VSM Sklep I Cp 430/2020

I. Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo primarni (I. točka izreka), prvi podredni (II. točka izreka) in drugi podredni tožbeni zahtevek (III. točka izreka). Tretjemu podrednemu tožbenemu zahtevku je delno ugodilo, tako da je toženi stranki (v nadaljevanju tožencema) iz naslova vlaganj tožeče stranke (v nadaljevanju tožnika) v nepremičnine parc. št. X, vse k.o. – M. J. naložilo nerazdelno plačilo tožniku v znesku 17.790,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 6. 2018 do plačila, vse v roku 15 dni (IV. točka izreka), v presežku pa ga zavrnilo (V. točka izreka). Tožniku je naložilo, da tožencema v roku 15 dni povrne njune pravdne stroške v višini 16.337,61 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VI. točka izreka).

2Tožnik s pravočasno pritožbo uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), pri čemer navaja da izpodbija vse odločitve navedene sodbe, odločitev pod IV. točko izreka pa le do 20.086,00 EUR, torej za 2.296,90 EUR. Navaja, da bi glede na vtoževano ničnost sporne pogodbe o dosmrtnem preživljanju in v tej zvezi podane navedbe, da T. S. zaradi psihofizičnega stanja, demence, starostne onemoglosti in splošne, tudi umske slabosti ni razumela in dojela, kaj je podpisala in se ni zavedala pomena in posledic, sodišče prve stopnje moralo pridobiti celotno medicinsko dokumentacijo in postaviti izvedenca medicinske stroke, kar je tožnik predlagal že v tožbi. Izpovedbe pravdnih strank in prič, ki nimajo nobenega medicinskega znanja, temeljijo na subjektivnih ocenah in ne morejo nadomestiti izvedenskega mnenja sodnega izvedenca medicinske stroke, ki ga le-ta poda po predhodni pridobitvi in vpogledu v medicinsko dokumentacijo. Tožnik je tudi zatrjeval, da je v sporni pogodbi absolutno nesorazmerje med tem, kar sta toženca dobila, in tem, kar sta se zavezala izvajati. Tega sta se toženca zavedala, T. S. pa ne - zaradi svojega psihofizičnega stanja. Na strani tožencev je bil podan nedopusten nagib, da sporno pogodbo opredelita kot odplačno in s tem tožniku onemogočita dedovanje po mami in posežeta v njegove pričakovane dedne pravice, sama pa prejmeta darilo. V kolikor pa je bila T. S. sposobna razumeti vsebino in posledice sporne pogodbe, je morala vedeti, da ne gre za pogodbo o dosmrtnem preživljanju, temveč darilo. Sodišče prve stopnje ni odločalo o zatrjevanem nesorazmerju in izvajalo dokazov, prav tako se ni opredelilo do navedb, da ne gre za pogodbo o dosmrtnem preživljanju, temveč darilno pogodbo. V zvezi z ugotovljenimi vlaganji pritožba meni, da bi moralo sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava ugoditi drugemu podrednemu tožbenemu zahtevku tožnika po priznanju njegove solastninske pravice na nepremičninah. Zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik od tožencev ne more uveljavljati vlaganj v manjšo hišo, graja kot materialnopravno in dejansko zmoten ter navaja, da sta bila do očetove smrti oče in mati solastnika navedene nepremičnine, vsak do ½ od celote, zato tožniku ni mogoče odvzeti pravice, da od pravnih naslednikov matere zahteva povračilo vsaj polovice vlaganj. Sodišče prve stopnje naj bi tudi nepravilno štelo, da tožnik ni zatrjeval iztrganja lesenega poda, izvedbe nasutja, izolacije in betonskega tlaka ter namestitve obloge tal iz toplega poda, saj je tožnik o tem podal trditve že v tožbi, in sicer v okviru navedb o izvedenih delih v kopalnici. Glede na to bi moralo sodišče prve stopnje tožniku priznati vlaganja v višini 20.086,00 EUR, kot je ocenil izvedenec, in ta znesek naložiti v plačilo tožencema oziroma tožniku priznati solastninsko pravico v ustreznem deležu. Odločitev o stroških graja, ker je glede na prisojen znesek uspel s 26,95 % in ne le s 6,74 %, ker 7., 8. in 9. pripravljalna vloga tožencev niso bile potrebne, in ker bi moralo sodišče prve stopnje vsoto točk za storitve, izvedene pred 8. 4. 2019, pomnožiti z vrednostjo točke, ki je veljala takrat, torej 0,459 EUR in ne 0,6 EUR. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe v smislu ugoditve tožbenim zahtevkom ter podrejeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom ter priglaša pritožbene stroške.

3Toženca se pritožujeta zoper IV. in VI. točko izreka navedene sodbe, prav tako pravočasno ter iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Navajata, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb tožencev, da vtoževana terjatev tožnika iz naslova vlaganj glede na določilo 48. člena Stvarnopravnega zakonika in sodno prakso (VSRS sodba II Ips 39/2018) še ni zapadla, saj ima tožnik nepremičnine še v posesti in korist še ni prešla na toženca. Glede na navedeno bi moralo sodišče prve stopnje zahtevek tožnika iz naslova vlaganj zavrniti v celoti ali zaradi pomanjkljive trditvene podlage vsaj v delu, ki se nanaša na vgradnjo novih PVC dvokrilnih vhodnih vrat (210,00 EUR), dvokrilnih balkonskih PVC vrat (434,00 EUR), PVC oken v kopalnici (252,00 EUR) in masivnih vrat s podboji (1.589,00 EUR). Predlagata spremembo izpodbijane sodbe v smislu zavrnitve tožbenega zahtevka iz naslova vlaganj ter priglašata pritožbene stroške.

4Toženca na pritožbo tožnika nista odgovorila, tožnik pa v odgovoru na pritožbo tožencev predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške.

5Pritožbi sta utemeljeni.

6Pritožbeno sodišče je v skladu s 350. členom ZPP preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni izvedlo (pravočasnega) substanciranega dokaznega predloga, s katerim je želel tožnik dokazati pravno pomembno dejstvo, in tako zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

7Tožnik primarno uveljavlja ugotovitev ničnosti pogodbe o dosmrtnem preživljanju z dne 16. 3. 2012, sklenjene v obliki notarskega zapisa pri notarju S. B. v Mariboru št. SV 225/2012 (s katero je mati tožnika in prvega toženca T. S. vse svoje nepremičnine za primer njene smrti prepustila v last tožencema, vsakemu do ½ od celote), od tožencev zahteva izstavitev ustreznega zemljiškoknjižnega dovolila za vknjižbo lastninske pravice v njegovo korist ter nerazdelno plačilo zneska 33.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 6. 2018 do plačila iz naslova vlaganj tožnika v nepremičnine parc. št. X, vse k.o. – M. J.. V utemeljitev ničnosti sporne pogodbe je med drugim navedel, da je bila T. S. že v drugi polovici leta 2010 v starosti 92 let onemogla in dementna, na dan podpisa sporne pogodbe pa zaradi psihofizičnega stanja, demence, starostne onemoglosti in splošne, tudi umske slabosti ni razumela in ni dojela kaj podpisuje in ni vedela in se ni zavedala posledic svojega podpisa. V tej zvezi je predložil medicinsko dokumentacijo UKC Maribor, predlagal pa je tudi pridobitev ostale medicinske dokumentacije za T. S. pri UKC Maribor in pri njenem osebnem zdravniku ter pridobitev izvedenskega mnenja sodnega izvedenca medicinske stroke.

8Za sklenitev veljavne pogodbe mora imeti pogodbenik poslovno sposobnost, ki se zahteva za sklenitev te pogodbe (prvi odstavek 41. člena Obligacijskega zakonika). Za osebe, ki imajo poslovno sposobnost, velja (izpodbojna) domneva, da imajo tudi sposobnost razsojanja, ki je dejanska sposobnost razumeti pomen svojih dejanj oziroma, v zvezi s pravnimi posli, sposobnost razumeti pomen svoje izjave poslovne volje in pravne posledice, ki jih takšna izjava poslovne volje povzroči. Položaj, ki ga zatrjuje tožnik, torej da oseba, ki sicer ima poslovno sposobnost, nima pa (več) sposobnosti razsojanja, sklene pogodbo, je po vsebini enak položaju, ko tako pogodbe sklene oseba, ki nima poslovne sposobnosti, zato lahko uporabimo enaka pravila kot pri pogodbi, ki jo sklene poslovno nesposobna oseba sama - takšna pogodba je nična. Ker je sposobnost razsojanja dejanska sposobnost, je pri presoji, ali je oseba imela sposobnost razsojanja, odločilna njena dejanska sposobnost razumeti pomen in pravne posledice konkretnega pravnega posla, v zvezi s katerim je izjavila poslovno voljo.¹

9Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da sodišče prve stopnje ni podvomilo v sposobnost razsojanja T. S.. V tej zvezi je odločitev, da predlaganega dokaza z izvedencem medicinske stroke in dodatno medicinsko dokumentacijo ne izvede, utemeljilo na izpovedbi tožnika, da mu mamino psihično stanje na dan podpisa pogodbe ni poznano, na okoliščini, da je bila sporna pogodba podpisana pred notarjem, ki je podal prepričljivo izjavo, zakaj ne dvomi, da je bila T. S. na dan podpisa pogodbe sposobna razumeti svojo voljo in posledice te, ter na to, da so vsi, ki so obiskovali T. S, pri tožencema, povedali, da je kmalu po prihodu iz bolnice spet govorila in bila v nadaljevanju ves čas bistra.

10Eno temeljnih načel pravdnega postopka je načelo kontradiktornosti, v skladu s katerim mora sodišče dati vsaki stranki možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke (prvi odstavek 5. člena ZPP). Element pravice do izjave je tudi pravica stranke, da navaja dokaze in načelna dolžnost sodišča, da te dokaze izvede. Pravica stranke do izvedbe predlaganega dokaza ni absolutna. Sodišče sme zavrniti posamezne dokazne predloge strank, vendar mora biti zavrnitev (ustavno) upravičena ter ustrezno obrazložena. V skladu z ustaljeno sodno prakso lahko sodišče tako zavrne izvedbo dokaza, če je ta: 1. nepotreben, ker je dejstvo že dokazano, 2. nerelevanten, ker dejstvo, ki naj bi ga dokazoval, ni pravno odločilno, 3. popolnoma neprimeren za ugotovitev določenega dejstva ali 4. prepozen, pavšalen ali nesubstanciran.² Zavrnitev dokaznega predloga, ki bi ovrgel rezultate dosedanjega dokaznega postopka z argumentom, da so že izvedeni dokazi tako prepričljivi in popolni, da jih tudi novi dokaz ne bi mogel ovreči, ni dopustna³. Sodišče torej ne sme zavrniti dokaza z argumentom, da se je že prepričalo v nasprotno (kot v konkretnem primeru), takšna vnaprejšnja dokazna ocena ni dovoljena. Pritožba tožnika tako utemeljeno graja zavrnitev dokaznih predlogov, s katerima je dokazoval pravno pomembno sposobnost razsojanja T. S.. Navedeno še toliko bolj velja ob ugotovitvi pritožbenega sodišča, da iz medicinske dokumentacije, ki sta jo predložili stranki v dokaz svojih navedb o psihofizičnem stanju T. S., izhaja mnenje nevrologinje, da gredo spominske motnje pri bolnici najverjetneje v sklop napredovale demence (ambulantni karton z dne 21. 12. 2010, priloga B4 spisa), ter da je imela (najkasneje) dne 14. 10. 2014 diagnozirano demenco (odpustno pismo z dne 14. 10. 2014, priloga A10 spisa).

11Pritožbi tožeče stranke je zato pritožbeno sodišče ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj obravnavane kršitve postopka glede na njeno naravo ter zaradi zagotavljanja učinkovite pravice do pritožbe (25. člen Ustave Republike Slovenije) ne more samo odpraviti (1. odstavek 354. člena ZPP). Po izvedbi zgoraj navedenih dokazov lahko namreč pride do dokazne ocene iz 8. člena ZPP, ki bo v bistvenem dopolnjena s celim sklopom dejstev in okoliščin glede sposobnosti razsojanja T. S., vse z neposrednim vplivom na končno odločbo, zato je smiselno in prav, da ugotovljeno postopkovno kršitev odpravi in dokazni postopek dopolni sodišče prve stopnje, saj bosta posledično le tako strankama zagotovljeni pravica do dvostopenjskega sojenja in učinkovita pravica do pritožbe. Pravica strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz 23. člena Ustave pa z razveljavitvijo izpodbijane sodbe po mnenju pritožbenega sodišča ne bo kršena.

12Tožnik v predmetni zadevi uveljavlja primarni in več podrednih zahtevkov, ki so vsak zase samostojni zahtevki, le odločanje o njih je podvrženo vrstnemu redu, kot ga izbere tožnik. Glede na določbo 182. člena ZPP⁴, ki ureja eventualno kumulacijo, je potrebno v primeru, ko se razveljavi odločitev o primarnem zahtevku, razveljaviti tudi odločitev o podrednem zahtevku – o njem je mogoče odločiti le, če je prej zavrnjen primarni zahtevek (smiselno enake učinke ima tudi umik tožbe po primarnem zahtevku in zavrženje tožbe po primarnem zahtevku).⁵ In v konkretnem primeru o primarnem zahtevku še ni odločeno. Tak procesni položaj je narekoval tudi razveljavitev sodbe o podrednih zahtevkih in vrnitev zadeve tudi v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odstavek 354. člena ZPP). Pritožbeno sodišče se glede na sprejeto odločitev do ostalih pritožbenih navedb tožeče stranke in pritožbenih navedb tožene stranke ni posebej opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

13Pritožbeno sodišče ne vidi potrebe po tem, da bi odredilo opravo nove glavne obravnave pred drugim sodnikom (356. člen ZPP), kot se zavzema pritožba. Sodba je v tem postopku razveljavljena prvič, razlog za njeno razveljavitev pa ni neprepričljiva ali pristranska ocena izvedenih dokazov. Pritožbeno sodišče meni, da ponovno sojenje pred isto sodnico ne bo ogrozilo učinkovitega poteka sojenja.

14V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje moralo predlagana dokaza z izvedencem medicinske stroke in dodatno medicinsko dokumentacijo izvesti in oceniti, nato pa na podlagi dopolnjenega dokaznega postopka oblikovati novo dokazno oceno o sposobnosti razsojanja T. S. ter znova odločiti v zadevi.

15Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

¹ Povzeto po Plavšak N., v Plavšak N., Juhart M. (red.), Obligacijski zakonik s komentarjem, splošni del, 1. knjiga, GV založba, Ljubljana, 2003, str. 328-329.
² VSL Sklep II Cpg 230/2019 z dne 18.06.2019.
³ Galič A., Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2005, str. 56.
⁴ Dva ali več tožbenih zahtevkov, ki so v medsebojni zvezi, lahko uveljavlja tožeča stranka z eno tožbo tudi tako, da naj sodišče ugodi naslednjemu zahtevku, če spozna, da tisti zahtevek, ki ga uveljavlja pred njim, ni utemeljen.
⁵ Tako tudi VSRS Sklep II Ips 30/2016 z dne 13.07.2017.