VSL Sklep PRp 112/2020

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

1Komisija za preprečevanje korupcije (KPK) je 6. 6. 2019 kot prekrškovni organ izdala odločbo št. 710011-7/2019/6 22025, s katero je kršitelja A. A. spoznala za odgovornega, da je kršil prvi in četrti odstavek 58. člena Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije (ZIntPK) in storil prekršek po 13. alinei prvega odstavka 77. člena ZIntPK ter mu je v zvezi s prvim odstavkom 21. člena Zakona o prekrških (ZP-1) izrekla opomin ter naložila plačilo sodne takse v višini 30,00 EUR. Po vloženi zahtevi za sodno varstvo je o zadevi odločilo Okrajno sodišče v Ljubljani.

2V sodbi ZSV 1702/2019 z dne 4. 3. 2020 je odločilo, da se odločba o prekršku po uradni dolžnosti spremeni tako, da se postopek o prekršku zoper storilca zaradi prekrška po 13. alinei prvega odstavka 77. člena ZIntPK ustavi na podlagi 1. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1 (I. točka izreka) ter stroški postopka bremenijo proračun (II. točka izreka).

3Proti sodbi vlaga pritožbo KPK kot prekrškovni organ iz pritožbenih razlogov po 1. in 2. točki 154. člena ZP-1 ter višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi. Po vsebini uveljavlja bistveno kršitev iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, ker sodišče ni konkretiziralo, kaj točno bi moral prekrškovni organ navesti v izreku odločbe, da bi zadostil konkretizaciji zakonskih znakov prekrška in ker pomanjkljiva obrazložitev (8. točka obrazložitve sodbe) ne more biti podlaga za ustavitev celotnega prekrškovnega postopka. Meni še, da v izreku odločbe prekrškovnega organa ni nobenega dvoma ali pravne nejasnosti, saj je iz opisa jasno razvidna kršitev posameznika in je navedena tudi določba kaznovalne sankcije ter je iz izreka povsem jasno, da bi se bil kršitelj pred opravljanjem dejanja lobiranja dolžan vpisati v register lobistov. Vztraja tudi pri tem, da je pri oblikovanju izreka upošteval 56. člen ZP-1, saj je navedel vse sestavine, ki jih določa četrti odstavek istega člena (kraj in čas storitve, način storitve ter okoliščine dejanja).

4Na pritožbo vlaga odgovor storilec, ki višjemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrže, ker je ni podpisal zakoniti zastopnik Komisije za preprečevanje korupcije; podrejeno pa, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in sodbo potrdi.

5Okrajno sodišče je predložilo zadevo višjemu sodišču v obravnavo po ugotovitvi, da je pritožba pravočasna in dovoljena; v spis je vložen tudi uradni zaznamek z ugotovitvijo, da je na podlagi petega odstavka 8. člena Poslovnika Komisije za preprečevanje korupcije pooblaščena uradna oseba komisije kot prekrškovnega organa pristojna za vodenje in odločanje v postopkih o prekrških iz svojega delovnega področja in ker gre za delovno področje lobiranja, pooblaščeno uradno osebo predstavlja višji nadzornik za lobiranje, ki je tudi v obravnavanem primeru podpisal pritožbo.

6Višje sodišče ugotavlja, da je pritožba prekrškovnega organa pravočasna in dovoljena, saj je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, kdo sme vložiti pritožbo v imenu Komisije za preprečevanje korupcije. Pritožba je dovoljena tudi, ker so izpolnjeni kriteriji iz tretjega odstavka 66. člena ZP-1 za dovoljenost pritožbe prekrškovnega organa, saj je okrajno sodišče spremenilo odločbo o prekršku in postopek zaradi prekrška ustavilo ter je pritožba vložena iz dovoljenih pritožbenih razlogov po 1. in 2. točki 154. člena ZP-1.

7Ob vsebinskem preizkusu pritožbenih navedb višje sodišče ugotavlja, da sodba ni obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1; pač pa so utemeljene pritožbene navedbe o zmotni uporabi materialnih določil 13. alinee prvega odstavka 77. člena ZIntPK glede znakov prekrška.

8Ob preizkusu razlogov sodbe v zvezi s pritožbenimi navedbami in po uradni dolžnosti na podlagi določil 159. člena ZP-1 višje sodišče ugotavlja, da sodba v točki 8 razlogov vsebuje določno navedbo, da izrek ni popoln, ker v izreku ni določno opisan oziroma konkretiziran abstraktni zakonski znak lobiranja, ki je eden izmed zakonskih znakov določbe prvega odstavka 58. člena ZIntPK, katere kršitev se storilcu očita, pri čemer bi za konkretizacijo opis prekrška v izpodbijani odločbi o prekršku moral vsebovati tudi konkretno navedbo dejanj storilca, s katerimi je izvajal nejavno vplivanje na odločanje B. B. Taka obrazložitev pa zadosti kriterijem obrazložene sodne odločbe, ki omogoča vložitev pravnega sredstva (pritožbe).

9Prekrškovni organ pa v zvezi s pritožbenim razlogom po 2. točki 154. člena ZP-1 (kršitev materialnopravnih določil ZIntPK) utemeljeno opozarja na ustaljeno sodno prakso (izpostavlja še posebej sodbo Vrhovnega sodišča RS IV Ips 40/2016 z dne 22. 9. 2016), da v takem primeru, ko so zakonski znaki prekrška določno opredeljeni v abstraktnih določilih, prekrškovnemu organu ali sodišču ni treba abstraktnega opisa konkretizirati še z dejstvi in okoliščinami, če to ni mogoče oziroma ni smiselno, ker je znak kaznivega dejanja dovolj določno opredeljen že v zakonu. Zato je za preizkus izreka najprej potrebno ugotoviti, kaj je določeno kot znak prekrška v materialnem zakonu, torej v ZIntPK. Ta za prekršek po 13. alinei prvega odstavka 77. člena določa, da se z globo od 400,00 do 1.200,00 EUR kaznuje za prekršek posameznik, ki opravlja dejanja lobiranja, čeprav ni vpisan v register lobistov skladno s prvim odstavkom 58. člena in ni izvzet iz obveznosti registracije na podlagi četrtega odstavka 58. člena tega zakona; pri tem pa prvi odstavek 58. člena ZIntPK določa, da dejanje lobiranja lahko izvaja domača ali tuja fizična oseba, ki je vpisana v registru lobistov v Republiki Sloveniji, ki ga vodi komisija ter je vpis v register pogoj za pričetek izvajanja lobiranja. Tudi drugi odstavek določa, da za pravno osebo lahko izvajajo lobiranje samo fizične osebe, ki so vpisane v register lobistov v Republiki Sloveniji. Izjemo predstavlja določilo četrtega odstavka 58. člena ZIntPK, da se ni dolžna vpisati v register lobistov tista oseba, ki lobira za interesno organizacijo, v kateri je zaposlena oziroma zakoniti zastopnik ali izvoljeni predstavnik interesne organizacije. Tudi v 56. členu ZIntPK, ki ureja pojem lobiranje in lobist je določeno, da lobiranje lahko opravljajo samo registrirani lobisti, razen izjem, določenih v četrtem odstavku 58. člena tega zakona.

10Glede na navedena določila bi smel A. A. lobirati za Sindikat C. le, če bi bil zaposlen v tej interesni organizaciji, ali če bi bil zakoniti zastopnik ali izvoljeni predstavnik interesne organizacije (ker le v tem primeru bi bila podana izjema iz četrtega odstavka 58. člena ZIntPK), sicer pa bi moral biti vpisan v register lobistov glede na prvi odstavek 58. člena ZIntPK.

11Iz izreka odločbe o prekršku določno izhaja, da storilec ni bil vpisan v register lobistov v skladu s prvim odstavkom 58. člena ZIntPK in tudi ni bila podana izjema od dolžnosti registracije na podlagi četrtega odstavka 58. člena ZIntPK, pa vendarle je izvajal nejavno vplivanje na odločanje državnega sekretarja B. B. v zvezi s predlogi sprememb Zakona o dohodnini in Zakona o davčnem postopku v imenu Sindikata C., s tem, ko je bil osebno navzoč v prostorih Ministrstva za finance. Tak opis po oceni višjega sodišča zadosti kriterijem konkretizacije opisa, da je kot posameznik opravljal dejanja lobiranja v nasprotju z določili 58. člena ZintPK. Ker tudi 56. člen ZlntPK „lobiranje, lobist“ določa, da lobiranje lahko opravljajo samo registrirani lobisti, razen izjem, določenih v četrtem odstavku 58. člena tega zakona, je že dejstvo, da je bil storilec prisoten na sestanku pri državnem sekretarju B. B. v prostorih Ministrstva za finance v zvezi s predlogom sprememb Zakona o dohodnini pomenilo izvajanje nejavnega vplivanja na državnega sekretarja, saj sicer storilec, ki ni niti zakoniti zastopnik niti izvoljen predstavnik interesne organizacije niti ni v njej zaposlen, na takem sestanku ni imel kaj iskati. To pa pomeni, da je dejstvo lobiranja v zadostni meri opisano v izreku odločbe o prekršku, zato je stališče sodišča prve stopnje, da ni konkretiziran abstraktni zakonski znak lobiranja, napačno ter je pritrditi stališču prekrškovnega organa, da se konkretni in abstraktni dejanski stan pokrivata do te mere, da posebna konkretizacija, kako točno se je izvajalo (nejavno) vplivanje na odločanje lobiranca v zvezi s predlogi sprememb Zakona o dohodnini niti ni potrebno. Pač pa ima način lobiranja (javno ali nejavno, bolj ali manj agresivno) lahko vpliv na izrek sankcije.

12Zaradi ugotovitev, da izrek odločbe prekrškovnega organa ni nerazumljiv ob dejstvu, da je v izreku konkretizirano, da storilec ni registriran za lobiranje niti ne gre za dovoljeno izjemo (po četrtem odstavku 58. člena ZlntPK) in da je šlo za nejavno vplivanje, prav tako je navedeno, na koga, v katerih prostorih in v zvezi s katero tematiko je bilo izvajano nejavno vplivanje, višje sodišče ugotavlja, da je odločba o prekršku vsebovala zahtevano konkretizacijo, zato odločitev za ustavitev postopka na podlagi 1. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1 materialnopravno ni pravilna.

13Ker bo moralo okrajno sodišče po vsebini presojati navedbe zahteve za sodno varstvo in primernost izrečene sankcije, za kar višje sodišče ni pristojno, je pritožbeno sodišče le ugodilo pritožbi in je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo.