UPRS Sklep III U 158/2018-13

I. Tožba se zavrže.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške tega postopka.

1Tožnica je 16. 7. 2018 priporočeno po pošti vložila tožbo v tem upravnem sporu. Kot navaja, tožbo vlaga zaradi molka organa, ki se po 28. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) šteje kot fiktivna zavrnitev pritožbe. Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju: drugostopenjski organ) namreč ni odločilo o njeni pritožbi, zato ga je 2. 7. 2018 pozvala, naj to stori v dodatnem roku 8 dni. Prejela je odgovor, da je drugostopenjski organ o zadevni pritožbi odločal z odločbo št. 35108-200/2016/14 z dne 5. 6. 2018 (v nadaljevanju: odločba z dne 5. 6. 2018), kar ne drži, saj je s to odločbo odločil o pritožbi zoper sklep o prekinitvi postopka št. 351-24/2016/68 z dne 29. 3. 2018 (v nadaljevanju: sklep o prekinitvi postopka ali sklep z dne 29. 3. 2018). Kot nadalje pojasnjuje tožnica, je 14. 1. 2016 vložila zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja. Čeprav je vodno soglasje pridobila na podlagi molka organa, je Upravna enota ... (v nadaljevanju: prvostopenjski organ) vztrajala, da mora tožnica predložiti vodno soglasje. Drugostopenjski organ je v odločbi št. 35108-200/2016/9-NK opozoril, da je treba upoštevati na podlagi molka pridobljeno vodno soglasje, vendar so se po dopisu Direkcije RS za vode (v nadaljevanju: Direkcija) z dne 28. 9. 2017 stvari spet začele zapletati. Konec novembra 2017 je bil tožničin pooblaščenec telefonsko obveščen, da bo gradbeno dovoljenje izdano do konca leta, ter pozvan, da dostavi tretji izvod vodilne mape iz PGD zaradi vložitve zahteve za obračun komunalnega prispevka in še en izvod pogodbe o uporabi parkirišč, kar je bilo storjeno 30. 11. 2017. Prvostopenjski organ je 15. 1. 2018 poslal vabilo za ustno obravnavo, ki se je zaključila 2. 2. 2018. Šele na tožničin ustni poziv je oddal zahtevo za obračun komunalnega prispevka - ta je bil obračunan 28. 2. 2018 in plačan 13. 3. 2018. Zaradi zamud v postopku je tožnica 10. 4. 2018 na drugostopenjski organ vložila pritožbo zaradi molka prvostopenjskega organa. Dne 20. 4. 2018 je prejela sklep z dne 29. 3. 2018, da se postopek izdaje gradbenega dovoljenja prekine do pravnomočnosti odločitve o izdaji vodnega soglasja. Kot izhaja iz sklepa, je med prvostopenjskim organom in Direkcijo prišlo do dopisovanja in razgovorov, ki so zadevo neopravičeno zavlekli. Gradbeno dovoljenje bi moralo biti izdano že pred izdajo omenjenega sklepa. Prvostopenjski organ je sam ob naročilu odmere komunalnega prispevka priznal, da je vloga za izdajo gradbenega dovoljenja popolna, isto je izjavil v dopisu z dne 8. 3. 2018 in je razvidno tudi iz obrazložitve sklepa o prekinitvi postopka ("da bo izdal gradbeno dovoljenje, ko bo investitor poravnal komunalni prispevek"). Zoper sklep o prekinitvi postopka je tožnica vložila pritožbo, ki je bila z drugostopenjsko odločbo z dne 5. 6. 2018 zavrnjena, nakar je zoper sklep vložila tožbo na to sodišče.

2Tožnica "iz previdnosti" dodaja, da je prvostopenjski organ sklep o prekinitvi postopka oprl na odgovor drugostopenjskega organa z dne 28. 3. 2018, v katerem je navedeno, da odločba Direkcije o zavrnitvi izdaje vodnega soglasja št. 35507- 3387/2013-57 z datumom 23. 10. 2017 (v nadaljevanju: odločba z dne 23. 10. 2017) še ni dokončna niti pravnomočna, ker se je tožnica nanjo pritožila, in v katerem je bil prvostopenjski organ opozorjena na deseti odstavek 153. člena Zakona o vodah (v nadaljevanju: ZV-1), po katerem se ne glede na določbe petega odstavka tega člena lahko po preteku roka iz tretjega odstavka istega člena do izdaje gradbenega dovoljenja izda odločbo o zavrnitvi soglasja ali izda vodno soglasje s pogoji iz enajstega odstavka tega člena in o tem obvesti pristojni upravni organ za gradbene zadeve, ki prekine postopek do pravnomočnosti odločitve o izdaji vodnega soglasja; škodo in stroške, ki jih je imel investitor v zvezi s tem, nosi ministrstvo. Iz sklepa o prekinitvi postopka je tudi mogoče razbrati, da je prvostopenjski organ 28. 11. 2017 od Direkcije pridobil podatek, da je tožničina vloga za izdajo vodnega soglasja formalno popolna, vsebinsko pa ne. Krivda za to pa je na strani Direkcije, saj je po odločbi drugostopenjskega organa št. 3555-12/2015-3KB z dne 17. 6. 2015 umolknila in kljub urgenci molčala do 10. 12. 2016, ko je od tožnice zahtevala dopolnitev vloge za izdajo vodnega soglasja. Po tožničinem mnenju je zato vodno soglasje pridobila na podlagi molka organa. Tožnica oporeka trditvi Direkcije, da njena odločba z dne 23. 10. 2017 še ni pravnomočna. Zoper to odločbo je tožnica 21. 11. 2017 vložila pritožbo, ki do izdaje sklepa o prekinitvi postopka še ni bila obravnavana, molk organa pa se šteje kot fiktivna zavrnitev pritožbe in je zato odločba z dne 23. 10. 2017 pravnomočna, sklep o prekinitvi postopka pa brezpredmeten. Peti odstavek 50.a člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju: ZGO-1) je pred uveljavitvijo ZGO-1D omogočal upoštevanje odločbe o zavrnitvi soglasja, ki je bila izdana po poteku roka iz drugega odstavka tega člena. Izdajo odločbe o zavrnitvi soglasja po poteku rokov predvideva tudi deseti odstavek 153. člena ZV-1. Vendar je bila ureditev v ZGO-1 spremenjena tako, da naknadna odločitev soglasodajalcev po roku iz drugega odstavka 50.a člena ZGO-1 ne more biti razlog za zavrnitev izdaje gradbenega dovoljenja. Sklep, da se postopek prekine, je prvostopenjski organ sprejel preuranjeno, upošteval je zgolj opozorilo Direkcije ter zanemaril veljavno zakonodajo. Pred izdajo sklepa tožnici ni dal možnosti izjave in zato tožnica ni imela možnosti vplivati na potek postopka, dejansko stanje pa ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno.

3Kot dokaze tožnica predlaga: urgenco z dne 2. 7. 2018, potrdilo o poslani pošiljki z dne 2. 7. 2018, odgovor drugostopenjskega organa z dne 4. 7. 2018, pribavo in prečitanje spisa, zaslišanje stranke, odločbo Direkcije RS za vode št. 35507-3387/2013-57 z dne 23. 10. 2017, svojo pritožbo z dne 21. 11. 2017 zoper navedeno odločbo, potrdilo o oddani pošiljki in potrdilo Direkcije o dovoljeni in pravočasno vloženi pritožbi. Tožnica sodišču predlaga, naj razsodi, da se odpravi sklep o prekinitvi postopka z dne 29. 3. 2018 in se tožničini zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja za varovana stanovanja na parc. št. *39/5, *39/3, 254/11 in 41/1, vse k. o. ..., ugodi, podredno pa naj sodišče naloži prvostopenjskemu organu, da to naredi sam. Zahteva tudi, da ji toženka povrne stroške tega postopka, vključno s plačano sodno takso, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4Toženka, ki je sodišču predložila spise zadeve, v odgovoru na tožbo navaja, da je bilo odločeno o vseh tožničinih zahtevah, ki se nanašajo na drugostopenjski organ. Z vlogo z dne 10. 4. 2018, ki jo je drugostopenjski organ prejel 11. 4. 2018, je tožnica vložila pritožbo zaradi molka prvostopenjskega organa. Drugostopenjski organ je, sledeč določbam 255. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP), z dopisom z dne 13. 4. 2018 pozval prvostopenjski organ, naj v roku 8 dni sporoči, zakaj odločba v zadevi ni bila izdana. Prvostopenjski organ je v dopisu z dne 20. 4. 2018 pojasnil potek postopka in sporočil, da je postopek izdaje gradbenega dovoljenja prekinjen do pravnomočnosti odločitve o izdaji vodnega soglasja in da se bo nadaljeval, ko bo pravnomočno odločeno v zvezi z izdajo vodnega soglasja. Ker je bil s sklepom z dne 29. 3. 2018 postopek izdaje gradbenega dovoljenja prekinjen, ne gre za molk prvostopenjskega organa in tudi drugostopenjski organ ne more postopati po določbah drugega oziroma tretjega odstavka 255. člena ZUP. O tožničini pritožbi zoper sklep o prekinitvi postopka pa je odločil z odločbo z dne 5. 6. 2018.

5Tožnica v vlogi z dne 12. 11. 2018 vztraja, da na njeno pritožbo z dne 10. 4. 2018 ni bilo odgovorjeno. Drugostopenjski organ je z odločbo z dne 5. 6. 2018 odločil o (dne 24. 4. 2018 vloženi) pritožbi zoper sklep z dne 29. 3. 2018, ki jo je zavrnil, tožnica pa je v omenjeni zadevi že podala tožbo, pri tem sodišču vodeno pod št. III U 130/2018.

K I. točki izreka:

6Sodišče je moralo tožbo zavreči iz naslednjih razlogov:

7Za začetek in tek upravnega spora morajo biti izpolnjeni temeljni pogoji, ki jih določa zakon. ZUS-1 takšne pogoje (t.i. procesne predpostavke) ureja v prvem odstavku 36. člena. Na obstoj teh predpostavk skladno z drugim odstavkom istega člena ZUS-1 pazi sodišče po uradni dolžnosti ves čas postopka; če niso izpolnjene, mora tožbo s sklepom zavreči. Tako med drugim sodišče tožbo zavrže, če ugotovi, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu (4. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1). Nadaljnja za vsebinsko obravnavanje tožbe predpisana predpostavka je, da mora upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, posegati v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist (6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1), kar povedano drugače pomeni, da mora tožnik ves čas postopka izkazovati pravni interes za vloženo tožbo. Tožba se zavrže tudi v primeru, če je bila o isti zadevi v upravnem sporu že izdana pravnomočna odločba (8. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

8Tožnica tožbo v tem upravnem sporu vlaga zaradi molka prvostopenjskega organa in molka drugostopenjskega organa¹ v upravnem postopku, začetem s tožničino zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja. Kot izhaja iz tožbenih navedb in tožbenega predloga, obenem izpodbija tudi sklep o prekinitvi postopka z dne 29. 3. 2018, saj predlaga, da ga sodišče odpravi ter ugodi njeni zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja, podredno pa prvostopenjskemu organu naloži, da to naredi sam.

9V obravnavanem primeru je iz navedb v tožbi in predloženih upravnih spisov razvidno: da je tožnica 14. 1. 2016 vložila zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja, s katero se je začel zadevni upravni postopek (v njem je bila zahteva z odločbo prvostopenjskega organa z dne 9. 12. 2016 zavrnjena, vendar je to odločbo drugostopenjski organ s svojo odločbo z dne 3. 3. 2017 odpravil in zadevo vrnil v ponovni prvostopenjski postopek); da je (v ponovnem postopku) prvostopenjski organ 29. 3. 2018 izdal sklep, s katerim je postopek izdaje gradbenega dovoljenja za rekonstrukcijo in spremembo namembnosti stavbe na zemljišču parc. št. *39/5, *39/3, 254/11 in 41/1 (vse k.o. ...) prekinil do pravnomočnosti odločitve o izdaji vodnega soglasja (vročitev sklepa tožnici se šteje za opravljeno 19. 4. 2018); da je tožnica 10. 4. 2018 priporočeno po pošti na drugostopenjski organ poslala pritožbo zaradi molka prvostopenjskega organa o zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja, ki jo je drugostopenjski organ prejel 11. 4. 2018 in nato z dopisom z dne 13. 4. 2018 pozval prvostopenjski organ, naj sporoči, zakaj odločba o zadevi ni bila izdana, prvostopenjski organ pa je v dopisu z dne 20. 4. 2018 opisal potek postopka, vključno z izdanim sklepom o prekinitvi postopka; da je tožnica 24. 4. 2018 vložila pritožbo zoper sklep o prekinitvi postopka, ki jo je drugostopenjski organ zavrnil z odločbo z dne 5. 6. 2018 (tožnici vročeno 8. 6. 2018).

10Iz podatkov III U vpisnika tukajšnjega sodišča in spisa zadeve, ki je bila pri sodišču vodena pod št. III U 130/2018, pa je razvidno, da je tožnica 2. 7. 2018 vložila tožbo v upravnem sporu zoper sklep o prekinitvi postopka z dne 29. 3. 2018, ki je bila zavržena s sklepom tega sodišča št. III U 130/2018-5 z dne 29. 11. 2018, ki je postal pravnomočen 28. 12. 2018. Iz spisa zadeve, pri tem sodišču vodene pod št. III U 109/2018, pa je razvidno, da je tožnica 13. 6. 2018 vložila tožbo v upravnem sporu zoper odločbo in sklep Ministrstva za okolje in prostor št. 3555-34/2017/5 z dne 20. 4. 2018, s katero je drugostopenjski organ odpravil odločbo Direkcije Republike Slovenije za vode št. 35507-3387/2013-57 z dne 23. 10. 2017 (s to je bila zavrnjena tožničina zahteva za izdajo vodnega soglasja k projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja) in sklenil, da se tožničina vloga za izdajo vodnega soglasja zavrže. Tožbo zoper navedeno odločbo in sklep z dne 20. 4. 2018 je tukajšnje sodišče zavrnilo s sodbo št. III U 109/2018-8 z dne 27. 8. 2019, ki je pravnomočna 27. 8. 2019 (s čimer je pravnomočna tudi presojana upravna odločitev o izdaji vodnega soglasja), tožnici pa je bila vročena 30. 9. 2019.

11Dne 16. 7. 2018 je tožnica vložila tožbo v tem upravnem sporu, ki se vodi pod št. III U 158/2018.

12Kolikor tožnica s to tožbo (ponovno) izpodbija sklep o prekinitvi postopka z dne 29. 3. 2018, sodišče izpostavlja, da je že v zadevi III U 130/2018 pojasnilo, da to ni akt, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati s tožbo v upravnem sporu. V skladu s prvim odstavkom 2. člena ZUS-1 sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika, o zakonitosti drugih upravnih aktov pa le, če tako določa zakon. Upravni akt v smislu ZUS-1 je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (drugi odstavek 2. člena ZUS-1). V upravnem sporu torej ni mogoče izpodbijati vsakega upravnega akta, ampak le tistega, ki vsebuje odločitev o materialnopravni pravici, obveznosti ali pravni koristi. Če gre za upravne akte, ki pomenijo zgolj procesno odločitev, so ti lahko predmet presoje v upravnem sporu le, če tako določa zakon. Po drugem odstavku 5. člena ZUS-1 se tako v upravnem sporu lahko izpodbijajo tudi tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Sklep o prekinitvi upravnega postopka je procesni sklep, ki ne pomeni odločitve o materialni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnice. Njegov edini pravni učinek je v tem, da do nastopa v njem predvidene okoliščine (v konkretnem primeru do nastopa pravnomočnosti odločitve o izdaji vodnega soglasja) upravni postopek ne teče in da se v tem času ne izvršujejo procesna dejanja in ne tečejo z zakonom predpisani roki zanje (153. člen ZUP). Zato sklep o prekinitvi postopka ni upravni akt iz 2. člena ZUS-1, prav tako navedeni sklep ni eden izmed drugih aktov, ki jih je mogoče skladno z zakonom izpodbijati v upravnem sporu (5. člen ZUS-1). Takšna stališča je zavzelo že Vrhovno sodišče v sklepu št. I Up 109/2016 z dne 22. 11. 2017. Tukajšnje sodišče je iz navedenih razlogov tožbo, s katero je tožnica že predhodno (v upravnem sporu III U 130/2018) izpodbijala sklep o prekinitvi postopka z dne 29. 3. 2018, zavrglo s sklepom št. III U 130/2018-5 z dne 29. 11. 2018, ki je pravnomočen.

13Kot izhaja iz navedenega, je bil v času vložitve obravnavane tožbe upravni postopek izdaje gradbenega dovoljenja prekinjen na podlagi sklepa z dne 29. 3. 2018.² Glede na določbe ZUP (153. člen) pritožba zoper sklep, s katerim se prekine upravni postopek, ne zadrži izvršitve sklepa; kot že rečeno, v času prekinitve upravni postopek ne teče, v tem času se ne izvršujejo procesna dejanja in ne tečejo z zakonom predpisani roki zanje (v času prekinitve tako tudi ne teče rok za izdajo odločbe iz 222. člena ZUP in ne rok za odločitev o pritožbi iz 256. člena ZUP). Zato tožnica ob vložitvi predmetne tožbe zaradi molka zanjo ni izkazovala pravnega interesa. V času prekinitve postopka namreč upravni organ ne more in ne sme odločiti o stvari, ki je predmet prekinjenega postopka (prim. že omenjeni sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 109/2016 z dne 22. 11. 2017 ter sodbi tega sodišča št. III U 401/2014 z dne 8. 6. 2015 in št. III U 193/2014 z dne 9. 2. 2015). Glede na povedano s tem, ko o tožničini pritožbi, vloženi zaradi molka prvostopenjskega organa, drugostopenjski organ (drugače kot sicer navaja v odgovoru na tožbo) formalno ni odločil, ni posegel v tožničino pravico ali pravno korist (glede na sklep o prekinitvi upravnega postopka namreč ni mogel postopati po določbah 255. člena ZUP, ampak bi zaradi molka vloženo pritožbo lahko kvečjemu zavrgel). Pri čemer sodišče dodaja, da ob vložitvi obravnavane tožbe tudi niso bili izpolnjeni pogoji za upravni spor zaradi molka uprave, ki je po tretjem odstavku 28. člena ZUS-1 dopusten, če organ v treh letih od začetka postopka ni izdal dokončnega upravnega akta, in na (dopustnost) katerega (kot izhaja iz obrazložitve sklepa Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 109/2016) prekinitev upravnega postopka ne vpliva. Tožničina zahteva za izdajo gradbenega dovoljenja je bila namreč vložena 14. 1. 2016, obravnavana tožba pa 16. 7. 2018. V tej zvezi sodišče še dodaja, da je tudi v primeru, če v treh letih od začetka upravnega postopka ni izdan dokončen upravni akt, procesna predpostavka za tožbo zaradi molka (nova, po poteku omenjenega triletnega roka vložena) zahteva stranke drugostopenjskemu organu za odločitev v nadaljnjih sedmih dneh (tako sklep Vrhovnega sodišča št. I Up 338/2010 z dne 22. 4. 2011 in sklep tega sodišča št. I U 965/2015 z dne 3. 11. 2015). Da bi po poteku navedenega triletnega roka vložila takšno zahtevo, tožnica niti ne zatrjuje. (Že) zato dejstvo, da je omenjeni triletni rok potekel do odločanja o tej tožbi, na drugačno presojo tožničinega pravnega interesa oziroma dopustnosti obravnavane tožbe ne more vplivati.

14Glede na vse navedeno je sodišče tožbo v tem upravnem sporu zavrglo ob uporabi določb 8. oziroma 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, kolikor tožnica z njo (ponovno) izpodbija sklep o prekinitvi postopka z dne 29. 3. 2018, ter 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, v zvezi s predhodno citiranimi določbami 28. člena tega zakona, kolikor gre za tožbo zaradi molka.

15Ostale tožbene navedbe za sprejeto odločitev o tožbi niso bistvene, zato se sodišče do njih ni vsebinsko opredeljevalo. Ker gre za sprejem procesne odločitve o tožbi in ne za vsebinsko odločanje o njej, je sodišče odločitev sprejelo na seji, brez glavne obravnave in izvajanja predlaganih dokazov.

K II. točki izreka:

16Kadar sodišče tožbo zavrže, po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

¹ Tožbo zaradi molka organa ZUS-1 ureja v 28. členu. V drugem odstavku tega člena določa, da če organ druge stopnje v dveh mesecih ali pa v krajšem, s posebnim predpisom določenem roku ne izda odločbe o strankini pritožbi zoper odločbo prve stopnje in če je tudi na novo zahtevo ne izda v nadaljnjih sedmih dneh, sme stranka sprožiti upravni spor, kot če bi bila njena pritožba zavrnjena. V skladu s tretjim odstavkom 28. člena ZUS-1 sme po prejšnjem odstavku ravnati tožnik tudi, če organ prve stopnje ne izda odločbe, zoper katero ni pritožbe, ter v primeru, če organ v treh letih od začetka postopka ni izdal dokončnega upravnega akta, ne glede na to, ali so v tem postopku že bila uporabljena redna ali izredna pravna sredstva, razen če je bil postopek ustavljen. Po četrtem odstavku 28. člena ZUS-1 ima v primeru, če organ prve stopnje, zoper katerega odločbo je dopustna pritožba, ne izda odločbe o zahtevi v dveh mesecih ali pa v krajšem, s posebnim predpisom določenem roku, stranka pravico obrniti se s svojo zahtevo na organ druge stopnje, ki je v tem primeru pristojen za odločanje. Zoper odločbo organa druge stopnje sme stranka sprožiti upravni spor; če so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka tega člena, pa sme sprožiti upravni spor tudi, kadar ta organ ne izda odločbe. V zvezi z navedenim je treba pojasniti še, da v skladu s prvim odstavkom 255. člena ZUP v primeru, če se je stranka pritožila zato, ker o njeni zahtevi organ prve stopnje ni izdal odločbe, zahteva organ druge stopnje, naj mu organ prve stopnje sporoči, zakaj odločbe ni pravočasno izdal. Če spozna, da odločba iz opravičenih razlogov oziroma iz razlogov, ki so na strani stranke, ni bila pravočasno izdana, podaljša organu prve stopnje rok za odločbo za toliko časa, kolikor je trajal razlog za zamudo, vendar ne več kot en mesec. Kot je nadalje določeno v drugem odstavku 255. člena ZUP, če razlogi, zaradi katerih odločba ni bila pravočasno izdana, niso opravičeni, organ druge stopnje zahteva, naj mu organ prve stopnje pošlje dokumente zadeve. V skladu s tretjim odstavkom istega člena ZUP nato organ druge stopnje, če lahko reši zadevo po dokumentih, izda svojo odločbo; če je ne more rešiti na ta način, pa opravi postopek in nato s svojo odločbo reši zadevo. Le izjemoma, če spozna, da bo postopek hitreje in bolj ekonomično izvedel organ prve stopnje, naloži njemu, naj to stori in organu druge stopnje v določenem roku pošlje zbrane podatke, nakar drugostopenjski organ sam reši zadevo. Taka odločba je dokončna.
² Tožničino razlogovanje, da je bila ob izdaji sklepa o prekinitvi postopka z dne 29. 3. 2018 in torej tudi v času vložitve obravnavane tožbe odločitev o izdaji vodnega soglasja pravnomočna, ni utemeljeno in mu (tudi) glede na predhodno navedene podatke v zvezi s sodnim postopkom pod št. III U 109/2019 ni mogoče slediti. Pri čemer sodišče zgolj še pripominja, da je že v sodbi št. III U 109/2018-8 z dne 27. 8. 2019 zavrnilo tudi tožničino sklicevanje, da je vodno soglasje pridobila na podlagi molka organa.