV-1) meni, da v razmerju do občine prodaja ni predmet DDV. Tako naj bi bilo zato, ker gre za prodajo stavb z zemljiščem, ki so bile zgrajene oziroma dograjene ter v uporabi od približno leta 1960. Poleg tega jo je seznanila s tem, da občina nima možnosti, da bi celoten DDV pobotala z DDV-jem iz svoje pridobitne dejavnosti. Trdila je, da po njenem stališču zato ne more podati izjave po 45. členu ZDDV-1. Prodaja je po njeni presoji namesto tega obdavčena z davkom na promet nepremičnin. V zaključku je še navedla, da v primeru, če bi FURS kljub 44. členu ZDDV-1 odločila, da se od prodaje plača DDV, bodo dodatno plačali DDV. Tožnica je toženki nakazala kupnino v znesku 131.147,00 EUR.

Nadaljnje dogajanje

4Toženka je 11. januarja 2017 tožnici poslala dopis, ki ga je ta prejela 13. januarja 2017. V njem je tožnici posredovala prodajno pogodbo, v kateri je kot kupnino določila znesek 160.000,00 EUR. Gre za seštevek kupnine 131.147,00 EUR z dodanim DDV. Pojasnila je, da sprememba davčnega režima iz DDV v režim po davkih o prodaji nepremičnin za prodajalca pomeni neposreden strošek, saj je te nepremičnine predhodno nabavila po režimu DDV. Takšna pogodba je ostala nepodpisana.

5Tožnica je toženki nakazala tudi znesek DDV, a si hkrati pridržala pravico, da ga zahteva nazaj, če bi se izkazalo, da prodaja ni predmet obdavčitve z DDV.

6Nazadnje je bil znesek DDV tožnici vrnjen.

Odločitev sodišča prve stopnje

7Sodišče prve stopnje je tožničinemu zahtevku v tem delu ugodilo in toženko zavezalo k izstavitvi zemljiškoknjižnega dovolila. Sodišče prve stopnje je presodilo, da sta se ponudba in sprejem ponudbe glede bistvenih sestavin pogodbe srečali in da je zato pogodba veljavno nastala. Pojasnilo je, da izbira davčnega režima ni predmet avtonomne izbire pogodbenih strank, marveč sta pravdni stranki vezani na davčne predpise.

Odločitev pritožbenega sodišča

8Pritožbeno sodišče je presodilo drugače ter pritožbi toženke ugodilo in tožbeni zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila zavrnilo. Presodilo je, da je stališče sodišča prve stopnje o tem, da je tožnica sprejela ponudbo toženke, zmotno. Tožničini pomisleki o davčnemu režimu in predlogu za plačila zneska brez DDV predstavljajo bistveno spremembo toženkine ponudbe, saj se nanašajo na s strani toženke določeno ceno stvari.

Sklep o dopustitvi revizije

9Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sklepom II DoR 678/2019 z dne 6. 2. 2020 dopustilo revizijo tožnice glede naslednjih vprašanj:

- ali je določitev plačila DDV bistvena sestavina pogodbe;

- ali je dopustno, da ponudba za prodajo vključuje pogoj, zaradi katerega je nemogoče skleniti posel s predkupnim upravičencem;

- ali je ugovarjanje nasprotni ponudbi pravočasno, če je podano po 14 dneh;

- ali je sprejem ponudbe z navedbo pomislekov v veljavi.

Bistvo navedb strank v revizijskem postopku

Revizijske navedbe tožnice

10Tožnica v dopuščeni reviziji pritožbenemu sodišču očita zmotno uporabo materialnega prava. Materialno podlago vidi v Obligacijskem zakoniku (OZ) ter v Zakonu o davku na dodano vrednost (ZDDV-1). Meni, da je bila pogodba o nakupu zemljišča sklenjena, ko je tožnica sprejela ponudbo prodajalca. Določba o plačilu davka po njenem stališču ni v domeni strank in zato ne more predstavljati bistvene sestavine pogodbe.

11Ne glede na to je tožeča stranka še znotraj roka za sprejem ponudbe plačala tudi sporni del, ki ustreza znesku DDV. S tem torej ni spremenila pogojev, določenih v ponudbi. Zgolj pridržala si je pravico, da v primeru, če državni organ (FURS) ugotovi, da se v predmetnem primeru DDV ne plačuje, nima vpliva na veljavnost sprejema ponudbe in ne vpliva na sklenitev predmetnega pravnega posla. Zato meni, da je bila pogodba glede na pravilo iz 29. člena OZ sklenjena.

12Pogoji glede plačila davka niso bistvena sestavina pogodbe. Gre za odgovor na ponudbo, ki je izražal sprejem, vendar vseboval dopolnitve ali spremembe, ki bistveno ne spreminjajo ponudbe. Zato gre za sprejem, razen če ponudnik takoj ugovarja. Toženka ni ugovarjala takoj, marveč se je do spremenjenih pogojev opredelila šele 11. januarja 2017. To je torej 14 dni po prejemu tožničinega odgovora oziroma akcepta. Takšno ugovarjanje oziroma zavrnitev nasprotne ponudbe ni pravočasno.

13Nazadnje še trdi, da bi v primeru, če bi način plačila DDV postal bistvena sestavina pogodbe, to onemogočilo predkupno pravico upravičenca. Prodajalec bi namreč na podlagi takšnega stališča pogodbo s potencialnim kupcem vselej pripravil tako, da bi vanj vključil pogoje, zaradi katerih predkupni upravičenec teh ne bi mogel izpolniti. Že iz dosedanjih navedb tožnice izhaja, da slednja ne more obračunavati davka na tak način, kot bi si želela toženka. Takšen posel bi bil na podlagi 86. člena OZ ničen.

Navedbe toženke v odgovoru na revizijo

14Toženka v odgovoru na revizijo najprej nasprotuje stališču, da tožnica z odgovorom na ponudbo le-te ni spremenila. Pod pogoji iz 45. člena ZDDV-1 lahko stranki izbereta davčni režim. To pomeni, da se lahko pogodbeni stranki, kljub temu, da je promet z nepremičninami na podlagi 7. točke 44. člena ZDDV-1 oproščen plačila DDV, dogovorita, da bo davčni zavezanec kljub temu obračunal DDV po predpisani stopnji. Toženka pritrjuje obrazložitvi višjega sodišča, da je prodajna cena širši pojem, ki obsega enostransko določeno vrednost, izraženo v denarju. Gre za vsoto denarja, ki jo mora kupec plačati prodajalcu. Prodaja nepremičnine brez DDV bi za toženko pomenila strošek, povezan s spremembo davčnega režima zaradi predhodne nabave nepremičnin z DDV. Tožena stranka je ponudbo oblikovala upoštevaje dejstvo, da bo prodaja izvedena z DDV.

15Zakonita predkupna pravica ne omogoča predkupnemu upravičencu, da bi on diktiral pogoje prodaje. Toženka ni bila dolžna oblikovati ponudbe tako, da bi jo tožeča stranka lahko sprejela tudi glede izbire davčnega režima.

16Toženka opozarja, da se tožnica v postopku pred sodiščem prve in druge stopnje ni sklicevala na nepravočasnost toženkinega odgovora. Revizija o pravočasnosti odziva toženke na tožničin pridržek v sprejemu ponudbe tako nasprotuje prepovedi navajanja novih dejstev iz 372. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Ne glede na to, pa tudi nasprotuje stališču, da je bil njen odziv prepozen. Vmes so bili novoletni prazniki, vmes je potekala tudi komunikacija med strankama. Izraz „takoj“ je pravni standard, ki ga je tudi po stališču Vrhovnega sodišča treba razlagati prožno.

17Nazadnje se toženka osredotoča še na četrto dopuščeno revizijsko vprašanje. Iz dopisa toženke z dne 29. 12. 2016 izhaja, da ponudbo sprejema, vendar brez plačila DDV, ki ga bo plačala, če bo FURS odločil, da ga je treba plačati. Poudarja, da pod takimi pogoji prodajne pogodbe sploh ne bi bilo mogoče skleniti, saj o plačilu DDV ne odloča FURS v nobenem postopku. Davčni režim namreč izbereta stranki sami oziroma ga kot pogoj prodaje določi prodajalec.

Presoja Vrhovnega sodišča

18Revizija ni utemeljena.

Izhodiščno vprašanje je: ali obstaja zavezovalni pravni posel, na katerem temelji tožbeni zahtevek

19Z utemeljevanjem v okviru dopuščenih revizijskih vprašanj si tožnik prizadeva, da bi v tej pravdi nazadnje uspel s svojim zahtevkom za izstavitev zemljiškoknjižne listine ter nazadnje z vknjižbo tudi postal lastnik spornih nepremičnin. Tak samostojen zahtevek je lahko uspešen le, če temelji na že obstoječi in veljavni pravni podlagi. V konkretni zadevi to pomeni, da bi moral biti med pravdnima strankama že sklenjen veljaven zavezovalni pravni posel (pogodba), ki bi tožencu nalagal to izpolnitveno ravnanje. Ker skupne, podpisane listine o takšnem pravnem poslu ni, je osrednje vprašanje, ali sta se ponudba tožnika in sprejem ponudbe toženca staknila glede bistvenih sestavin pravnega posla. Če se izkaže, da se volji nista sešli, potem je razpravljanje o postranskih pogodbenih vprašanjih, tudi tistih, ki so vsebovana v nekaterih podredno dopuščenih vprašanjih, za to pravdo nepomembno. Lahko namreč osvetljuje (ob)pogodbeno dogajanje, nikakor pa ne more utemeljevati izstavitvenega zahtevka.

Kdaj nastane zavezovalni pravni posel (pogodba)?

20Pogodba je sklenjena, ko se pogodbeni stranki sporazumeta o njenih bistvenih sestavinah (15. člen OZ). Do sporazuma lahko privede več različnih izjavnovoljnih poti: od dolgotrajnih pogajanj in usklajevanja do druge skrajnosti, ki jo izraža besedna zveza vzemi ali pusti (take it or leave it). Bližje slednjemu je prav položaj, ko prodajalec poda ponudbo, potencialni kupec pa jo nato sprejme ali ne.

21Ponudba (22. člen OZ) in sprejem ponudbe (28. člen OZ) sta dve ločeni izjavnovoljni ravnanji (enostranski izjavi volje). Pod zakonskimi pogoji se prek kavze (pogodbenik se zavezuje sopogodbeniku, ker se ta v nekem življenjskem kontekstu vzajemno zavezuje njemu) združita v enovit pravni posel, pogodbo. S kavzo ter na njeni podlagi izraženi volji iz dveh enostranskih izjav volje nastane vzajemna zaveza. Poleg časovnega pogoja, je bistven predvsem vsebinski pogoj. To je, da se obe izjavi volje ujemata glede bistvenih sestavin pogodbe. To izhaja iz prvega odstavka 22. člena OZ¹, že citiranega 15. člena OZ ter drugega odstavka 29. člena OZ² z razlago po nasprotnem razlogovanju. Stranske točke so lahko pridržane za kasneje, seveda pa se ne smejo nanašati na bistvo: to je na vsebino pravic in obveznosti (izpolnitvenih ravnanj) pogodbenih strank, zvezanih s kavzo, marveč predvsem na način uresničevanja pravic in obveznosti, glede katerih je bilo soglasje že doseženo.

22Lahko se zastavi vprašanje, ali niso te zahteve celo še ostrejše, ko gre za ponudbo (obvestilo) predkupnemu upravičencu ter mora biti odgovor na ponudbo brezpogojen, goli sprejem (akcept) ponudbe. A, kot se bo izkazalo v nadaljevanju, to v tej zadevi ni odločilno. Analiza ponudbe (glej 2. točko te sodbe) in odgovora nanjo (glej 3. točko te sodbe) namreč razkrije, da se obe izjavi ne ujemata ravno glede bistvenih sestavin pogodbe.

23Primerjava obeh enostranskih izjav volje je vsebinsko popolna šele, ko se poprej vsebinsko napolni (pravno pojasni) tisto prvino ponudbe, ki jo v zapisu izpolnitvenega ravnanja kupca izraža besedna zveza „plus 22 % DDV“.

Kakšen je pomen klavzule „plus 22% DDV“ v ponudbi?

24Kaj ta prvina vnaša v ponudbo, nam pove ustroj davka na dodano vrednost, katerega neločljiva prvina je sistem odbitkov DDV ter prevalitve le tega na naslednjega v „davčni verigi“.

25Odbitek DDV ureja IX. poglavje ZDDV-1. Temelji na pravici do odbitka. Ta nastane v trenutku, ko nastane obveznost obračuna DDV (62. člen ZDDV-1). „Prek mehanizma odbitka se zagotavlja nevtralnost sistema DDV in prelaganje davčne obveznosti na naslednji člen v proizvodno – prodajni verigi.“³. Poenostavljeno bistvo instituta odbitka je, da „člen v verigi“ davek, ki ga je plačal ob nakupu stvari, ob nadaljnji prodaji lahko odbije. Ko torej ob nakupu plača DDV, pridobi pravico do odbitka in ta pravica ima svojo jasno ekonomsko vrednost.

26Ni sporno, da prodaja spornih nepremičnin ni nujno predmet obdavčitve z DDV, kar pomeni, da bi bile v nasprotnem predmet obdavčitve po Zakonu o davkih na promet nepremičnin. „Načeloma so z DDV (namreč; op. sodišča) obdavčeni le novozgrajeni objekti ali deli objektov in zemljišča, na katerih so postavljeni, medtem ko so „stari objekti“ ali deli objektov z zemljišči, na katerih so postavljeni, obdavčeni z davkom na promet nepremičnin po zakonu o davku na promet nepremičnin.“⁴ Tako je zato, ker je dobava „starih nepremičnin“ glede na 7. točko 44. člena ZDDV-1 transakcija, ki je oproščena plačila DDV.

27A ta določba zaradi sistema vstopnih in izstopnih davkov ni kogentna. ZDDV-1 v 45. členu ureja pravico do „izbire za obdavčitev transakcij v zvezi z nepremičninami“. Davčni zavezanec, ki opravlja transakcije, za katere je oprostitev DDV (med drugim) tudi v prej citirani 7. točki 44. člena ZDDV-1, se s kupcem nepremičnine lahko dogovori, da bo vseeno obračunal DDV po predpisani stopnji. Pogoj je, da gre za davčnega zavezanca, ki ima pravico do odbitka celotnega DDV.

28Z izjavnovoljnega vidika je pomemben tudi drugi odstavek istega člena: Davčni zavezanec obračuna DDV v skladu s prvim odstavkom tega člena, če sta s kupcem nepremičnine pred opravljeno dobavo podala skupno izjavo pristojnemu davčnemu organu.

29Prodajalec ima za takšno izbiro neposreden ekonomski interes, ki se odrazi v okviru davčnega instituta odbitka DDV. „Če dovolimo zavezancema, da se transakcija obravnava kot obdavčena, se prodajalcu poveča delež odbitka DDV, ki ga lahko uveljavi v zvezi s tem. Če ločeno uveljavlja odbitek DDV za oproščeno in obdavčeno dejavnost, lahko v zvezi z nepremičnino, ki je predmet obdavčene transakcije, celo v celoti odbije DDV.“⁵

30S klavzulo „plus 22% DDV“ je torej toženka kot ponudnica oz. prodajalka uresničevala svoj neposreden ekonomski interes. Tožnica in sodišče prve stopnje zato nimata prav, ko gradita na stališču, da izbira davčnega režima ni stvar pogodbene avtonomije, marveč je davčni režim odvisen od davčnih predpisov.

31Velja torej ravno nasprotno: ko gre za prodajo nepremičnine, katere prodaja je po 7. točki 44. člena ZDDV-1 oproščena plačila DDV, se pogodbeni stranki lahko dogovorita drugače. Ta pravica do izbire je pogodbene in ne davčnopravne narave. Tako se namreč ne dogovorita zato, ker bi pogodbeni stranki želeli državi darovati davek, ki ju sicer ne bremeni. Tega v resnici tudi ne storita. Namen takšnega pogodbenega dogovora je, da prodajalec lahko uresniči svojo pravico do odbitka. Gre torej za neločljiv, ekonomsko pomemben del pogodbene kavze. Prodajalec prodaja nepremičnino zato, da bo prejel kupnino in uveljavil pravico do odbitka, kupec pa - ker želi pridobiti nepremičnino - na to pristaja.

32Klavzula „plus 22% DDV“ zato ne ustreza pojmu stranske pogodbene točke, marveč je bistvena sestavina pogodbe.

Ali se ponudba in odgovor na ponudbo v konkretni zadevi ujemata glede klavzule „plus 22 % DDV“?

33Primerjava ponudbe in odgovora na ponudbo pokaže, da se enostranski izjavi volje ne ujemata glede izbire davčnega režima po ZDDV-1. Tožnica je namreč izjavila, da po njenem stališču prodaja v razmerju do občine ni predmet DDV, da pa je DDV pripravljena plačati, če ji bo tako naložila FURS (Finančna uprava Republike Slovenije). Takšna izjava pa ne ustreza izjavnovoljnem ravnanju po 45. členu ZDDV-1. Odgovor na ponudbo tako ne predstavlja sprejema pogodbene klavzule „plus 22% DDV“.

34Ker je tako, s tožničinim odgovorom na ponudbo toženke, pogodba ni bila sklenjena.

Ali je do sklenitve pogodbe prišlo v nadaljnjem dogajanju?

35Bistvo nadaljnjega dogajanja je povzeto v 4. - 6. točki te obrazložitve. Iz opisa izhaja, da je toženka z naknadno predložitvijo nove pogodbe ravnala tako, da bi do sklenitve pogodbe prišlo. Nova pogodba je ohranjala ekonomsko bistvo, ki ga je s prodajo zasledovala toženka (prodajalka) ter obenem odstranjevala morebitne davčno formalne ovire, izhajajoče iz dejstva, da je tožnica oseba javnega prava, ki naj ne bi bila mogoča zavezanka za plačilo DDV. Ker tožnica tudi te ponudbe ni sprejela (pogodbe ni podpisala ali ji drugače pritrdila), zavezovalni posel ni nastal.

36Zadnje vprašanje je le še, ali je do sklenitve zavezovalnega posla prišlo, ko je tožnica poleg plačila kupnine plačala še znesek DDV? Tudi odgovor na to vprašanje je negativen. Teorija realizacije, ki se ponuja v razmislek, lahko namreč nadomesti pisnost izjave in s tem oblične pogodbene hibe (58. člen OZ). Ne more pa realizacija nadomestiti izjave volje, če ni izpolnitev hkrati že tudi konkludentna izjava volje. V obravnavani zadevi ta pogoj ni izpolnjen. Tudi znesek je bil tožnici navsezadnje vrnjen.

Odgovor na ključni dopuščeni vprašanji in odločitev o reviziji

37Ker je določitev plačila DDV v konkretnem obligacijskem razmerju bistvena sestavina pogodbe, konkreten sprejem ponudbe ni bil veljaven. Revidentka si je zato neuspešno prizadevala za ugoditev reviziji. Pravnomočna odločitev o zavrnitvi zahtevka za izstavitev zemljiškoknjižne listine je namreč ob presoji, da zavezovalni posel ni bil sklenjen, pravilna. Odgovora na drugo in tretje dopuščeno vprašanje tega ne bi mogla spremeniti.

38Na podlagi pooblastila iz 378. člena ZPP je zato Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo.

Odločitev o stroških

39Tožnica z revizijo ni uspela, zato po merilu uspeha ni upravičena do povračila stroškov, nastalih v zvezi z njo (prvi odstavek 154. člena ZPP). Po istem merilu pa je dolžna toženki povrniti njene stroške za odgovor na revizijo. Ti glede na v reviziji relevantno vrednost spornega predmeta, ob uporabi tarifne št. 21/3 Odvetniške tarife znašajo 630 EUR, skupaj Z DDV to znese 768,6 EUR.

Sestava senata in izid glasovanja

40Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je naveden v uvodu te sodbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

¹ „Ponudba je določeni osebi dan predlog za sklenitev pogodbe, ki vsebuje vse bistvene sestavine pogodbe, tako da bi se z njegovim sprejemom pogodba lahko sklenila. „
² „Odgovor na ponudbo, ki izraža sprejem, toda vsebuje dopolnitve ali spremembe, ki bistveno ne spreminjajo ponudbe, pomeni sprejem, razen če ponudnik takoj ugovarja. Če ne ravna tako, se pogodba sklene v skladu z vsebino ponudbe s spremembami, ki so navedene v izjavi o sprejemu. „
³ M. Vraničar, N, Beč, Zakon o davku na dodano vrednost s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2007, str. 476.
⁴ Nav. delo, str.114.
⁵ Nav. delo. str. 355.