187. člen OZ

Očitno pomoto (lapsus) pri odvetniku je mogoče utemeljiti, če je npr. sodišče v sami vlogi pravilno navedeno, napačen naziv pa je napisan na pisemski ovojnici ali kaj podobnega, medtem ko je v tej zadevi tako na vlogi kot na ovojnici pritožnica napisala napačno sodišče (vključno z napačnim poštnim naslovom na ovojnici). Ker je v razmerju do pritožnice ugotovljeno, da je podana krivdna odškodninska odgovornost izvajalca po prvem odstavku 131. člena OZ, je s tem na temelju 187. člena OZ za škodo solidarno odgovorna tudi pritožnica kot investitorka.

Tožeča stranka je z izvajalcem del sklenila dogovor za odpravo škode, ki jo je izvajalec povzročil pri opravljanju svoje dejavnosti. Stroški te sanacije pomenijo škodo, ki je nastala tožeči stranki. V kritnem razmerju med toženo stranko in izvajalcem del, ki je imel pri toženi stranki sklenjeno zavarovanje odgovornosti, se je tožena stranka zavezala, da krije škodo, ki nastane tretjim osebam. Z vidika kritnega razmerja je tožeča stranka tretja oseba, saj iz zavarovalnega kritja ni bila izključena. Posledično je aktivno legitimirana za vložitev direktne tožbe po prvem odstavku 965. člena Obligacijskega zakonika (OZ) zoper zavarovalnico, pri kateri je imel povzročitelj škode sklenjeno zavarovanje odgovornosti.

Kot izhaja iz 99. člena SPZ je pasivno legitimiran vsakdo, ki vznemirja lastnika ali domnevnega lastnika v izvrševanju njegove lastninske pravice oziroma kvalificirane posesti. Poleg neposrednega motilca (v tem primeru toženka) je lahko tožen tudi tisti, ki je nekomu drugemu naročil, naj vznemirja lastnika oziroma domnevnega lastnika stvari v njegovi pravici, ali pa tisti, ki ima od takšnega vznemirjanja korist (lastniki objekta).

Za tretjo osebo ni moč šteti osebe, ki delo opravlja za izvajalca del, s katerim sodeluje pri sami izvedbi dela, kot je to v času škodnega dogodka počel tožnik, ki je prišel po odredbi delodajalca (zavarovanec prvotoženke) zaradi delovnega opravila na streho, last naročnika oz. drugotoženke. Prvenstveno je za varno okolje, v katerem delavec opravlja delo, dolžan poskrbeti delodajalec, ki je v ta namen dolžan sprejeti in nato tudi izvajati potrebne ukrepe. Prvostopno sodišče je materialnopravno zmotno zaključilo, da na drugotoženko naslovljeni očitki predstavljajo opustitev dolžnostnega ravnanja lastnika objekta. Šele na podlagi vsebinsko konkretnih trditev o dejstvih, ki jih je moč subsumirati pod ustrezne abstraktne pravne norme s področja varnosti in zdravja pri delu, če bi se ta zatrjevana dejstva izkazala za dokazana, je mogoče zaključiti o protipravnosti očitanih ravnanj (pravno upoštevne so namreč lahko, glede na konkretizirano in obrazloženo nasprotovanje prvotoženke, le konkretizirane tožnikove trditve o pravno odločilnih dejstvih in le na njihovi podlagi ima sodišče podlago, da izvede dokazni postopek). Zato je utemeljena pritožbena graja o kršitvi razpravnega nač

Pri vrednotenju spornih izjav je v primerih kot je obravnavani (ki se nanašajo na svobodo novinarskega izražanja) pomembno izhodišče, razlikovanje med izjavami o dejstvih in vrednostnimi sodbami. Obstoj dejstev je namreč mogoče dokazovati, resničnosti vrednostnih sodb pa ne. Zahteva po dokazovanju slednjih bi pomenila kršitev svobode izražanja mnenj, ki je del pravice do svobode izražanja. Pri vrednostnih sodbah oziroma mnenjih zato za sorazmernost posega zadošča izkaz zadostne podlage v dejstvih (sufficient factual basis). Negativna vrednostna sodba je nedopustna le, če nima nikakršne podlage v dejstvih, ki bi jo podpirala, oziroma če gre onkraj predmeta razprave in se sprevrže v osebno sramotenje in ponižanje. Tudi, če sporna izjava vsebuje neresnična dejstva, še ne pomeni, da je posameznik izključen iz pravice do svobode izražanja, če je imel utemeljene razloge, da je verjel v resničnost tistega, kar je zapisal. Pri tem je treba presoditi, ali je novinar ravnal v dobri veri in skladu z novinarsko etiko ter profesionalno skrbnostjo. Skladno s sodno prakso ESČP je treba pri presoji "utemeljenih razlogov verjeti v resničnost podatkov" upoštevati več okoliščin oziroma krite

Zavarovalnica je na podlagi zavarovanja odgovornosti izvajalca gradbenih del dolžna plačati odškodnino za škodo, ki je nastala tretjemu ob izvajanju gradbenih del. Kot tretje osebe se štejejo vse osebe, ki so zunaj izvajalčeve sfere.

Pasivnost oziroma celo vztrajanje investitorja pri nepravilni montaži je zagotovo eden od vzrokov, ki je življenjsko gledano, logično in razumsko ter po rednem teku stvari prispeval k nastali nesreči. Prav tako je v OZ v zvezi z ZGO-1 mogoče najti zadostno pravno podlago, da je med drugim treba tudi z ustreznim ravnanjem investitorja zagotoviti varno opravljanje dela. Ravnanja izvajalca in njegovih delavcev niso pretrgala vzročne zveze, saj je prav zaradi predmetnega ravnanja tudi investitorka, ki je dopuščala in vztrajala pri nadaljevanju neustrezne montaže postala soodgovorna za nastalo škodo. Neutemeljeno je pritožbeno izpostavljanje, da je toženka le naročnik, ki izbere profesionalnega izvajalca, da mora slednji dela izvesti strokovno in da je njena obveznost le v plačilu po pogodbi. V trenutku, ko je bila toženka opozorjena o neustreznosti montaže s strani omenjenega izvajalca, je namreč tudi sama postala dolžna, da ustrezno ukrepa v smeri (ne)dopustitve takšnega opravljanja del in je njeno vztrajanje pri nadaljevanju del treba šteti kot protipravno ravnanje.

Odgovornost upravnika za izbiro tretje osebe, v smislu določbe prvega odstavka 57. člena SZ-1, je podana takrat, če upravnik pri izbiri ni ravnal z ustrezno profesionalno skrbnostjo, torej če je izbral osebo, za katero je vedel oziroma bi moral vedeti, da ne bo pravilno (in / ali pravočasno) opravila posla, ker na primer nima ustreznega strokovnega znanja oziroma sposobnosti, ki so potrebne za pravilno izpolnitev. Upravnik v tej zadevi ne nastopa kot naročnik del. Pogodbe ni sklenil v svojem imenu in za svoj račun, temveč jo je sklenil kot zastopnik etažnih lastnikov - naročnikov. Naročnik nima obveznosti nadzora, temveč pravico do nadzora, ki je usmerjena k temu, da lahko ugotovi, ali so se izpolnile predpostavke za uresničitev njegovih odstopnih upravičenj. Ker je nadzor naročnikova pravica, ne pa tudi obveznost, za naročnika zaradi neopravljanja nadzora ne morejo nastati škodljive posledice v tem smislu, da bi zaradi tega prevzel tveganja v zvezi z opravljenim poslom. Predmetna škoda ni nastala zaradi kršitve (samostojnih) upravnikovih dolžnosti, temveč zaradi nestrokovno izvedene sanacije vertikalne kanalizacijske cevi, ki je bila zaupana zunanjemu izvajalcu.

Pogoji iz 367.a člena ZPP za dopustitev revizije niso izpolnjeni.

S podelitvijo pooblastila za izvajanje javne službe se občina ne more razbremeniti odgovornosti za izpolnjevanje predpisanih obveznosti v zvezi z vzdrževanjem lokalnih cest. Njena odškodninska odgovornost je podana na podlagi zakona. Za odškodninsko odgovornost prvotožene stranke zadošča ugotovitev, da je opustila opravljanje koncesijske javne službe (ker koncesionar ni opravil intervencijskih del, drugotožena stranka pa jih je opravila malomarno). Res je, da je razlitje nafte izreden dogodek, vendar bi (vsaj) s postavitvijo ustreznih opozoril ob prvem ogledu delavca drugotožene stranke nesrečo lahko preprečila (to bi lahko preprečila tudi, če bi signalizacijo na obeh koncih postavila po prihodu policije, saj se je nesreča zgodila kasneje). Iz ugotovljene narave odgovornosti toženih strank izhaja njuna dolžnost, da pri intervencijah na cestah zagotovita varnost v cestnem prometu. Te dolžnosti se ne moreta razbremeniti z izgovarjanjem na nastalo nevarnost na cesti (ki jo je povzročil neznani storilec kaznivega dejanja), saj je prav odprava te nevarnosti njuna dolžnost, ne glede na vzrok nastanka nevarnosti.

Le v kolikor bi bila tožena stranka projektant sončne elektrarne, bi odgovarjala za solidnost gradbe ob nadaljnjem pogoju, da bi izvirala napaka gradnje iz kakšne napake v projektu in bi bila ta napaka tudi vzrok za puščanje strehe. Za odgovornost tožene stranke kot projektanta torej ne zadošča, da je pri gradnji sodelovala kot projektant jeklene strešne konstrukcije in da je B. B. opravljal projektni nadzor gradnje. Odgovornost tožene stranke za nastalo škodo po določbi tretjega odstavka 662. člena OZ tako ni podana. Napake, ki jih je ugotovil izvedenec, so glede na navedeno nedvomno povzročile takšno puščanje strehe, ki je vplivalo na trdnost in varnost objekta in ogrožalo njegovo uporabo, ne glede na spremembo njegove namembnosti. Zato so te napake predstavljale napake v izdelavi gradbe, ki zadevajo njeno solidnost. Glede na to, da v konkretnem primeru še iz dopisa z dne 26. 11. 2015 izhaja, da je tožena stranka tožeči stranki obljubljala, da bo pristopila k sanaciji napak, iz spisovnega gradiva pa izhaja, da je vsem lastnikom poslovnih prostorov obljubljala sanacijo, se tožena stranka ne more sklicevati na določbe prvega in drugega odstavka 663. člena OZ.

Izvajalec del je ravnal v skladu z dolžno skrbnostjo, saj je objekt pred sanacijo strehe zaščitil po pravilih stroke. Objektivno je mogoča tudi večja zaščita, ki pa že presega standard dolžne skrbnosti.

Izvedba sanitarne sečnje je bila nujna. Obveznost je temeljila na oblastni odločbi. Izvedbeni roki so bili kratki. Neizvršitvi je sledila sankcija. Te okoliščine lahko utemeljujejo sklep, da je šlo za neodložljiv posel, ki se ga po 199. členu OZ sme nepoklicano lotiti nekdo drug. Sama sečnja oziroma zaupanje opravila tretjemu zato ni bilo nedopustno. Četudi bi sečnjo izvršil upravni organ, bi bil solastnikom dolžan prepustiti korist. Ker so bile odločbe v celoti izvršene in ker sta nalog za njihovo izvršitev dala toženca, pa sta toženca tista, ki sta dolžna tožnici kot solastnici prepustiti njej pripadajoči delež koristi.

Čeprav gre navzven za solidarno odškodninsko odgovornost države in izvršitelja, v notranjem razmerju država glede na konkretne okoliščine te zadeve ne more odgovarjati. Ob dejstvu, da je izvršitelj škodo povzročil naklepno, saj si je v celoti zadržal kupnino, doseženo v izvršilnem postopku, namesto da bi jo nakazal upniku, odgovornost države, ki je bila sicer napram oškodovancu ugotovljena zaradi opustitve dolžne skrbnosti, v notranem razmerju nima nobene teže.

V obrazložitvi pritožbe je treba jasno opredeliti razloge, ki naj bi jo utemeljili; pritožnik se tega bremena ne more znebiti s sklicevanjem na navedbe, ki jih je podal pred sodiščem prve stopnje. Posledično tožena stranka ne more uspeti s pavšalnim sklicevanjem na trditve o nesklepčni tožbi v pripravljalnih vlogah. Po jasnem stališču Ustavnega sodišča lahko odgovor na strankine navedbe izhaja tudi iz konteksta celotne obrazložitve. Upoštevajoč izčrpno obrazložitev sodišča prve stopnje o obstoju pasivne legitimacije ter predpostavkah odškodninske odgovornosti, pritožbena navedba, da se sodišče prve stopnje glede ugovorov tožene stranke v tem delu ni izrecno opredelilo, ni utemeljena. Protipravnost tudi sicer ne pomeni, da mora sodišče ugotoviti kršitev določenega predpisa ali splošne norme pravnega reda, temveč zadostuje, da je ravnanje oškodovalca v nasprotju z običajnimi normami obnašanja in dobrimi običaji. Glede predpostavke krivde višje sodišče poudarja, da mora oškodovanec zatrjevati in dokazati obstoj prvih treh predpostavk odškodninske odgovornosti. Ob obstoju vseh treh predpostavk (s katerih ugotovitvijo višje sodišče soglaša) je na toženi stranki breme doka

Civilnopravno odgovorni projektant odgovarja projektantu, kot izrecno določa točka 4.2.1. prvega odstavka 2. člena ZGO-1 in kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, in ne drži, da je določba 2. člena ZGO-1 namenjena le olajševanju razumevanja gradbene zakonodaje in klasificiranju medsebojnih povezav v gradbenopravnem smislu. Odgovorni projektant je posameznik, ki za skladnost načrta, ki ga izdela, s prostorskimi akti, gradbenimi predpisi in pogoji pristojnih soglasodajalcev, odgovarja projektantu. Napram tretjim pa odškodninsko odgovarja projektant, zato je sodišče prve stopnje v 56. in 57. točki obrazložitve navedene določbe pravilno razumelo in obrazložilo, vključno z določbo 47. člena ZGO-1, tako da je podlaga za neposredni odškodninski zahtevek tožnic v razmerju do odgovornega projektanta izključena.

Sodišče prve stopnje je pri obravnavanju tožničinega odškodninskega zahtevka izhajalo iz določila tretjega odstavka 133. člena OZ, ki se nanaša na škodo, nastalo pri opravljanju splošno koristne dejavnosti, za katero je dal dovoljenje pristojni organ. Tožnica, čeprav se ni izrecno sklicevala na to pravno podlago, je vendarle navedla dovolj dejstev, ki so sodišču omogočila takšno presojo, ne da bi pri tem ravnalo v nasprotju z razpravnim načelom iz 7. člena ZPP. Sicer pa sodišče ni vezano na pravno podlago, ki jo tožeča stranka navede v tožbi (tretji odstavek 180. člena ZPP). Navedba pravne podlage tudi ni obvezna sestavina tožbe. Sodišče mora zato dejstva, na katera tožeča stranka opira tožbeni zahtevek, presoditi z vseh možnih pravnih vidikov. Dejstvo, da so gradbena dela po ugotovitvah izvedenca potekala brez nepravilnosti, v skladu s projektom in gradbenim dovoljenjem ter ob upoštevanju pravil gradbene stroke, ni bistveno. Krivda v tem primeru ni predpostavka odškodninske odgovornosti toženk (tretji odstavek 131. člena OZ). Škoda, ki nastane pri opravljanju splošno koristne dejavnosti, za katero je dal dovoljenje pristojni organ, namreč ne izvira iz protipravnega ravnan

Glede pritožbe drugotoženke sodišče druge stopnje dodaja, da pokanje sten, poškodba ploščadi, prerezanje asfalta oziroma nesanacija slednjega ne predstavlja škode, ki jo je razumeti kot škodo, ki ne presega običajne meje. Toženka ne živi v urbanem okolju, ampak ruralnem. Sodišče druge stopnje sprejema kot pravilno presojo sodišča prve stopnje, da sta tožnika upravičena do povračila škode, ki presega običajne meje v skladu s tretjim odstavkom 133. čelna OZ (61. - 62. točka obrazložitve). Vrhovno sodišče RS je že večkrat pojasnilo, da življenje v urbanem okolju terja od posameznika ustrezno prilagoditev in toleranco do imisij, vendar le "normalnih meja". Kadar te presežejo mejne vrednosti pa je mogoče govoriti o takšnem vplivu na osebnostno pravico posameznika do zdravega življenjskega okolja, da je njegova škoda pravno priznana in da je tudi podana odškodninska odgovornost zanjo.

Zakon ne predvideva sodnega varstva zoper opozorilo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ampak je sodno varstvo predvideno le zoper morebitno kasneje podano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga (tretji odstavek 200. člena ZDR). Opozorilo je namreč opredeljeno zgolj kot pogoj za (kasnejšo) podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, če bo delavec ponavljal kršitve, in za delavca nima drugih samostojnih pravnih posledic. Zato pisno opozorilo samo po sebi ne pomeni posega v pravice delavca in vsebinsko ni obtožba, zoper katero bi bilo dovoljeno sodno varstvo. Kadar oškodovanec v sporu zatrjuje kršitev osebnostnih pravic, lahko sodišče v skladu s 187. členom OZ odredi na stroške oškodovalca objavo sodbe oziroma popravka ali odredi, da mora oškodovalec preklicati izjavo, s katero je storil kršitev, ali storiti kaj drugega, s čimer je mogoče doseči namen, ki se doseže z odškodnino. V sodni praksi in teoriji se kot primer drugega ukrepa, s katerim je mogoče doseči namen, ki se doseže z odškodnino, navaja tudi (javno) opravičilo oškodovalca oškodovancu. Ravno to tožnik od tožene stranke zahteva zaradi posega v njegovo čast in dobro ime. <

Izvedenec je podal mnenje, da je bila novogradnja tožencev zaradi neustreznega odvodnjavanja gradbišča odločilen dejavnik, ki je povzročil plazenje. Odločilen dejavnik in s tem edini pravno relevanten vzrok za plaz in nastalo škodo je torej izviral iz sfere tožencev oziroma njune gradnje, zaradi česar o deljeni vzročnosti ni mogoče govoriti. Že okrnitev ugleda in dobrega imena pravne osebe v skladu s 183. členom OZ pomeni pravno priznano nepremoženjsko škodo. Dodatno konkretizirane posledice, ki jih kršitev povzroči, lahko vplivajo le na višino odškodnine.