62. člen ZDDV-1

Tožnik je v dokaznem postopku davčnemu organu predložil sporne račune in svoje izdane račune, ki so povezani s spornimi računi. Poleg navedenaga je tožnikov zakoniti zastopnik pri davčnemu organu podal izjavo na zapisnik in v njej navedel, "da blago nabavijo, račun pa prejmejo naknadno, ko je material že vzgrajen in plačal. Glede načina kontakta z družbami tipa "missing trader" je pojasnil, da trgovski potniki hodijo po terenu in ponujajo blago, telefonirajo, predlagajo kataloge, vzorce. Šele nato se naročniki odločijo, od koga bodo kupili. Okoliščine poslovanja s temi družbami niso odstopale od poslovanja z drugimi. Gradbeni dnevniki se vodijo tam, kjer je tehnični prevzem objekta ali kjer to stranka zahteva. Tožnik ni imel indicev, da gre za "missing trader" družbe." Prvostopenjski organ se do teh navedb ni opredelil. Prvostopenjski organ po eni strani navaja zaključek, da je izkazan tožnikov subjektivni element, torej da tožnik ne izpolnjuje vseh kumulativno navedenih zakonskih pogojev za uspešno uveljavljanje pravice do odbitka DDV, za kar se sklicuje na 62. člen ZDDV-1, po drugi strani pa navaja, da iz ugotovitev dejanskega stanja izhaja, da gre za fiktivne račune in

Takojšnja prodaja in povratni zakup nepremičnin med istima strankama ne pomenita dveh vzajemnih dobav blaga (ločenih pravnih poslov), ampak enotno finančno transakcijo za povečanje likvidnosti gospodarske družbe, če: gospodarska družba za namen pridobitve sredstev kot posojila prenese (proda) nepremičnine na finančno institucijo, ta pa za iste nepremičnine sklene s prodajalcem pogodbo o finančnem leasingu; omenjeni namen pa je izkazan, če prenos nepremičnin ne omogoča finančni instituciji razpolaganja z njimi na način, kot da bi bila njihova lastnica, za kar gre tudi v primeru, če nepremičnine na podlagi take pogodbe ostanejo v posesti dotedanjega lastnika, to je leasingojemalca. Pomembna je torej dejanska možnost uporabe nepremičnin, ne pa zgolj pravni vidik leasingodajalčeve pridobitve lastninske pravice z vpisom v zemljiško knjigo. Uresničevanje pravice do odbitka DDV je omejeno samo na dolgovane davke in je ni mogoče razširiti na pomotoma plačani vstopni DDV, tudi ne, če je DDV dolgovan le zato, ker je naveden na računu. Iz tega izhaja, da oproščena transakcija ne daje pravice do odbitka vstopnega DDV, čeprav bi bil davek neupravičeno plačan. Popravek neupravičen

Davčni zavezanec ima v skladu s 63. členom ZDDV-1 pravico, da od DDV, ki ga je dolžan plačati, odbije DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal pri nabavah blaga oziroma storitev, če je to blago oziroma storitve uporabil oziroma jih bo uporabil za namene svojih obdavčenih transakcij, med drugim DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal v Sloveniji za blago ali storitve, ki mu jih je ali mu jih bo dobavil drug davčni zavezanec. Odbitek DDV se torej prizna le v povezavi z opravljanjem obdavčene dejavnosti davčnega zavezanca. Sodišče prve stopnje se je pri odločitvi, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki škodo skupaj z DDV, sklicevalo na določbo 2. točke prvega odstavka 35. člena Splošnih pogojev, po kateri se škoda, ki jo krije zavarovanje, v primeru poškodbe zavarovanih stvari obračuna po stroških popravila in materiala, kolikor bi znašali na dan nastanka zavarovalnega primera. Navedlo je, da bi ti stroški tožeči stranki nastali v višini, ki vključuje tudi DDV. Pri tem se je oprlo na določbo 62. člena ZDDV-1, po kateri pravica do odbitka DDV nastane v trenutku, ko nastane obveznost obračuna DDV, ter na določbo 33. člena ZDDV-1, po kateri obveznost obračuna D

Tožnik je izpolnil zgolj formalne pogoje v smislu registracije plovila za gospodarski namen in registracije dejavnosti oddajanja plovila v najem, ni pa z izdajo le petih računov v obdobju med 2011 in 2015, od katerih so bili trije izdani poslovodji in edinemu družbeniku tožnika, v skupni vrednosti 6.350,00 EUR neto in nekaj komunikacijami o možnosti najema predmetnega plovila dokazal dejanskega opravljanja dejavnosti oddajanja predmetnega plovila v najem, in sicer niti v trenutku spornega odbitka vstopnega DDV junija in julija 2011 niti kasneje do prodaje predmetnega plovila. Vprašanje, ali je bila dejavnost opravljana ali ne, pomeni pravno kvalifikacijo ugotovljenih dejstev (nato pa na osnovi te pravne kvalifikacije sledi izpeljava pravne posledice) in s tem uporabo prava, za to pravno kvalifikacijo pa je pristojen organ, ki v zadevi odloča, oz. sodišče. Plovilo se ne more šteti za opremo po SRS, ker tožnik s plovilom ni opravljal dejavnosti. Temeljno pravilo vzročne povezanosti pri priznavanju odhodkov in drugih načinov zmanjševanja davčne osnove velja tudi v primeru investicijske olajšave, SRS pa določa, da je kot opredmeteno osnovno sredstvo pripoznano med drugim tisto

Davčna organa na podlagi 62. člena ter 63. člena ter četrtega odstavka 67. člena ZDDV-1 povsem pravilno in zakonito nista priznala pravice do odbitka vstopnega DDV, ki jo je tožnik uveljavljal na podlagi spornega računa, ki ga je za predmetno vozilo izdala družba B. d.o.o. V postopku ugotovljene okoliščine na strani tožnika tudi po presoji sodišča utemeljujejo očitek, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje pri transakciji, povezani z goljufijo ter mu zato ne gre pravica do odbitka vstopnega DDV.

Glede treh računov, ki se nanašajo na nepremičnine, tožnik v postopku ni izkazal, da bi bila predpisana izjava iz 45. člena ZDDV-1 in 78. člena Pravilnika o izvajanju ZDDV predložena davčnemu organu. V času sklepanja obravnavanih prodajnih pogodb je drugi odstavek 45. člena ZDDV-1 določal, da davčni zavezanec obračuna DDV v skladu s prvim odstavkom tega člena, če sta z najemnikom oziroma kupcem nepremičnine pred opravljeno dobavo podala skupno izjavo pristojnemu davčnemu uradu. Zakonski pogoj, da je transakcija, ki je po splošni ureditvi oproščena plačila DDV, temu vseeno podvržena, je torej pred opravljeno dobavo podana izjava davčnega zavezanca davčnemu organu. Povsem logično je, da mora zavezanec, ki želi doseči obdavčitev transakcije, ki je po zakonu prosta plačila DDV, svojo namero sporočiti davčnemu organu. Zgolj pogodbeno izražena volja strank tako ne zadostuje za obdavčitev transakcije, če ni izpolnjen tudi formalni pogoj iz drugega odstavka 45. člena ZDDV-1.

Za uspešno uveljavljanje pravice do odbitka DDV mora davčni zavezanec razpolagati z računom, ki izpolnjuje vse zakonsko določene pogoje iz 82. člena ZDDV-1. To je eden od zakonsko predpisanih pogojev za uspešno uveljavljanje pravice do odbitka DDV. Če pa takšnega računa davčni zavezanec nima, na njegovi podlagi ne more uspešno uveljavljati pravice do odbitka DDV, kot je to tožniku pravilno pojasnil že pritožbeni organ in se z njim sodišče v celoti strinja. Nepopolnih računov v smislu 82. člena ZDDV-1 ne more nadomestiti izjava izdajatelja teh računov, niti izjave zastopnika tožnika.

Subjektivni element (ki je pravni standard, ki določa, kdaj je treba šteti, da je prejemnik računa vedel ali moral vedeti za zlorabo sistema DDV s strani izdajatelja računa ali drugega gospodarskega subjekta v dobavni verigi) je izkazan, če je ugotovljeno, da je davčni zavezanec prav pri poslovanju s subjekti, ki so neposredno izvedli zlorabo sistema DDV, brez razlogov oziroma brez razumnih razlogov odstopil od svoje siceršnje utečene poslovne prakse. Če namreč zgolj z nedobrovernimi dobavitelji posluje drugače, kot s svojimi ostalimi poslovnimi partnerji, pri tem pa razumno ne pojasni razlogov, zakaj je prav v teh primerih odstopil od svoje poslovne prakse, ima tak davčni zavezanec običajno tudi resničen subjektivni odnos do zlorabe sistema DDV. V obravnavanem primeru gre prav za tak položaj.

Z navedbami o napačno ugotovljeni dejanski rabi nepremičnin želi revidentka izpodbiti dejansko ugotovitev davčnih organov in sodišča prve stopnje, da se stavbe oziroma objekti v naravi nahajajo na vseh petih nepremičninah, ki so bile predmet dobave, kar ni dovoljen revizijski razlog. Ker so bile glede na ugotovljeno dejansko stanje vse nepremičnine, ki so bile predmet dobave, pozidana stavbna zemljišča, na katerih stoji objekt, je po presoji Vrhovnega sodišča prvostopenjsko sodišče pravilno opredelilo obravnavano dobavo kot dobavo po 7. točki 44. člena ZDDV-1. Ker obveznost obračuna DDV ni nastala, revidentka ni pridobila pravice do odbitka vstopnega DDV (prvi odstavek 62. člena ZDDV-1) in ga zato tudi ni bila upravičena odbijati (četrti odstavek 67. člena ZDDV-1).

Zaključki davčnega organa temeljijo na nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Ni namreč mogoče pritrditi zaključku, da s predmetnim računom zaračunani stroški predstavljajo stroške, ki se (že) nanašajo na izgradnjo logističnega centra. Po presoji sodišča bi se davčni organ moral opredeliti do vsakega od priloženih računov in ugotoviti pri vsaki zaračunani storitvi za kakšno storitev oziroma za kakšne stroške gre ter ugotoviti ali gre za stroške, ki (že) predstavljajo pripravljalna dela za izgradnjo logističnega centra ali pa gre za stroške, ki (še) niso povezani z namenom izgradnje logističnega centra.

Prekluzivni rok za uveljavljanje pravice do odbitka DDV ni v nasprotju s pravom Evropske unije. Razlogi, s katerimi revident pojasnjuje, zakaj je odbitek vstopnega DDV za leti 2009 in 2010 uveljavljal šele decembra 2012, torej več kot tri leta oziroma več kot dve leti po pridobitvi pravice do odbitka DDV, pa ne utemeljujejo neprimernosti dolžine predpisanega roka.

Drugostopenjski organ je pritožbi zoper izpodbijano odločbo delno ugodil ter odločbo odpravil in v odpravljenem delu zadevo vrnil v ponovno odločanje prvostopenjskemu organu. V tem delu odločitve še ni, zato tožnica pravnega interesa za tožbo zoper ta del odločbe, ne glede na razloge, iz katerih je bila odločba odpravljena, ne izkazuje. Čim pa ni pravnega interesa za tožbo, mora sodišče tožbo zavreči. V preostalem delu izpodbijane odločbe gre le še za DDV po računih, izdanih tožniku s strani povezane osebe. Prvostopenjski organ je v postopku nadzora te račune obravnaval ter ugotovil, da so fiktivni, oziroma da gre za račune, po katerih gradbene storitve niso bile opravljene oziroma nabavljeno blago in material ni bil dobavljen. Zato je utemeljeno zaključil, da tožnica ni upravičena do odbitka vstopnega DDV po določbah 62. in 63. člena ZDDV-1.

Pravica do odbitka vstopnega DDV je vezana na pogoje, ki jih predpisuje slovenska zakonodaja in pravo EU. Davčni zavezanec sme praviloma pri izračunu svoje davčne obveznosti odbiti DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal, če so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: 1. da se DDV nanaša na dobavo ali storitev od drugega davčnega zavezanca; 2. da ima davčni zavezanec ustrezen račun; 3. da gre za uporabo tega blaga ali storitev za namene njegovih obdavčenih transakcij; 4. da ne gre za goljufijo ali zlorabo sistema DDV oz. da davčnemu zavezancu ni mogoče očitati, da je vedel oz. mogel vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo, ki jo je storil izdajatelj računa oz. drug gospodarski subjekt višje v dobavni verigi.

Pravica do odbitka vstopnega DDV je vezana na pogoje, ki jih z zakonom predpisuje slovenska nacionalna zakonodaja in pravo EU. Davčni zavezanec ima pravico, da od DDV, ki ga je dolžan plačati, odbije DDV, če so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: 1. da se DDV nanaša na dobavo blaga ali storitev od drugega davčnega zavezanca; 2. da ima davčni zavezanec ustrezen račun; 3. da gre za uporabo tega blaga ali storitev za namene njegovih obdavčenih transakcij; 4. da ne gre za goljufijo ali zlorabo sistema DDV, oziroma da davčni zavezanec ni vedel ali moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo, ki jo je storil izdajatelj računa ali drug gospodarski subjekt višje v dobavni verigi. Pravica do odbitka vstopnega DDV se lahko zavrne v primeru, če kateri od navedenih pogojev ni izpolnjen.

Pravica do odbitka vstopnega DDV je vezana na pogoje, ki jih predpisuje prvi odstavek 63. člena in prvi odstavek 67. člena ZDDV-1 in pravo Evropske unije. Davčni zavezanec sme praviloma pri izračunu svoje davčne obveznosti odbiti vstopni DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal, če so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: 1. da se DDV nanaša na dobavo blaga oziroma storitev od drugega davčnega zavezanca, 2. da ima davčni zavezanec ustrezen račun, 3. da gre za uporabo tega blaga ali storitev za namene njegovih obdavčenih transakcij, 4. da ne gre za goljufijo ali zlorabo sistema DDV oziroma, da davčni zavezanec ni vedel ali moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo, ki jo je storil izdajatelj računa ali drug gospodarski subjekt više v dobavni verigi. Pravica do odbitka vstopnega DDV se lahko zavrne le, če kateri od navedenih pogojev ni izpolnjen.

Pravica do odbitka vstopnega DDV je vezana na pogoje, ki jih predpisuje slovenska zakonodaja in pravo EU. Iz prvega odstavka 63. člena ZDDV-1 izhaja, da ima davčni zavezanec pravico, da od DDV, ki ga je dolžan plačati, odbije DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal pri nabavah blaga oziroma storitev, če je to blago oziroma storitve uporabil oziroma jih bo uporabil za namene svojih obdavčenih transakcij. Iz prvega odstavka 67. člena ZDDV-1 pa izhaja, da mora za uveljavljanje pravice do odbitka DDV davčni zavezanec izpolnjevati določene pogoje: a) za odbitke v skladu s točko a) prvega odstavka 63. člena tega zakona, v zvezi z dobavo blago ali storitev, mora imeti račun, izdan v skladu z 81. do 84. členom tega zakona. V obravnavanem primeru so podane objektivne okoliščine, ki kažejo na to, da je tožnik vedel oz. bi moral vedeti, da so bile transakcije, glede katerih je uveljavljal pravico do odbitka, povezane z goljufijo. Zato tožniku pravica do odbitka vstopnega DDV ne gre, saj ne izpolnjuje 4. pogoja.

Navidezni posli se po 74. členu ZDavP-2 davčno ne upoštevajo. Odbitek DDV je mogoče uveljavljati šele v tistem davčnem obdobju, v katerem sta izpolnjena oba predpisana pogoja - storitev je opravljena (blago je dobavljeno), zavezanec kot prejemnik blaga oziroma naročnik storitve pa razpolaga z računom ali drugim dokumentom, ki skladno z zakonodajo, ki ureja področje DDV, velja kot račun. Pravilno se drugostopenjski organ sklicuje tudi na sodbo sodišča Evropske skupnosti (zadeva C-342/87), iz katere je razvidno, da kupec oz. prejemnik računa ni upravičen do vstopnega DDV že samo zaradi tega, ker bi razpolagal s prejetim računom. To pomeni, da pravica do uveljavljanja odbitka DDV ne velja za davek, ki je dolgovan samo zato, ker je naveden na računu oziroma, pravica do odbitka DDV ne nastane samo zato, ker je ta na računu naveden. Za nastanek pravice do odbitka vstopnega DDV mora biti na računu zaračunana dejansko opravljena transakcija (storitev). V primeru prodaje trgovskega centra P. v … je šlo za navidezne transakcije, zato je pravilna odločitev, da je višina vstopnega DDV, ki ga je kot odbitek upošteval tožnik iz naslova nakupa obravnavne nepremičnine, v nasprotju z dolo

Tožena stranka mora celovito oceniti in konkretno obrazložiti, kateri pogoji so oziroma niso izpolnjeni za (ne)priznavanje pravice do odbitka vstopnega DDV v skladu z nacionalno zakonodajo in pravom EU. V primeru, da bo ugotovila, da so računi popolni in da je bilo blago dobavljeno oziroma so bile storitve opravljene s strani izdajatelja računov ali njegovih podizvajalcev, pa bo morala, glede na konkretne okoliščine primera, jasno in celovito oceniti in analizirati objektivna dejstva, jih povezati v smiselno celoto in navesti, katere so tiste relevantne objektivne okoliščine, ki naj bi v obravnavani zadevi dokazovale, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da so bile transakcije, na katere se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezane z goljufijo izdajatelja računa ali drugega gospodarskega subjekta višje v dobavni verigi.

Zavrnitev pravice do odbitka vstopnega DDV je izjema od temeljnega načela. Posamični objektivni kriteriji so v pozitivni zakonodaji nedoločeni, saj je opredelitev kriterijev, ki jih je v posameznem primeru potrebno zahtevati od davčnega zavezanca, odvisna od okoliščin posameznega primera. V obravnavanem primeru izpodbijana odločba ni zakonita, saj je napačno uporabljeno materialno pravo in je posledično dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, saj relevantne okoliščine niso ugotovljene. Ni bila izvedena dokazna ocena vseh objektivnih dejstev in njihova povezava v smiselno celoto, ki bi s potrebno stopnjo gotovosti kazala na to, da je tožnik vedel ali bi vsaj moral vedeti, da so bile transakcije, na katere se sklicuje pri utemeljitvi svoje pravice do odbitka DDV, povezane z goljufijo izdajatelja računa ali drugega gospodarskega subjekta višje v dobavni verigi. Izpodbijana odločba v ključnem delu glede subjektivnega elementa tožnika je neobrazložena in je ni mogoče preizkusiti.