74. člen ZPP

Način vodenja postopka in sprejete procesne odločitve same po sebi ne predstavljajo razlogov za sklepanje o pristranskosti. Pritožnik izraža le nestrinjanje z načinom vodenja postopka, kar pa ne more biti podlaga za dvom v sodnikovo nepristranskost. Takšno nestrinjanje lahko predstavlja razlog za ustrezna procesna sredstva, ne more pa utemeljevati obstoja okoliščin, ki bi kazale na pristranskost sojenja. Za odpravo napak v postopku sojenja so predvidena pravna sredstva in ne institut izločitve.

ZFPPIPP izključuje vrnitev v prešnje stanje.

S predlogom za obnovo postopka ni dopustno uveljavljati napačnosti ugotovitev oziroma pravne presoje (pri čemer je bila izdana sodba tudi že pritožbeno preizkušena), prav tako razloga za obnovo postopka ne more predstavljati nestrinjanje s sprejeto dokazno oceno in odpravljanje morebitnih hib dokaznega postopka in dokazne ocene. Nasprotno stališče bi pretirano ošibilo vrednoto pravnomočnosti in odprlo možnosti za vedno novo preverjanje dokazne ocene, na kateri temelji pravnomočna odločba, čemur izredna pravna sredstva niso namenjena.

Sodišče prve stopnje v pravice dolžnika tudi ni poseglo s tem, ko je, ne da bi izvršbo predhodno nadaljevalo zoper družbo D. d.o.o., 12. 12. 2023 opravilo dražbo nepremičnin z ID znakoma parcela 664/10 in parcela 664/12, obe k. o. ..., katerih polovični delež je bil pred dražbo odsvojen družbi D. d.o.o. in pred dražbo (8. 12. 2023) v tej zvezi vložen zemljiškoknjižni predlog za vknjižbo lastninske pravice družbe D. d.o.o., pri čemer je bila lastninska pravica družbe D. d.o.o. na 1/2 deležu teh nepremičnin v zemljiški knjigi (sicer z učinkom od 8. 12. 2023) vpisana šele 18. 1. 2024. V tej zvezi bi eventualno lahko bile prizadete pravice družbe D. d.o.o., ne pa dolžnika, ki so mu bile skozi celotni postopek prodaje zagotovljene vse pravice do sodelovanja v postopku. Dolžnik tudi s sklicevanjem na zatrjevano kršitev pravic družbi D. d.o.o. z obravnavano pritožbo zato ne more uspeti. Na podlagi prvega odstavka 168. člena ZIZ v zvezi s prvim odstavkom 32. člena ZIZ lahko sodišče izvršbo na nepremičnine vodi in dovoli izključno zoper tistega, ki je v zemljiški knjigi vknjižen kot lastnik teh nepremičnin. Tudi če predlagatelj sodišču predloži listino, ki je primerna za vpis lastn

Na podlagi prvega odstavka 168. člena ZIZ v zvezi s prvim odstavkom 32. člena ZIZ lahko sodišče izvršbo na nepremičnine vodi in dovoli izključno zoper tistega, ki je v zemljiški knjigi vknjižen kot lastnik teh nepremičnin. Tudi če predlagatelj sodišču predloži listino, ki je primerna za vpis lastninske pravice na novega lastnika, ki bo z vknjižbo pridobil položaj hipotekarnega dolžnika, in tudi če je bil na podlagi takšne listine predlog za vknjižbo lastninske pravice na novega lastnika že vložen ter bo posledično morebitni poznejši vpis, pod pogojem da ga bo zemljiškoknjižno sodišče dovolilo, učinkoval od dneva vložitve zemljiškoknjižnega predloga, izvršilno sodišče vse do pravnomočnosti sklepa o vpisu lastninske pravice na novega lastnika v določbah ZIZ nima podlage za dovolitev nadaljevanja izvršbe zoper novega (še nevknjiženega) lastnika kot novega (hipotekarnega) dolžnika. Vse do vpisa novega lastnika v zemljiški knjigi je namreč dolžno in upravičeno izvršbo na nepremičnino voditi zoper osebo (dolžnika), ki je v zemljiški knjigi dejansko vknjižena kot lastnik te nepremičnine. Če je predlog za nadaljevanje izvršbe zoper novega lastnika nepremičnine kot hipotekarnega do

Iz dokumentacije v spisu ne izhaja, da bi o zahtevi tožnika za izločitev sodnika odločala predsednica sodišča. O tožnikovi zahtevi sodba tudi nima nobenih razlogov in se je v tem delu ne more preizkusiti. Odločitev o izločitvi pa vpliva na samo odločbo, kajti kot je to določeno v 74. členu ZPP, v primeru, če gre za izločitev po 6. točki 70. člena tega zakona, lahko sodnik opravlja nadaljnja dejanja, razen izdaje odločbe, s katero se postopek pred tem sodiščem konča.

Sodišče prve stopnje je pravilno opravilo narok in ni zaslišalo nasprotnega udeleženca, ki je bil na narok pravilno vabljen in se naroka ni udeležil.

Sorodstveno razmerje med predsednico pristojnega sodišča in odvetnikom, ki zastopa nasprotno stranko, ni razlog za prenos krajevne pristojnosti po 67. členu ZPP. V skladu z določbami ZS ima predsednik sodišča pristojnosti na področju sodne uprave in nima pooblastil, s katerimi bi vplival na odločitev posameznih sodnikov v konkretnih zadevah. Sodniki so namreč pri reševanju konkretnih zadev vezani le na ustavo in zakon (3. člen ZS) in ne na navodila nadrejenih, pri opravljanju svoje funkcije pa morajo vselej ravnati tako, da varujejo nepristranskost in neodvisnost sojenja ter ugled sodniške službe (2. in 37. člen ZSS). Vrhovno sodišče je v preteklosti že večkrat pojasnilo, da okoliščina, da sodniki pristojnega sodišča poznajo odvetnika ene od pravdnih strank, ne utemeljuje delegacije pristojnosti. Morebitni tesnejši prijateljski odnos razpravljajoče sodnice s toženkinim odvetnikom, ki naj bi ga tožnica zaznala na prvem naroku za glavno obravnavo, pa bi lahko bil (le) razlog za njeno izločitev (70 do 74. člen ZPP) in (zato) ne hkrati tudi razlog za prenos krajevne pristojnosti. O tesnejših prijateljskih odnosih preostalih treh sodnic pristojnega sodišča s toženkinim odvetnik

Zapuščinsko sodišče ne more samo odločati o dejanskih vprašanjih, ki so med dediči sporna. Če ugotovi, da so med njimi sporna dejstva, od katerih je odvisna kakšna njihova pravica, med drugim velikost dednega deleža, zlasti vračunanje v dedni delež, mora prekiniti zapuščinsko obravnavo, dediča, čigar pravico šteje za manj verjetno, pa napotiti na pravdo.

V postopku zavarovanja se praviloma načelo kontradiktornosti vzpostavi šele v ugovornem postopku. Tedaj že ima dolžnik možnost zahtevati izločitev sodnika. Če bo z zahtevo uspešen, situacijo rešuje drugi odstavek 74. člena ZPP:

Po določilu prvega odstavka 274. člena ZPP sodnik tožbo zavrže, če ugotovi, da je stvar že pravnomočno razsojena. Skladno z določilom prvega odstavka 121. člena ZFPPIPP se v insolvenčnih postopkih smiselno uporabljajo tudi določila ZPP. Vendar iz 332. člena ZPP ne izhaja, da se določila o pravnomočnosti sodbe smiselno uporablja tudi za sklepe. Torej sodišče novega predloga za izločitev, ki je oprt na identično dejansko stanje, o katerem je že pravnomočno odločeno, ne more kratko malo zavreči. Zato se odpira vprašanje, kaj lahko v takih primerih sploh stori. Po prepričanju pritožbenega sodišča so s pravnomočnostjo predhodnih sklepov o izločitvi v ponovnem postopku za izločitev iste sodnice izključene vse navedbe o tistih dejstvih, ki jih je sodišče v prejšnjih postopkih vzelo kot podlago za odločitev o prvotnih izločitvah.

Bistvena ugotovitev izpodbijane odločbe je, da zahtevanih osebnih podatkov tožnika, to je podatkov o plačah za določeno obdobje, v elektronskem sistemu upravljavca ni, da torej upravljavec ne obdeluje osebnih podatkov tožnika na način, kot je to zatrjeval tožnik, in da ne razpolaga z zahtevanimi osebnimi podatki v zahtevani obliki. Ugotoviti je, da tožnik v zvezi s ugotovitvami v izpodbijani odločbi ni podal konkretiziranih in argumentiranih navedb, ki bi te ugotovitve upravnega organa demantirale. Sodišče ugotavlja, da je dokazno breme v zvezi s tem, da naj bi prizadeta stranka razpolagala z zahtevanimi podatki v elektronskem sistemu za sporno obdobje, na tožniku, saj je prizadeta stranka izrecno zanikala, da bi se v takšni obliki podatki za sporno obdobje pri njej nahajali.

Ker je institut izločitve sodnika namenjen zagotavljanju nepristranskega sojenja v posamični zadevi in s tem poštenemu postopku, je tudi odločanje o tem sojenje, ne glede na to, da je zanj pristojen predsednik sodišča. Predsednica sodišča je odločala o izločitvi višjih sodnic, preden je bilo odločeno o njeni izločitvi. Ker pa je bila ta zahtevana zaradi okoliščin iz 6. točke 70. člena ZPP, je lahko opravljala nadaljnja dejanja, torej tudi izdala izpodbijani sklep, saj z njim postopek odločanja v upravnem sporu ni bil končan (prvi odstavek 74. člena ZPP). Če bo predsednica v nadaljevanju izločena iz sojenja, pa bo izpodbijani sklep prenehal pravno učinkovati (drugi odstavek istega člena ZPP). Nestrinjanje z odločitvami izločevanih sodnic v okviru procesnega vodstva ni razlog za izločitev, saj so v ta namen z zakonom predvidena (redna in izredna) pravna sredstva.

Sodišče prve stopnje je izpodbijano sodbo na podlagi pripoznave v sporu majhne vrednosti izdalo na podlagi določbe 3. odstavka 454. člena ZPP. Po tej določbi izda sodišče sodbo na podlagi pripoznave, če je izvedbo naroka zahtevala tožena stranka, pa na narok ne pride, čeprav je bila v redu vabljena. Toženec razpravljajoči sodnici, ki je kljub njegovi zahtevi za izločitev dne 30. 9. 2020 opravila razpisan narok v njegovi odsotnosti, neutemeljeno očita kršitev iz 1. odstavka 74. člena ZPP. Določba 74. člena ZPP namreč pooblašča sodnika, da lahko kljub zahtevi za izločitev po 6. točki 70. člena ZPP opravlja nadaljnja dejanja, razen izdaje odločbe, s katero se postopek pred sodiščem konča. Ker je bila torej njegova zahteva za izločitev razpravljajoče sodnice iz razloga po 6. točki 70. člena ZPP zavrnjena kot neutemeljena pred izdajo izpodbijane sodbe na podlagi pripoznave, obstoja kakšnih drugih izločitvenih razlogov iz 1. do 5. točke 70. člena ZPP pa toženec tudi v pritožbi ne navaja, zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 2. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana. Zakon tudi ne predpisuje obveznosti sodišča, da bi moralo o sprejetem skle

Ker je za pogodbo med občino in tožnikom, ki je invalid, pristojna občina, ni odškodninske odgovornosti države, da ni nadzirala občine. Tožnik ni obvestil nobenega izmed državnih organov, da bi lahko bile njegove temeljne pravice kršene.

Sklep o začetku stečajnega postopka bo predstavljal končno odločbo (predhodnega) postopka, zoper katero se bo dolžnik lahko pritožil. V okviru te pritožbe bo lahko uveljavljal tudi pritožbene razloge zoper sklep, s katerim je bila zavrnjena zahteva za izločitev sodnika. Kljub temu, da bo o pritožbi zoper zavrnitev izločitve sodnika odločeno šele po tem, ko bo sodišče prve stopnje že odločilo o predlogu za začetek stečajnega postopka, to pritožniku ne bo onemogočilo učinkovite uresničitve pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave Republike Slovenije. Ureditev, po kateri zoper določeno procesno odločitev med postopkom ni mogoča takojšnja pritožba, pač pa je mogoča obenem s pritožbo zoper končno odločbo, še ne pomeni odvzema pravice do pravnega sredstva. Do tega bi prišlo le v primeru, če po izdaji končne odločbe in nato (morebitni) ugoditvi pritožbi za pritožnika ne bi bilo mogoče več vzpostaviti stanja, kakršno je bilo pred izvršitvijo te odločbe ali pa bi bila vzpostavitev prejšnjega stanja nesorazmerno otežena.

Zaradi že sprejete pravnomočne odločitve o odmeri stroškov cenilki o zahtevnosti cenitve v fazi naložitve stroškov postopka v plačilo dolžniku ni več mogoče razpravljati. Tako vložitev predloga za odlog izvršbe kot vložitev predloga za preklic dražbenega naroka ne vplivata na potek izvršilnega postopka. Sklicevanje na podobnost z zadevo Vaskrsić proti Sloveniji ni utemeljeno iz več razlogov. Za ponovno ugotovitev vrednosti nepremičnine na prodajnem naroku ne zadošča kakršenkoli dokazni predlog, temveč se zahteva predložitev mnenja sodnega cenilca. Odlog izvršbe predstavlja izjemo od običajnega poteka in namena izvršilnega postopka. Za takšno izjemo morajo obstajati posebej tehtni razlogi.

Standard obrazložene sodne odločbe ne pomeni, da se v odločbi zapiše popolnoma tista vsebina, ki jo stranka navaja, in tudi ne, da sodišče odgovori na prav vsako strankino navedbo, pač pa, da sodišče ustrezno prepozna ključna pravna in dejanska vprašanja obravnavane zadeve oziroma odločilna dejstva, ki so pomembna za odločitev, in se do njih v sodni odločbi argumentirano opredeli. Prav vse, kar pritožnik uveljavlja kot odklonitveni razlog (onemogočanje pravice do izjave, neopredelitev do dokazov, ki so po pritožnikovem mnenju relevantni, upoštevanje prepoznih navedb in dokazov upnice N. d.d., zgrešenost zaključkov v sklepu o zavrnitvi poenostavljene prisilne poravnave, upoštevanje navedb, ki v postopku na prvi stopnji niso bile zatrjevane), so kvečjemu kršitve določb postopka, ne morejo pa biti razlog za sodnikovo izločitev. Nobena od pritožbenih navedb namreč ne utemeljuje zaključka, da so podane take okoliščine, ki bi pri razumnem človeku lahko vzbudile upravičen dvom v nepristranskost sodnika, še manj, da sodnik namerno krši določbe postopka in favorizira enega izmed upnikov, kot to zgrešeno meni pritožnik.

S tem, ko tožnica zahteva od toženca svoj delež na skupnem premoženju v obliki izplačila denarnega zneska, ki ji pripada iz skupnih vlaganj, dejansko zahteva civilno delitev skupnega premoženja. V sodni praksi je uveljavljeno stališče, da so dopustni zahtevki, ki merijo na civilno delitev skupnega premoženja že v pravdnem postopku, če to upravičujejo posebne okoliščine. V obravnavani zadevi so te okoliščine podane že s tem, da so predmet skupnega premoženja vlaganja pravdnih strank v obnovo nepremičnine, v lasti toženca, ki jo edini uporablja, pri čemer je vrednost skupnih vlaganj sorazmerno majhna v primerjavi z vrednostjo nepremičnine. Tožnica ni uspela s stvarnopravnim zahtevkom za ugotovitev obsega in deležev na skupnem premoženju. Zato je pravilno stališče sodbe, da je upravičena z obligacijskim zahtevkom zahtevati povrnitev vlaganj. Prikrajšanje zaradi neuporabe vozila je v sodni praksi ponavadi izkazano kot strošek najema nadomestnega primerljivega vozila. Vendar pa tožnica v obravnavani zadevi ni izkazovala stroška najema nadomestnega vozila, pač pa, da je morala kupiti drugo vozilo in na ta način nadomestiti izgubo vozila. Po presoji pritožbenega sodišča je tudi v

Zmotno je pritožbeno stališče, da je v primeru vloženega predloga po 67. členu ZPP treba smiselno uporabiti določbe 74. člena ZPP o izločitvi sodnika in tudi v tem primeru prenehati z nadaljnjim delom v predmetni zadevi. 74. člen ZPP se nanaša le na poimensko določenega sodnika, ne pa na sodišče kot celoto, kar je predmet predloga po 67. členu ZPP. V slednjem primeru ZPP ne veleva prenehanja dela sodišča v konkretni zadevi. Pravna teorija izrecno poudarja, da predlog za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča nima odložnega učinka.