5. člen ZVRS

Ker je za pogodbo med občino in tožnikom, ki je invalid, pristojna občina, ni odškodninske odgovornosti države, da ni nadzirala občine. Tožnik ni obvestil nobenega izmed državnih organov, da bi lahko bile njegove temeljne pravice kršene.

Sodišče prve stopnje ni pregledalo predpisov, ki urejajo izenačevanje možnosti invalidov in predpise o varstvu pred diskriminacijo, kar vse pomeni konkretizacijo Zakona o ratifikaciji konvencije o pravicah invalidov in izbirnega protokola h Konvenciji o pravicah invalidov. Republika Slovenija je sprejela Zakon o varstvu pred diskriminacijo, Zakon o izenačevanju možnosti invalidov. Zadnji v 6. členu in 13. členu ureja prepoved diskriminacije zaradi invalidnosti in prepoved diskriminacije invalidnosti v postopkih pred državnimi organi in organi lokalne samoupravne skupnosti. Tako bo treba ugotoviti dejansko stanje za pravilno uporabo materialnega prava, ki je v tem primeru, ne samo 21. člen ZLS, ampak tudi citirani predpisi za uresničevanje pravic invalidov v skladu s podpisano Konvencijo o pravicah invalidov.

Naš pravni red priznava odgovornost za protipravno ravnanje, do katerega je prišlo pri izvajanju oblasti oziroma javnih pooblastil. Namen določitve pravice do povračila škode kot temeljne pravice v Ustavi je v zagotavljanju pravne države. Načelo pravne države sicer v prvi vrsti uresničujejo nosilci oblasti, katerih ravnanja morajo temeljiti na ustavi in zakonu. Da bi nosilci oblasti tako tudi dejansko ravnali, pa se primarno zagotavlja s postopki in pravnimi sredstvi. Kljub predvidenim postopkom pa ta način zagotavljanja ustavnosti in zakonitost včasih odpove. Ravno v takih primerih nastopa pravica do povračila škode kot ultima ratio za uveljavljanje zakonitosti in ustavnosti. Svet Vlade za invalide, kot strokovno in posvetovalno telo Vlade Republike Slovenije, ni „organ“ pravne osebe v smislu 148. člena OZ. Svet Vlade RS za invalide ne izvaja oblasti v imenu države na podlagi podeljenih pooblastil oziroma nima pristojnosti odločanja o pravicah in obveznostih posameznikov. To izhaja že iz samega sklepa o njegovi ustanovitvi in nalogah. Poleg tega morajo ravnanja nosilcev oblasti temeljiti na ustavi in zakonu (2. člen in drugi odstavek 120. člena Ustave). Položaj in naloge

Z izpodbijano odločbo je Vlada RS v postopku, začetem po uradni dolžnosti, po nadzorstveni pravici razveljavila odločbo Ministra za pravosodje o imenovanju tožnika kot višjega državnega tožilca na Vrhovnem državnem tožilstvu (VDT), za generalnega direktorja VDT. Z izpodbijanim sklepom pa je Minister za notranje zadeve zavrnil predlog generalnega državnega tožilca, da se za generalnega direktorja VDT za dobo petih let imenuje tožnik kot višji državni tožilec. Tožbeni ugovor nepristojnosti za odločanje po nadzorstveni pravici ni utemeljen. Za nadzorstvo nad delom ministrstev je po zakonu pooblaščena Vlada kot najvišji organ državne uprave. Tretji odstavek 5. člena ZVRS pooblastila Vlade iz drugega odstavka ne spreminja, temveč se z njim pristojnost, podeljena v drugem odstavku, le širi oziroma konkretizira za primer, ko gre za izdajanje predpisov. Ne gre torej za določbo, ki omejuje pristojnost Vlade na kontrolo predpisov, oziroma za določbo, ki izključuje možnost nadzorstva nad zakonitostjo posamičnih aktov. ZDT-1 ureja položaj tožilstva v celoti in vsebuje tako materialne kot procesne določbe. Med drugim ureja naloge in položaj generalnega direktorja VDT, vključno

O zahtevi za odpravo odločbe, po nadzorstveni pravici odloča organ druge stopnje v tem primeru ministrstvo, kot pristojni organ za izvajanje nadzora nad zakonitostjo aktov, izdanih s strani prvostopnega organa. Določba 2. odstavka 5. člena Zakona o vladi (ZVRS), po kateri vlada nadzoruje delo ministrstev še ni podlaga za odločanje o predlogu za opravo odločbe po nadzorstveni pravici.

Tudi če se na razpisano prosto mesto generalnega državnega tožilca prijavi le en kandidat in ta izpolnjuje razpisane pogoje, ga Vlada RS ni dolžna predlagati v imenovanje Državnemu zboru RS.

Iz določb Zakona o Vladi Republike Slovenije in iz določbe 76. člena ZAPPNI izhaja, da je Vlada RS upravičena in dolžna upravljati državno premoženje z oblastnimi akti tako, kot je to potrebno za izvajanje državnih funkcij. Tako mora poskrbeti tudi za materialne pogoje dela vseh z zakonom ustanovljenih javnih zavodov. Na podlagi zakonskih pooblastil je tožena stranka - Vlada RS sprejela sklepa z dne 9.5.1996 in 1.7.1996 kot oblastna akta o dodelitvi spornih poslovnih prostorov Davčni upravi Republike Slovenije, kar je realizirala dne 1.7.1996 in 30.7.1996 z odvzemom teh poslovnih prostorov. Iz ravnanja tožene stranke v okviru zakonskih pooblastil pri prenosu poslovnih prostorov od tožeče stranke na davčno upravo zanesljivo izhaja, da tako ravnanje ni protipravno in da zato ne predstavlja motenja posesti tožeče stranke. Napačen je zato materialnopravni zaključek sodišča druge stopnje, da je bilo ravnanje tožene stranke protipravno, ker bi bila morala tožena stranka realizirati omenjena sklepa z dne 9.5.1996 in 1.7.1996 v postopku upravne izvršbe po določilih XVIII. poglavja Zakona o splošnem upravnem postopku. Sodišče druge stopnje spregleda, da n

Toženo ministrstvo ne more biti pravdna stranka, ampak je to lahko le Republika Slovenija.