VSL Sodba I Cp 643/2020

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka nosi svoje pritožbene stroške, toženim strankam pa je dolžna povrniti njihove pritožbene stroške, in sicer prvi toženi stranki 1.859,28 EUR ter drugi in tretji toženi stranki 1.859,28 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek (II. točka izreka) ter mu naložilo, da toženim strankam povrne pravdne stroške (III., IV. in V. točka izreka).

2Tožnik pritožbo vlaga zoper celotno sodbo iz vseh zakonsko dopustnih razlogov ter najprej navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo načeli neposrednosti in kontradiktornosti, saj v ponovljenem postopku ni ponovno izvedlo vseh dokazov, kar izhaja že iz trajanja naroka nove glavne obravnave. Z obširnimi navedbami graja dokazno oceno sodišča prve stopnje in navaja, da je tudi v ponovljenem sojenju ostala vsebinsko prazna. Ponavlja svoje trditve, da je tretja toženka tožnika zavedla pri sklenitvi zavarovanja tako, da je sklenil slabše zavarovanje, kot ga je imel pri Zavarovalnici X v primeru poplav, to je dvakrat po 2.500 EUR, ter da če ne bi bil zaveden, takšnega zavarovanja ne bi sklenil. O tem, da je tožnik želel skleniti boljše zavarovanje, ni dokazne ocene. Sodišče je tudi zmotno presodilo, da je bila tretja toženka pri tožniku v času pogajanj v enem tednu samo enkrat, saj sta tako tožnik kot njegova žena izpovedala, da je bila trikrat, kar kaže na željo zavarovanje obdržati v veljavi. Ponavlja, da sta z ženo splošne pogoje dobila ob sklenitvi police in ne pri izpolnjevanju ponudbe. Sodišče zmotno ni upoštevalo izpovedb prič M. M. in K. K., nasprotno pa je brez utemeljene podlage verjelo številnim pričam toženk. Sodišče se je izgubljalo v nepomembnih podrobnostih in zapletih okoli nadstreška, a bi moralo v sodbi pojasniti okoliščine glede sklepanja pogodbe tožnika s tretjo toženko. Tudi to, da je tožnik splošne pogoje prejel, a jih ni prebral, nujno ne pomeni, da ga tretja toženka ni spravila v zmoto. Ključne dejanske okoliščine so namreč omejene na zaznavanje in oblastno sfero izključno treh oseb, tožnika, njegove žene in tretje toženke, ki so bili ob sklepanju pogodbe prisotni. V zvezi s tem je dokazna ocena, tako kot v prvem postopku, ponovno izostala. Tudi ni res, da je njegova žena o zavarovalništvu vedela več kot navaden laik. Potrjuje, da je poznal izraz zavarovanja na novo vrednost, a ga je tretja toženka na nepošten način z neresničnimi dejstvi nedopustno zavedla. Pritožbi prilaga dvoje elektronskih sporočil z dne 15. 2. 2012, iz katerih izhaja, da je druga toženka svoje zavarovalne zastopnike opozarjala, da morajo dajati strankam splošne pogoje zavarovanja, kar v celoti potrjuje tožnikove navedbe, da ob sklepanju zavarovalniških pogodb zavarovalni zastopniki splošnih pogojev strankam niso izročali. Ker je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da je prišlo do sklenitve zavarovalne pogodbe. Na koncu tožnik ponovno uveljavlja postopkovne kršitve in sicer bi sodišče moralo v novem postopku uporabiti Zakon o pravdnem postopku (ZPP) z upoštevanjem novele ZPP-E in bi moralo strankam omogočiti zaključne besede, česar ni storilo. Zato je prišlo do absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka oziroma vsaj do relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje, podrejeno, da tožnikovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in toženkam naloži plačilo stroškov postopka, pritožbenih stroškov pa ne priglaša.

3Toženke v odgovorih pritožbene navedbe prerekajo in predlagajo zavrnitev pritožbe.

4Pritožba ni utemeljena.

O postopkovnih kršitvah

5Pritožba zatrjuje tri postopkovne kršitve, in sicer (1) kršitev načel neposrednosti in kontradiktornosti, (2) nepravilno uporabo procesnega zakona in v zvezi s tem (3) izostanek zaključnih besed. Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da tožnik ob zaključku ponovljenega postopka na naroku 17. 9. 2019 zatrjevanih kršitev ni uveljavljal. Zato jih tudi s pritožbo ne more več, pri tem pa niti ne zatrjuje, da jih brez svoje krivde predhodno ni mogel uveljavljati (286. b člen ZPP).¹ Ne glede na to se pritožbeno sodišče v nadaljevanju tudi vsebinsko opredeljuje do zatrjevanih kršitev in ugotavlja, da so pritožbene navedbe neutemeljene. Sodišče prve stopnje ni kršilo načel neposrednosti in kontradiktornosti, saj tretji odstavek 302. člena ZPP predvideva ponovno izvajanje dokazov le v primeru, če se narok opravi pred spremenjenim senatom in stranke ponovno izvedbo zahtevajo, za kar pa ne gre v obravnavanem primeru. Pravna teorija na tem področju je jasna in sicer, da načelo enotnosti glavne obravnave velja, ne glede na to, kaj se je dogajalo med enim in drugim narokom. Tudi če je bila obravnava zaključena in nato izdana sodba, ki je bila na pritožbeni stopnji razveljavljena, bo nova glavna obravnava, če jo bo sploh treba opraviti, samo dodatek, dopolnilo tistemu, kar je bilo narejenega že prej. Glavna obravnava je vedno sklenjena procesna celota, ne glede na to, koliko narokov jo sestavlja in kako je postopek potekal med enim in drugim narokom. ... Skratka, če mora prvostopenjsko sodišče opraviti glavno obravnavo, se bo ta nadaljevala tako, kot da bi bila preložena.² V obravnavanem primeru je ponovljeni postopek vodila ista sodnica kot prvotni postopek. Na obravnavah so pred sodiščem in isto sodnico sodelovale iste stranke. Sodnica in stranke so bile seznanjene z vsem dokaznim gradivom in potekom obeh postopkov, torej ni prišlo do kršitve načela neposrednosti. Prav tako so se stranke imele v obeh postopkih možnost izreči o izjavah nasprotnih strank in predloženih dokazih, zato tudi ni bilo prekršeno načelo kontradiktornosti.

6Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo 125. člen prehodnih in končnih določb novele ZPP-E, ki določa, da se postopek, ki se je začel pred pričetkom uporabe tega zakona, konča po določbah do sedaj veljavnega zakona, če ni v tem členu določeno drugače. Postopek v tej zadevi se je pričel z vložitvijo tožbe 16. 9. 2013, zato je sodišče pravilno uporabilo določila ZPP brez določil novele ZPP-E. Nasprotne pritožbene navedbe so neutemeljene, posledično pa so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da sodišče strankam ni omogočilo zaključnih besed, saj navedeno po prejšnjih določilih ZPP ni bilo uzakonjeno. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da gre zaradi izostanka zaključnih besed za absolutno bistveno kršitev pravil pravdnega postopka, saj ta kršitev med absolutnimi bistvenimi kršitvami ni zajeta, pritožbeno zavzemanje, da bi morala biti, pa je brez utemeljene pravne podlage. Ker je sodišče pravilno upoštevalo postopkovna določila, pri izostanku zaključnih besed tudi do relativno bistvene kršitve postopka ni prišlo, pa tudi če bi bila ta podana, je tožnik dokazoval, da bi takšna kršitev lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe s povsem neustreznimi argumenti v zvezi s skrbjo za zdravje in počutje skupnega otroka.³

O dokazni oceni

7Pritožbeno sodišče je s sklepom I Cp 2279/2018 z dne 30. 1. 2019 (list. št. 412) sodišču prve stopnje zadevo vrnilo v novo obravnavanje iz razloga, ker je ocenilo, da je dokazna ocena v večji meri izostala. V postopku ni bilo sporno, česar tožnik ne zanika niti v pritožbi in je v svoji izpovedi potrdil, da je ob sklepanju zavarovalne pogodbe razumel, kaj pomeni „zavarovanje na novo vrednost“.⁴ Glede na trditveno podlago v tožbi je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo ključno vprašanje, ali je tretja toženka ob sklepanju zavarovalne pogodbe tožnika zavedla tako, da mu je zagotavljala, da ima v primeru poplav zavarovanje na novo vrednost (za hišo 107.000 EUR in za premične stvari 66.000 EUR), brez omejitve, torej brez limita. V ponovljenem sojenju je sodišče ponovno zavrnilo tožnikov zahtevek. V dokazni oceni je obrazložilo, da je kot glavni razlog za zavrnitev upoštevalo ravnanje tretje toženke v podobnih primerih v času pred in po sklenitvi tu obravnavane zavarovalne pogodbe (modus operandi), kot dodatna razloga pa je upoštevalo, da je tožnikova žena o zavarovanju vedela več kot povprečna laična oseba, poleg tega pa sta tožnik in njegova žena ob pogajanjih ter ob sklepanju zavarovalne pogodbe prejela splošne pogoje, iz katerih je jasno izhajalo, da je zavarovanje za izliv vode na novo vrednost brez omejitve, za poplave pa z omejitvijo 2.000 EUR in 2.000 EUR za premične stvari.

8V svojem razveljavitvenem sklepu je pritožbeno sodišče navedlo (kar pritožba povzema), da je specifika obravnavane zadeve v tem, da so bile ključne dejanske okoliščine v (izključni) zaznavni in oblastveni sferi tožnika, tožnikove žene in tretje toženke, ki so bili navzoči pri pogajanjih in sklepanju konkretne zavarovalne pogodbe. Po vsebini gre za besedo proti besedi oziroma oceno nasprotujočih vsebin konkretnega pogovora ob sklepanju spornega premoženjskega zavarovanja. Navedeno poenostavljeno pomeni, da sodišče ne more zgolj verjeti izpovedbam ene ali druge stranke. Kadar neposredni dokazi (izpovedbe oseb, ki so bile konkretno prisotne pri pogajanjih in pri sklepanju zavarovalne pogodbe) ne zadostujejo za odločitev in se stranke znajdejo v dokazni stiski, sodišče pa v spoznavni krizi, mora dokazna ocena skladno z metodološkim napotilom iz 8. člena ZPP vsebovati primerjavo neposredno in posredno izvedenih dokazov (izpovedbe prič, listine), saj je iz posrednih dokazov mogoče sklepati in ugotoviti, kateri od strank gre verjeti. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku napotila pritožbenega sodišča v celoti upoštevalo. Dokazna ocena je celovita, natančna, jasna, prepričljiva in konsistentna ter jo pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sprejema in potrjuje, v nadaljevanju pa se izreka do tožnikovih obširnih pritožbenih ugovorov v zvezi z njo.

9Najprej pritožbeno sodišče ugotavlja, da navedbe, da je imel tožnik predhodno pri Zavarovalnici X zavarovanje v primeru poplave z limitom 2.500 EUR + 2.500 EUR, predstavljajo neupoštevno pritožbeno novoto (337. člen ZPP), saj tožnik na prvi stopnji navedenih zneskov nikoli ni zatrjeval in jih zato sodišče v pritožbenem postopku ne sme upoštevati. Je pa sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je tožnik v postopku na prvi stopnji pravočasno zatrjeval in tudi izpovedal, da je bil njegov primarni cilj dobro oziroma boljše zavarovanje predvsem za primer poplav, ter da če bi vedel, da sklepa zavarovanje z limitom, ga ne bi sklenil. Ni res, da izpodbijana sodba o tem nima dokazne ocene, saj je sodišče takšno tožnikovo trditveno podlago povzelo. Verjelo je tudi njegovi izpovedbi, da je želel boljše zavarovanje, a glede na celovito dokazno oceno ugotovilo, da tožnik svojega dokaznega bremena, da ga je tretja toženka zavajala, ni zmogel. Glede na neprerekane trditve, da je bila tožnikova žena v času sklenitve zavarovanja zaposlena pri drugi toženki (kot administrativna sodelavka in ne kot zavarovalna agentka), glede na tožnikovo izpoved, da je tretja toženka k njim prišla na priporočilo njegove žene, katera je izpovedala, da sta se s tretjo toženko spoprijateljili, ter glede na izpoved priče V. V., da je tretjo toženko k njemu napotila tožnikova žena, je sodišče prve stopnje storilo pravilno, ko svoje odločitve ni oprlo zgolj na ugotovitev, da je tožnik želel boljše zavarovanje, kot ga je imel pri Zavarovalnici X. Tudi po oceni pritožbenega sodišča so tako tožnika (in njegovo ženo) kot toženke ob sklepanju spornega zavarovanja lahko vodili tudi drugi interesi (npr. pridobivanje novih strank).

10Pritožba ima prav, da je sodišče prve stopnje v 22. točki obrazložitve zmotno ugotovilo, da tožnikova žena ni potrdila, da je bila tretja toženka zaradi sklepanja zavarovanja pri njih trikrat. Tožnikova žena je navedeno ob zaslišanju izpovedala in s tem potrdila tožnikovo izpovedbo, ki je v nasprotju z izpovedbo tretje toženke. Vendar po oceni pritožbenega sodišča okoliščina, ali je bila pri njih enkrat ali trikrat, niti ni bistvena. Morebiti navedena okoliščina res kaže na to, da je želela tretja toženka, če je bila pri tožniku trikrat (za dodatno zavarovanje v letu 2009), zavarovanje obdržati v veljavi, a navedeno še vedno ne izkazuje njenega zavajanja.

11Pritožbeno ponavljanje, da sta si tožnik in njegova žena edina, da sta splošne pogoje dobila ob sklenitvi police in ne pri izpolnjevanju ponudbe, je protispisno in neutemeljeno. Pritožbeno sodišče je v 24. točki razveljavitvenega sklepa navedlo, da se tožnik na to, da splošnih pogojev ni dobil, ne more sklicevati, saj je prejem splošnih pogojev v ponudbi potrdil s tem, ko je na prvi strani ponudbe (priloga B33) s podpisom potrdil, da je seznanjen s tekstom na zadnji strani ponudbe. Na zadnji strani pa je v točki 1.6 splošnih določil kot zavarovalec izrecno potrdil prejel kopije ponudbe in zavarovalnih pogojev. V postopku ni bilo sporno, da je zavarovalne pogoje ponovno dobil takrat, ko je prejel zavarovalno polico. To je bilo z dopisom 2. 9. 2008 (priloga B34), kjer je bil s strani zavarovalnice izrecno pozvan, da priložene klavzule natančno prebere, saj urejajo medsebojne pravice in obveznosti iz zavarovalne pogodbe. Pritožbene navedbe, da je bilo tožniku ob izdelavi ponudbe praktično onemogočeno branje splošnih pogojev, je zato neutemeljeno in ni res, da sodba o tem nima razlogov, saj se je sodišče do prejema zavarovalnih pogojev in do obveznosti tožnika, da bi jih moral skrbno preučiti, izreklo v 25. točki obrazložitve. V zvezi s tem se postavlja tudi vprašanje verodostojnosti tožnikove izpovedbe, saj je prejem splošnih pogojev ob sklepanju ponudbe potrdil, medtem ko je ob zaslišanju izpovedal, da jih ni prejel. V tej luči je sodišče prve stopnje pravilno ocenjevalo tudi verodostojnost njegovih drugih izpovedb.

12V nadaljevanju pritožba graja dokazno oceno sodišča glede zaslišanih prič, in sicer, da neutemeljeno ni upoštevalo izpovedb tožnikove žene A. A., svaka M. M. in priče K. K. ter jih je zavrnilo z neutemeljenimi razlogi, medtem ko je vrsti prič, predlaganih s strani toženk, neutemeljeno verjelo. V 17. točki razveljavitvenega sklepa je pritožbeno sodišče navedlo, da dejstvo, da sta tožnikova žena in svak z njim v sorodstvenem razmerju, še ne pomeni, da sodišče njunih izpovedb ne more upoštevati oziroma jih je dolžno zajeti v celotno dokazno oceno, pri čemer je treba interesno ozadje vseh vpletenih oceniti v pravi meri. V ponovni dokazni oceni je sodišče prve stopnje navedeno storilo. Ni mogoče spregledati, da sta imela tožnikova žena in svak zaradi sorodstvenega razmerja nedvomno interes izpovedovati v tožnikovo korist. Zato je po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno za prepričljivejše štelo izpovedbe treh neodvisnih prič S. S.,⁵ B. B. in V. V. Prva dva sta se s tretjo toženko pogajala za sklenitev zavarovanja, in sicer prvi v letu 2007 in drugi v letu 2012, ter sta izpovedala, da ju je v primeru poplavnega zavarovanja opozorila na limitirane zneske. Tretji pa je izpovedal, da se ravno zaradi pojasnila tretje toženke glede limita v primeru poplav za navedeno zavarovanje ni odločil. Sodišče prve stopnje je zato kot ključni razlog za zavrnitev tožnikovega zahtevka pravilno štelo dokazano dejstvo, to je način delovanja tretje toženke pri pogajanjih in sklepanjih zavarovanj (modus operandi). Zato tudi po oceni pritožbenega sodišča izpovedbe tožnika, njegove žene in svaka navedenega zaključka ne morejo izpodbiti. Nadalje je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tudi priča K. K. imela določen interes za svojo izpovedbo, saj je vložila vsebinsko podobno tožbo, kar samo po sebi še ne kaže na neverodostojnost izpovedbe te priče. A sodišče prve stopnje pravilno ni spregledalo izjave priče S. S. (B10), da ga je ravno ona klicala in ga precej agresivno prepričevala za vložitev tožbe, čeprav je izpovedal, da je vedel, da ima zavarovano za poplavo le do limita.

13Tudi če pritožbeno sodišče upošteva tožnikove trditve, ki jih podaja v postopku pred sodiščem prve stopnje in ponavlja v pritožbi, da je druga toženka po svojih zavarovalnih agentih zelo agresivno tržila svoje produkte, kar bi kazalo na to, da je stranke tudi zavajala, navedeno dejstvo ne omogoča prepričljivega zaključka, da je tretja toženka v obravnavanem primeru tožnika zavedla. Glede pritožbene trditve, da so vedno možne izjeme in da lahko zavarovalniški zastopnik pri stotih strankah korektno pojasni pogoje, pri sto prvem primeru pa stranki zavestno, ker ga vodi materialni interes, pogoje in limite zamolči, pa gre pojasniti, da takih splošnih zaključkov pritožbeno sodišče ne more sprejeti, niti preizkusiti.

14Po oceni pritožbenega sodišča je dokazna ocena sodišča prve stopnje pravilna tudi v delu, ki se nanaša na dolžnost izobraževanja zavarovalnih agentov s strani druge toženke. Navedenega sodišče prve stopnje ni, kot neutemeljeno navaja pritožba, verjelo zgolj na podlagi izpovedb prič, zaposlenih pri toženkah, ampak tudi na podlagi dokaznih listin, to je izobraževalnega gradiva za premoženjsko zavarovanje 2007 (B22) in listinskih dokazil, da se je tretja toženka navedenih izobraževanj redno udeleževala.

15Sodišče prve stopnje se ni, kot prav tako neutemeljeno zatrjuje pritožba, izgubljalo v nepomembnih podrobnostih in zapletih okoli nadstreška, zavarovanja v zvezi z njim ter prekinitvi pogodbe zaradi predhodnih poplav, saj je pravilno upoštevalo, da je tožnik imel sklenjeno zavarovanje za primer poplav, ter da je bila njegova žena v primeru poplave v letu 2008 ali 2009 tista, ki je po izpovedi I. I. pri zavarovalnici neposredno urejala v zvezi z nastalo škodo, kar kaže na to, da je morala zavarovalne pogoje in limite v primeru poplav poznati.

16Ni res, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku kot bistveno upoštevalo le, da je tožnik prejel splošne pogoje poslovanja, pa jih ni prebral. Navedeno ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje upoštevalo le kot dodatni, rezervni razlog za svojo odločitev. Pritožbeno sodišče je v razveljavitvenem sklepu pojasnilo, da tudi če je tožnik splošne pogoje prejel, nujno ne pomeni, da ga tretja toženka ni spravila v zmoto in ga ni zavajala glede obsega sklenjenega zavarovanja, a je sodišče prve stopnje v novi dokazni oceni pravilno ugotovilo, da tožnik takšnega zavajanja ni dokazal.

17Pritožba se neutemeljeno zavzema zgolj za dokazno oceno, ki izhaja iz zaznavne sfere treh oseb, to je tožnika, njegove žene in tretje toženke, ki so bili nesporno prisotni ob pogajanjih in sklepanju sporne pogodbe. Pritožbeno sodišče je že zgoraj navedlo, da gre v tem primeru za besedo proti besedi. Ni res, da so vsi ostali dokazi, to so izpovedbe prič in listine, nepomembni. Ravno z izvedbo teh dokazov je sodišče imelo zadostno podlago, da je ugotovilo, da tožnik zavajanja s strani tretje toženke ni dokazal in ne drži pritožbena navedba, da je takšna dokazna ocena ponovno izostala. Zgolj večkratno ponavljanje, da je tožnik prepričljivo izkazal, da je tretja toženka izrecno jamčila zavarovanje obsega kritja na objektu in opremi na novo vrednost brez limita, pa odločitve sodišča prve stopnje, kot že pojasnjeno zgoraj, ne more izpodbiti.

18Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je tožnikova žena, ki je bila zaposlena pri drugi toženki kot administrativna sodelavka, kljub temu, da ni bila zavarovalna agentka, o zavarovalništvu vedela več kot navadni laik, kar je pojasnjeno zgoraj v 15. točki. Sicer pa je sodišče navedeno dokazano dejstvo uporabilo le kot enega izmed dveh rezervnih razlogov za zavrnitev tožnikovega zahtevka. Kot rečeno je bila za sodišče ključna ugotovitev, na kakšen način je tretja toženka ravnala ob sklepanju zavarovanj v podobnih primerih.

19Predložitev dveh elektronskih sporočil iz leta 2012 k pritožbi predstavlja nedopustno pritožbeno novoto, zato ju pritožbeno sodišče ni upoštevalo. Tožniku ne gre verjeti, da ju je pridobil šele v vmesnem obdobju med zaključkom sojenja na prvi stopnji in pritožbenim rokom, saj je iz celotnega postopka razvidno, da se je tožnikova žena A. A. predhodno pisala F., torej da gre za isto osebo, na kar opozarjata druga in tretja toženka v odgovoru na pritožbo in kar izhaja tudi iz elektronskih sporočil v prilogi B41. Glede na dejstvo, da je tožnik vložil tožbo v letu 2013, je po oceni pritožbenega sodišča življenjsko logično, da je bila njegova žena seznanjena s postopkom na sodišču, saj je bila v prvem postopku na prvi stopnji zaslišana. Torej bi tožnik od nje elektronski sporočili očitno lahko pridobil prej. A tudi če bi pritožbeno sodišče elektronski sporočili upoštevalo, imata druga in tretja tožena stranka v odgovoru na pritožbo prav, da izkazujeta ravno nasprotno kot zatrjuje tožnik, in sicer, da je druga toženka v daljšem časovnem obdobju (v sodnem spisu so dokazila o izobraževanjih v letu 2007, elektronski sporočili pa sta iz leta 2012) svoje zavarovalne agente poučevala in opozarjala, da morajo ob sklepanju pogodb s strankam izročati splošne pogoje. To dodatno izkazuje, da je tretja toženka tožniku splošne pogoje ob pogajanjih predala.

20Kot je revizijsko sodišče pojasnilo v zgoraj navedeni odločbi II Ips 153/2017 v podobni zadevi, ko je šlo za poplave 5. 11. 2012, je bistveno, ali je zavarovalna agentka, v obravnavanem primeru tretja toženka, tožnika spravila v zmoto glede obsega sklenjenega zavarovanja, katerega del so tudi splošni pogoji, oziroma ga je pustila v njej, ali pa je zmota le rezultat tožnikovega neskrbnega ravnanja. Zato je moralo sodišče vsebino njunega ravnanja ob in pred sklepanjem zavarovalne pogodbe preveriti. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tretja toženka tožnika ni zavedla (ne ob sklepanju zavarovalne pogodbe v letu 2008, ne po poplavah v letu 2009) na način, da bi mu zagotavljala, da povračilo škode ob morebitnih poplavah ni limitirano. Pravilna pa je tudi ugotovitev, da je tožnik ob sklepanju zavarovanja ravnal neskrbno. Če pritožbeno sodišče ponovi. Tožnik je sklenil zavarovanje v letu 2008. Takrat je ob ponudbi prejel zavarovalne pogoje. Prejel jih je tudi ob prejemu zavarovalne police in je bil z dopisom 2. 9. 2008 izrecno pozvan, naj jih natančno prebere. Če bi to storil, bi se lahko prepričal, da je zavarovalno kritje za primer poplav limitirano. Tožnik je imel poplavljeno v letu 2009 in je imel, ne glede na to, da je bila izplačana zavarovalnina manjša od 2.000 EUR, ponovno možnost preveriti, kakšni so zavarovalni pogoji, saj jih je imel pri sebi, pa tega ni storil. Ob tem, da v trditveni podlagi navaja, da je takrat posumil, da zavarovanje ni takšno, kot ga želi. Ker v obravnavanem postopku ni uspel dokazati, da ga je tretja toženka glede zavarovalnih pogojev zavedla, torej njenega nedopustnega ravnanja, je sodišče njegov zahtevek zoper njo pravilno zavrnilo, posledično pa tudi zahtevek zoper drugo toženko, saj ni dokazal, da tretje toženke ni ustrezno izobrazila, in zoper prvo toženko, saj ni pogojev za njeno odgovornost skladno z Zakonom o zavarovalništvu (ZZavar).

21Ob povedanem so neutemeljene pritožbene navedbe o zmotni uporabi materialnega prava. Tožnik je postavil odškodninsko trditveno podlago, torej odgovornost vseh treh toženk zaradi nedopustnega ravnanja, česar v postopku ni dokazal, zato se neutemeljeno sklicuje na 6. in 10. člen Obligacijskega zakonika (OZ) ter na 217. člen ZZavar.

22Pritožbeno sodišče sklepno ugotavlja, da je sodba sodišča prve stopnje pravilna v dejanskem in pravnem pogledu. Pri tem sodišče ni storilo očitanih postopkovnih kršitev, niti kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato je tožnikovo pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

23Tožnik s pritožbo ni uspel, zato mora toženkam povrniti pritožbene stroške. Stroški so identični za prvo toženko ter drugo in tretjo toženko ter znašajo 1.859,28 EUR, kar predstavlja nagrado za postopek z rednimi pravnimi sredstvi v višini 1.504 EUR, materialni stroški znašajo 20 EUR, 22 % DDV na oboje pa 335,28 EUR.

¹ VSM sklep I Cp 1098/2016.
² Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, Lojze Ude in ostali, tretja knjiga, komentar J. Zobec k 362. členu ZPP, stran 502.
³ Očitno gre za besedilo iz druge zadeve, ki je pomotoma ostalo v tu obravnavani pritožbi.
⁴ Na kar je v vsebinsko podobni zadevi opozorilo VSRS v svoji odločbi II Ips 153/2017 z dne 25. 8. 2018.
⁵ Da se navedena priča piše S. in ne C., kot pomotoma povzema sodišče prve stopnje, je razvidno iz izjave v prilogi B10 in rojstnega datuma, zapisanega ob zaslišanju.