UPRS Sodba I U 352/2017-13

I. Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti št. 10100-2/2014-37 z dne 3. 2. 2017 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (sedaj tožena stranka) je z izpodbijano odločbo na podlagi 3. člena Zakona o reprezentativnosti sindikatov (v nadaljevanju ZRSin) odločilo, da se statut Konfederacije slovenskih sindikatov hrani pri tem organu (1. točka izreka) ter da je statut vpisan v evidenco statutov sindikatov dne 21. 11. 2014 pod zap. št. 216 (2. točka izreka).

2Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je predlagatelj - Konfederacija slovenskih sindikatov (skrajšano KSS) podala dne 15. 11. 2014 zahtevo za hrambo statuta sindikata s priloženim zapisnikom ustanovitvenega sestanka, aktom o ustanovitvi KSS in statutom, o kateri je upravni organ sicer že dvakrat odločal, vendar sta bili obe njegovi predhodni odločbi odpravljeni s sodbama Upravnega sodišča št. I U 2054/2014 z dne 12. 11. 2015 in št. I U 1839/2015 z dne 6. 9. 2016. Ker je v ponovnem postopku, v katerem je sodelovala tudi stranka z interesom, Konfederacija sindikatov Slovenije - A. (skrajšano KSS A., sedaj tožnik), upravni organ ocenil, da se ime, kratica in znak KSS bistveno in nedvoumno razlikujejo od imen, kratic in znakov sindikatov in tudi KSS A., je zaključil, da je bila navedena zahteva za hrambo statuta vložena v skladu z določili 1. odstavka 3. in 4. člena ZRSin ter so izpolnjeni vsi pogoji za hrambo. Glede na navedeno je odločil, da je statut shranjen pri pristojnem organu in vpisan v evidenco statutov sindikatov z navedenim datumom in pod navedeno številko.

3Tožnik v tožbi, ki ji prilaga tudi listine (A1 - A2), uveljavlja tožbene ugovore zmotne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev pravil postopka. Toženi stranki očita, da je pri že tretjem odločanju v obravnavani zadevi spregledala napotke sodišča v citiranih sodbah št. I U 2054/2014 z dne 12. 11. 2015 in št. I U 1839/2015 z dne 6. 9. 2016. Ker je skladno z 2. členom ZRSin izpodbijana odločba konstitutivne, ne pa deklaratorne narave, je tožena stranka v nasprotju z napotki sodišča ponovno napačno ugotavljala dejansko stanje za nazaj na dan 15. 11. 2014, četudi retroaktivna izdaja konstitutivne odločbe ni dopustna. Skladno z 2. členom ZRSin bi morala izpodbijana odločba z dne 3. 2. 2017 od dneva izdaje učinkovati ex nunc, torej za naprej, ne pa retroaktivno za nazaj (ex tunc) od dne 15. 11. 2014 dalje, kar je po mnenju tožnika nepravilno. Razen tega glede na določila 4. člena ZRSin tožnik meni, da je potrebno ob presoji zahteve za hrambo statusa sindikata po uradni dolžnosti preveriti, ali se ime, kratica in znak sindikata, ki zahteva hrambo statuta sindikata, bistveno in nedvoumno razlikuje od imena kratice in znaka drugega sindikata, ki ima svoj statut že v hrambi. Zakonodajalec je kot bistven element sindikalnega delovanja določil razlikovanje med posameznimi sindikati, pri čemer sindikati nastopajo v pravnem prometu in nasploh preko svojega imena, kratice in znakov. Na navedeni način je delavcem brez morebitnih zmot jasno razpoznavno, kateri sindikati so bili ustanovljeni ter katere smernice in interese navedeni sindikati zastopajo v smeri varovanja pravic in interesov članstva. Po mnenju tožnika je zato razlikovanje med sindikati in zvezami bistvenega pomena za članstvo. Morebitna zmeda ne koristi ne posameznim sindikatom, niti njihovemu članstvu, pač pa omejuje ustrezno delovanje sindikatov in posledično sindikalno svobodo, kot je določena s 76. členom Ustave. Tožnik kot zmotno označuje ugotovitev tožene stranke, da se ime in kratica predlagatelja - Konfederacije slovenskih sindikatov (KSS) bistveno in nedvoumno razlikujeta od imena in kratice drugih konfederacij slovenskih sindikatov, ki že imajo svoj statut v hrambi, predvsem od imena in kratice tožnika, ki sam že preko 25 let deluje kot konfederacija sindikatov za območje države, združuje številne reprezentativne sindikate dejavnosti in poklicev ter je vse od ustanovitve v letu 1990, to je še pred sprejemom ZRSin, vpisan v poslovni register od 9. 5. 1990 dalje, odločba o reprezentativnosti pa mu je bila izdana 16. 7. 1993. V registru je tožnik vpisan s popolnim imenom Konfederacija sindikatov Slovenije – A., s kratico KSS A., ki jo sicer ima registrirano tudi kot znamko pri Uradu za intelektualno lastnino od 16. 11. 2015 dalje (datum prijave 22. 1. 2015), pri čemer tožnik poudarja, da so to kratico prevzeli v svoje ime tudi številni v okvir delovanja tožnika vključeni sindikati, ki jih navaja primeroma. Tudi ime predlagatelja - Konfederacija slovenskih sindikatov naj se ne bi bistveno in nedvoumno razlikovala od imena tožnika, opredeljenega v statutu, prav tako kakor tudi ne od naštetih primerov imen sindikatov in konfederacij sindikatov, češ da je v imenu predlagatelja Konfederacija slovenskih sindikatov zgolj zamenjana besedna zveza „sindikatov Slovenije“ z besedno zvezo „slovenskih sindikatov“ in je tako brez dodanega kakršnegakoli razlikovalnega elementa, tako da se ne razlikuje bistveno in nedvoumno od imena tožnika, ki je opredeljeno v statutu, oziroma drugih konfederacij slovenskih sindikatov. Po prepričanju tožnika je ime predlagatelja v celoti generično ime, brez kakršnegakoli dodatnega elementa z razlikovalnim učinkom, preveč splošno in posledično podobno drugim sindikalnim imenom, še zlasti imenu tožnika. Zato je tožnik prepričan, da bo zaradi podobnosti imena in kratice v javnosti prišlo do zmede. Prav tako tudi meni, da se s tem kršijo pravice tožnika, ker se izkorišča njegovo prepoznavno ime, ki si ga je ustvaril z več kot 25-letnim sindikalnim delovanjem v javnem in realnem sektorju.

4Kot materialnopravno zmoten, napačen in arbitraren tožnik označuje argument tožene stranke, da je predlagatelju - Konfederacija slovenskih sindikatov (KSS) dovoljeno uporabiti generično ime zato, ker so vse ostale zveze uporabile ime z razlikovalnim učinkom. Glede dejstva, da hoče predlagatelj - Konfederacija slovenskih sindikatov uzurpirati generični termin konfederacija slovenskih sindikatov in kratico KSS, tožnik izpostavlja vsebino elektronskega sporočila, kjer želi novoustanovljena konfederacija preprečiti uporabo kratice KSS A., ki jo ima tožnik zaščiteno pri Uradu za intelektualno lastnino.

5V dokazne namene tožnik predlaga zaslišanje tožnikovega zakonitega zastopnika ter vpogled naštetih listin, ki se po tožbenih navedbah že nahajajo v upravnem spisu.

6V tožbenem zahtevku tožnik primarno predlaga, da ker gre za že tretje odločanje tožene stranke, naj sodišče izpodbijano odločbo v celoti odpravi in zavrne zahtevo Konfederacije slovenskih sindikatov za hrambo statuta sindikata ter da se iz evidence statutov sindikatov izbriše statut Konfederacije slovenskih sindikatov, ki je bil vpisan z dnem 21. 11. 2014 pod zaporedno številko 216, in ki določa ime in kratico Konfederacije slovenskih sindikatov, ki se ne razlikuje bistveno in nedvoumno od imena in kratice tožnika, oziroma podredno predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo v celoti odpravi in zadevo vrne istemu organu v ponovni postopek in iz evidence statutov sindikatov izbriše statut Konfederacije slovenskih sindikatov, ki je bil vpisan z dnem 21. 11. 2014 pod zaporedno številko 216, in ki določa ime in kratico Konfederacije slovenskih sindikatov, ki se ne razlikuje bistveno in nedvoumno od imena tožnika, v vsakem primeru pa naj toženi stranki naloži tudi povrnitev tožnikovih stroškov postopka v roku 15 dni, v primeru zamude tega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

7Tožena stranka v odgovoru na tožbo sodišču predlaga, naj tožbo zavrne iz razlogov, ki izhajajo iz izpodbijane odločbe.

8Stranka z interesom na tožbo v danem roku ni odgovorila.

K točki 1:

9Tožba je utemeljena.

10Sodišče uvodoma ugotavlja, da med strankama ni sporno, da je bila izpodbijana odločba izdana pri tretjem odločanju tožene stranke v ponovnem postopku po pravnomočnih sodbah Upravnega sodišča št. I U 2054/2014 z dne 12. 11. 2015 in I U 1839/2015 z dne 6. 9. 2016, s katerima sta bili odpravljeni obe predhodni odločbi, ki sta obe vsebovali v izreku sedaj izpodbijane odločbe identična izreka. Sprejeto odločitev tožena stranke ponovno utemeljuje na stališču, da so za zahtevano hrambo statuta predlagatelja izpolnjeni predpisani zakonski pogoji iz 3. in 4. člena ZRSin.

11Sodišče je že v sodbi št. I U 2054/2014 z dne 12. 11. 2015 (v obrazložitvi pod točko 7 in 8) podalo razlago določila 1. odstavka 4. člena ZRSin, po katerem se morajo ime, kratica in znak sindikata bistveno in nedvoumno razlikovati od imena, kratice in znaka drugega sindikata, ki ima svoj statut že v hrambi, kar terja od organa, ki vodi postopek za izdajo odločbe o hrambi statuta sindikata, da po uradni dolžnosti opravi preizkus, ali se ime, kratica in znak sindikata, ki vloži zahtevo za hrambo statuta sindikata, bistveno in nedvoumno razlikujejo od imena, kratice in znaka drugega sindikata, ki ima svoj statut že v hrambi. V tej zvezi je sodišče v citirani sodbi št. I U 2054/2014 z dne 12. 11. 2015 (v obrazložitvi pod točko 8) izrecno poudarilo, da mora v ta namen organ postopati po določbah 143. člena ZUP ter po potrebi povabiti k udeležbi v postopku osebe, za katere ugotovi, da imajo pravni interes za udeležbo v postopku. Nadalje je sodišče izrazilo stališče (v obrazložitvi pod točko 10), da je za preizkus materialne zakonitosti odločbe namreč med drugim potrebno (poleg jasnega izreka), da so v obrazložitvi dovolj natančno navedene materialnopravne določbe, na katere se odločitev opira ter da je dejansko stanje v vseh materialnopravno bistvenih točkah opisano, saj če iz odločbe o hrambi statuta sindikata ni razvidno, da je organ opravil preizkus v smislu 1. odstavka 4. člena ZRSin, preizkus materialne zakonitosti odločbe ni mogoč.

12V (drugič) ponovljenem postopku po citirani sodbi št. I U 2054/2014 z dne 12. 11. 2015 je tožena stranka tožnika sicer pritegnila v predmetni upravni postopek s tem, da je tožnika neposredno (ne pa v skladu z 2. odstavkom 54. člena ZUP po pooblaščencu tožnika, ki je odvetniška družba) pisno z dopisom z dne 6. 1. 2017 pozvala, naj pojasni in obrazloži, zakaj se po njegovem mnenju ime in kratica tožnika - Konfederacija sindikatov Slovenije - A. (skrajšano KSS A.), kot sta bila vpisana v evidenco statutov sindikatov na dan vložitve zahteve predlagatelja Konfederacija slovenskih sindikatov, to je 15. 11. 2014, bistveno in nedvoumno ne razlikujeta od imena in kratice Konfederacije slovenskih sindikatov (skrajšano KSS). Vendar je tožena stranka glede tožnikovih navedb in dokaznih predlogov v njegovi vlogi (s prilogami) z dne 19. 1. 2017 zgolj posplošeno navedla, da je sicer besedna zveza „Konfederacija slovenskih sindikatov“ generična in nima razlikovalnega elementa in da bi bil to absolutni razlog za zavrnitev predlagateljeve zahteve, a je v zvezi s tem zaključila, „da ne obstaja predpis, ki bi vseboval določbe, katere besede in besedne zveze sindikat v svojem imenu lahko oz. sme vsebovati in katere ne“, medtem ko je tožnikovo primerjavo imen sindikatov in ministrstev označila kot nerazumljivo in (najmanj preuranjeno) zaključila, da na odločitev v predmetni zadevi ne vpliva, ne da bi se do dokaznih predlogov tožnika sploh opredelila, razen tega pa tudi tožnikove vloge s prilogami sploh ni posredovala v odgovor predlagatelju - Konfederaciji slovenskih sindikatov (KSS), niti ni v skladu s 1. odstavkom 154. člena ZUP razpisala glavne obravnave, ki jo uradna oseba mora razpisati v zadevah, v katerih sta udeleženi dve ali več strank z nasprotujočimi si interesi.

13Ker tako tožena stranka tudi v (drugič) ponovljenem postopku po pravnomočni sodbi št. I U 2054/2014 z dne 12. 11. 2015 ponovno ni sledila v njej izraženim zahtevam, napotkom in stališčem, je tožnik znova uspešen z vložitvijo tožbe v upravnem sporu zoper sedaj izpodbijano odločbo, kot je predhodno povzeta v obrazložitvi pod točko 1 in 2 te sodbe, saj je izpodbijano odločbo na podlagi 3. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 potrebno odpraviti. Glede na to, da je razlog za ugoditev tožbi kršitev pravil postopka, se sodišče do ostalih tožbenih navedb ni posebej opredeljevalo.

14V primeru namreč, če sodišče upravni akt odpravi in vrne zadevo organu, ki je upravni akt izdal, v ponoven postopek v skladu s 3. odstavkom 64. člena ZUS-1, se zadeva vrne v stanje, v katerem je bila, preden je bil izpodbijani upravni akt izdan. V takem primeru je pristojni upravni organ pri odločanju v ponovljenem postopku skladno z določbo 4. odstavka 64. člena ZUS-1 vezan na pravno mnenje sodišča, tako glede uporabe materialnega prava, kot tudi na njegova stališča, ki se tičejo postopka. Na podlagi določila 5. odstavka 64. člena ZUS-1 pa je na pravno mnenje in stališča sodišča iz 4. odstavka 64. člena ZUS-1 vezan tudi vsak drug upravni organ, ki odloča o rednih ali izrednih pravnih sredstvih zoper nov upravni akt, izdan na podlagi sodbe sodišča. Pravnomočno odločbo sodne oblasti mora v skladu s 1. odstavkom 2. člena ZS spoštovati vsaka fizična in pravna oseba v Republiki Sloveniji.

15Iz opisanih razlogov je sodišče tožbi ugodilo na podlagi 3. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Tožena stranka mora v ponovnem postopku postopati po določbi 4. odstavka 64. člena ZUS-1. Ker je sodišče v izreku te sodbe navedeno odločbo odpravilo že zaradi bistvene kršitve pravil postopka, se do preostalih tožbenih navedb ni posebej opredeljevalo, vendar jih bo morala upoštevati tožena stranka kot pristojni državni organ, ko bo ponovno odločala o predlagateljevi vlogi ter bo še pred izdajo novega posamičnega upravnega akta skladno s določilom 3. odstavka 9. člena ZUP tožnika in tudi morebitne druge osebe, ki imajo pravni interes za sodelovanje v konkretnem postopku, prav tako kakor tudi samega predlagatelja, seznanila s svojimi ugotovitvami oziroma uspehom dokazovanja ter jim tako na učinkovit način zagotovila možnost sodelovanja v upravnem postopku skladno z 22. členom Ustave.

16Ker je torej že na podlagi tožbe, izpodbijanega upravnega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti na podlagi 3. in 4. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 zaradi bistvene kršitve pravil postopka in nepravilne uporabe materialnega prava, je sodišče v skladu s 1. alinejo 2. odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo na seji senata brez oprave glavne obravnave.

K točki 2:

17Odločitev o stroških temelji na določilu 3. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem sodišče, če tožbi ugodi, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve prisodi pavšalni znesek povračila stroškov, skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju: Pravilnik). Če sodišče v upravnem sporu odloči na seji sodnega senata, za kar gre tudi v obravnavani zadevi, tožniku na podlagi 2. odstavka 3. člena Pravilnika pripadajo stroški v višini 285,00 EUR, povečani za 22 % DDV. Zakonske zamudne obresti od odmerjenih stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (1. odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). Plačano sodno takso bo tožniku vrnilo sodišče po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).