VSL Sodba I Cp 671/2020

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje: - ugotovilo, da je Pogodba o preužitku z dne 3. 4. 2008, sklenjena v obliki notarskega zapisa SV 568/08, med pokojnim D. D. kot preužitkarjem in tožencem kot prevzemnikom, nična (točka I izreka), - ugotovilo, da je vknjižba lastninske pravice na toženca na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani Dn 9981/2008 z dne 28.5.2008 neveljavna, in odločilo, da se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje tako, da se iz zemljiške knjige kot lastnik nepremičnin izbriše toženec in se kot lastnik navedenih nepremičnin ponovno vpiše pokojni D. D. (točka II izreka), - odločilo, da se v zapuščino po pokojnem D. D. vrnejo parcele 1036/0, 168/0, 332/0, 333/0, 334/0, 335/0, 337/0, 1031/0, 1032/0, 1033/0, 1034/0, 1035/0, 1039/0, 1040/0, 1043/0, 1044/0, 1045/0, 1047/0, 1048/0, 1049/1, 1049/2, *132/1, *132/2, *176/0, vse k. o. X. (točka III izreka), ter - odločilo, da je toženec dolžan tožnikom v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v znesku 27.529,62 EUR (točka IV izreka).

2Toženec izpodbija sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP.¹ Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo ustrezno spremeni (v celoti zavrne tožbeni zahtevek), oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišču očita, da je pri odločanju o aktivni legitimaciji prezrlo bistveno okoliščino - uvedbo postopka osebnega stečaja nad tožencem. Položaj stranke ima lahko le tisti tožnik, ki je svojo izločitveno pravico prijavil v postopku osebnega stečaja. Vrhovno sodišče ni presojalo pravnega položaja, ko eden od dedičev kot upnik zahteva izločitev dela stečajne mase. Izločitveno pravico je v postopku osebnega stečaja nad tožencem prijavil le deveti tožnik. Stečajni upravitelj je njegovo pravico prerekal, kar pomeni, da mora svoj zahtevek za ugotovitev izločitvene pravice uveljavljati v drugem postopku. S prijavo izločitvene pravice deveti tožnik izkazuje svoj pravni interes za uveljavljanje zahtevka za izločitev premoženja iz stečajne mase. Ostali tožniki so pravni interes izgubili, saj izločitvene pravice niso prijavili. Tožbeni zahtevek tudi ni oblikovan v skladu z določbami ZFPPIPP,² zato bi moral biti zavržen. Toženec je tudi v ponovljenem postopku podal predlog za imenovanje novega izvedenca, ki mu sodišče ni sledilo. Svoje odločitve ni obrazložilo, zato zavrnitve dokaznega predloga niti ni mogoče preizkusiti. Imenovani izvedenec ni izkustveno ocenil položaja pokojnega D. D. kot osebe, ki se je ukvarjala s kmetijsko dejavnostjo in ki je sprejemala samostojne odločitve, povezane z upravljanjem kmetije. Znanje o opravljanju kmetijske dejavnosti se pridobi z izkustvi, ne v okviru izobraževalnega procesa. Pri presoji poslovne sposobnosti pokojnega D. D. je ključno dejstvo, da je samostojno vodil kmetijsko gospodarstvo. Njegova sposobnost samostojnega funkcioniranja na zaščiteni kmetiji je bila podana tako ob pridobitvi nepremičnin leta 1983 in ob pridobitvi statusa zaščitene kmetije leta 2001, kot tudi ob sklenitvi pogodbe o preužitku leta 2008. Izvedenec se tudi ni opredelil do okoliščin (da je pokojni D. D. 12. 8. 2005 sam prišel v psihiatrično ambulanto in da se je strinjal z bolnišničnim zdravljenjem), ki kažejo, da je pokojni D. D. razumel svoje zdravstveno stanje, oziroma da je bil sposoben samostojnega ravnanja ob nastopu zdravstvenega stanja. Izvedenec se prav tako ni opredelil do dejstva, da ob bolnišničnem zdravljenju nihče od njegovih lečečih zdravnikov ni opozoril na omejeno poslovno sposobnost pokojnega D. D. Ker je izvedenec že od leta 2012 upokojen (ne opravlja več kliničnih pregledov pacientov), obstaja dvom v njegova strokovna znanja. Tožniki priznavajo, da je imel pokojni D. D. poslovno sposobnost tako v času izdaje sklepa o dedovanju kot tudi v času izdaje odločbe upravne enote, s katero je bil glede nepremičnin ugotovljen status zaščitene kmetije. Poslovna sposobnost, ki se pri pokojnem D. D. ni spremenila zaradi zdravstvenega dogodka, ne more v nekem časovnem obdobju obstajati, v drugem pa ne. Tožniki niso upravičeni do povrnitve stroškov revizije in stroškov predhodnega postopka na prvi stopnji, saj je z revizijo uspel toženec.

3Tožniki v odgovoru na pritožbo predlagajo njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5V novem sojenju³ je sodišče prve stopnje na podlagi dopolnjenega dokaznega postopka z izvedencem psihiatrične stroke A. A. ugotovilo enako kot v prvem sojenju, in sicer, da pokojni D. D. ob sklenitvi pogodbe o preužitku z dne 3. 4. 2008 zaradi svojih duševnih značilnosti ni bil sposoben oblikovati pravno veljavne volje in ravnati v skladu z njo. Na tej podlagi je nato naredilo materialnopravni zaključek, da pogodba zaradi neobstoja potrebnega soglasja volj ni nastala. Odločilo je, da je pogodba o preužitku nična, da je vknjižba v korist toženca neveljavna, da se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje in da se nepremičnine, ki so bile predmet pogodbe o preužitku, vrnejo v zapuščino po pokojnem D. D.

6Izhodišče poslovne sposobnosti (tj. pravno priznane sposobnosti izjavljati poslovno voljo), ki je predpostavka za veljavno sklenitev pogodbe (prvi odstavek 41. člena OZ⁴), je sposobnost razsojanja, to je dejanska sposobnost razumeti pomen in pravne posledice izjavljene poslovne volje.⁵ Če pogodbenik nima sposobnosti razsojanja, da bi lahko oblikoval pravno relevantno poslovno voljo, do soglasja volj ne pride (15. člen OZ), kar ima za posledico neobstoj oziroma ničnost pogodbe.⁶ Vprašanje razsodnosti pokojnega D. D. v času sklepanja pogodbe o preužitku ostaja sporno tudi na pritožbeni stopnji. Kot bo obrazloženo v nadaljevanju, tožencu s pritožbenimi navedbami ni uspelo omajati pravilnosti dejanskih ugotovitev (temelječih predvsem na mnenju izvedenca psihiatrične stroke) in pravnih zaključkov izpodbijane sodbe.

7Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj ni imenovalo novega izvedenca psihiatrične stroke. Sodišče prve stopnje je (predvsem v točkah 12 - 16 obrazložitve izpodbijane sodbe) navedlo dovolj izčrpne in prepričljive razloge, zakaj sledi ugotovitvam izvedenca A. A., oziroma zakaj šteje, da ni pogojev za imenovanje novega izvedenca (prim. tretji odstavek 254. člena ZPP). Na podlagi ocene, da je izvedensko mnenje notranje skladno, jasno in popolno, sodišče prve stopnje utemeljeno ni imenovalo novega izvedenca. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je imel toženec v postopku pred sodiščem prve stopnje možnost, da izvedensko mnenje učinkovito preizkusi, oziroma da s svojimi pripombami vnese utemeljen dvom v njegovo pravilnost.

8Izvedenec A. A. je na podlagi pregledane medicinske in druge spisne dokumentacije, ugotovil sledeče: pri pokojnem D. D. je bila prisotna blaga duševna manjrazvitost (debilnost), to pomeni podnormalno (ne podpovprečno) inteligentnost. Odrasla oseba s takšno motnjo ima mentalno starost od 9 do manj kot 12 let. Pokojni je imel do materine smrti (leta 2000) status otroka, torej osebe, za katero so skrbeli drugi. Motnja v razvoju mu je preprečila, da bi se usposobil za samostojno življenje (pokojni se ni nikdar sam preživljal). Vsaj po materini smrti bi mu bilo potrebno odvzeti poslovno sposobnost in določiti skrbnika. V obdobju 12. 8. 2005 - 19. 5. 2006 je bil pokojni hospitaliziran v psihiatrični kliniki. Ob odpustu mu je bila postavljena diagnoza „blaga duševna manjrazvitost z vedenjsko prizadetostjo“ in „akutni shizofreniji podobna motnja“. Izvedenec je na zaslišanju (na naroku 28. 2. 2019) dodatno pojasnil, da je diagnoza „blaga duševna manjrazvitost“, zapisana v dokumentaciji psihiatrične klinike, temeljila na kliničnem pregledu pokojnega (ne na bežnem vtisu, kot je očital toženec), in da so v prid te diagnoze, v katero ni imel razlogov za dvom, tudi življenjske okoliščine na strani pokojnega D. D. (ni se izučil za poklic, ni se sam preživljal). Po pregledu dokumentacije Osnovne šole X. o šolanju D. D., iz katere izhaja, da je pokojni ponavljal prvi, tretji in peti razred osnovne šole, da je bil pri popravnem izpitu iz matematike v petem razredu ocenjen nezadostno in da je leta 1973, po dopolnjeni osemletni šolski obveznosti, izstopil iz osnovne šole (nikoli se ni šolal po prilagojenem učnem programu), je izvedenec (v pisnih dopolnitvah mnenja z dne 11. 4. 2019 in 26. 5. 2019) vztrajal pri mnenju, da pokojni D. D. ni mogel razumeti vsebine, pomena in posledic sklenjene pogodbe o preužitku. Lahko si je sicer predstavljal, da mu bo pogodba koristila, ker bo prejemal denar,⁷ ni pa bil sposoben ocene, kaj daje in kaj prejema. Mnenje je dodatno argumentiral z zapisom v dokumentaciji psihiatrične klinike ob drugi hospitalizaciji (zaznamek z dne 24. 1. 2011), ki povzema izjavo pokojnega, „da je pred leti s C. C. (to je tožencem) podpisal pogodbo, pred kakšnim letom pa še drugo pogodbo, za katero ne ve, kaj je v njej zapisano, zdi pa se mu, da ni več lastnik hiše.“

9Toženec v pritožbi opozarja, da je postavljena diagnoza v nasprotju z dejstvi, da je pokojni D. D. samostojno funkcioniral (vodil/upravljal je kmetijo, odločil se je za psihiatrično zdravljenje) in da lečeči zdravniki v času hospitalizacije niso podvomili v njegovo poslovno sposobnost. Kar zadeva trditve o samostojnem vodenju kmetijskega gospodarstva, je treba poudariti, da toženec ni podal nobenih trditev o tem, kaj je pokojni na kmetiji samostojno delal. O njegovem življenju na kmetiji je bilo v postopku razkrito zgolj to, da je na kmetiji po materini smrti živel sam (že prej sta z mamo živela odmaknjeno, socialno izolirano), da je leta 2000 (po materini smrti) nepremičnine oddal v zakup tožencu, ki mu zakupnine ni plačeval, da je imel po prvi hospitalizaciji urejen topel obrok v DSO X. ter da je (po lastni izjavi, podani ob priliki psihiatričnih pregledov) skrbel za nekaj koz in popravljal motorne žage. Te ugotovitve, v povezavi z ugotovitvami izvedenca, vodijo k presoji, da je pokojni D. D. živel socialno izolirano, v odvisnosti od (finančne) pomoči, ne pa k presoji, za katero se zavzema pritožba. Pritožbeno sodišče ob tem opozarja tudi na nasprotje med pritožbenimi navedbami in toženčevo izpovedbo na naroku 9. 6. 2014, iz katere izhaja, da je bila kmetija zapuščena, saj tam že 20 let nihče ni delal⁸. Protispisna je pritožbena trditev, da je pokojni D. D. prepoznal poslabšanje svojega zdravstvenega stanja in sam odšel na zdravljenje v urgentno psihiatrično ambulanto. Pokojni je prišel v psihiatrično obravnavo zaradi znakov duševne bolezni (akutni shizofreniji podobna motnja), ki jih sam (po vsej verjetnosti tudi zaradi duševne zaostalosti) ni zaznal/prepoznal. Kot je pojasnil že izvedenec (dopolnitev mnenja z dne 26. 5. 2019), ga je na psihiatrično zdravljenje napotila zdravnica. To potrjuje tudi zapis v medicinski dokumentaciji z dne 23. 8. 2005 (priloga C3), iz katerega izhaja, da je B. B. (tedanji župan X., ki je bil družinsko povezan s pokojnikom), ko je opazil, da se je začel pokojni spreminjati, alarmiral osebnega zdravnika, ki ga je napotil k psihiatru. V nasprotju s podatki v spisu je tudi pritožbena navedba, da lečeči zdravniki v psihiatrični kliniki niso podvomili v poslovno sposobnost pokojnega D. D. Iz medicinske dokumentacije (priloga C3) izhaja, da si je psihiatrična klinika v času hospitalizacije pokojnega prizadevala za izboljšanje njegovih socialnih oziroma življenjskih razmer. Na pristojni center za socialno delo je 25. 4. 2006 naslovila predlog za postavitev skrbnika za poseben primer, v katerem je med drugim navedla, da živi D. D. sam, da poseduje precejšnje imetje, iz katerega se ne zmore preživljati, da je pred leti kmetijo oddal v zakup, za katerega ni prejemal ustreznega plačila in da zaradi delne nekritičnosti vsled bolezni potrebuje posebno zaščito. V izvidu, ki je nastal na podlagi psihiatričnega pregleda 22. 2. 2008 (priloga C4), je zapis zdravnice psihiatrinje, da je pri D. D. „v ospredju duševna manjrazvitost“. Ker se je pokojni zdravil zaradi duševne bolezni/motnje, je razumljivo, da takšnega zapisa ne vsebuje vsak psihiatrični izvid, ki je del medicinske dokumentacije.

10Pritožnik ne vzbudi dvoma v strokovnost izvedenca A. A. Izvedenec se je oprl na diagnozo („duševna manjrazvitost“), temelječo na kliničnem pregledu, ki so ga opravili lečeči zdravniki pokojnega D. D. v času njegove prve hospitalizacije. Takšno diagnozo podpirajo tudi druge, v postopku ugotovljene okoliščine iz življenja pokojnega D. D. Pritožba izvedencu neutemeljeno odreka strokovnost na podlagi dejstva, da zaradi upokojitve ni več del zdravstvenega sistema. Ker izvedensko mnenje po naravi stvari ne more temeljiti na kliničnem pregledu D. D. (umrl je 20. 3. 2011), je (pravzaprav) nerazumljiv pritožbeni dvom v izvedenčevo strokovno znanje zaradi neizvajanja kliničnih pregledov pacientov (od upokojitve leta 2012 dalje).

11Pritožba svoje stališče (o razsodnosti pokojnega D. D.) nepravilno opira na dejstvo, da je bil D. D. na podlagi sklepa o dedovanju z dne 9. 6. 1983 dedič po svojem očetu. Kot je pritožniku pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje (v točki 17 obrazložitve izpodbijane sodbe), dedne sposobnosti ni mogoče enačiti s sposobnostjo razsojanja. Sposobnost razsojanja ni pogoj za dedovanje. Pogoj za dedovanje je, da je dedič ob uvedbi dedovanja (tj. ob smrti zapustnika) živ oziroma vsaj spočet (prvi odstavek 123. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 125. člena ZD⁹). Tudi odločba upravne enote z dne 16. 10. 2001 (priloga A50), s katero so bile nepremičnine v lasti D. D. določene za zaščiteno kmetijo, ne podpira pritožbene teze, da je bil pokojni tedaj sposoben razsojati (in da je bil zato sposoben razsojati tudi kasneje). Po uradni dolžnosti izveden upravni postopek, ki je podatke za odločanje črpal izključno iz obeh nepremičninskih evidenc (drugi odstavek 4. člena ZDKG)¹⁰, v nobenem smislu ne dokazuje niti, da je bil pokojni D. D. sposoben gospodariti z zaščiteno kmetijo (tega ne dokazuje niti sklep o dedovanju iz leta 1983), niti, da je bil slednji sposoben razumeti pomen in pravne posledice v letu 2008 izjavljene volje. Protispisna je tudi pritožbena trditev, da tožniki priznavajo, da je bil pokojni v času izdaje sklepa o dedovanju oziroma omenjene upravne odločbe poslovno sposoben (sposoben razsojanja).

12S pritožbenim argumentom, da je izločitveno pravico v postopku osebnega stečaja nad tožencem prijavil le deveti tožnik, toženec ostalim tožnikom neutemeljeno očita neobstoj aktivne legitimacije in pravnega interesa za uveljavljanje zahtevka. V postopku osebnega stečaja nad tožencem, začetim 22. 11. 2017, je deveti tožnik 26. 11. 2018 prijavil izločitveno pravico na nepremičninah, ki so bile predmet pogodbe o preužitku, stečajni upravitelj pa je 22. 2. 2019 njegovo pravico v celoti prerekal (prilogi A90, A95). Razlog za to, da je zaradi posledic ničnosti pogodbe o preužitku izločitveno pravico prijavil le deveti tožnik¹¹, je najti v dejstvu, da je razpolagal s pravnomočnim sklepom o dedovanju Okrajnega sodišča v Ljubljani III D 2110/2016 (priloga B50), s katerim je bil določen za zakonitega dediča po pokojnem D. D. in prevzemnika zaščitene kmetije. Kasnejša procesna situacija (nastala zaradi izdaje sklepa II Ips 333/2016) terja ugotovitev, da temelji omenjeni sklep o dedovanju na neobstoječih (to je razveljavljenih) sodbah (s katerima je bilo odločeno, da se nepremičnine, ki so bile predmet pogodbe o preužitku, vrnejo v zapuščino po pokojnem D. D.). V dani procesni situaciji dediščinska skupnost ni prenehala. V postopku osebnega stečaja opravljeno procesno dejanje enega od potencialnih zakonitih dedičev (prijava izločitvene pravice) je aktivno in koristno dejanje enega enotnega sospornika, ki učinkuje v korist vseh sospornikov - potencialnih dedičev po pokojnem D. D. (prvi odstavek 121. člena ZFPPIPP v zvezi z 196. členom ZPP). Napačno je torej pritožbeno stališče o izgubi izločitvene pravice (vsled neprijave v postopku osebnega stečaja) in posledični izgubi pravnega interesa tožnikov za vodenje te pravde. Pravna korist za vodenje pravde, ki se je začela pred začetkom stečajnega postopka, bi prenehala, če bi bila izločitvena pravica v postopku osebnega stečaja priznana (drugi odstavek 309. člena v zvezi s prvim odstavkom 383. člena ZFPPIPP). Postopek osebnega stečaja nad tožencem (oziroma ravnanja v njem) je tudi brez vpliva na aktivno (stvarno) legitimacijo, ki je vprašanje materialnega prava. Učinkovitost pravnega varstva v primeru materialnopravno neveljavne vknjižbe (vknjižbe, izvedene na podlagi nične pogodbe) v korist vseh potencialnih dedičev, zagotavlja prav izbrisna tožba (243. člena ZZK-1¹²), z zahtevkom za vrnitev nepremičnin v zapuščino. Toženec v pritožbi konkretno ne pojasni, kako bi moral biti (upoštevajoč prijavljeno izločitveno pravico) tožbeni zahtevek oblikovan, oziroma zakaj zahtevek za vrnitev premoženja v zapuščino (kar glede na obstoječi stečajni postopek pomeni izločitev premoženja, ki ni v lasti stečajnega dolžnika, iz stečajne mase) ni oblikovan v skladu z določbami ZFPPIPP.

13Temeljno pravilo o povrnitvi pravdnih stroškov je, da v končni posledici bremenijo tistega, ki je s svojim ravnanjem povzročil, da je bila pravda potrebna, zaradi kršitve subjektivnih pravic materialnega prava nasprotne stranke pa jo je izgubil (načelo uspeha). Odločilno je načelo končnega uspeha, ne pa uspešnost posameznih pravdnih dejanj.¹³ Ker ni pomemben uspeh strank na posamezni stopnji odločanja, temveč le končni uspeh (s stališča tožnikov je uspeh ugodilna sodba), je sodišče prve stopnje v stroškovno odmero pravilno zajelo tako revizijske stroške tožnikov kot tudi njihove stroške, nastale v prvem sojenju.

14Na podlagi opravljenega pritožbenega preizkusa, v okviru v pritožbi izpostavljenih pritožbenih razlogov ter pritožbenih razlogov, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15Pravdni stranki sami nosita stroške pritožbenega postopka, toženec zaradi pritožbenega neuspeha, tožniki pa zato, ker njihov odgovor na pritožbo, v katerem pretežno ponavljajo svoja stališča iz postopka pred sodiščem prve stopnje, vsebinsko ni prispeval k odločitvi (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. in 155. členom ZPP).

¹ Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99, s spremembami in dopolnitvami.
² Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, Ur. l. RS, št. 126/07, s spremembami in dopolnitvami.
³ V prvem sojenju je sodišče prve stopnje 23. 4. 2015 izdalo sodbo P 1593/2012-II, ki jo je pritožbeno sodišče potrdilo s sodbo I Cp 2777/2015 z dne 27. 1. 2016. Na podlagi toženčeve revizije je Vrhovno sodišče s sklepom II Ips 333/2016 z dne 6. 9. 2018 obe sodbi razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
⁴ Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/01, s spremembami in dopolnitvami.
⁵ Glej N. Plavšak, v M. Juhart, N. Plavšak (redaktorja), Obligacijski zakonik s komentarjem, prva knjiga, GV založba, Ljubljana 2003, str. 328 in 329.
⁶ Za neobstoječ obligacijskopravni posel pridejo v poštev le enake sankcije kot pri absolutno neveljavnem obligacijskopravnem poslu. Glej II Ips 176/2018 z dne 6. 12. 2018: „...Pravni posli, ki jih sklene oseba, ki nima (dejanske) sposobnosti razsojanja, so enako kot pravni posli, ki jih sklene poslovno nesposobna oseba, nični...“.
⁷ Skladno s 4. točko pogodbe o preužitku (priloga A17) se je prevzemnik zavezal, da bo za preužitkarja do njegove smrti skrbel tako, da mu bo oskrbel kurjavo, elektriko, vodo, ogrevanje, plačeval dodatno zavarovanje, nudil en topel obrok na dan in mu plačeval rento v višini 100 EUR mesečno.
⁸ Prepis zvočnega posnetka na listovni številki 114 v spisu.
⁹ Zakon o dedovanju, Ur. l. SRS, št. 15/76, s spremembami in dopolnitvami.
¹⁰ Zakon o dedovanju kmetijskih gospodarstev, Ur. l. RS, št. 70/95, s spremembami in dopolnitvami zemljiškega katastra.
¹¹ Prim. II Ips 159/2009: „...Zaradi posledic ničnosti pogodb je tožeča stranka tudi pravilno uveljavljala izločitveno pravico na nepremičninah...“
¹² Zakon o zemljiški knjigi, Ur. l. RS, št. 58/03, s spremembami in dopolnitvami.
¹³ N. Betetto, Pravdni postopek : Zakon s komentarjem (redaktorja Lojze Ude in Aleš Galič), GV Založba in Uradni list, 2. knjiga, GV založba, Ljubljana 2010, str. 29, točka 2.