VSRS Sodba I Ips 40343/2014

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

A.

1Okrajno sodišče v Šmarju pri Jelšah je s sodbo z dne 10. 2. 2017 obsojenega B. D. spoznalo za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja ponareditve poslovnih listin po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) ter mu izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere mu je določilo kazen deset mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obsojencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Višje sodišče v Celju je ob reševanje zagovornikove pritožbe sodbo sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti spremenilo v odločbi o krivdi in kazenski sankciji ter iz opisa dejanja izpustilo ravnanja, ki so bila storjena v obdobju od 1. 9. 2007 do 19. 11. 2007, saj so zastarala. Obsojencu je nato izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere mu je določilo kazen štirih mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Pritožbo zagovornika je zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2Zoper pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčev zagovornik zaradi kršitve kazenskega zakona in kršitve določb postopka iz prvega in drugega odstavka 371. člena ZKP ter zaradi kršitev Ustave. Navaja, da je sodišče prve stopnje s sprejemom krivde ostalih soobdolžencev vnaprej zavzelo stališče do obsojencu očitanega kaznivega dejanja. Glede na to, da se sodnica ni izločila, sta po zagovornikovi oceni kršeni pravici iz 22. in 23. člena Ustave. Zatrjuje, da iz opisa kaznivega dejanja ne izhajajo zakonski znaki kaznivega dejanja. Dodaja, da obsojenec ni imel namena ničesar ponarejati in tega ni storil, zato v njegovem ravnanju ni zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja. Sklicuje se na zaključno besedo in poudarja, da je sodišče ni upoštevalo ter se do njene vsebine ni opredelilo, ker je takoj zatem razglasilo sodbo. Navaja, da se obsojencu sodbe ne bi smelo vročiti z nabitjem na oglasno desko, saj se ni preselil, niti ni spremenil svojega naslova za vročanje. Dodaja, da se zato obsojenec s sodbo ni imel možnosti seznaniti. Sodišču prve stopnje očita kršitev pravice do obrambe, ker je po njegovi oceni neutemeljno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje predstavnika družbe S. s.r.o. in priče M. J. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni ter obsojencu izreče oprostilno sodbo, podredno pa, da pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje drugemu sodniku.

3Vrhovni državni tožilec mag. Andrej Ferlinc v odgovoru z dne 21. 12. 2018, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, navaja, da so očitki o nepravilni vročitvi sodbe sodišča prve stopnje materialno neizčrpani. Pojasnjuje, da ni nobenega razloga, ki bi utemeljeval izločitev prvostopenjske sodnice. Očitek zagovornika, da iz opisa kaznivega dejanja ne izhajajo elementi kaznivega dejanja, označuje kot pavšalnega. Glede preostalih navedb v zahtevi poudarja, da se z njimi uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki se o odgovoru nista izjavila.

B-1.

5V skladu s prvim odstavkom 420. člena ZKP se sme zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo le zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena tega zakona ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Na kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP se sme vložnik sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (peti odstavek 420. člena ZKP). To pomeni, da mora biti pravno sredstvo izčrpano ne le formalno (z vložitvijo pravnega sredstva), temveč tudi materialno (vsebinsko).

B-2.

6Zagovornik uveljavlja kršitev kazenskega zakona, ki jo utemeljuje z navedbami, da iz opisa dejanja ne izhajajo zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja. Poudarja, da v izreku niso navedeni elementi, ki bi kazali na naklep in okoliščine, s katerimi bi se ugotavljalo sostorilstvo. Ob tem se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 93283/2010 z dne 21. 9. 2017. Dodaja, da obsojenec ni imel namena ničesar ponarejati in tega ni storil ter, da zato v njegovem ravnanju ni zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja.

7Iz opisa dejanja v obravnavani zadevi izhaja, da je obsojenec priskrbel ponarejene račune družbe S. s.r.o. in jih nato posredoval A. P., M. J. in T. G. ter J. S., da so jih ti uporabili v postopkih odmere davka na motorna vozila. Na ponarejenih računih je bilo lažno navedeno, da je družba S. s.r.o. motorna vozila prodala kupcem P., J. in G., čeprav jih slednji pri navedeni družbi niso nikoli kupili, ampak je vozila dejansko iz Nemčije uvažal obsojenec.

8Enega izmed zakonskih znakov kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po drugem odstavku 240. člena KZ, ki je veljal v kritičnem času, je predstavljala uporaba lažne poslovne listine kot resnične. Pojem uporabe takšne listine se interpretira kot njeno dajanje v poslovni promet s pravnimi ali fizičnimi osebami.¹ Za uresničitev tega zakonskega znaka torej zadošča izročitev drugi fizični ali pravni osebi, saj je že na ta način listina spravljena v poslovni promet. Seveda pa se mora ob tem storilec zavedati lažnosti listine. Vse navedeno je razvidno tudi iz opisa dejanja v obravnavani zadevi. Obsojenec je zato s tem, ko je priskrbel ponarejene račune slovaške družbe S. s.r.o. in jih posredoval A. P., M. J. in T. G. ter J. S., z namenom, da bi jih predložili v postopkih odmere davka na motorna vozila, izpolnil zakonski znak uporabe lažne listine kot prave. Zagovornik se v okviru svoje argumentacije sicer sklicuje na sodbo I Ips 93283/2010 z dne 21. 9. 2017, vendar je bilo v omenjeni sodbi obravnavano drugo kaznivo dejanje in drug zakonski znak, zato so argumenti te sodbe z vidika predmetne zadeve nerelevantni.

9Glede očitkov zahteve, da iz opisa kaznivega dejanja v obravnavani zadevi ne izhajajo okoliščine, ki bi kazale na obsojenčev naklep, je mogoče ugotoviti, da ne držijo. Iz izreka prvostopenjske sodbe je namreč razvidna okoliščina, da avtomobilov, ki so bili navedeni na računih, ni prodala družba S. s.r.o., ampak jih je iz Nemčije uvažal obsojenec. Prav tako je v opisu dejanja naveden razlog za posredovanje lažnih listin, in sicer njihova predložitev v postopkih odmere davka na motorna vozila. To pomeni, da iz izreka sodbe izhaja obsojenčevo zavedanje lažnosti računov in njegovo hotenje, da jih kljub temu uporabi kot prave. Sicer pa so podrobnejši razlogi o njegovem naklepu navedeni v trinajsti točki obrazložitve prvostopenjske sodbe. Uveljavljana kršitev kazenskega zakona zato ni podana. V preostalem pa zagovornik s trditvami, da obsojenec nikoli ni imel namena karkoli ponarejati in tega ni nikoli storil ter, da prvostopenjska sodba temelji izključno na priznanju ostalih soobdolžencev, izpodbija pravnomočno ugotovljeno dejansko stanje, kar v zahtevi za varstvo zakonitosti ni dovoljeno.

10Navedbe, ki se nanašajo na domnevno nepravilno vročanje sodbe sodišča prve stopnje, so bile prvič izpostavljene šele v zahtevi za varstvo zakonitosti. V pritožbi namreč zagovornik ni navajal, da sodišče ne bi smelo vročati sodbe z nabitjem na oglasno desko, saj se obsojenec ni nikamor preselil, niti ni spremenil svojega naslova za vročanje. Prav tako ni uveljavljal kršitve določbe postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 118. in 120. členom ZKP ter zatrjeval, da se obsojenec s prvostopenjsko sodbo ni imel možnosti seznaniti. Glede na materialno neizčrpanost izpostavljenih navedb, jih Vrhovno sodišče ni presojalo.

11Zagovornik se v zahtevi sklicuje na svojo zaključno besedo in navaja, da se sodišče do njene vsebine ni opredelilo, prav tako je naj ne bi upoštevalo, ker je takoj zatem razglasilo svojo sodbo. Takšni očitki so neutemeljeni. Od sodišča ni mogoče pričakovati, da bo že v okviru razglasitve sodbe navajalo podrobne razloge, zakaj ni sprejelo argumentacije iz zaključne besede. Temu razglasitev sodbe niti ni namenjena, ampak mora sodišče v okviru ustne obrazložitve navesti zgolj bistvene razloge, zaradi katerih je sprejelo sodbo. Ne zahteva pa se, da bi morala ustna obrazložitev sodbe vsebovati vse kar 364. člen ZKP predvideva za pisno izdelano sodbo. To pa je prvostopenjska sodba tudi vsebovala, pri čemer se je sodišče opredelilo do obsojenčevega zagovora in bistvenih očitkov obrambe, zato smiselno uveljavljana kršitev določb postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

12Zahteva navaja, da je podana bistvena kršitev določb postopka iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je obsojencu sodila sodnica, ki bi morala biti izločena. Poudarja, da je sodnica sodišča prve stopnje s sprejemom krivde ostalih soobdolžencev že vnaprej zavzela stališče tudi do obsojencu očitanega kaznivega dejanja. Meni, da bi se morala prvostopenjska sodnica po tem, ko je sprejela priznanje ostalih soobdolžencev, izločiti. Glede na to, da ni ravnala tako, ampak je sodila tudi obsojencu, je kršena obsojenčeva pravica do nepristranskega sojenja iz 23. člena Ustave.

13Uvodoma je treba pojasniti, da takšne navedbe ne predstavljajo utemeljitve bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ampak kršitev določb postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 6. točko prvega odstavka 39. člena ZKP. O zatrjevani kršitvi določb postopka bi namreč bilo mogoče govoriti kvečjemu, če bi na glavni obravnavani sodeloval sodnik, ki bi moral biti izločen zaradi t.i. izključitvenih razlogov (1. do 5. točka prvega odstavka in 1. do 3. točka drugega odstavka 39. člena ZKP). Zagovornikove navedbe, da je sodišče prve stopnje s sprejemom priznanja krivde drugih soobdolžencev vnaprej zavzelo stališče tudi do obsojenčeve krivde, pa predpostavljajo podanost odklonitvenega razloga po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP.

14V obravnavani zadevi se je zoper obsojenca in soobsojence A. P., M. J. ter T. G. vodil enoten kazenski postopek zaradi vsebinsko identičnih očitkov o uporabi lažnih poslovnih listin kot pravih. Soobsojenci A. P., M. J. in T. G. so na prvem naroku za glavno obravnavo v skrajšanem postopku priznali krivdo. Sodišče je njihova priznanja sprejelo in jih s sodbo z dne 16. 9. 2014 obsodilo za nadaljevano kaznivo dejanje ponareditve poslovnih listin po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena KZ. Zoper obsojenca je bil kazenski postopek izločen in dokončan posebej, pri čemer ga je isto sodišče obsodilo za kaznivo dejanje, ki je bilo po opisu identično tistemu, za katerega so soobsojenci priznali krivdo.

15Sprejem priznanja krivde soobdolžencev na predobravnavnem naroku ni okoliščina, ki bi sama po sebi narekovala izločitev sodišča v poznejšem postopku zoper obsojenca v isti kazenski zadevi. V skladu z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS in Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) namreč zgolj sprejetje priznanja krivde katerega izmed soobdolžencev ne predstavlja zadostnega razloga, ki bi vzbujal dvom v nepristrankost sodnika v poznejšem postopku zoper obdolženca, ki krivde ni priznal.² Glede na navedeno se ni mogoče strinjati z zagovornikom, da bi se sodišče prve stopnje, ki je sprejelo priznanja krivde soobsojencev A. P., M. J. ter T. G., moralo zaradi tega izločiti. Tudi identičen opis kaznivega dejanja za katerega so soobsojenci priznali krivdo še ne more voditi v zaključek, da je na ta način sodnica sodišča prve stopnje že vnaprej zavzela stališče o krivdi in zakonskih znakih obsojencu očitanega kaznivega dejanja. Le prepis opisa kaznivega dejanja iz prejšnje sodbe namreč ne predstavlja okoliščine, na podlagi katere bi bilo mogoče sejati zrno dvoma v nepristranskost sodišča.³ Glede na navedeno uveljavljana kršitve določb postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 6. točko prvega odstavka 39. člena ZKP ni podana. Preostale navedbe v zahtevi pa ne presegajo izpostavljenih očitkov in ne nudijo podlage za presojo o okrnjenem videzu nepristranskosti zaradi drugih okoliščin. Zagovornik namreč očitke o vnaprejšnjem zavzemanju stališča do obsojencu očitanega dejanja utemeljuje izključno s sklicevanjem na golo dejstvo, da je v obravnavani zadevi sodila ista sodnica, ki je pred tem sprejela priznanja krivde soobsojencev. Poleg tega poudarja, da sodišče prve stopnje ne bi smelo slediti izpovedbam soobsojencev, zaslišanih kot prič ter, da je sodišče svojo dokazno oceno oprlo izključno na priznanja krivde soobsojencev, pri čemer naj bi bila njihova priznanja tudi v nasprotju z ostalimi dokazi. Takšne trditve pa po svoji vsebini ne izkazujejo vpliva na objektivni vidik nepristrankosti sodišča oziroma utemeljitve kršitve določb postopka, ampak uveljavljanje razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar v zahtevi za varstvo zakonitosti ni dovoljeno.

16Zagovornik sodišču prve stopnje očita kršitev pravice do obrambe, ker naj bi neutemeljno zavrnilo dokazna predloga po zaslišanju predstavnika družbe S. s.r.o. in priče M. J. Obramba je z omenjenima dokaznima predlogoma želela dokazati, da so imeli računi, ki jih je izdala slovaška družba S. s.r.o. in M. J. resnično podlago ter, da niso bili ponarejeni, kot je bilo to navedeno v obtožnem predlogu. Sodišče prve stopnje je v četrti točki obrazložitve dokazni predlog po zaslišanju M. J. zavrnilo z utemeljitvijo, da nobenega ponarejenega računa v obtožbi ni izdala omenjena oseba, hkrati pa je državna tožilka spremenila obtožni predlog in z njega povsem izpustila očitke, ki so se nanašali na ponarejene račune, ki naj bi jih izdal M. J. Po presoji prvostopenjskega sodišča je zato dokazni predlog po zaslišanju navedene priče postal nerelevanten. Glede predlaganega zaslišanja zakonitega zastopnika družbe S. s.r.o. R. M. je sodišče v okviru argumentacije zavrnitve dokaznega predloga izpostavilo, da ni razpolagalo ne z osebnimi podatki priče, niti z njenim naslovom, prav tako ni bilo mogoče ugotoviti koliko oseb s takšnim imenom dejansko obstaja. Vendar je bil ključni razlog za neizvedbo dokaza v tem, da predlagani dokaz ne bi doprinesel k ugotovitvi za obsojenca ugodnejšega dejanskega stanja. Takšen zaključek je sodišče oprlo na to, da so soobdolženci P., J. in G., zaslišani kot priče, navedli, da so po avtomobile (za katere so bili izstavljeni sporni računi) hodili v Nemčijo in ne na Slovaško, prav tako pa so dokumente za vozila prevzeli v Nemčiji. Poleg tega je poudarilo, da po ugotovitvah slovaških pristojnih organov družba S. s.r.o. za obdobje, ko naj bi izdajala omenjene račune, ni izkazovala prometa in ni predložila obračuna DDV, kar kaže na to, da jih ni izdala. Sodišče druge stopnje je glede istovrstnih pritožbenih navedb pritrdilo presoji prvostopenjskega sodišča. Pri tem je še dodatno pojasnilo, da iz obsojenčevega zagovora izhaja, da je vložil kazensko ovadbo zoper M. K., ker naj bi slednji tiskal ponarejene račune, ki so bili predmet kazenskopravnih očitkov v obravnavani zadevi. Glede na navedeno je zaključilo, da že iz zagovora obsojenca izhaja, da spornih računov ni izdajala slovaška družba, katere zakonitega zastopnika je obramba želela zaslišati.

17Opisana argumentacija obeh sodišč nižje stopnje glede zavrnitve dokaznih predlogov je razumna. Ni namreč videti nobenega razloga za zaslišanje priče M. J., ker se obsojencu ni očitalo predložitve ponarejenih računov, ki naj bi jih izdala omenjena oseba. To pomeni, da takšen dokazni predlog ni imel povezave z vsebino kazenskopravnih očitkov obsojencu in je bil kot takšen povsem nerelevaten. Glede drugega dokaznega predloga pa Vrhovno sodišče sprejema argumentacijo sodišč nižje stopnje, da ob upoštevanju zagovora obsojenca in vsebine preostalih izvedenih dokazov, zaslišanje zakonitega zastopnika družbe S. s.r.o. ne bi v ničemer prispevalo k drugačni oziroma ugodnejši ugotovitvi dejanskega stanja za obsojenca. Sodišče prve stopnje zato z zavrnitvijo navedenih dokaznih predlogov ni kršilo pravice do izvajanja dokazov v lastno korist iz 3. alineje 29. člena Ustave. Kolikor pa zagovornik graja verodostojnost prič A. P., M. J. in T. G. in hkrati pojasnjuje, da priče, ki so pred tem priznale krivdo, ne morejo biti verodostojne ter izpostavlja del izpovedbe J. S., ki je zatrjeval, da obsojenec ni vedel za ponarejene račune, s tem uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Enako velja za trditve, da so bili za avtomobile, navedene na spornih računih, v celoti poravnane vse dajatve in da zato ni nobenega razloga, da bi obsojenec želel ogoljufati Republiko Slovenijo.

18Zahteva sodišču prve stopnje očita, da ni opravilo dokazne ocene posameznih izjav in je obrazložilo. Takšni očitki so povsem nekonkretizirani. Zagovornik namreč ne pojasni izpovedbe katere priče sodišče prve stopnje naj ne bi ovrednotilo in obrazložilo. Prav tako ne dosega standarda konkretiziranosti⁴ očitek o kršitvi določb kazenskega postopka iz 7. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker sodišče naj ne bi popolnoma odločilo o predmetu obtožbe. Zahteva glede omenjene kršitve namreč navaja le zakonski razlog, medtem ko vsebine očitane kršitve v ničemer ne konkretizira. Tako uveljavljane kršitve določb postopka ne omogočajo njihovega vsebinskega preizkusa, zato jih Vrhovno sodišče ni presojalo.

C.

19Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitev kazenskega zakona in kršitve določb postopka niso bile podane, zahteva pa je bila deloma vložena tudi iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

20Glede na podatke o obsojenčevem premoženjskem stanju, razvidne iz sodbe sodišča prve stopnje, je Vrhovno sodišče obsojenca na podlagi 98.a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP oprostilo plačila sodne takse.

¹ Mag. Deisinger: Kazenski zakonik s komentarjem, Posebni del, GV Založba, Ljubljana, 2002, str. 501.
² Sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 14015/2013 z dne 6. 11. 2014, I Ips 26166/2010 z dne 27. 10. 2017, I Ips 11881/2014 z dne 20. 12. 2018 in I Ips 44091/2016 z dne 16. 7. 2020 ter sodbe ESČP v zadevah Poppe proti Nizozemski z dne 24. 3. 2009 (št. 32271/04), Schwarzenberger proti Nemčiji z dne 10. 8. 2006 (št. 75737/01) in številne druge.
³ Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 11881/2014 z dne 20. 12. 2018.
⁴ Sodba I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008.