44. člen ZDDV-1

Naziranje obeh davčnih organov, da je tožnik opravljal finančne storitve menjave kriptovalut, ki so po določilu d) točke 4. alineje 44. člena ZDDV-1 oproščene DDV, posledično pa obdavčljive po d) točki 3. člena ZDFS, je po presoji sodišča preuranjeno oz. ostaja na preveč splošni ravni. Prav tako dejstvo, da je tožnik opravljal finančne storitve menjave kriptovalut, ki so po cit. določilu ZDDV-1 oproščene DDV, po presoji sodišča ni nujno nesporno.

Če sodišča niso prepričali argumenti in do tedaj izvedeni dokazi tožeče stranke, potem v pritožbi utemeljeno navaja, da bi moralo (glede na njeno dokazno breme) izvesti še njen nadaljnji predlagani dokaz s postavitvijo izvedenca. Določba 44. člena ZDDV-1 o oprostitvi plačila DDV od najemnine je izjema od splošne določbe prvega odstavka 3. člena ZDDV-1, po katerem so predmet DDV transakcije opravljanja storitev, ki jih davčni zavezanec opravi v okviru opravljanja svoje ekonomske dejavnosti na ozemlju Slovenije za plačilo. Določba 45. člena ZDDV pa je izjema od izjeme.

V ponovljenem postopku odločanja tožeča stranka ni izkazala kateri konkretni prihodki iz konto kartice se nanašajo na izvajanje turistične dejavnosti. Da je bila to dolžna storiti jo zavezujejo razpisni pogoji. Tožeča stranka tako ni izkazala, da njena vloga izpolnjuje pogoje javnega razpisa.

Odstop od ustaljene prakse davčnih organov in predhodno navedenega pojasnila, je prvostopenjski organ utemeljil s sklicevanjem na sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 19/2019 z dne 20. 5. 2020 ter na sodbo SEU v zadevi C-209/2014 z dne 2. 7. 2015, kakor tudi s sklicevanjem na učinke sodb SEU "erga omnes" in "ex tunc". Davčni organ je spremembo ustaljene prakse utemeljeval tudi z navedbo, da je v ponovnem postopku moral upoštevati napotila iz pravnomočne sodbe Upravnega sodišča RS in iz odločbe pritožbenega organa v tej zadevi in sicer, da se mora pri predmetnih poslih opredeliti ali dejansko stanje ustreza pogojem, ki omogoča znižanje davčne osnove, oz. ali gre v obravnavanih primerih za posle "sale and lease back", ki se štejejo kot enotna finančna transakcija, ki je oproščena plačila DDV, zato je predmetne posle ponovno pravno kvalificiral. Posledično je ugotovil drugačno dejansko stanje, zato je moral sprejeti drugačno pravno odločitev. Po presoji sodišča pa takšna splošna utemeljitev odstopa od ustaljene prakse davčnih organov in drugačne davčne presoje poslov finančnega lizinga, kot je veljala v relevantnem obdobju, ki jo je podal davčni organ v obrazložitvi izpodbijane o

Na tej podlagi je tožena stranka pravilno zaključila, da prevozniki gorivo kupujejo po lastni presoji in kot lastniki svobodno odločajo o kakovosti, količini, vrsti goriva in času nakupa, pri tem pa opravljajo svojo dejavnost, le poravnali so obveznost z uporabo omenjene kartice. Tožeča stranka torej z gorivom ni razpolagala kot njegov lastnik, temveč je s kartico prevozniku le omogočila plačilo nakupa goriva oziroma plačila cestnine. To pa pomeni, da tožeča stranka ni upravičena do vračila DDV, ker pogoji iz 74. člena ZDDV-1 niso izpolnjeni.

Iz pogodbe o skupnem podvzemu dovolj jasno sledi, da tožeča stranka da prevozniku kartico za brezgotovinsko nabavo goriva in plačilo cestnin na razpolago, kar pomeni, da mu s tem omogoči zgolj enostavnejši način plačevanja, in ne, da bo sama prevzela nabavo goriv in plačevanje cestnin ter sama nosila omenjene stroške. Iz pogodbe tudi sicer ne sledi, da bi prevoznik kupoval gorivo in plačeval cestnino v imenu tožeče stranke, kot se zatrjuje v tožbi. To pa pomeni, da omenjena nabava, ki je bila s strani prevoznika tudi dejansko (in nesporno) opravljena, pomeni strošek prevoznika in da torej ne gre za nabavo, ki bi jo prevoznik opravil v imenu tožeče stranke.

V konkretnem primeru ne gre za dobavo za namene tožnikovih obdavčenih transakcij. Kot je bilo nesporno ugotovljeno, so bile storitve svetovanja po računih, na podlagi katerih je tožnik uveljavljal pravico do odbitka vstopnega DDV izvedene v zvezi s prodajo tožnikovega poslovnega deleža avstrijskemu kupcu, prodaja poslovnega deleža pa po ZDDV-1 sodi med finančne transakcije, ki so oproščene plačila DDV. Povedano drugače, ker tožnik storitev, od katerih je odbijal vstopni DDV ni uporabil za namene obdavčenih transakcij (transakcija prodaje poslovnega deleža sodi med oproščene transakcije in se od njih ne obračuna izstopni DDV), se mu v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZDDV-1 pravica do odbitka DDV ne prizna.

Kot izhaja iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS, ki se opira na prakso Sodišča Evropske unije, je za nastanek pravice do odbitka vstopnega DDV odločilno, da je zavezanec ob pridobitvi nepremičnine deloval z namenom opravljanja ekonomske dejavnosti. Zato je potrebno ugotoviti, ali so podane okoliščine, ki izključujejo takšen namen in torej kažejo, da zavezanec v zvezi s spornim poslom ni deloval kot davčni zavezanec. Relevanten pa je le položaj oziroma status davčnega zavezanca v trenutku pridobitve blaga in ne morebitna njegova kasnejša (drugačna) uporaba, na katero so vezani kasnejši popravki davka. Tudi v obravnavani kazenski zadevi je moralo sodišče presojati, ali iz vseh ugotovljenih dejstev in okoliščin izhaja oziroma ali te (z gotovostjo) potrjujejo očitek obsojencema, da s predmetnima nepremičninama nista imela namena pridobivati obdavčljivih prihodkov, pa sta kljub temu računa za nakup teh nepremičnin navedla v seznamih prejetih računov, ki sta bila podlaga za obračun DDV na obrazcu DDV-O, ki ju je računovodkinja I. K. posredovala davčnemu organu preko portala e-Davki. Za presojo utemeljenosti tega očitka v kazenskem postopku (drugače kot v davčnem postopku) ni zad

Treba je pritrditi s strani tožnika uveljavljani procesni kršitvi, da je prvostopenjski davčni organ od tožnika v prvotnem postopku neutemeljeno zahteval dokazila, ki niso bila v tožnikovi sferi, s čimer je bilo tožniku naloženo preveliko dokazno breme. V postopku pred izdajo izpodbijane odločbe se torej ni ravnalo po pravilih postopka, kar je vplivalo na pravilnost z izpodbijano odločbo sprejete odločitve pod točko II. izreka, saj se je tožniku očitalo, da ni predložil podporne dokumentacije k spornim devetim računom, zaradi česar so bili računi, prejeti od A. spoznani za neverodostojne knjigovodske listine, izkazani odhodki pa za neskladne z običajno poslovno prakso in da niso posledica opravljanja dejavnosti.

Obrambno izpostavljanje abstraktnega opisa očitanih kaznivih dejanj temelji na nerazumevanju dejstva, da je sodišče prve stopnje ta del očitka, za razliko od tožilstva, le oblikovalo na način, da se iste karakteristike izvršitvenih ravnanj obtoženih ne ponavljajo, pač pa jih je združilo v enoten povzetek, nakar je v konkretnem opisu, sledeč tožilskemu očitku za vsakogar od obtoženih, določno navedlo razlikovalne elemente sicer enakega načina delovanja vsakega od njiju. Prvostopenjsko sodišče na ta način ni izreklo sodbe v nasprotju z določbo prvega odstavka člena 354 ZKP; sodba se nanaša na obtoženi osebi in na dejanji, ki sta bili obseženi v vloženi obtožnici, kar pomeni, da je podana objektivna in subjektivna identiteta obtožnega akta in sodbe ter ustavno zagotovljena jamstva iz člena 29 Ustave RS, zlasti pravica do učinkovite obrambe, ter pravica do prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari iz člena 31 Ustave RS, obtoženim v ničemer niso mogla biti okrnjena. Sprememba naziva omenjene gospodarske družbe s strani sodišča prve stopnje v ničemer ne vpliva na določnost opredelitve subjekta, kateremu je bil vstopni davek na dodano vrednost neopravičeno vrnjen; sprememba naziv

Izjavo o obdavčitvi nepremičnine z DDV je treba davčnemu organu predložiti ob sklenitvi najemnega razmerja za določeno nepremičnino in velja za kontinuiran najem iste nepremičnine po več zaporednih pogodbah, če se podatki o nepremičnini v izjavi ne spremenijo. Vročilnica predstavlja javno listino in kot takšna dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa. Dokazno breme, da ni tako, je na toženki, saj je ona tista, ki je trdila, da do (pravilne) vročitve ni prišlo. Od povprečno skrbne osebe se pričakuje, da bo preverila, ali se prejeto pisanje ujema z navedbo o njeni vsebini na ovojnici in da bo o morebitnih napakah nemudoma obvestila sodišče. V nasprotnem primeru bi potrdilo o vročitvi praktično izgubilo svoj pomen. Toženka bi ob prejemu pisanja mogla in morala preveriti, ali so v njem vsa na kuverti navedena pisanja, in v primeru neskladja med navedbo o vsebini pošiljke in dejansko vsebino to nemudoma sporočiti sodišču.

Po presoji sodišča je pravilen zaključek davčnega organa, da osnovnih sredstev, ki jih je tožnik evidentiral v registru osnovnih sredstev, ni mogoče pripoznati iz razloga, ker je bilo v postopku ugotovljeno, da ni bila mogoča identifikacija oziroma, da niso bila pridobljena na podlagi verodostojnih listin. Davčni organ je pravilno zaključil, da identifikacija konj ni mogoča, prvotna računa pa sta se izkazala kot neverodostojna, zato novo predložena računa ne moreta spremeniti predhodnih ugotovitev davčnega organa. Tožnik ne razpolaga z listinami, ki bi dokazovale, da je bilo blago odposlano v drugo državo, zaradi česar nima pravice do oprostitve plačila DDV po 1. točki 46. člena ZDDV-1, drugačnih dokazov pa tožnik ni predlagal.

Revizija se dopusti glede vprašanj: 1. Kdaj se dvostranski posel (pogodba) lahko šteje za račun v smislu Zakona o davku na dodano vrednost in Direktive o davku na dodano vrednost? 2. Ali se v davčnih zadevah obresti za čas zamude plačila davka za obdobje pred 1. 1. 2017 obračuna po stopnji obresti, ki je v skladu s 95. členom Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2) v zvezi z 71. členom Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o davčnem postopku (ZDavP-2J) v veljavi od prej omenjenega datuma dalje?

Takojšnja prodaja in povratni zakup nepremičnin med istima strankama ne pomenita dveh vzajemnih dobav blaga (ločenih pravnih poslov), ampak enotno finančno transakcijo za povečanje likvidnosti gospodarske družbe, če: gospodarska družba za namen pridobitve sredstev kot posojila prenese (proda) nepremičnine na finančno institucijo, ta pa za iste nepremičnine sklene s prodajalcem pogodbo o finančnem leasingu; omenjeni namen pa je izkazan, če prenos nepremičnin ne omogoča finančni instituciji razpolaganja z njimi na način, kot da bi bila njihova lastnica, za kar gre tudi v primeru, če nepremičnine na podlagi take pogodbe ostanejo v posesti dotedanjega lastnika, to je leasingojemalca. Pomembna je torej dejanska možnost uporabe nepremičnin, ne pa zgolj pravni vidik leasingodajalčeve pridobitve lastninske pravice z vpisom v zemljiško knjigo. Uresničevanje pravice do odbitka DDV je omejeno samo na dolgovane davke in je ni mogoče razširiti na pomotoma plačani vstopni DDV, tudi ne, če je DDV dolgovan le zato, ker je naveden na računu. Iz tega izhaja, da oproščena transakcija ne daje pravice do odbitka vstopnega DDV, čeprav bi bil davek neupravičeno plačan. Popravek neupravičen

Za zlorabo davčnih predpisov gre, kadar je glavni in edini namen cilj transakcije zmanjšanje davčnih obveznosti oz. neupravičena pridobitev davčnih ugodnosti in preprečitev doseganja cilja davčnega predpisa, kar pa po presoji sodišča nedvomno izhaja iz predhodno navedenih okoliščin in poteka poslov. Da gre za zlorabo predpisov je pogosto razvidno iz značilnosti, da sta stranki določen posel izpeljali po nerazumljivo zapleteni in kompleksni poti, za katero ni, razen izogibanja obdavčitvi oz. zloraba predpisov, mogoče najti nobenega razumnega poslovnega cilja, kar je podano po presoji sodišča tudi v konkretni zadevi.

Tožnik je vračilo davka iz naslova popravka obračunanega izstopnega DDV uveljavljal v obračunu DDV za obdobje januar – marec 2014, ki ga je davčnemu organu predložil 28. 4. 2014. Tožnik uveljavlja plačilo zamudnih obresti za čas pred iztekom roka za vračilo preveč plačanega DDV iz drugega odstavka 73. člena ZDDV-1 in celo za čas pred vložitvijo obračuna, v katerem je izkazal in zahteval vračilo presežka. Takšna zahteva pa je je brez podlage tako v določbah 73. člena ZDDV-1 kot tudi v določbah ZDavP-2.

Pravica do odbitka DDV, obračunanega na pridobitev blaga ali storitev višje v verigi, je pogojena s tem, da so stroški za njihovo pridobitev sestavni del cene obdavčenih izstopnih transakcij, pri katerih je priznana pravica do odbitka. Nasprotno pa velja, da, kadar imajo blago ali storitve, ki jih pridobi davčni zavezanec, povezavo z oproščenimi transakcijami ali ne spadajo na področje uporabe DDV, ni mogoče niti pobrati izstopnega davka niti odbiti vstopnega davka. V teh primerih je namreč neposredna takojšnja povezava med nastalimi vstopnimi stroški in nadaljnjimi ekonomskimi dejavnostmi davčnega zavezanca pretrgana. Določba 71. člena ZDavP-2J se nanaša na vse določbe zakona, ne le na postopkovne, ampak tudi na materialnopravne in tudi v tej zadevi ocenjuje, da zakonsko razlikovanje med primeri, ko je o zadevi že odločeno, in primeri, ko o zadevi še ni bilo pravno veljavno odločeno, ustreza določbam Ustave RS o prepovedi povratne veljave zakonov. Zakonska ureditev po presoji sodišča upošteva, da Ustava RS prepoveduje povratno veljavo zakona, ki učinkuje na že pridobljene pravice, ne pa tudi zakona, ki učinkuje na dejanska stanja, nastala pred njegovo uveljavitvijo, iz ka

Leasingojemalčeva vrnitev predmeta leasinga leasingodajalcu, do katere je prišlo po leasingodajalčevem odstopu od pogodbe o finančnem leasingu, pomeni vračilo blaga v smislu določb drugega odstavka 39. člena ZDDV-1, na podlagi katerega lahko davčni zavezanec uveljavlja pravico do popravka obračunanega DDV. Dejstvo, da je bila Pogodba 2507/07 kasneje razvezana in nepremičnina v nadaljevanju prodana z DDV, po presoji sodišča ne spreminja ključne ugotovitve, da pogoji za odbitek DDV od nakupa nepremičnine po Prodajni pogodbi niso bili izpolnjeni. Promet blaga po navedeni pogodbi je oproščen plačila DDV (7. točka 44. člena ZDDV-1), pogodbeni stranki pa v zvezi s pogodbo o finančnem leasingu davčnemu organu nesporno nista predložili skupne izjave o obdavčitvi po 45. členu ZDDV-1, kar pomeni, da nepremičnine niso bile nabavljene za namene z DDV obdavčenih transakcij.

Prenos lastninske pravice na nepremičnini se v skladu s prvim odstavkom 6. člena ZDDV-1 nedvomno šteje za dobavo blaga.Ker pa formalni prenos lastninske pravice glede na sodno prakso SEU ni pogoj za priznanje odbitka DDV, je treba presoditi, ali je zadevna transakcija kljub temu povzročila prenos pravice do razpolaganja z nepremičnino, kot bi bila revidentka njena lastnica. Revidentka zgolj s pridobitvijo posesti na nepremičnini še ni dobila možnosti razpolaganja z njo. Da bi na podlagi pogodbe pridobila kakšne druge pravice, revidentka ne zatrjuje. V okoliščinah obravnavanega primera bi zato kvečjemu izročitev notarsko overjenega zemljiškoknjižnega dovolila ustvarila možnost za prenos pravice, ki je predmet razpolaganja. Od trenutka prejema zemljiškoknjižnega dovolila je torej možnost doseči vpis v zemljiško knjigo izključno v sferi pridobitelja. Revidentka bi šele takrat lahko predlagala (in dosegla) vknjižbo lastninske pravice v svojo korist in posledično razpolagala z nepremičnino (jo obremenila, odsvojila ipd.). Plačilo kupnine in zatrjevana posest na možnost razpolaganja v obravnavanem primeru ne vplivata.