VSC Sodba PRp 88/2020

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo ugodilo storilkini zahtevi za sodno varstvo in izpodbijano odločbo prekrškovnega organa Policijske postaje Celje spremenilo tako, da je postopek o prekršku zoper storilko zaradi prekrška po desetem odstavku 45. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP), ki naj bi ga storila s tem, da 30. 5. 2019 ob 12.30 uri na lokalni cesti v C. v neposredni bližini naslova M., kot voznica osebnega avtomobila Renault Twingo pri vožnji iz smeri P. proti P., hitrosti in načina vožnje ni prilagodila poteku ceste, stanju vozišča in vremenskim razmeram, da bi vozilo ves čas obvladovala, saj je zaradi prevelike hitrosti vožnje po hribu navzdol proti levemu ovinku po mokrem vozišču v deževnem vremenu izgubila oblast nad vozilom in je kljub zaviranju v ovinku zapeljala naravnost z vozišča preko bankine na nabrežino ob desnem robu ceste, ustavilo na podlagi 9. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških (ZP-1), glede stroškov postopka pa odločilo, da bremenijo proračun.

2Zoper sodbo se pritožuje prekrškovni organ, ker meni, da je bila z odločitvijo sodišča prekršena materialna določba predpisa, ki določa prekršek (2. točka 154. člena ZP-1). Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se storilkina zahteva za sodno varstvo zavrne kot neutemeljena.

3Pritožba ni utemeljena.

4V skladu z 9. točko prvega odstavka 136. člena ZP-1, na katero je sodišče oprlo svojo odločitev, se sodba o prekršku, s katero se postopek ustavi, izda, če gre za prekršek neznatnega pomena, posebne okoliščine, nizka stopnja odgovornosti ali storilčeve osebne okoliščine pa kažejo, da postopek ne bi bil smotrn. Prekršek neznatnega pomena pa je v 6.a členu ZP-1 opredeljen kot prekršek, ki je bil storjen v okoliščinah, ki ga delajo posebno lahkega in pri katerem ni nastala oziroma ne bo nastala škodljiva posledica ali je ta neznatna.

5Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje kot neutemeljene štelo storilkine navedbe v zahtevi za sodno varstvo, da ji je bila kršena pravica do pravnega sredstva in da je do zdrsa s cestišča prišlo zaradi listja in peska na vozišču, saj je ugotovilo, da sta listje in pesek vidna le ob robu vozišča, sledovi blokiranja koles pa se pričnejo že pred tem delom vozišča, zaradi česar listje in pesek na drsenje vozila ob pričetku zaviranja nista vplivala na gibanje vozila. Sodišče prve stopnje tako res ni sledilo pritožbenim zatrjevanjem oziroma navedbam v zahtevi za sodno varstvo, da je vozilo s primerno hitrostjo glede na potek ceste, vremenske razmere in stanje vozišča in s tem pritrdilo pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja glede izpolnitve objektivnih znakov storilki očitanega prekrška, kot izhajajo iz izpodbijane odločbe o prekršku. Vendar pa je pri tem ugotovilo, da je bila v posledici storitve takega prekrška poškodovana zgolj storilka, na vozilu pa so nastale minimalne poškodbe, zaradi česar je ocenilo, da obravnavani dogodek ni posledica objestne in drzne vožnje ter je štelo, da je obravnavani prekršek prekršek neznatnega pomena in da je stopnja storilkine odgovornosti nizka, zaradi česar postopek o prekršku zoper storilko ni smotrn.

6Taki razlogi po mnenju pritožbenega sodišča niso v medsebojnem nasprotju in so neutemeljene pritožbene navedbe, da je navedba sodišča v 8. točki obrazložitve, da v obravnavanem dogodku ne gre za objestno in predrzno vožnjo storilke, v nasprotju z navedbami iz 7. točke obrazložitve, ker sodišče ne sledi storilkinim navedbam, da je vozilo s primerno hitrostjo glede na potek ceste, vremenske razmere in stanje vozišča. Ugotovitev, da je storilka sicer izpolnila vse objektivne zakonske znake prekrška vožnje z neprilagojeno hitrostjo namreč ne pomeni, da je njena vožnja bila drzna ali objestna, saj je vendarle očitno, da v posledici te vožnje in trčenju v brežino niso nastale hujše posledice, kar pomeni, da hitrost vožnje sicer ni bila velika, vendar je bila očitno neprilagojena trenutnih razmeram. Pritožbeno očitana absolutno bistvena kršitev določb postopka o prekršku tako ni podana.

7Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da ker je storilka storila hujši prekršek, le-tega ni mogoče prekvalificirati v prekršek neznatnega pomena. Prekršek, kot se ga očita storilki, je v skladu z drugim odstavkom 23. člena ZP-1 res mogoče opredeliti kot hujši prekršek, saj je zanj predpisan izrek 3 kazenskih točk (in praviloma res takega prekrška ni mogoče šteti kot prekršek neznatnega pomena). Vendar pa sama zakonska definicija prekrška neznatnega pomena ne izključuje možnosti, da bi sodišče ob upoštevanju vseh okoliščin, kot prekršek neznatnega pomena štelo tudi prekršek, za katerega so predpisane 3 kazenske točke v cestnem prometu. V posebnih okoliščinah konkretnega primera je tudi po mnenju pritožbenega sodišča mogoče uporabiti institut prekrška neznatnega pomena tudi v obravnavani zadevi.

8Res je tudi sicer, da je v posledici vožnje z neprilagojeno hitrostjo prišlo do materialne škode kot tudi do poškodovanja osebe, ki naj bi sicer utrpela lahko telesno poškodbo, za katero pa storilka v odgovoru na pritožbo zatrjuje, da ugotovljene poškodbe niso bile opredeljene kot lahka telesna poškodba. Ob strogi jezikovni razlagi 2. točke drugega odstavka 109. člena ZPrCP, ki določa, da je prometna nesreča II. kategorije nesreča, v kateri je najmanj ena oseba lahko telesno poškodovana, bi sicer pod ta pojem lahko uvrščali tudi prometno nesrečo, v kateri je bil lahko telesno poškodovan samo voznik motornega vozila oziroma storilec, ki se mu očita prekršek. Vendar pa je potrebno upoštevati smisel kaznovalnega prava, ki je načeloma interpersonalne narave, zaradi česar samopoškodbe ter vse vrste telesnih poškodb v slovenskem pravnem redu velja načelo, da niso kaznive, kot je izpostavilo Vrhovno sodišče v sodbi I Ips 35743/2015-21 z dne 13. 4. 2017. V tej sodbi je Vrhovno sodišče presojalo vprašanje, ali je na podlagi jezikovne razlage spremenjene določbe 324. člena KZ-1 po noveli KZ-1B šteti, da je predmet ogrožanja in v kvalificiranih oblikah poškodovanja vsaka oseba, torej tudi voznik in se ni strinjalo z vrhovnim državnim tožilcem, da niti jezikovna razlaga, ki bi bila podprta z namensko ne dopušča drugačne razlage, kot da je predmet ogrožanja in poškodovanja lahko tudi voznik sam. Kot je poudarilo Vrhovno sodišče v tej sodbi, varnost cestnega prometa kot del javne varnosti sicer ni razpoložljiva kazensko pravna dobrina, medtem ko človekovo zdravje, telesna celovitost, osebna varnost pa praviloma sodijo med razpoložljive kazensko pravne dobrine. Vprašanje, kako upoštevati ogrožanje ali telesno poškodbo in škodo na premoženju domnevnega storilca prometnega delikta pa je bilo razrešeno že na podlagi dileme, ki se je pojavila že po kazenskem zakoniku iz leta 1951, ko je 271. člen KZ določal kaznivo dejanje ogrožanje javnega prometa. Takrat je prevladalo logično stališče, da ogrožanje samega sebe in lastnega premoženja ne more biti element omenjenega kaznivega dejanja in to vprašanje se kasneje ni več pojavljalo na podlagi česar je mogoče sklepati, da je bilo splošno sprejeto in docela nesporno. Pritožbeno sodišče ne vidi potrebe, da bi v zvezi s prekrški bilo potrebno ubrati drugačen pristop, saj vendarle sodijo prekrški v sistem kaznovalnega prava. Hkrati pa je potrebno poudariti, da sama prometna nesreča oziroma njena kategorizacija ni zakonski znak storilki očitanega prekrška, vendar pa je pomembna okoliščina pri opredelitvi posledic tega prekrška, ki je pomembna za presojo vprašanja, ali je mogoče tak prekršek šteti kot prekršek neznatnega pomena. Nedvomno ni mogoče storilki v škodo šteti lahke telesne poškodbe, ki jo je utrpela sama, zlasti pa ob okoliščini, da je celo policiste poklicala sama.

9Tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da je zmotno mnenje sodišča prve stopnje, da povzročitev prometne nesreče, v kateri je lažje telesno poškodovan samo udeleženi voznik, ne pomeni povzročitve prometne nesreče II. kategorije, ker zakonodajalec ni opredelil morebitne samoudeležbe kot morebitne izjeme v prometnih nesrečah II. kategorije in da je ne glede na to, da je bila v prometni nesreči poškodovana zgolj storilka, je v opisanem prekršku prišlo do lahke telesne poškodbe vsaj ene osebe in je izpolnjen pogoj, da se obravnavani dogodek šteje za prometno nesrečo II. Kategorije in da zato nikakor ni mogoče govoriti o prekršku neznatnega pomena po 6.a členu ZP-1 ne glede na to, da je nastala zgolj minimalna materialna škoda.

10Glede na navedeno, ko je sodišče prve stopnje v nasprotju s pritožbenimi navedbami glede na okoliščine konkretnega primera pravilno ocenilo, da gre v obravnavani zadevi za prekršek neznatnega pomena, je pritožbeno sodišče pritožbene navedbe ocenilo kot neutemeljene in je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo, saj tudi v okviru uradnega preizkusa v skladu s 159. členom ZP-1 ni zasledilo kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti (tretji odstavek 163. člena ZP-1).