2. člen ZS

Ker je odločitev iz plačilnega naloga o odmeri sodne takse pravnomočna, se ugovorna razloga, da taksna obveznost ni nastala oziroma, da je sodišče takso napačno odmerilo, ne moreta uspešno uveljavljati.

Od povprečnega človeka, ki kandidira oz. se prijavi na razpis na delovno mesto poslovodje družbe, se pričakuje, da delovnega razmerja pri prejšnjem delodajalcu ne odpove, preden z družbo kot novim delodajalcem ne sklene pogodbe o zaposlitvi ali druge pogodbe o opravljanju funkcije poslovodje.

Sodišče druge stopnje poudarja, da izpolnjevanje dolžnostnih ravnanj, ki jih nalagajo (pravnomočne in izvršljive) odločbe sodišč, ni nedopustno ali protipravno ravnanje temveč ustavnopravna dolžnost tako strank kot tudi vseh državnih organov (2. člen ZS). Odločitev sodišča prve stopnje zgolj vzpostavlja prejšnje stanje - brv čez potok je obstajala in toženca (ni pomembno ali zgolj prvotoženec sam ali po tretji osebi) sta jo odstranila (peta alineja tč. 13. obrazložitve). S tem ravnanjem je onemogočena uporaba služnostne poti, kajti brv je bila njen ključen del, saj je omogočala prehod čez potok. V tem postopku ni bilo ne zatrjevano in ne dokazovano, da je bilo za postavitev brvi potrebno pridobiti kakršnokoli soglasje ali drug upravni akt (odločbo), temveč je nesporno dejstvo, da takšnega akta ni bilo. Prav tako je povsem nesporno, da toženec ni porušil brvi zaradi kakršnekoli druge pravne zapovedi (predpisa, individualne odločbe), temveč samovoljno.

Kot je zastavna pravica nastala po uradni dolžnosti v izvršilnem postopku v posledici odločitve sodišča o dovolitvi izvršbe, velja tudi glede njenega prenehanja, če razlog izvira iz izvršilnega postopka (opravljenega izvršilnega dejanja poplačila). Izvršilno sodišče ima tedaj obveznost, da po uradni dolžnosti, lahko pa tudi na zahtevo strank, kot v obravnavani zadevi, razveljavi opravljeno dejanje zaznambe izvršbe in obvesti zemljiškoknjižno sodišče, da po uradni dolžnosti izbriše zaznambo izvršbe in prisilne zastavne pravice iz zemljiške knjige.

Izjemoma določba 58. člena ZUstS dopušča, da če je ustavna pritožba sprejeta, lahko senat ali ustavno sodišče na nejavni seji zadrži izvršitev posamičnega akta, ki se z ustavno pritožbo spodbija, če bi z izvršitvijo lahko nastale težko popravljive škodljive posledice. Pritožnika nista zatrjevala niti izkazala, da je Ustavno sodišče zadržalo izvršitev sporne davčne odločbe.

Tožena stranka je glede tožnikovih navedb in dokaznih predlogov v njegovi vlogi (s prilogami) z dne 19. 1. 2017 zgolj posplošeno navedla, da je sicer besedna zveza „Konfederacija slovenskih sindikatov“ generična in nima razlikovalnega elementa in da bi bil to absolutni razlog za zavrnitev predlagateljeve zahteve, a je v zvezi s tem zaključila, „da ne obstaja predpis, ki bi vseboval določbe, katere besede in besedne zveze sindikat v svojem imenu lahko oz. sme vsebovati in katere ne“, medtem ko je tožnikovo primerjavo imen sindikatov in ministrstev označila kot nerazumljivo in (najmanj preuranjeno) zaključila, da na odločitev v predmetni zadevi ne vpliva, ne da bi se do dokaznih predlogov tožnika sploh opredelila,

Sodišče v konkretnem primeru ugotavlja, da pri ponovnem odločanju v zadevi tožena stranka ni upoštevala pravnega mnenja Upravnega sodišča RS. Prav tako pa ni upoštevala stališč sodišča, ki se tičejo postopka. Tožena stranka zgolj ponavlja svoje argumente za sprejeto materialno pravno stališče. Vendar je glede pravilnosti uporabe materialnega prava v tej zadevi sodišče že zavzelo stališče v prejšnji sodbi, ki je postala pravnomočna dne 5. 1. 2017. V zvezi s tem sodišče še ugotavlja, da tožena stranka v ponovljenem postopku ni ugotovila drugačnega dejanskega stanja kot v svoji prvotni, s prejšnjo sodbo odpravljeni odločbi. Ker tožena stranka v ponovljenem postopku ni sledila pravnemu mnenju sodišča v pravnomočni sodbi I U 1604/2015-19 z dne 5. 1. 2017, je bistveno kršila določbe postopka, zakon pa je bil uporabljen nepravilno.

Toženka ni sledila pravnemu mnenju sodišča v sodbi glede uporabe materialnega prava, za kar ni imela utemeljenih razlogov oziroma ti ne izhajajo iz obrazložitve izpodbijane odločbe. Stranka dejansko zahteva obdelavo (sicer javno dostopnih) podatkov. Te pravice pa ZDIJZ ne daje.

Sodišče ne more zavrniti izvedbe predlaganega dokaza izhajajoč iz stališča, da se je na podlagi že izvedenih dokazov v davčnem (upravnem) postopku, to je na podlagi podatkov iz upravnega spisa, prepričalo o nasprotnem, kot trdi predlagatelj dokaza. Taka zavrnitev bi namreč z vidika zahtev kontradiktornega postopka, ki se zagotavljajo tudi v upravnem sporu, pomenila nedopusten poseg v enako obravnavanje strank sodnega postopka, ne glede na to, da je upravni spor sodni postopek za preizkus zakonitosti upravnih aktov (prvi odstavek 2. člena ZUS-1) in se sodišče prve stopnje strinja z dejanskimi ugotovitvami upravnega organa. Po načelu proste presoje dokazov (10. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP, 73. člen ZDavP-2) o tem, katera dejstva je šteti za dokazana, presodi uradna oseba, pooblaščena za vodenje postopka oziroma odločanje v upravni zadevi po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Tako tudi za davčni (upravni) postopek velja, da je mogoče obstoj dejstev presoditi šele po tem, ko je bil dokazni postopek izveden in dokazi tudi ustrezno vsebins

Z izpodbijanim sklepom je toženka ustavila postopek za priznanje mednarodne zaščite, in sicer ob ugotovitvi, da je tožnik zapustil azilni dom in se v roku treh dni vanj ni vrnil, niti ji ni do dneva izdaje sklepa ničesar sporočil, prav tako ne osebi, ki ga zastopa v postopku. Na isti okoliščini utemeljuje tudi odgovor na tožbo, v katerem predlaga zavrženje tožbe, češ da tožnik ne izkazuje (več) pravnega interesa zanjo. Sodišče se s toženko ne strinja. Ne more namreč prezreti ključne okoliščine, da je bila tožniku že priznana subsidiarna oblika mednarodne zaščite, katere zakonitost je tudi že bila predmet sodne presoje v upravnem sporu in v tej zvezi izdane pravnomočne sodne odločbe ne le Upravnega sodišča, pač pa tudi Vrhovnega sodišča. To je izrecno poudarilo, da je treba, če bi toženka ugotovila, da tožniku ne gre mednarodna zaščita v obliki statusa begunca, smiselno upoštevati načelo iz 81. člena ZUS-1, da mu njegova (pri)tožba ne more biti v škodo, in mu priznati mednarodno zaščito v obliki in trajanju, kot mu je bila priznana z odpravljeno odločbo. Toženka v ponovljenem postopku pravnega mnenja Vrhovnega sodišča glede uporabe materialnega prava in glede nadaljnjega vodenja

Upravni organ v ponovljenem postopku, kljub vezanosti na izrecno določbo četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 v povezavi z drugim odstavkom 2. člena Zakona o sodiščih, ni upošteval pravnega mnenja sodišča glede uporabe materialnega prava in tega neupoštevanja tudi ni z ničemer utemeljil. S takšnim ravnanjem je kršil pravila postopka.

Trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije je na strani revidenta. Na načelni in splošni ravni izpostavljena vprašanja, ki v teoriji in praksi ne sprožajo posebnih dilem ali dvomov, niso pomembna pravna vprašanja v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, zaradi katerih bi Vrhovno sodišče revizijo vsebinsko obravnavalo. Za izkazanost zelo hudih posledic ni dovolj le sklicevanje na listine v upravnih spisih.

Prva in druga toženka bi lahko dedovali po J. G. ml. samo na podlagi t. i. dedne transmisije, saj drugega aktivnega premoženja (razen dedne pravice po svojem očetu – J. G. st.) slednji ni imel. J. G. ml. je namreč sodil v krog zakonitih dedičev po J. G. st., ker pa je sam umrl pred koncem zapuščinskega postopka po svojem očetu, je njegova dedna pravica (sestavni del te je tudi možnost uveljavljanja nujnega dednega deleža – 25. člen ZD) prešla na njegove dediče, toženke v tej pravdi.

Tožnica poleg razveljavitve izpodbijanega sklepa zahteva tudi dodelitev statusa stranke v upravnem postopku glede postavitve A.A. za skrbnico za poseben primer in izročitev odločbe, s katero je prvostopenjski organ A.A. postavil za skrbnico za poseben primer za upravljanje z solastniškim deležem (5/8) na stanovanju, torej odločbe, katere zakonitost je Upravno sodišče že presodilo s pravnomočno sodbo, ki je bila potrjena s sodbo Vrhovnega sodišča RS, ki pri tem ni ugotovilo nezakonitosti glede uporabe materialnega prava, niti glede določil postopka, vključno z vprašanjem statusa tožnice kot stranke v upravnem postopku postavitve A.A. za skrbnico za poseben primer. Pravnomočno sodno odločbo sodne oblasti pa mora v skladu z določilom 1. odstavka 2. člena ZS spoštovati vsaka fizična in pravna oseba v Republiki Sloveniji.

Če izvršilno sodišče ustavi izvršbo v primeru neuspešne prodaje nepremičnine na prodajnih narokih, upnik obdrži zastavno pravico na nepremičnini za zaznamovanje svoje terjatve in sodišče ne razveljavi zaznambe sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi, vendar pa med to izjemo konkretna situacija (ko je izvršilno sodišče izvršbo ustavilo, ker upnik v določenem roku ni položil predujma za izvršilne stroške, ki bodo nastali zaradi cenitve nepremičnine) ne spada.

Ker je bila odločba geodetske uprave izdana kot izvedba s sodno poravnavo določenih medsebojnih obveznosti, tožnik v tem upravnem sporu ne more izpodbijati tega, kar je bilo s sodno poravnavo dogovorjeno.

Stroškovni zahtevek je akcesorne narave, kar pomeni, da je vezan na konkreten postopek in se lahko obravnava in o njem odloči le v tistem postopku, v katerem so stroški nastali. V primerih, ko so podani pogoji za odločanje upravnega sodišča na seji, mora stranka zahtevati povrnitev stroškov že ob vložitvi pravnega sredstva oziroma odgovora nanj.

Za izdajo začasne odredbe po 3. odstavku 32. člena ZUS-1 mora tožnik izkazati obstoj procesne predpostavke, verjetnost nastanka težko popravljivih posledic, tega pa v tem primeru ni izkazal.

Za izdajo začasne odredbe po 3. odstavku 32. člena ZUS-1 mora tožnik izkazati obstoj procesnih predpostavk, verjetnost uspeha v sporu in verjetnost nastanka težko popravljivih posledic, tega pa v tem primeru ni izkazal.

V obravnavani zadevi za tožnika ni sporno dejstvo, da tožena stranka izvaja pripor na podlagi pravnomočnega sklepa Okrožnega sodišča v A., s katerim je bil tožniku pripor podaljšan do pravnomočnosti sodbe oz. do nastopa kazni zapora, vendar najdalj do izteka izrečene mu zaporne kazni. Nesporno je tudi, da navedeni sklep do vložitve tožbe ni bil odpravljen, zato sta nanj vezana tudi tožena stranka in njen direktor. Dokler navedena odločba ne bo odpravljena ali spremenjena oziroma se ne bodo iztekli roki oz. pogoji iz izreka sklepa, s svojim ravnanjem zato ta ne moreta posegati v tožnikovo pravico do svobode.