VSL Sodba in sklep II Cp 1635/2020

Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sklep predsednice sodišča in sodba sodišča prve stopnje.

1Med postopkom je tožeča stranka izločevala razpravljajočo sodnico in o predlogu za izločitev je odločila predsednica Okrožnega sodišča v ... in predlog zavrnila. Sodišče prve stopnje pa je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je od tožene stranke zahtevala plačilo 1.270.000,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila kot odškodnino zaradi diskriminacije in neenakih možnosti ter nezagotavljanja primernega stanovanja in s tem povzročene premoženjske in nepremoženjske škode. Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke in stranskega intervenienta.

2Proti sklepu in sodbi je tožeča stranka vložila enotno pritožbo. Po razveljavitvi prve sodbe je odločala ista sodnica, ni se izločila in tako ni bilo nepristranskega postopka, saj sodnik nikoli oziroma redko odloči drugače kot prvič. Sodišče na obravnavi 2. 7. 2020 ni navedlo, zakaj ni ugodilo zahtevku za izločitev. Sodnik mora biti pri opravljanju funkcije neodvisen, vezan na ustavo in zakon, kar sodnica ni upoštevala. Gre za kršitev ustave in 6. člena EKČP. Sicer je prava neuka stranka, ki ne pozna zakonov. Tako sodišče ni dovolilo zaslišanja priče A. A., ker naj ne bi bil pravočasno predlagan, kar pa je neresnično, saj ga je predlagal kot pričo. Sodišče bi ga moralo podučiti, da to lahko stori do konca prvega naroka. Sodišče je ignoriralo odločbo Višjega sodišča v Ljubljani. Tožena stranka je dolžna nadzorovati delovanje lokalnih samoupravnih skupnosti tudi v samostojnih zadevah, kar izhaja iz 140. člena ustave in Občina X. je podrejena toženi stranki. Zato je podana pasivna legitimacija tožene stranke. Tožena stranka bi morala preverjati delovanje občine in preprečevati diskriminacijo in kršitev temeljnih pravic. Tožnik je invalid z zelo težko gibljivostjo. Priča B. B. je izpovedala, da občina ne more omogočiti 24-urne uporabe dvigala zaradi protipožarnih vrat, kar ni res. Lahko bi mu izročila ključe, da bi uporabljal osebno dvigalo. Gre za škodoželjnost in trmo tožene stranke. Sodišče pristransko verjame, da tožnik ni želel podpisati pogodbe za stanovanje na Ulici ... zaradi manevra za tožbo. To ni resnično. Ne drži, kar piše v 18. točki sodbe, da ga lahko diskriminira le občina ne pa država. Država mora zagotoviti enakost vsem državljanom. Kljub številnim urgencam in prošnjam je občina dajala le neprimerna stanovanja za njegovo zdravstveno stanje. Gre tudi za poseg v pravno državo in 2. člen Ustave. Tožena stranka ni preprečila diskriminacije s strani občine. Tudi po 5. členu Ustave bi morala tožena stranka zagotoviti pravilno delovanje občine. Nato v pritožbi prepiše člene ustave (2., 5., 8., 14., 15., 18., 22., 26., 34., 35., 50., 78., 120., 153.). Prepiše tudi člene Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (1., 3., 14., 17.), prepiše tudi Splošno deklaracijo o človekovih pravicah (7. člen, 22. in 28.) ter listino Evropske unije o temeljnih pravicah (1. člen, 3., 4., 20., 26.). Sklicuje se tudi na Konvencijo o pravicah invalidov (3. člen, 4. člen, 5. člen, 9. člen, 17. člen in 19. člen). Prepiše Evropsko socialno listino (15. člen), Obligacijski zakonik (7. člen, 10., 131., 132., 135., 148., 164., 174., 179.). Predlaga, da pritožbeno sodišče odloči, pritožbi ugodi in da se upošteva, da je sodila ista sodnica in to pristransko.

3Na vročeno pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

4Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi proti sklepu predsednice sodišča:

5Na glavni obravnavi dne 2. 7. 2020 je tožeča stranka izjavila, da zahteva izločitev sodnice, ker ji ne zaupa. Kot razlog je navedla, da so našteti razlogi v sodbi višjega sodišča. Ker je s tem stranka navajala razloge iz 6. točke 70. člena ZPP, je sodnica nadaljevala s postopkom, kar dopušča 74. člen ZPP. Zato je pred izdajo sodbe morala ravnati po 74. členu ZPP in je zadevo odstopila predsednici sodišča.

6Ta je pravilno ocenila, da navedbe tožnika ne pomenijo utemeljenega razloga za izločitev sodnice. Predsednica sodišča utemeljeno opozarja, da sklep višjega sodišča II Cp 902/2019, na katerega se sklicuje tožnik, ne vsebuje okoliščin, ki bi vzbujale dvom v pristranskost sodnice. Nestrinjanje z odločitvami sodnice ali njenim procesnim vodstvom pa ni razlog za izločitev, ampak razlog za vložitev pravnega sredstva.

7Pritožbeno sodišče še dodaja, da zmotno meni pritožnik, kar navaja v pritožbi, da sodnica ne bi smela razpravljati v zadevi, ker je bila njena prva sodba razveljavljena s sklepom višjega sodišča. Če bi pritožbeno sodišče menilo, da je treba, da se nova glavna obravnava opravi pred drugim senatom, bi to v izreku oziroma odločbi napisalo. Vendar tega ni menilo in zato ni bilo nič narobe s tem, da je zadeva ponovno pripadla isti sodnici. Ni šlo za primer iz 356. člena ZPP. Tako se izkaže, da je bil predlog za izločitev neutemeljen in je odločitev predsednice sodišča pravilna. To je narekovalo zavrnitev pritožbe proti sklepu in potrditev sklepa predsednice sodišča (365. člen ZPP).

O pritožbi proti sodbi:

8Pritožnik najprej uveljavlja kršitev ZPP iz 2. točke drugega odstavka 339. člena in meni, da sodnica C. C. ne bi smela odločiti, ker je bila zadeva razveljavljena in vrnjena v ponovno sojenje. Meni, da je pristranska, saj se sodnik redko odloči v nasprotju s prvotno odločitvijo. Že v razlogih zavrnitve pritožbe proti sklepu predsednice okrožnega sodišča je bilo zapisano, da je pravilo, da po razveljavitvi zadeve dobi zadevo isti sodnik, ki je sodil na prvi stopnji in tako tudi določa sodni red (163. člen Sodnega reda). Le v primeru, ko bi pritožbeno sodišče vrnilo zadevo v ponovno obravnavanje pred drugega sodnika, ne bi bil spoštovan Sodni red (365. člen ZPP). V konkretnem primeru je torej zadevo pravilno obravnavala ista sodnica. To tudi ni bil razlog, da bi bil podan dvom v njeno neprištevnost.

9Pritožnik nadalje smiselno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb ZPP iz 8. točke drugega odstavka 339. člena. Navaja, da je predlagal zaslišanje priče A. A., pa je sodišče ta dokazni predlog zavrnilo kot prepoznega. Opozarja, da je prava nevešč in meni, da ga sodišče o tej prekluziji ni poučilo. Iz spisa izhaja, da je bil tožnik že v prvem vabilu na pripravljalni narok in na prvi narok za glavno obravnavo poučen, da mora najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. Na poznejših narokih za glavno obravnavo lahko stranke navajajo nova dejstva in dokaze le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku (286. člen ZPP). To je del vabila z oznako „vab-1nd9. Iz povratnice k vabilu na prvi narok se vidi, da je tožnik prejel to vabilo. Poleg tega je treba ugotoviti, da je v zadevi sodišče večkrat pozvalo tožnika, naj predlaga dokaze. Tako je bila tožba vrnjena v popravo z natančnimi navodili, kaj mora predložiti (list. št. 35). Med drugim je tožnik dobil 15-dnevni rok za dopolnitev in dokazne predloge in je tudi dopolnil tožbo (list. št. 37). Tega dokaza ni predlagal. Nato je v nadaljevanju postopka (že po razveljavitvi prve sodbe) sodišče pozvalo tožnika z dopisom dne 30. 10. 2019 (list. št. 105), da konkretizira svoje trditve v zvezi s trditveno podlago in pozvalo tožnika na podlagi 286.a člena ZPP, da v 15 dneh poda dopolnitve in predloži dokaze. Pozvalo ga je tudi, če potrebuje strokovno pomoč, naj poišče pomoč odvetnika, in če si tega ne more zagotoviti, da to lahko dobi v okviru instituta brezplačne pravne pomoči na Okrožnem sodišču v ... (list. št. 106). Za vse to je dobil ponovno rok 15 dni. Nato pa je tožnik šele s pripravljalno vlogo z dne 18. 5. 2020 podal prvič dokazni predlog in predlagal zaslišanje A. A., ki je bil v postopku, kot je šlo za pravdo z Občino X., njegov pooblaščenec. Ni pojasnil, zakaj brez svoje krivde ni mogel tega predloga podati prej. Stranski intervenient pa je v postopku že od začetka trdil, da je bilo tožniku ponujeno drugo primerno stanovanje in tudi v zvezi s tem predložil ustrezne dokaze. Zato je pravilen sklep sodišča prve stopnje, da je bil dokazni predlog, ki je bil podan prvič 18. 5. 2020, prepozen (primerjaj 286. člen ZPP in 286.b člen). Zmotno pa meni pritožnik, da po razveljavitvi pričnejo procesne pravice teči znova tako, kot da sojenja pred tem ni bilo.

10Pritožba nadalje trdi, da je sodba sodišča prve stopnje ignorirala odločbo pritožbenega sodišča II Cp 902/2019. Meni, da bi sodišče moralo ugotoviti resnično dejansko stanje in sicer, da je tožena stranka dolžna nadzorovati delovanje lokalnih samoupravnih skupnosti tudi v samostojnih zadevah, kar izhaja iz 140. člena Ustave in da je občina podrejena toženi stranki. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tokrat sodišče prve stopnje ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva, ki so potrebna za ugotovitev, ali je v konkretnem primeru tožena stranka opravila svoje dolžnosti in sicer nadzor nad ravnanjem samoupravne lokalne skupnosti in nosilci javnih pooblastil, kar je v tem primeru Občina X. Mestna občina Y. je v okviru izvajanja socialne politike z odločbo dodelila tožniku neprofitno stanovanje v 1. nadstropju in to do takrat, ko se „ne ponudi možnost preseliti ga v drugo stanovanje, primerno za invalida brez arhitektonskih ovir“. Te dolžnosti je po prenehanju Mestne občine v Y. na tem območju prevzela pravna naslednica Občina X. O nadzoru države nad delom občine govori določba 88. člena Zakona o lokalni samoupravi in Zakon o vladi RS (5. člen). Kot je pritožbeno sodišče zapisalo že v prvi odločbi, je treba ugotoviti, da naš pravni red priznava odgovornost za protipravno ravnanje, do katerega je prišlo pri izvajanju oblasti oziroma javnih pooblastil. Namen določitve pravice do povračila škode kot temeljne pravice v ustavi je v zagotavljanju pravne države. Sicer v prvi vrsti uresničujejo nosilci oblasti, katerih ravnanja morajo utemeljiti na ustavi in zakonu. Da bi nosilci oblasti tako tudi dejansko ravnali, pa se primarno zagotavlja s postopki in pravnimi sredstvi. Če to odpove, nastopi pravica do povračila škode kot ultima ratio za uveljavljanje zakonitosti in ustave (odločba VS RS II Ips 74/2014, II Ips 198/2018 in odločba Ustavnega sodišča U-I-64/14).

11Tokrat je sodišče prve stopnje tudi pregledalo predpise, ki urejajo izenačevanje možnosti invalidov in predpise o varstvu pred diskriminacijo, kar vse konkretizira Zakon o ratifikaciji konvencije o pravicah invalidov in izbirnega protokola h konvenciji o pravicah invalidov (Ur. l. RS MP, 10-45/28). Republika Slovenija je zato sprejela Zakon o varstvu pred diskriminacijo in Zakon o izenačevanju možnosti invalidov. Zadnji zakon v 6. in 13. členu ureja prepoved diskriminacije invalidov in prepoved diskriminacije invalidnosti v postopkih pred državnimi organi in organi lokalne samoupravne skupnosti. Zato je pritožbeno sodišče naložilo sodišču prve stopnje, da v tej zadevi ugotovi, kako je Mestna občina Y. oziroma pravna naslednica Občina X. v tožnikovem primeru reševala njegov problem s stanovanjem ob sicer jasnem 18. členu najemne pogodbe. Vendar je bilo tudi naloženo sodišču, da bo treba ugotoviti, ali je tožnik poskušal pri občini ali ustreznem ministrstvu pridobiti odločbo o svojih pravicah in če je, kakšen rezultat je imelo to prizadevanje. Naloženo je tudi bilo, naj se ugotovi, ali je tožnik skušal po Zakonu o varstvu pred diskriminacijo doseči boljši položaj z uvedbo zagovornika v te postopke oziroma vložil ustrezno tožbo.

12Tako je v nadaljevanju postopka bilo ugotovljeno, da je Občina X. bila pristojna, da samostojno opravi te naloge, ki so izvirne naloge po 21. členu ZLS. Ugotovilo je (zaslišanje priče B. B.), da je v postopku pred Okrajnim sodiščem v ..., P 310/2015 z dne 8. 6. 2016, bila dosežena pogojna sodna poravnava, po kateri se je občina zavezala urediti dostop do stanovanja in samo stanovanje v stavbi na naslovu Ulica ... ter tožniku celo zagotoviti parkirišče. O ureditvi stanovanja in zagotovitvi parkirišča je Občina X. tožnika obvestila z obvestilom 15. 3. 2017 (priloga B7) in ga pozvala, da pisno sporoči, kdaj bo prevzel ključe in mu celo ponudila pomoč pri selitvi. Stanovanje so si pred tem ogledali priča B. B. in tedanji tožnikov pooblaščenec A. A. in bila s stanovanjem zadovoljna. Naknadno je bila pooblaščencu poslana najemna pogodba v predogled, vendar do podpisa s strani tožnika ni prišlo. Priča je tudi povedala, da jo je sicer tožnik klical, da mu izroči ključe, vendar ni mogla tega storiti brez podpisa najemne pogodbe. Sodišče je zato pravilno sklepalo, da je tožnik bil zadovoljen s stanovanjem, vendar iz neznanega razloga ni podpisal pogodbe. Tožnik je sicer v zaslišanju trdil, da ga je motil hrup in napajanje dvigala, ki je električno, vendar tega v predhodnem postopku ni bilo ugotovljenega. Ni mogoče mimo dejstva, da do izvršitve sodne poravnave ni prišlo zaradi ravnanja tožnika, saj je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da je Občina X. izvršila vsa ravnanja, ki so bila dogovorjena v pogojni sodni poravnavi za rešitev te stanovanjske problematike.

13Pritožnik obširno trdi, da niso pravilna stališča občine, da mu v sedanjem stanovanju, ki je v prostorih zdravstvenega doma, zaradi požarne varnosti v času vikenda, ko ni varovanja, odreka dostop do dvigala. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ob ugotovitvah, da je občina storila vse, da bi rešila ta problem, problem reševanja sedanjega stanovanja, ne more biti predmet preizkusa glede odgovornosti tožene stranke. Tožnik je namreč izpovedal, da ni poskusil nobenega drugega postopka in ni obveščal organov tožene stranke o tistih ravnanjih občine, ki jih ocenjuje kot protipravne.

14Tožnik je izpovedal, da je le obvestil o dogajanju Varuha človekovih pravic. Zato je bil organiziran sestanek na občini, in ko so se dogovarjali o tožnikovi preselitvi v stanovanje na Ulici ..., je očitno bil varuh s tem zadovoljen. Pritožnik sicer želi, da bi mu občina omogočila stanovanje v Z., ki ga je našel sam, vendar bi se moral za sklenitev najemne pogodbe prijaviti na razpis stanovanjskega sklada za subvencioniranje najemnine, vendar se za to ni odločil.

15Tako je pravilen sklep sodišča prve stopnje, da tožena stranka brez tožnikovega obveščanja o njegovih problemih in predočenja zatrjevanih kršitev prepovedi diskriminacije invalidov, ni mogla ukrepati, saj za vse te očitke ni vedela. Zato je pravilen sklep sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni ravnala protipravno, niso podane kršitve ustave, OZ, Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin in tudi ne Konvencije o pravicah invalidov in Zakona o varstvu pred diskriminacijo in tudi ne Zakona o izenačevanju možnosti invalidov.

16Pritožba še graja izpovedbo B. B. o tem, zakaj Občina X. ne more tožniku sedaj zagotoviti 24-urno uporabo dvigala, ko zdravstveni dom ne deluje. Tudi za te navedbe velja enako, da se tožnik v zvezi z nadzorom izvrševanja ravnanja občine v zvezi s pogodbo, ni obrnil na toženo stranko. Vendar je treba tudi ugotoviti, da je stranski intervenient na strani tožene stranke, to je Občina X., ponudila dokaze, zakaj izvaja pogodbo v sedanjem stanovanju tako, da ne more tožniku izročiti ključev do protipožarne stene, ki loči njegovo stanovanje od prostorov zdravstvenega doma, kjer se nahaja dvigalo. Razloge za protipožarno varnost je občina podala, tako je izpovedala tudi priča B. B. Sicer pa je bilo samo izvrševanje pogodbe predmet drugih pravd, v katerih tožena stranka ni sodelovala in o katerih ni bila obveščena. Zato v tem delu ni mogoče očitati toženi stranki kakšno protipravno ravnanje in s tem možnost nastanka odškodninske odgovornosti.

17Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem ni zagrešilo očitanih absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP in tudi ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353.člen ZPP). Med postopkom in samo odločitvijo niso bile kršene tožnikove temeljne pravice iz ustave in tudi ne iz mednarodnih aktov, na katere se pritožnik ves čas sklicuje.