VSM Sodba in sklep I Cp 246/2020

I. Pritožbi tožeče stranke in drugotožene stranke se kot neutemeljeni zavrneta in se v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje. Pritožbi prvotožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje z dne 28. 10. 2019 in dopolnilna sodba z dne 12. 12. 2019 spremenita tako, da sedaj izrek izpodbijane sodbe in dopolnilne sodbe v celoti pravilno glasi:

„I. Prvotožena stranka S. d.d. - v stečaju in drugotožena stranka Republika Slovenija sta dolžni v 15 dneh od prejema sodbe sodišč druge stopnje plačati tožeči stranki odškodnino za premoženjsko škodo v znesku 1.550,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 1. 2009 dalje do plačila.

II. Drugotožena stranka Republika Slovenija je dolžna plačati v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje tožeči stranki odškodnino za premoženjsko škodo v znesku 19.830,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 1. 2009 dalje do plačila.

III. Drugotožena stranka Republika Slovenija je dolžna v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje plačati tožeči stranki 2.375,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 5. 2009 dalje do plačila.

IV. Drugotožena stranka Republika Slovenija je dolžna v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 2.163,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi: - od zneska 960,25 EUR od 4. 5. 2009 dalje do plačila in - od zneska 1.203,30 EUR od 28. 10. 2019 dalje do plačila.

V. Prvotožena stranka S. d.d. - v stečaju in drugotožena stranka Republika Slovenije sta solidarno dolžni, v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje plačati tožeči stranki odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 3.360,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 4. 2009 dalje do plačila.

VI. Drugotožena stranka Republika Slovenija, je dolžna v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje plačati tožeči stranki G. R. in G. A., vsakemu odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 8.900,00 EUR, skupaj 17.800,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 4. 2009 dalje do plačila.

VII. V presežku in drugačnem obrestnem delu se tožbeni zahtevek zavrne.

VIII. O stroških postopka nastalih pred sodiščem prve stopnje bo odločeno s posebnim sklepom.“

II. Pritožba prvotožene stranke zoper sklep o popravi se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

III. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje prvotoženi stranki S. d.d. - v stečaju plačati stroške pritožbenega postopka v znesku 1.441,96 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

IV. Tožeča stranka in drugotožena stranka krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka. Prvotožena stranka krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo.

1Tožeča stranka (v nadaljevanju tožnika) je zoper prvotoženo stranko S. d.d. - v stečaju (v nadaljevanju prvotoženko) in drugotoženo stranko Republiko Slovenijo (v nadaljevanju drugotoženko) ter D. uveljavljala več zahtevkov, ki so bili združeni v enotno obravnavanje. 12. 11. 2015 je sodišče izdalo delno sodbo s katero je zavrnilo zahtevek zoper D. d.d., prav tako pa je zavrnilo del tožbenega zahtevka na plačilo odškodnine v znesku 3.000,00 EUR zoper prvo in drugotoženko. Delna sodba je pravnomočna. Po modifikaciji zahtevka na naroku dne 11. 10. 2019 tožnika od prvotoženke tako zahteva iz naslova premoženjske in nepremoženjske škode nastale v času gradnje avtoceste znesek 42.862,85 EUR. Zoper drugotoženko pa zahtevata skupaj 56.862,85 EUR, kar predstavlja seštevek premoženjske škode zaradi poškodb na stanovanjski hiši zaradi izgradnje avtoceste in zmanjšanja tržne vrednosti nepremičnine zaradi lokacije ob neposredni bližini avtoceste, prekomernega hrupa in spremenjene mikro lokacije, zaradi okrnitve pravice do zdravega življenjskega okolja v času gradnje avtoceste in nepremoženjske škode zaradi okrnitve pravice do zdravega življenjskega okolja zaradi prometa po izgradnji avtoceste oziroma odprtju le-te v mesecu juniju 2018.

2Sodišče prve stopnje je s sedaj izpodbijano sodbo prvotoženki naložilo plačilo zneska 21.380,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 1. 2009 dalje do plačila (II. točka izreka). V III. točki je drugotoženko zavezalo k plačilu premoženjske škode v znesku 4.538,55 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, v IV. točki izreka je obe toženki zavezalo k plačilu odškodnine za nepremoženjsko škodo v znesku 3.500,00 EUR in v V. točki je Republiko Slovenijo kot drugotoženko zavezalo k plačilu odškodnine za nepremoženjsko škodo nastalo tožnikoma v višini 8.900,00 EUR vsakemu, skupaj torej 17.800,00 EUR.

3V dopolnilni sodbi in sklepu z dne 12. 12. 2019 je sodišč prve stopnje popravilo naziv prvotoženke ter podnaslove pred točko 35 ter 37. Sicer pa je izdalo dopolnilno sodbo s katero je drugotoženko Republiko Slovenijo zavezalo k plačilu s prvotoženko po sodbi z dne 28. 10. 2019 zneska 21.380,00 EUR (III. točka izreka), v presežku je zahtevek zavrnilo (IV. točka izreka). V V. točki je prvotoženko S. d.d. - v stečaju zavezalo k nerazdelnemu plačilu z Republiko Slovenijo zneska 4.538,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4Zoper sprejeto odločitev se pritožujejo vse pravdne stranke.

Tožnika se pritožujeta zoper II. in VI. točko izreka sodbe ter III., IV. in VI. točko izreka dopolnilne sodbe. Izrek sodbe, da je tožena stranka RS dolžna plačati s toženo stranko S. d.d. - v stečaju po sodbi z dne 28. 10. 2019 odškodnino v znesku 21.380,00 EUR je namreč neizvršljiva, saj se ne ve katera od toženih strank je dolžna plačati priznani znesek odškodnine. Sodišče bi moralo izrek oblikovat tako, da bi k plačilu zavezalo toženki solidarno. Sicer pa zahtevka za zmanjšanje tržne vrednosti nepremičnine zaradi lokacije ob neposredni bližini avtoceste, prekomernega hrupa in spremenjene mikro lokacije tožnika uperjata samo zoper drugotoženko, saj sta ves čas zatrjevala zgolj njeno odgovornost. Nadalje tožnika grajata odločitev sodišča prve stopnje glede višine prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo, saj sodišče ni v zadostni meri upoštevalo, da so tovornjaki, ki so povzročali hrup in dvigovali prah in pesek vozili do gradbišča neposredno ob hiši tožnikov, kjer poteka vaška cesta, prav tako je bil prisoten visokoenergijski impulzivni hrup med gradnjo zaradi zabijanja pilotov. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožnikoma prisodilo odškodnino zgolj v višini 8.900,00 EUR vsakemu, za pretrpljene duševne bolečine zaradi okrnitve pravice do zdravega življenjskega okolja za čas 257 mesecev od junija 2008 do oktobra 2019 po odprtju avtoceste. Sodna praksa namreč priznava oškodovancem zaradi pretrpljenih duševnih bolečin zaradi okrnitve pravice do zdravega življenjskega okolja med cca 60,00 in 95,00 EUR in je zato prisojena odškodnina v višini 70,00 EUR mesečno prenizka. Sodišče ni upoštevalo, da bodo duševne bolečine tožnikoma nastajale tudi v bodoče. Predlagata, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku tožnikov v celoti oziroma podredno razveljavi izpodbijano sodbo in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Prvotoženka se pritožuje zoper sodbo in zoper sklep o popravi ter dopolnilno sodbo. Graja odločitev sodišča prve stopnje, ki je prvotoženko zavezalo k plačilu škode pod II. točko izreka, saj zanjo kot izvajalec del ne more bit odgovorna. Strinja se, da je odgovorna za škodo v višini 1.550,00 EUR, ki je nastala pri izvajanju del. Ne more pa odgovarjati za zmanjšano vrednost hiše tožnikov oz. da ni bila izvedena dodatna protihrupna zaščita, saj je bila le izvajalec. Sicer pa je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je dosodilo praktično eno najvišjih odškodnin v višini 70,00 EUR na mesec, sicer pa je sodišče zmotno izračunalo višino odškodnine, saj je odločilo, da pripada vsakemu 70,00 EUR na mesec za 24 mesecev, obema skupaj pa 3.500,00 EUR, kar pa je nesklepčno 24 mesecev x 70,00 EUR x dva tožnika znese namreč 3.360,00 EUR. Nadalje graja tudi odločitev sodišča prve stopnje, ki jo je zavezalo k plačilu odškodnine zaradi premika vodovoda in uničenja cipres, za kar prvotoženka ne more biti odgovorna, saj tožnika nista hotela podpisati služnostne pogodbe. Prav tako pa ne more odgovarjati za plačilo uporabnine za parcele 313/1 in 313/3 k.o. M, saj je vse te stroške dolžna pokriti Republika Slovenija, ki je vse pogodbe preko DARS-a tožnikoma tudi ponudila v podpis.

Drugotoženka Republika Slovenija se pritožuje tako zoper sodbo kot tudi dopolnilno sodbo. Meni, da ni podana njena pasivna legitimacija. Iz Ustave RS ne izhaja pravica, da bi država morala vsakemu garantirati zdravo življenjsko okolje oziroma, da bi za čezmerne posege vanj s strani drugih subjektov bila odškodninsko odgovorna. Država ne more biti vselej odgovorna za škode, ki izvirajo iz splošno koristne dejavnosti in presegajo običajne meje ne da bi po drugi strani bile upoštevane istočasne koristi posameznika zaradi opravljanja splošno koristne dejavnosti. Sicer pa ne gre za osebnostne pravice, ker pravica do zdravega življenjskega okolja ni vezana na posameznikovo osebnost in ni namenjena varovanju posameznih osebnih interesov. Sodišče prve stopnje je zmotno materialnopravno presodilo in uporabilo določbo tretjega odstavka 133. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), saj je mogoče zahtevati samo povrnitev škode, ki presega običajne meje. Protipravnost je vedno pogoj za izrek obsodilne sodbe, le da se tu protipravnost kaže v škodi, ki presega tolerančni prag, zato je ključno vprašanje ali je nastala škoda oziroma nastaja škoda, ki presega normalne običajne meje. Jakost imisij pri hišah oziroma stanovanjskih stavbah ob avtocesti Republiki Sloveniji je pravni standard, ki ga mora v konkretnem primeru napolniti sodišče na podlagi vsestranske ugotovitve in proučitve pravno odločilnih dejstev. Po mnenju drugotoženke 133. člen OZ ni pravi pravni okvir, ko gre za razmerja med državo in njenimi prebivalci, temveč 26. člen Ustave Republike Slovenije, ki vzpostavlja odškodninsko odgovornost države, saj je včasih poseg v pravice posameznika utemeljen le s skupnim interesom ali pravicami drugih. Potrebno je uporabiti test sorazmernosti in ugotavljati prag dolžne tolerance nosilca pravice do dopustitve posega v pravico enega posameznika in ene skupine napram drugim posameznikom in skupinam. Predvsem pa je potrebno upoštevati gramatikalno razlago tretjega odstavka 133. člena OZ, da so oškodovanci upravičeni le za škodo, ki presega prag njihove dolžne tolerance. Glede nepremoženjske škode nadalje pritožba navaja, da sodišče prve stopnje ni pravilno odpravilo bistvenih razlik med izvedenskimi mnenji, saj se je neutemeljeno oprlo na zadnje pridobljeno mnenje izvedenca Zavoda za varstvo pri delu (v nadaljevanju ZVD), pri tem pa ni pojasnilo zakaj ni bilo mogoče slediti prvotnemu pridobljenemu izvedenskemu mnenju Nacionalnega laboratorija za zdravje, okolje in hrano (v nadaljevanju NLZOH). NLZOH je v mnenju navedel, da pri stanovanjski hiši tožnikov mejne vrednosti niso presežene. Meritve, ki jih je izvajal ZVD v 24-ih urah pa ne morejo predstavljati povprečnih razmer in niso primerne za primerjavo z mejnimi vrednostmi. Sodišče prve stopnje pa tudi ni ugotavljajo običajnih mej oziroma preseganje slednjih in ni ugotavljajo kolikšna je bila jakost hrupa znotraj bivalnih prostorov tožnikov. Običajnih mej pa tudi ne gre enačiti s kritičnimi mejnimi vrednostmi. Tožnika prebivata v urbanem okolju, 16 km od središča Maribora, kar je potrebno pri oceni običajnih mej upoštevati. Neutemeljenost škode izhaja tudi iz poročila o prvem ocenjevanju hrupa po izvedenih dodatnih protihrupnih ukrepih iz januarja 2011, št. 2010 - 50 / MEHR, ki jih je izdelal E. P. d.o.o. iz katerega izhaja ocena, da po izvedbi ukrepov za preprečitev širjenja hrupa v okolje in izvedeni dodatni pasivni zaščiti pri stavbah hrup ne presega zakonsko določenih mejnih vrednosti hrupa. Sodišče pa je kljub slednjemu sledilo ZVD, pri tem pa okoliščine za presojo nepremoženjske škode niso podane ne v času izvajanja gradnje avtoceste kot tudi ne kasneje. Glede premoženjske škode nasprotuje zahtevku, saj je gradnja avtoceste nesporno splošno koristna dejavnost, zato uporaba 131. člena OZ ni pravilna, tako bi lahko bila podlaga odškodninske odgovornosti zgolj tretji odstavek 133. člena OZ. Sam izvedenec je ugotovil, da so pri gradnji avtoceste bila opravljena dela s tehniko gradnje, ki je bila v tistem času zadnji dosežek tehnologije in da so poškodbe posledica nekvalitetne izvedbe pri gradnji hiše. Kljub temu pa je sodišče zaključilo, da je prišlo v okolici stanovanjske stavbe tožnikov do poškodbe ploščadi med lokalno cesto in objektom, kar je ocenjeno na znesek 1.200,00 EUR, škodo zaradi izvedbe nove ploščadi in vrednosti sanacije razpokanih fug kamnitih zidu 200,00 EUR ter za škodo za sanacijo asfalta pri priključku novega vodovoda 150,00 EUR, s tem pa zaključilo, da je tožnikoma pri gradnji avtoceste v okolici stanovanjske hiše nastala premoženjska škoda v višini 1.550,00 EUR. Sodišče ni obrazložilo v čem je neposredna vzročna zveza med gradnjo avtoceste in nastalimi poškodbami v okolici hiše tožnikov. Pri tem pa tudi ni navedlo zakaj takšna škoda presega običajno škodo in pričakovano škodo pri opravljanju splošne koristne dejavnosti. Prav tako ni ocenilo do katere višine sta tožnika dolžna takšno škodo trpeti. Neutemeljeno je nadalje sodišče prve stopnje prisodilo odškodnino zaradi zmanjšanja tržne vrednosti nepremičnine zaradi izgradnje avtoceste, saj vrednost ni zmanjšana. Nepremičnina je celo pridobila na vrednosti zaradi boljše povezanosti z regionalnim središčem. Izvedenec je pojasnil pozitivne in negativne učinke. Hkrati pa je ocenil vpliv hrupa avtoceste na 20%. Iz samega GURS podatka pa je razvidno, da je pri oceni vrednosti nepremičnine že upoštevano 15% kot vpliv avtoceste in hitre ceste. Sodišče je tudi zmotno ugotovilo škodo zaradi prestavitve vodovoda in uničenje žive meje ter cipres, saj je izvajalec le nadomestil stare cevi z novo širšo cevjo, sicer pa je pravico služnosti že priposestvoval. Tožnika tudi nista upravičena do uporabnine, saj sta v razlastitvenem postopku N 11/2007 po sklepu Okrajnega sodišča v Lenartu z dne 11. 3. 2011 že dobila plačano odškodnino tudi za parcelo št. 313/3 v višini 32.196,19 EUR. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne kot neutemeljen vse s stroškovno posledico.

5V odgovoru na pritožbo prvotoženke in drugotoženke se tožnika zavzemata za zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in odgovarjata na posamezne pritožbene trditve obeh toženk. Prvotoženka se v odgovoru na pritožbo prav tako zavzema za zavrnitev pritožbe tožnikov kot neutemeljene.

6Pritožba prvotoženke je delno utemeljena, pritožba tožnikov in drugotoženke je neutemeljena.

7Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (350. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP), pri tem absolutno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavljajo pritožbe in uradoma upoštevnih kršitev ni ugotovilo. Je pa sodišče prve stopnje delno zmotno uporabilo materialno pravo (341. člen ZPP).

Odgovornost toženk za materialno škodo nastalo v času gradnje tunela in avtoceste na nepremičnini tožnikov

8Nesporno so v času gradnje na objektu in okolici nastale poškodbe oziroma je okolica bila delno uničena. Sodna praksa je enotna, da je za škodo, ki nastane pri gradnji avtoceste odgovorna Republika Slovenija (33. člen ZDARS-a Ur. l. 26/2003, VSRS II Ips 502/2004), sicer pa je avtocesta, v skladu z Zakonom o javnih cestah, last Republike Slovenije. S tem pa je podana pasivna legitimacija drugotoženke, na kar je že odgovorilo sodišče prve stopnje v 20. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.

9Pravni temelj odškodninske odgovornosti predstavlja tretji odstavek 133. člena OZ, ki ga je potrebno razlagati tako, da se kot običajne meje še ne presegajoče škode razume le manjša prikrajšanja, ki nastanejo pri gradnji, npr. manjši tresljaji, hrup in prah. Vsekakor pa pokanje zidu, dalj čas trajajoč hrup, ki presega predpisane še dovoljene mejne vrednosti hrupa ne pomenijo takšne škode, ki ne bi presegala običajne meje. S tem pa so podane predpostavke za odškodninsko odgovornost drugotoženke na podlagi tretjega odstavka 133. člena OZ.

10Glede na prvi odstavek 131. člena OZ odgovarja najprej in predvsem povzročitelj škode, če je ravnal krivdno, to je v predmetnem postopku prvotoženka kot izvajalec, odgovornost drugotoženke pa je podan v 187. členu OZ kot odgovornost naročnika, ki odgovarja tretjemu skupaj z izvajalcem ob izpolnitvi vseh predpostavk za krivdno odgovornost izvajalca.¹

11Sodišče prve stopnje je v 22. točki obrazložitve navedlo, da toženka po modifikaciji tožbenega zahtevka z dne 11. 10. 2019 zahteva od toženk ločeno povračilo premoženjske škode. S sodbo in dopolnilno sodbo pa je sodišče prve stopnje k plačilu celotne premoženjske škode zavezalo najprej prvotoženko potem pa še solidarno obe toženki s čemer je prekoračilo tožbeni zahtevek na kar opozarja v pritožbi tako prvotoženka kot tudi tožnika v odgovoru na pritožbo (tretji odstavek 350. člena ZPP). V točki II izreka sodbe in III izreka dopolnilne sodbe je sodišče prve stopnje odločalo tako o škodi, ki je nastala tožnikoma zaradi umestitve avtoceste v prostor in manjvrednosti nepremičnine tožnikov zaradi hrupa, zaradi spremenjene mikro lokacije nepremičnine kot tudi škodi nastali pri gradnji avtoceste (zahtevek iz naslova zmanjšanja tržne vrednosti nepremičnine v višini 19.830,00 EUR in 1.550,00 EUR za poškodbe na hiši in okolici, ki so nastale v času gradnje avtoceste) in k plačilu zavezalo obe toženki. Takšna odločitev sodišča prve stopnje je zmotna.

12Prvotoženka namreč za zmanjšano tržno vrednost nepremičnine ne more biti odgovorna v skladu s 131. členom OZ, saj za umestitev avtoceste v prostor ni odgovorna. S tem pa posledično prvotoženka ni odgovorna za manjvrednost objekta. Nenazadnje pa tožnika slednjega od prvotoženke niti ne zahtevata in je v tem delu sodišče prve stopnje zahtevek prekoračilo. Prvotoženka pa zahtevku v prisojeni višini 1.550,00 EUR, za škodo nastalo tožnikoma v posledici gradnje avtoceste ne nasprotuje.

13Glede na obrazloženo sta solidarno odgovorni za premoženjsko škodo o kateri ima sodba sodišča prve stopnje ustrezne razloge v 24. do 30. točki obrazložitve v višini 1.550,00 EUR v skladu s prvim odstavkom 131. člena in 187. člena OZ obe toženki.

14Glede pritožbe drugotoženke sodišče druge stopnje dodaja, da pokanje sten, poškodba ploščadi, prerezanje asfalta oziroma nesanacija slednjega ne predstavlja škode, ki jo je razumeti kot škodo, ki nepresega običajne meje. Toženka ne živi v urbanem okolju, ampak ruralnem in neživljenjska je razlaga, da sta zaradi splošne koristne dejavnosti gradnje avtoceste tožnika dolžna trpeti poškodbe kot so bile ugotovljene v 27. in 28. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, sicer pa zanje drugotoženka odgovarja na podlagi 187. člena OZ. Prikrajšanja kot jih je ugotovil izvedenec tako po mnenju sodišča druge stopnje ni mogoče šteti kot manjša prikrajšanja. Poškodbe so nastale v posledici ravnanja prvotoženke, zanje pa drugotoženka, kot je že bilo navedeno, odgovarja v skladu s 187. členom OZ. Med nastalimi poškodbami in ravnanjem toženke pa je tudi nesporno podana vzročna zveza, saj je do teh prišlo zaradi in v času gradnje tunelov oziroma avtoceste in ne iz drugih razlogov.

15Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v točki II in dopolnilni sodbi v točki III izreka tako, da je toženki solidarno zavezalo k plačilu zgolj zneska 1.550,00 EUR v skladu s prvim odstavkom 131. in 187. člena OZ.

Prisojena odškodnina zaradi zmanjšanja tržne vrednosti nepremičnine zaradi izgradnje avtoceste

16Ta del dosojene odškodnine obrazloženo izpodbija drugotoženka (glede na zgoraj obrazloženo, ko je sodišče druge stopnje v tem delu pritožbi prvotoženke ugodilo že iz drugih razlogov, na njene pritožbene navedbe ne odgovarja).

17Odločitev sodišča prve stopnje, ki je k plačilu odškodnine iz tega naslova zavezalo drugotoženko je pravilna, vendar ne temelji na 187. členu OZ kot to zmotno zaključuje sodišče prve stopnje. Tožnika vtožujeta škodo zaradi manjvrednosti nepremičnine, stavbe ležeče na parc. št. 314/1, k.o. M. na kateri je njuna hiša in navajata, da se sedaj nahajata v neposredni bližini avtoceste, prisoten je hrup, spremenjena je mikro lokacija, saj ni več mirnega vaškega okolja (15. točka obrazložitve dopolnilne sodbe). Izvedenec gradbene stroke je strokovno in obrazloženo utemeljil, da je nepremičnina v posledici bližine avtoceste nekaj pridobila, vendar pa je ocenil, da je zaradi spremenjene mikro lokacije in hrupa, ki je zaradi lege nepremičnine posebej izrazit in se ga tudi ne da zmanjšati ter zaradi uporabe avtoceste vrednost nepremičnine zmanjšana za 20%. Pri tem je izhajal iz izračuna oziroma zadnjih podatkov GURS-a, kjer je že upošteval vpliv avtoceste v višini 15%, sam pa ocenjuje, da je potrebno glede na samo lego in tržne okoliščine upoštevati skupni odbitek vrednosti v višini 20%. Za nastalo škodo zaradi zmanjšanja vrednosti nepremičnine tako odgovarja drugotoženka, ki je sprejela akt o umestitvi avtocestne trase v prostor in je tudi lastnica avtoceste, s tem pa je povzročila prej ugotovljeno manjvrednost objekta v lasti tožnikov in je s svojim ravnanjem povzročila zmanjšanje vrednosti nepremičnine (19. točka izpodbijane dopolnilne sodbe).

18Gre za odškodninski zahtevek zoper drugotoženko zaradi opravljanja njene splošno koristne dejavnosti v skladu s tretjim odstavkom 133. člena OZ, zato je potrebno ocenjevati ali škoda - manjvrednost nepremičnine, presega običajne meje torej ali je vpliv avtoceste toliko negativen, da presega običajno mejo. Sam izvedenec je pojasnil, da ima sama avtocesta na bivanje na konkretni lokaciji tako pozitivne kot tudi negativne učinke. Sodišče prve stopnje je ocenilo manjvrednost nepremičnine na 19.830,00 EUR (19. točka obrazložitve dopolnilne sodbe) pri tem pa zmotno ni izhajalo iz tretjega odstavka 133. člena OZ. Gre za posebno obliko odgovornosti ne glede na krivdo, saj sama dejavnost ni protipravna. Protipravna je le škoda nad običajno mejo. Gre za položaj dopustnega ravnanja in prepovedane škode, ki pri tem nastane in presega običajne meje oziroma je čezmejna². Prav predpisi, ki določajo mejne vrednosti razmejujejo med dopustnim in nedopustnim ravnanjem. Imisije hrupa kot je pojasnjeno pri odškodnini za nepremoženjsko škodo pa so v konkretnem primeru presegli običajne mejne vrednosti. Posamezni lastniki morajo v javnem interesu prevzeti določeno breme, torej imisije, ki presegajo običajno mejo, vendar jim je potrebno priznati primerno odškodnino, ker tožnik nima prepovednega zahtevka temveč le odškodninskega, s tem pa tudi zahtevek na povrnitev škode zaradi zmanjšanja vrednosti nepremičnine. Manjvrednost objekta za 19.830,00 EUR kot jo je izračunalo sodišče prve stopnje po mnenju sodišča druge stopnje vsekakor presega običajno mejo, ki bi jo tožnika bila dolžna trpeti. Hrupa, ki odločujoče vpliva na manjvrednost nepremičnin pa kot ugotavlja izvedenec ni mogoče omiliti prav zaradi posebne lege nepremičnine, kjer se hrup odbija od betonskih sten v višino.³ Zato je v tem delu sodišče druge stopnje pritožbo drugotoženke kot neutemeljeno zavrnilo.

Glede prisojene odškodnine v višini 4.538,55 EUR (III. točka izreka izpodbijane sodbe in V. točka izpodbijane dopolnilne sodbe)

19Ta del zahtevka se nanaša na plačilo odškodnine, in sicer zaradi prestavitve vodovoda (2.525,00 EUR), zaradi sušenja jabolk (2.295,00 EUR - v tem delu je zahtevek pravnomočno zavrnjen) in zaradi plačila uporabnine zaradi nedovoljene uporabe nepremičnine 3. in 3. za vožnjo s tovornjaki (4.995,00 EUR). Iz tega naslova je sodišče prve stopnje tožnikoma prisodilo odškodnino v višini 4.538,55 EUR in jo naložilo v plačilo toženkama.

Glede premika vodovoda:

20Tožnika uveljavljata odškodnino za škodo nastalo zaradi prestavitve vodovoda, kar je prvotoženka izvajala v skladu s projektom izgradnje avtoceste (39. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Tožnika niti ne zatrjujeta protipravnosti prvotoženke. Kot pa je že bilo pojasnjeno je za škodo v zvezi z umeščanjem avtoceste v prostor in aktivnostmi v zvezi z izgradnjo avtoceste odgovorna država⁴. Zato za samo premestitev vodovoda prvotoženka ne more biti odgovorna in je potrebno zahtevek zoper njo v tem delu zavrniti.

21Drugotoženka se brani plačila odškodnine, ker bi naj šlo le za nadomestitev stare cevi z nov širšo cevjo z večjim pretokom in ne prestavitev cevi, sicer pa gre za kmetijsko zemljišče in bi za oceno služnosti moral bit angažiran izvedenec kmetijske stroke. Sama služnost pa je priposestvovana.

22Izvedenec M. Z., je tudi po mnenju sodišča druge stopnje ustrezno pojasnil potek trase, ki poteka po delu parcele, ki je opredeljena kot stavbno zemljišče, izpodbijana sodba pa ima o slednjem ustrezne razloge v 39. točki obrazložitve. Izvedenec je zaslišan na naroku 13. 5. 2010 pojasnil, da gre za dve različni trasi po kateri je potekal stari in sedaj novi vodovod. Glede na obrazloženo je zahtevek tožnikov zoper drugotoženko na plačilo 625,00 EUR (nenazadnje sta tožnika upravičena do odmene za vzpostavitev neodplačne služnosti dostopa za potrebe vzdrževanje komunalnega priključka (izvedenec jo je izračunal na 625,00 EUR) in 1.750,00 EUR, za uničenje žive meje in cipres zaradi prestavitve vodovoda utemeljen (39. in 40. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Škoda (uničenje cipres, in žive meje), ki je nastala tožnikoma pa po mnenju sodišča druge stopnje ni takšna, da bi jo bila dolžna trpeti (tretji odstavek 133. člena OZ) oz. po oceni sodišča druge stopnje presega običajne meje. Tožnika po oceni sodišča druge stopnje namreč nista dolžna trpeti takšnih posledic, kot so bile ugotovljene zaradi uresničevanja splošnega interesa. Poseg v lastninsko pravico je namreč izjemen poseg, ki ga je potrebno razlagati restriktivno, drugotoženka pa bi tudi brez težav vzpostavila prejšnje stanje, vendar je slednje opustila. Drugotoženka pa tudi povsem pavšalno zatrjuje, da je služnost, ki sta ji tožnik nasprotovala priposestvovala. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje glede plačila 2.375,00 EUR odločilo kot izhaja iz III. točke izreka.

K zahtevku na plačilo uporabnine za parc. št. 3131/1 in 313/3. k.o. M.

23Sodišče druge stopnje je že iz prej navedenih razlogov odločitev sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na zahtevek na plačilo uporabnine zoper prvotoženko spremenilo in zahtevek zavrnilo (V. točka dopolnilne sodbe) . O protipravnem ravnanju prvotoženke, ki je delala v skladu z gradbeno dokumentacijo, namreč ni mogoče govoriti. Za škodo v zvezi z umeščanjem avtoceste v prostor in aktivnostmi v zvezi z izgradnjo avtoceste je namreč odgovorna država. Drugotoženka je bila tista, ki je bila dolžna poskrbeti za ustrezno pripravo oz. umestitev avtoceste v prostor tudi tako, da bi pravočasno izvedla ustrezne postopke razlastitve oz. pridobitve soglasij za uporabo nepremičnin tožnikov v namen izgradnje avtoceste.

24Izpodbijana sodba ima o priznani uporabnini zoper drugotoženko v višini 2.163,55 EUR razloge v 44. - 57. točki obrazložitve in jih sodišče druge stopnje povzema kot pravilne. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo obseg škode in vzročno zvezo med škodo in povzročitvijo škode. Drugotoženka je tista, ki ni poskrbela za sklenitev pogodbe oziroma razlastitev nepremičnin tožnikov in jih je kljub temu uporabljala oz. namenila za uporabo v času izgradnje in vzdrževanje avtoceste. Takšno njeno ravnanje pa vsekakor presega običajno škodo po tretjem odstavku 133. člena OZ, saj tožnika zaradi izgradnje avtoceste nista bila dolžna trpeti tako obsežne škode kot je nemožnost uporabe lastnih nepremičnin brez ustrezne odmene, in sicer tako v času gradnje objektov pa vse do danes in še to brez ustreznega pravnega naslova.⁵

25Že sodišče prve stopnje je pojasnilo, da določba 198. člena OZ⁶ ne izključuje tudi zahtevka na plačilo uporabnine. Nesporno je, da sta tožnika v nepravdnem postopku bila razlaščena za nepremičnino parc. št. 3.. Prav tako sta prejela odškodnino 3.432,29 EUR za povečanje stroškov pri kmetijski obdelavi parc. nepremičnin 313/1, 313/1 in 314/1 k.o. M., odškodnino za škodo na trajnem nasadu in odškodnino za neuporabnost parc. št. 3313/3. k.o. M.. Vendar slednje še ne pomeni, da tožnikoma ne pripada uporabnina za te nepremičnine, ki jih je brez pravnega naslova koristila toženka. Toženka je tako nepremičnine tožnikov uporabljala že pred pričetkom postopka razlastitve. V postopku N 11/2007 Okrajnega sodišča v Lenartu je bilo odločeno o odškodnini za parc. št. 313/2. Za parc. št. 313/11 in 313/3 pa je drugotoženka podala predlog za razlastitev šele dne 17. 7. 2019.

26Vrhovno sodišče RS je že zavzelo stališče, da je potrebno določbo 198. člena OZ razumeti v povezavi s splošnim pravilom neupravičene pridobitve, ki je urejena v 190. členu OZ⁷. Pogoj za obstoj zahtevka iz naslova neupravičene pridobitve so tako obogatitev, prikrajšanje na škodo drugega in vzročna zveza ter odsotnost pravnega temelja.

27V konkretnem primeru drugotoženka s postopkom razlastitve pred 17. 7. 2019 ni pričela in je nepremičnine tožnikov koristila brez pravnega naslova, pri tem pa je njeno ravnanje nezakonito. Tudi, če se bo kasneje izkazalo, da je za razlastitev obstajala javna korist je takšno ravnanje drugotoženke nezakonito⁸. Vrhovno sodišče je že pojasnilo, da rešitev pri kateri bi imel prikrajšanje v primeru nezakonito izvedenega postopka razlastitve le pravico do odškodnine, ki bi jo imel v zakonito izvedenem razlastitvenem postopku ne učinkuje preventivno. Tako sta tožnika upravičena do povrnitve škode zaradi nemožnosti uporabe nepremičnine v času dejanskega odvzema posesti do izvedbe razlastitvenega postopka. Pri tem pa imata tožnika pravico do nadomestitve koristi v skladu s 198. členom OZ ne glede na pravico do odškodnine v kasneje izvedenem razlastitvenem postopku. Tožnika bi tako lahko nepremičnino uporabljala, z odvzemom pa jima je bila ta možnost odvzeta. V tem času pa bi nepremičnino tudi lahko oddajala v najem, nenazadnje jima je bila najemna pogodba s strani tožnice tudi ponujena, vendar do sklenitve slednje ni prišlo,⁹ saj se stranki nista mogli dogovoriti o višini uporabnine. Višina uporabnine pa je bila v predmetnem postopku izračunana s pomočjo izvedenca.

28Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje k plačilu uporabnine zavezalo drugotoženko RS, medtem ko je za prvotoženko zaključilo, da njena krivdna odgovornost po prvem odstavku 131. člena ni podana in je odločilo kot izhaja iz IV. točke izreka. Sama zapadlost oz. tek zakonskih zamudnih obresti od posameznih uporabnin pritožbeno ni sporen.

K plačilu nepremoženjske škode

29Tožnika vtožujeta odškodnino za nepremoženjsko škodo zaradi duševnih bolečin in neugodnosti zaradi kršitve osebnostnih pravic do zdravega življenja in bivalnega okolja, in sicer v času gradnje avtoceste od maja 2006 do maja 2008 od obeh toženk solidarno 10.000,00 EUR in odškodnino nastalo po odprtju avtoceste od junija 2008 dalje od drugotoženke v višini 20.000,00 EUR oba skupaj. Zoper odločitev sodišča prve stopnje se pritožujejo vse tri pravdne stranke. Tožnika zaradi prenizko odmerjene odškodnine, pri čemer se sklicujeta predvsem na priporočila, ki jih je glede mejnih vrednosti določila Svetovna zdravstvena organizacija (WHO). Toženki pa se pritožujeta zaradi previsoko odmerjene odškodnine oziroma samega temelja odškodninske odgovornosti. Prvotoženka ugovarja predvsem višini dosojene odškodnine in napačnemu izračunu slednje, drugotoženka pa ugovarja tako pasivni legitimaciji kot tudi višini dosojene odškodnine.

30Sodišče druge stopnje sprejema kot pravilno presojo sodišča prve stopnje, da sta tožnika upravičena do povračila škode, ki presega običajne meje v skladu s tretjim odstavkom 133. čelna OZ (61. - 62. točka obrazložitve). Sodna praksa je že zavzela stališče, da je preseganje mejnih oziroma kritičnih vrednosti hrupa po Uredbi o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju (Uredba) mogoče subsumirati pod pravni standard škode, ki presega običajne meje iz tretjega odstavka 133. člena OZ. Standard običajne meje pa je pravni standard, ki ga mora zapolniti sodišče v vsakem konkretnem primeru, pri čemer upravni predpis predstavlja zgolj orientacijo pri zapolnjevanju tega standarda, saj je treba upoštevati, da življenje v urbanem okolju terja od posameznika ustrezno prilagoditev in toleranco do imisij (hrup, onesnaženost zraka in podobno).¹⁰ Sodišče druge stopnje tudi zavrača pritožbene navedbe drugotoženke v smeri, da pravica do zdravega življenjskega okolja ne predstavlja osebnostne pravice, saj nasprotno izhaja iz enotnega stališča pravne teorije¹¹. Res je, da tudi Evropska konvencija o človekovih pravicah (EKČP) ne vsebuje pravice do čistega in zdravega okolja ali ohranitve narave, vendar pa nekatere druge konvencijske pravice razlaga tako široko, da obravnava neposredne in težke posege v posameznika s hrupom ali drugimi emisijami kot kršitev teh pravic. To velja zlasti za pravice iz 8. člena EKČP, torej pravica do zasebnega in družinskega življenja, ki so lahko kršene z bistvenimi posegi v okolje, ki posežejo v počutje posameznika in ga ovirajo pri uporabi svojega stanovanja, s tem pa ovirajo tudi njegovo pravico do zasebnega in družinskega življenja ne glede na to ali je ogroženo tudi njegovo zdravje.¹²

31V skladu s tretjim odstavkom 133. člena OZ je protipraven le obstoj škode, ki presega običajne meje. Potrebno je upoštevati, da življenje v okolju od posameznika zahteva ustrezno prilagoditev in toleranco do imisij. Pri opravljanju splošno koristne dejavnosti je namreč potrebno vedno najti pravično ravnotežje med nasprotujočimi se interesi posameznika in širše skupnosti, kajti sodobno življenje je obdano z nevšečnostmi¹³. V konkretnem primeru je potrebno upoštevati, da tožnika živita v vaškem okolju in da je avtocesta grobo posegla v njuno do tedaj mirno in tiho vaško življenje.

32Vrhovno sodišče RS je že večkrat pojasnilo, da življenje v urbanem okolju terja od posameznika ustrezno prilagoditev in toleranco do imisij, vendar le „normalnih meja“. Kadar te presežejo mejne vrednosti pa je mogoče govoriti o takšnem vplivu na osebnostno pravico posameznika do zdravega življenjskega okolja, da je njegova škoda pravno priznana in da je tudi podana odškodninska odgovornost zanjo.¹⁴

33Sodišče prve stopnje je v postopek pritegnilo izvedenca za meritve hrupa, in sicer Nacionalni laboratorij za zdravje, okolje in hrano ter Zavod za varstvo pri delu (v nadaljevanju ZVD), ki predstavljajo strokovno mnenje v smislu 243. člena ZPP. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do dejstva, da je uporabilo mnenje ZDV, ki ga je pripravil dr. F. D., kateri je svoje mnenje tudi dodatno ustno utemeljil. Sodišče prve stopnje je v 65. točki obrazložitve pojasnilo, da so bile meritve ZVD-ja bolj merodajne od meritev Nacionalnega laboratorija za zdravje, okolje in hrano (NLZOH), ki je dal poudarek na modeliranju. Izvedenec F. D. je pojasnil, da kritične vrednosti v konkretnem primeru niso bile presežene, vendar za konkretni primer niso relevantne, to pa zato, ker za cesto kot viru hrupa niso določene kritične vrednosti, temveč so te relevantne, če bi bili tukaj dve avtocesti ali pa še železnica zraven. V konkretnem primeru pa je le ena avtocesta, prisotna je stara regionalna cesta, izmere na ravni hrupa pa je ocenjeval v skladu z Uredbo. Izvedenec je pojasnil, da vsi predpisi, ki so relevantni za sam hrup in zaščito stavb govorijo, da je treba hrup meriti in prav tako zniževati na samem viru hrupa, hrup pa se tudi ne meri v prostoru oz. znotraj nepremičnine. Tako tožnikoma tudi ni mogoče očitati, da bi morala sama ukrepati za zmanjševanje hrupa. Izvedenec je nadalje pojasnil, slednje pa izhaja iz 66. in 67. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, da pred pričetkom gradnje avtoceste ravni hrupa niso bile prekoračene. Rezultati meritev, ki jih je opravil pa so izkazovale, da je bila raven hrupa zaradi izgradnje avtoceste prekoračena preko maksimalno dovoljene ravni, prav tako pa je v okviru izračuna obremenitev tožnikovega objekta s hrupom prometa po avtocesti v letih 2008, 2016 ugotovljeno, da je raven hrupa cestnega prometa vseskozi prekoračevala maksimalno dovoljeno nočno raven. Večerna raven hrupa kot tudi dnevna raven hrupa je bila vseskozi v dovoljenih mejah. Izvedenec je nadalje ugotovil, da je glede na zabeleženo pilotiranje med gradnjo avtoceste vsekakor bil prisoten tudi visoko impulziven hrup. Na podlagi slednjega je izvedenec zaključil, da so bile prekoračitve s hrupom v času gradnje zelo visoke in so v dnevnem času znašale od 1 do 15 dBA, v primeru obratovanja gradbišča v večernem času pa so prekoračitve dosegale med 6 in 10 dBA, v primeru nočnega obratovanja pa od 11 do 25 dBA. Kar je pomenilo, da je nočna raven hrupa energijsko kar tristokrat prekoračevala dovoljeno raven. Tako sodišče druge stopnje soglaša z zaključki sodišča prve stopnje iz 66. do 69. točke obrazložitve, da hrup kot je bil izmerjen vsekakor predstavlja prekoračitev običajnih mej v smislu tretjega odstavka 133. člena OZ.

34Sodišče prve stopnje pa je glede dosojene odškodnine upoštevalo tudi osebne lastnosti obeh tožnikov, o čemer ima sodišče prve stopnje ustrezne razloge v 70. in 71 točki obrazložitve. Sodišče druge stopnje nadalje tudi soglaša glede na višino presežene mejne vrednosti hrupa v času izgradnje avtoceste (izpostavljenost impulzivnemu hrupu), da je za hišo oddaljenosti 70 m od avtoceste za 24 mesecev primerna odškodnina v višini 70,00 EUR na mesec, upoštevaje lego nepremičnine in dejstvo koncentracije hrupa v nepremičnino tožnikov.

35Sodišče druge stopnje pa glede višine dosojene odškodnine ugotavlja, da je v obdobju izgradnje avtoceste, torej za 24 mesecev za oba tožnika izračunana odškodnina zmotna. Za 24 mesecev namreč ob določeni odškodnini 70,00 EUR za oba tožnika znaša slednja 3.360,00 EUR in ne 3500,00 EUR kot je računsko zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje, zato je v tem obsegu dosojeno odškodnino za nastalo nepremoženjsko škodo v času izgradnje avtoceste spremenilo, v presežku pa zahtevek zavrnilo. Upoštevaje vse okoliščine primera, torej tudi oddaljenost hiše od avtoceste, kot tudi specifiko lege same nepremičnine, meni, da je tako dosojena odškodnina primerna, zato je pritožba tožnikov, ki zahtevata višjo odškodnino od dosojene, zavrnilo, prav tako se glede na obrazloženo toženki neupravičeno zavzemata za znižanje dosojene odškodnine. V konkretnem primeru namreč sama oddaljenost nepremičnine od avtoceste ni odločujoča, ampak je odločujoče dejstvo, da se hrup koncentrira prav v smeri nepremičnine tožnikov, zato je po oceni sodišča druge stopnje prisojena odškodnina po višini primerna.

K prisojeni odškodnini za nepremoženjsko škodo po odprtju avtoceste od junija 2008 dalje, upoštevaje, da hrup še vedno traja

36Sodišče prve stopnje je upoštevalo ugotovitve izvedenca ZVD dr. F. D., da je tudi po izgradnji avtoceste še vedno obstajal hrup oziroma, da so bile presežene tiste dopustne ravni hrupa oziroma mejne vrednosti, ki jih določa Uredba, in sicer v nočnem času, ko presegajo maksimalno dovoljeno raven za 3 dBA, za 1 dBA pa je prekoračitev določena v večernem času, kar predstavlja prekoračitev za 26% do 100%. Takšna ugotovljena prekoračitev pa je tudi po mnenju sodišča druge stopnje takšna, da je ni moč šteti za običajno v smislu tretjega odstavka 133. člena OZ (74. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnine iz tega naslova upoštevalo osebne lastnosti obeh tožnikov, ki sta upokojenca, živita v hiši oddaljeni 70 m od avtoceste, da gre za odškodnino v trajanju 257 mesecev in hrup še vedno traja, zato je tudi po mnenju sodišča druge stopnje odškodnina v višini 8.900,00 EUR za posameznega tožnika primerna odškodnina, saj slednja znaša cca 70,00 EUR na mesec, kar je po prepričanju sodišča druge stopnje primerna odškodnina upoštevaje tako čas trajanja hrupa, presežne vrednosti, kot tudi dejstvo, da samega hrupa ni mogoče zmanjšati s protihrupnimi zaščitami, saj je lega nepremičnina takšna, da se hrup koncentrira prav v smeri nepremičnine tožnikov. Pri tem je tudi potrebno upoštevati, da tožnika ne živita v urbanem okolju, ampak da sta nepremičnino imela zgrajeno že pred izgradnjo avtoceste in da je šlo za mirno vaško okolje katerega pa sedaj na tej lokaciji več ni. Za škodo nastalo po izgradnji avtoceste pa v celoti odgovarja drugotoženka, kot je tudi odločilo sodišče prve stopnje v V. točki izreka izpodbijane sodbe.

37Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo tožnikov in drugotoženke zavrnilo, ugodilo pa je pritožbi prvotoženke (kot izhaja iz izreka sodbe sodišča druge stopnje). Zaradi preglednosti odločitev je sodišče druge stopnje izrek po obeh sodbah v celoti na novo zapisalo.

38Prvotoženka navaja, da se pritožuje tudi zoper sklep o popravi, vendar iz vsebine pritožbe izhaja, da izpodbija odločitev sodišča prve stopnje iz dopolnilne sodbe, zato je sodišče njeno pritožbo zoper sklep o popravi kot neutemeljeno zavrnilo in sklep potrdilo (druga točka 365. člena ZPP)

39Tožnika in drugotoženka s pritožbama nista uspeli zato krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen v zvezi z 154. in 155. členom ZPP). Tožnika in drugotoženka prav tako z odgovorom na pritožbo v ničemer niso pripomogli k odločitvi sodišča druge stopnje, zato krijejo stranke sama stroške odgovorov na pritožbe.

40Prvotoženka je delno uspela s pritožbo (glede odškodnine za materialno škodo v višini 24.368,55 EUR in 140,00 EUR nepremoženjske škode), in sicer v 83%, zato sta ji tožnika v tem obsegu dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka (165. člen v zvezi z 154. in 155. členom ZPP, veljavno Odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah.

41Sodišče druge stopnje je prvotoženki priznalo za pritožbo 750 točk (sporna vrednost 24.880,00 EUR) v skladu z 18 in 21/1 tar- št. Odvetniške tarife (OT), 750 točka za pritožbo zoper dopolnilno sodbo (sporna vrednost 25.918,55 EUR), 2% materialne stroške (1% nad 1000 točk) in 22% DDV na odvetniške storitve ter 621,00 EUR sodne takse za pritožbo, skupaj glede na vrednost odvetniške točke 0,60 EUR znesek 1.737,30 EUR oz. glede na uspeh 1.441,96 EUR, kar sta ji tožnika dolžna plačati v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje. Ostalih stroškov prvotoženki sodišče druge stopnje ni priznalo, saj so že zajeti v preostalih postavkah zastopanja.

¹ VSL I Cpg 636/2012 z dne 11. 7. 2013.
² M. Juhart, Podjetje in delo, št. 6-7 /2009, str. 1302 - 1311.
³ II Ips 502/2004 z dne 22. 6. 2005.
⁴ II Ips 502/2004 z dne 22. 6. 2006.
⁵ VSL sodba in sklep I Cpg 636/2012 z dne 11. 7. 2013.
⁶ 198. člen OZ: Če je nekdo tujo stvar uporabil v svojo korist, lahko imetnik ne glede na pravico do odškodnine, in tudi če te pravice nima, zahteva od njega, naj mu nadomesti korist, ki jo je imel od uporabe.
⁷ 190/1. člen OZ:Kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi.
⁸ Sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 874/2009 z dne 16. 9. 2010.
⁹ VSRS sklep III Ips 46/2014 z dne 2. 9. 2014.
¹⁰ VSM sodba I Cp 868/2018 z dne 17. 1. 2019.
¹¹ Dunja, Jadek, Pensa in drugi, Obligacijski zakonik s komentarjem, Prva knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 761 in sodne prakse VSRS II Ips 105/2015 z dne 2. 3. 2017, VSL sodba III Cp 2607/2014 z dne 28. 10. 2014.
¹² Damjan Možina, Nepremoženjska škoda zaradi posega v pravico do zdravega življenjskega okolja, odškodninska odgovornost države za cestni hrup, Podjetje in delo št. 1, 2016, str. 21.
¹³ VSL II Cp 784/2015 z dne 8. 4. 2015.
¹⁴ II Ips 813/2007, II Ips 940/2007, VSL sodba III Cp 2607/2014.